Miki Muster, dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo
Prvi junak slovenskega stripa
Foto: Tomi Lombar
15. 02. 2015
Miki Muster, klasik slovenskega stripa in mojster animiranega filma, velja za enega najbolj priljubljenih domačih likovnih ustvarjalcev. Njegov strip Zvitorepčeve prigode je najbolj bran in prodajan strip na Slovenskem. Prešernova nagrada za življenjsko delo, ki jo je Muster prejel ob svoji devetdesetletnici, je zato tudi svojevrstno priznanje tej zvrsti likovne umetnosti.
Muster seveda ni bil prvi, saj ima domači strip več očetov. Uradno naj bi zagledal luč sveta leta 1927, ko je Milko Bambič objavil štiri kratke enostranske stripe v mesečniku slovenskih srednješolcev v Italiji Naš glas. Bambičevi kratki stripi so bili zasnovani kot parodija Mussolinijevega vzpona na oblast. Že pred njim so tudi nekateri karikaturisti risali podobne satirične ilustracije, povezane v pripovedno celoto, mdr. Hinko Smrekar v biografski knjižici Henrik Smrekar – črnovojnik iz leta 1919. Za avtorja prvega pravega slovenskega stripa s tekstovnimi oblački in spremnimi teksti znotraj slik velja Saša Dobrila, ki je v »ilustriranem listu za mesto in deželo« Družinski tednik med 13. novembrom 1941 in 26. marcem 1942 objavil »izvirno istrsko pravljico« oziroma strip Mačji grad. Strip Saše Dobrila je nastal pod vplivom Disneyjevega celovečernega risanega filma o Sneguljčici in sedmih palčkih.
Na srečo Disney ni prišel
Film si je leta 1938 v ljubljanskem kinu Matica ogledal tudi Muster, ki je tedaj, kot se je spominjal, dobesedno požiral srbske in hrvaške stripe, s trinajstimi leti pa je sodeloval na zagrebškem natečaju za strip. Nekaj stripov in slikanic v tridesetih letih srečamo tudi v domačih dnevnikih. Tako je bila v Jutru že na začetku tridesetih let objavljena slikanica o Tarzanu, leta 1936 prvi pravi strip Radijska patrulja (scenarij Eddie Sullivan, risba Charlie Schmidt) in v Jutrovi mladinski prilogi Disneyjeva slikanica Zgodba o treh prašičkih. Najbrž je bil vpliv Disneyjevih animacij pomembnejši kot vpliv pustolovskih in humorističnih stripov, saj je Muster želel v oditi v ZDA, da bi se ukvarjal z risanim filmom. Po vojni so bile meje zaprte, zato se je vpisal na študij kiparstva na likovni akademiji. Kiparstvo je bilo najbližje risanemu filmu, pri katerem je treba imeti tudi občutek za tretjo dimenzijo in ponazoritev gibanja človeškega telesa. Med študijem je honorarno začel delati kot časopisni ilustrator.
»Po glavnem junaku Mustrovih stripov je dobila naslov prva domača stripovska revija Zvitorepec, ki je začela izhajati aprila 1966 in je objavljala domače in tuje stripe. Mustrovo ime je postalo malone sinonim za domači strip.«
V prvih povojnih letih so se ponovno začeli pojavljati sprva kratki stripi. Leta 1950 je karikaturist in sodelavec humorističnega lista Pavliha Marijan Amalietti začel risati kratek politično-satirični strip. Glavni junak, mali možicelj Gregor Tisiglavca (vzor zanj je bil predvojni švedski komični lik Adamson avtorja Oscarja Jacobsona), je desetletje nastopal kot plašen glasnik kritike družbe, v kateri so bile vsakršne politične in nacionalne teme prepovedane. Leta 1959 sta mu sledila nekoliko predrznejši »Jaka Sulc« Milana Mavra in »Peter Mozolec« Marjana Bregarja.
Miki Muster je stripe začel risati leta 1952. Izdajatelj prvega povojnega zabavnega tednika PPP (Poletove podobe in povesti, pozneje preimenovan v TT – Tedenska tribuna) je naročil neki Disneyjev strip, ki pa ni prišel, zato je Miki Muster dobil nalogo narisati »nekaj v Disneyjevem slogu«, tj. otroški strip s karikaturistično stiliziranimi živalmi, podobnimi Miki Miški, Jaki Racmanu in drugim disneyjevskim figuram, ki pa naj bodo domači junaki, kot jih poznamo iz slovenskih basni in pripovedk.
Edini je zdržal tempo, ki ga je postavil
Prva epizoda Zvitorepčevih prigod je bila objavljena 11. julija 1952 na zadnji strani prve številke »tednika za razvedrilo« Poletove podobe in povesti. Celostranski strip »v Disneyjevem slogu« je imel štiri pasice. Njegov podnaslov je bil Prelisičeni Zvitorepec. Strip je izhajal do naslednjega poletja. Obsegal je okrog 50 stripovskih tabel. Vmes je Miki Muster objavil tudi krajša stripa Jakec in Ali aga in Trebuško Plahun in njegova družina. Zvitorepčeve prigode je tvorilo več krajših epizod. Prva zaokrožena zgodba so bile Zvitorepčeve dogodivščine, v kateri se Zvitorepec in Lakotnik borita z grajskimi duhovi. V zgodbi Zvitorepec v Afriki nastopata Zvitorepec in Trdonja, ne pa tudi Lakotnik. Pozneje postanejo trije junaki nerazdružljivi.
