Iz raja do pekla
Avtor je zgodbo zasnoval kot družinsko pripoved (najmanj) treh generacij humorističnega klana Narobe – od socialističnega pavliharja Lojzeta prek profesionalne komedijantke Ele (ki bi bila vselej rada več kot to) do njenega mlajšega brata Luke, ki se ukvarja s stendapom. V osnovno navezo krvnega sorodstva se epizodno, kakršen je celotni ustroj romana, vpletajo še partnerji – Lojzetova žena Minka, Elin partner Damjan in njuni mladoletni hčerki ter Lukova punca Beti. Prikaz življenja skozi oči deklariranih in povrhu še slovenskih humoristov zveni obetavno (najbrž tudi zabavno), a se dobronamerna pričakovanja izpojejo žal že v kategorijah imeti/želeti. Da v zgodbo zabredemo neposredno in nemudoma, ni nič posebnega in ji ni v škodo. Težava nastane, ko bredemo po domala slehernem kratkem poglavju. Pripovedna os namreč ni dovolj izrisana, tako da se fabula ves čas drobi v posamezne, razpadajoče slike, ki jim skupaj s časovno in vzročno-posledično nedoslednostjo delno umanjka tudi povezovalni člen. Moteče deluje še nenehna in nemotivirana menjava perspektive, ki se spreminja iz prvoosebne v tretjeosebno pripoved, se hipno prelevi v notranji monolog ali obvisi v brezosebnih, splošnih družbenokritičnih frazah, le prisiljeno podtaknjenih nič hudega slutečim protagonistom. Ne nazadnje v oči bodejo tudi nekoliko kaotična raba tipografije in nekaj nepotrebnih zastranitev z vpeljavo stranskih likov, ki ne vplivajo na dogajanje. Vse omenjeno žal ovira razvoj in poglobljeno psihologizacijo figur, ki so zgolj shematizirane in v svojih dejanjih pogosto nemotivirane (nenadna divja erotizacija dozdevno izpraznjenega odnosa med Damjanom in Elo, Damjanovi pisateljski podvigi, Minkina smrt, Lojzetova nenadna preobrazba, Betijina vse večja politična gorečnost itn.). Shematizacija protagonistov, ki se bralcem kažejo skozi (glasno ali tiho) izrekanje onkraj poglobljene refleksije ali osebne zgodovine, pa mestoma pripelje do prazne stereotipizacije (»Ljudje hočejo samo še poceni smeh. Ali pa družbeno angažirana sranja.«; »Vsaka punca potrebuje najboljšo prijateljico.«)
In kako je s humorjem v družini slovenskih humoristov? Odmerjen je tako rekoč v kapljicah pelina – obremenjen je namreč z družbeno nevzdržnim zatiranjem ustvarjalnosti, razmerami na trgu delovne sile, pezo intimnih odnosov in nenehnim vdorom prav nič smešne realnosti, ki najbrž tudi najkrepkejšega humorista povsem dotolče. Zato se zdi v imenu ideje skorajda nujno, da Luka, najmlajši burkež in samooklicani optimist, svoj status in odnos do življenja ob koncu deklarativno pojasni »na rampi«: »Optimizem ali realizem? Vse je odvisno od tega, ali svoje, človeško življenje smatraš za darilo ali pa za napako vesolja. Optimist bi bil, če bi mislil, da je življenje lepo, v resnici pa bi bilo grozno. Zame je realnost pač lepa. Naporna, kot svinja naporna, ampak lepa.« Hkrati v zaključnem poglavju družinski posel simbolno preide na Hanko, Elino in Damjanovo hči, ki se (otroško naivno) odloči postati klovnesa.
Kljub omenjenim pomanjkljivostim moram delu priznati izjemno aktualnost in odzivnost na trenutno stanje slovenskega duha in dogajanje v družbenopolitičnem prostoru, prav zato bi si zaslužilo večji epski zamah, več »časa« in osredotočenosti na detajl, posledično pa manjšo dozo populistične pavšalnosti, kot se pojavlja v splošnih kritikantskih krilaticah (npr. »Slovenija je polna liberalnih konservativcev in konservativnih liberalcev.« ali »Partizani in domobranci so še vedno živi, in dokler se bodo oni in njihovi glasniki medsebojno dajali na televiziji, se vsem piše slabo.«). Sploh pa se mi zdi, da mora optimizem najprej pasti dol, iz nebes.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015