Muster je za junake stripa izbral gozdna bitja: iznajdljivega in prebrisanega lisjaka Zvitorepca, požrešnega volka Lakotnika in želvo Trdonjo. Kot občasni antagonist nastopa zlobni žabec Jože Gulikoža. Muster jih je poosebil in oblekel v človeška oblačila. Imena izražajo značaje junakov.
V prvem tedniku PPP so sodelovali tudi drugi likovniki, Mustrovi akademijski profesorji in sošolci, ki pa niso zdržali delovnega tempa. Ostal je samo Miki Muster. Več kot 40 epizod Zvitorepčevih dogodivščin, ki jih je risal od začetka petdesetih do začetka sedemdesetih let, velja za osrednji del njegovega likovnega opusa. Muster je junake svojega stripa pošiljal iz ene v drugo pustolovščino, v prazgodovino, antiko, srednji vek, v prihodnost, na olimpijado, Divji zahod, na Luno, v gangsterski Chicago. Pri tem je povezoval prvine zabavnega oziroma humorističnega stripa s pustolovskimi, znanstvenofantastičnimi in drugimi stripovskimi zvrstmi.
Natančna kompozicija, dinamična dramaturgija
Muster je uporabljal obrisno risbo. Perorisbo, ki jo je povezoval z »rastrom«, je konec petdesetih let nadomestil z nanašanjem tuša s čopiči različnih debelin, s čimer se je bistveno spremenila podoba risbe. Plastičnost figur se je povečala. Z debelejšimi linijami v ospredju in s tanjšimi v ozadju je ustvaril vtis prostorske globine. Z ravnilom potegnjene robove, ki so zamejevali posamezne kadre, je zamenjal z valujočimi nesklenjenimi linijami. Kadri so kompozicijsko dovršeni. Tehnična zanesljivost in likovna suverenost sta bili povezani s scenaristično domiselnostjo in duhovitimi dialogi, ki so edini tekstovni del stripov, saj Muster ni uporabljal komentarjev. Pri risanju posameznih tabel je stopnjeval napetost do zadnjega kadra. Uspelo mu je oblikovati napete in dinamične zgodbe, pri tem pa se je izogibal prikazu nasilja. Njegovi stripovski junaki niso togi. Prisoten je prikaz iluzije gibanja.
Muster se je po formalni in vsebinski plati naslonil na Walta Disneyja, sredi preteklega stoletja najbolj znanega avtorja risanih filmov in stripov. Kar zadeva njegov odnos do Disneyja, pravi Muster: »Takrat, ko sem začel delati, nismo poznali drugega kot Disneyja. Bil je ideal za nas vse. Študiral sem tudi Kellyja, vplivom se pač ni mogoče izogniti. Če ti je nekaj všeč, povzameš, drugo pa izločiš ... Vendar risba dozoreva in se spreminja. Tudi karakter junakov se polagoma oblikuje in dobiva nove poteze ...« Walt Kelly je bil bivši risar v Disneyjevih studiih, avtor stripa in risanke Pogo. France Zupan navaja, da se je Muster s Kellyjem seznanil v zvežčiču stripov, ki ga je iz ZDA prinesel novinar Jaka Štular (F. Zupan, »Masovna kultura – strip«, Problemi, 1969). Muster vzornikov Disneyja in Kellyja ni dosledno kopiral, čeprav je Trdonja nekoliko podoben želvaku v stripu Walta Kellyja, Lakotnik pa Kellyjevemu aligatorju Albertu. Prevzel je samo značilno risbo, karikaturistično stilizacijo živalskega sveta.
Razbijal negativne stereotipe o stripu
Muster je stripe začel risati v času, ki tej zvrsti ni bil naklonjen. Strip je po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji veljal za kapitalistično komercialno iznajdbo, za zahodnjaški šund, za estetsko sporen kič in za manjvredno obliko množične kulture. Namenjen naj bi bil ideološki indoktrinaciji, saj naj bi v prikriti obliki razširjal »ameriški način življenja«. Proti stripovski epidemiji so se borili prosvetni delavci, starši in pisatelji, kajti ta nebodigatreba naj bi otroka onesposabljal za ustvarjanje lastnih predstav in zmanjševal zmožnost linearnega branja besedila. Zato so leta 1959 bralci Novih obzorij lahko prebrali naslednje besede: »Nobenega dvoma ne more biti, da je domišljija človeka, ki je strasten bralec stripov, obsojena na popolno obubožanje. Strip sčasoma prisili bralca, da je navezan samo na predstave tujega človeka, risarja stripov. Pri mladih bralcih je često mogoče opaziti, da se začne dolgočasiti ob knjigi, ki nima na vsaki drugi ali tretji strani ilustracije. Navadi se tudi, da stripovsko zgodbo prebere v nekaj minutah, jo tako rekoč ‘požre’ v debelih zalogajih in se zategadelj polagoma odvadi vztrajati pri resnično dobri knjigi.« (»O škodljivem in koristnem stripu«, Nova obzorja, 1959)
Manj znano dejstvo je, da sta v tem času vzhodni in zahodni blok, kar zadeva nasprotovanje stripu, našla skupni jezik. Predstojnik klinike za mentalno zdravje Lafargue v Harlemu dr. Fredrich Wertham je leta 1954 v knjigi Seduction of the Innocent (Pohujšanje nedolžnih) pisal celo o neposrednih povezavah med naraščajočim mladinskim kriminalom in branjem stripov. Sledila je ostrejša cenzura stripov. Zakon o mladinskem tisku, ki so ga leta 1949 sprejeli v Franciji, je na primer izobčil vse nasilne stripe (Tarzan, Flash Gordon).
Miki Muster je v začetku leta 1954, ko so bili napadi na strip najostrejši, moral za nekaj časa prenehati risati Zvitorepčeve prigode. Štiri mesece je risal slikanico Gozdni prijatelji, vendar se je izkazalo, da bralci želijo Mustrov strip. Zadnji Zvitorepčevi pustolovščini (Zimsko spanje in Smučarija) je Muster narisal leta 1973.
Odličen tudi kot ilustrator
Slikanice, ki so povezovale ilustracije in besedilne odlomke (brez stripovskih oblačkov), so bile družbeno sprejemljivejše kot stripi. Od leta 1955 so Mustrove slikanice celih deset let izhajale kot podlistek v dnevniku Slovenski poročevalec. Muster je prispeval risbice za priredbe tujih literarnih del (npr. slikanica Medvedek Neewa, po romanu ameriškega pisatelja J. O. Curwooda, priredil Tit Vidmar) ali za besedila domačih avtorjev (Lojze Kovačič: Morski razbojnik, Mimi Malenšek: Lučka na Severu, Josip Korban: Tivolski junaki idr.). Izvirna Mustrova slikanica je Snežek.
Mustrovi stripi in slikanice so bili izredno priljubljeni. Mnogi so Slovenski poročevalec in TT kupovali zaradi Mustrovih stripov in slikanic. Mustrova velika zasluga je tudi v veliki popularizaciji stripa pri nas. Po glavnem junaku Mustrovih stripov je dobila naslov prva domača stripovska revija Zvitorepec, ki je začela izhajati aprila 1966 in je objavljala domače in tuje stripe. Mustrovo ime je postalo malone sinonim za domači strip.
Bogat opus animiranega filma
Muster je po zaslugi izredne ustvarjalne kondicije v dveh desetletjih narisal okrog 2.200 tabel stripa in slikanic (okrog 250.000 risb). Sledili sta desetletji podobno intenzivnega Mustrovega delovanja na področju animacije. Obžaloval je, da je prvi animirani film lahko pripravil šele v starosti štirideset let in da se je do potrebnih znanj za izpeljavo celotnega procesa nastanka risanega filma moral dokopati sam. Izdelal je risbe za risane filme v skupnem trajanju več kot deset ur, med letoma 1967 in 1990 mdr. okrog 380 reklamnih spotov, kot so Cik-cak zajčki, Šumijev Visoki C in Ne bo vam uspelo za Jelovico. Pri risanem/animiranem filmu je vse delal sam (scenarij, režija, animacija, kopiranje, slikanje ozadja, zvočna sinhronizacija), barvali in snemali so drugi. Risal je neposredno na folijo, s čimer je prihranil čas za kopiranje. Zato je bil mnogo hitrejši kot drugi animatorji in celo studii. Leta 1973 se je preselil v Nemčijo in deloval kot svobodni umetnik. Njegov največji uspeh je bila serija štiristotih risank po zamislih francoskega karikaturista in humorista argentinskega rodu Guillerma Mordilla. Mordillove karikature je spreminjal v kratke, tridesetsekundne risanke. Animiral je tudi daljše serijske filme (serija o detektivu Nicku Knattertonu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta) in risal stripe za nemške naročnike.
Nestor domačega stripa je od začetka devetdesetih let deloval tudi kot politični karikaturist. Celostranske karikature, za katere je tokrat uporabil barvne svinčnike, so ohranile precej značilnosti Mustrovega samosvojega likovnega jezika. Z njimi se je uvrstil med najboljše sodobne karikaturiste. Ves čas je ostal prisoten tudi s svojimi stripi, saj so ti doživeli več ponatisov, najprej v obliki zvezkov in nato kot samostojne knjige. Za izdajo Delavske enotnosti v osmih knjigah leta 1987 je nekatere table narisal ponovno. Kompletna zbirka Mustrovih stripov je v založništvu Strip.art.nice Buch izšla v letih 2010 do 2014 v zbirki enajstih knjig.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
