Arjan Pregl, slikar
Definirati sliko z naslovom
Foto: Igor Zaplatil
07. 04. 2015
Arjan Pregl je magister slikarstva, teoretik in praktik, ki likovne izdelke oplaja z besednim razumevanjem. Odprt in pripravljen na refleksijo lastnega dela je ustvarjalec, ki se od družbe ne umika, zato se tudi njegova dela prilagajajo vedno novim potrebam po refleksiji človeštva ter domačega družbenopolitičnega vzdušja. Ne menja samo likovnih tehnik, ampak tudi žanre, kanale in medije, kakor da bi iskal skrite kotičke, robne svetove, v katerih danes čakajo (oziroma se skrivajo) potencialni odjemalci slikarstva. Likovno igračkanje z besedami pa tudi raba humorja sta odraz digitalne dobe ali (do neke mere) celo družinskega nasledstva v mladinskem leposlovju, toda Pregl ohranja stik s primarno likovno realnostjo, ki v mejni totalnosti prevprašuje tudi sama sebe, svojo sodobno funkcijo in robove. Komunicira tako z naključnimi mimoidočimi kot s povabljenimi; z uporabniki in z opazovalci; z bralci in s tistimi, malo manj premišljenimi; z uporabniki interneta ter sprehajalci po galerijah; z otroki in odraslimi; s politično živimi in humanistično mrtvimi …
Glede na pestrost vašega likovnega ustvarjanja, v katerem najdemo različne sloge, tehnične pristope, konceptualizacije in intimen odnos z jezikom, vas je pravzaprav težko spraviti v predalček. Ali s svojimi preskakovanji bežite pred sabo ali lovite lastni rep?
Ne razmišljam v smislu, zdaj bom zanalašč drugače delal kot prej, je pa res, da se lahko naveličam delati isto stvar dolgo časa. Nekateri slikarji lahko dvajset let delajo isto, mene pa začne zanimati še kaj drugega. Dostikrat je tako, da je navzven videti, kot da gre za nekaj povsem različnega, kot da bi delalo več avtorjev, ampak če pogledam nazaj, lahko najdem rdečo nit: zanimanje za zgodovino slikarstva in po drugi strani to, da s slikarstvom naslavljam aktualne družbene probleme in vprašanja. To dvoje sta neka temelja.
Izražate se v zelo različnih medijih, od galerij do interneta pa vsega, kar je vmes. Kako tematika, ki vas zanima v določenem obdobju, narekuje izbiro sloga, tehnike in medija?
To je ključno vprašanje, ker medij, v katerem nekaj narediš, in način, kako to narediš, postane del vsebine. Že z izbiro pravega načina si naredil veliko. Zelo mi je všeč, kadar se to pokrije, in je celo nujno. Leta 2006 sem naredil razstavo SpLoščena Slovenija …
… »sproščena« …
Ja, takrat se je veliko govorilo o tem, meni pa se je tisti čas zdel vse prej kot sproščen. Pri projektu sem že z naslovom nakazal, za kaj gre. Da se bom družbenega stanja »sproščenosti« lotil z likovnimi sredstvi, s ploskvijo, s sploščenostjo. Na primer: naslikal sem štiri monokromne slike, ki se nanašajo na cerkev na Urhu. Ta je bila spomeniško zaščitena, posebno fasada, ki je nosila sledi nabojev iz leta 1945, ko so partizani napadli tamkajšnjo domobransko postojanko. Pričala je o neposrednem sodelovanju cerkve in Črne roke. Leta 2006 pa so v soglasju s kulturnim ministrstvom objekt prenovili – vključno s fasado. Meni se je to zdel odličen pokazatelj, kako se lahko zgodovino povsem retušira, dobesedno zabriše sledi. Vzel sem torej ta detajl in v štirih slikah naslikal ploskev te nove rumenkaste fasade, naslov pa je bil tisti, ki je opazovalca spomnil na celotni kontekst (Enobarvna slovenska abstrakcija – Urh 2006).
Pri slikarskem delu mi je pomembno to, da neko družbeno vsebino upodobim, kadar mi tudi nekaj pripelje nazaj v slikarstvo. Da ne naredim slike samo zato, da bom sporočil določeno vsebino, na primer ta politik je slab ali ta politik je dober. Povsem brez zveze bi bilo delati takšna enodimenzionalna likovna dela. Zanimiva se mi je zdela ravno ta nova interpretacija monokromatske slike. Po navadi tudi za abstraktnim slikarstvom obstaja neka ideologija, medtem ko sem se tukaj tega lotil zelo konkretno. Malo ironično, hkrati pa sem v navidezno abstraktno, zunajčasovno sliko vpeljal slovensko lokalno zgodovino.
Ob vaših delih dobim vtis, da gre za nekakšno nadaljevanje avantgardizma, ki je bil vedno družbeno angažiran, toda pri vas me preseneti več barv. Tudi konstruktivizma je nekaj, ampak ne gre za klasične črno-rdeče izdelke, ki bi bili temačni in do neke mere grozeči. Vaše slike so subverzivne na svetlejši način, če lahko tako rečem.
299 kosmatih
Definitivno imam veliko afiniteto do izrazne moči barv, se pa trudim, da stvari ne temeljijo samo na tem. Ni moje vodilo, da bi morala biti kompozicija lepa, barve pa skladne. Samo če to uspem pripeljati zraven skozi vsebino, lahko tudi uživam v tem. Eden od ciklov se je imenoval Narava (2004). Iz grafičnih programov, Photoshopa in drugih, sem vzel znake, ki predstavljajo naravo: liste, metulje in podobno. Namesto da bi slikal pokrajino, da bi torej gledal skozi okno in upodabljal drevesa in resnične živali, sem vzel digitalne znake in jih ročno slikal na platno. Pri tem sem uporabljal jasne in čiste barve, ki sem jih določil že prej na računalniku: vijolična, roza, oranžna itn. Tam je bila torej živost in barvitost vsebinsko utemeljena v tem, da sem ustvarjal neko drugotno naravo, ki je izpeljana že skozi človekov poseg, skozi digitalizacijo na eni in povsem konkretno skozi mešanje letnih časov na drugi strani.
Ali veliko uporabljate digitalna orodja? Vaše slike in cikli pogosto delujejo … ne bom rekel mediagenično, mogoče celo spletogenično …
Velikokrat se navežem na neko podobo, ki jo vzamem in predrugačim, ali pa na neki koncept, ki ga aktualiziram. Stvari lahko dobim tudi na spletu, seveda. V okviru SpLoščene Slovenije sem naredil nekaj plakatov z naslovom Predlog za logotip Slovenije. Po časopisju in na internetu sem brskal za absolutno šovinističnimi, rasističnimi, ksenofobnimi izjavami z vrha slovenske politike – od podpredsednika parlamenta do vodij raznih strank. Na primer tista, da je treba »izbrisane povabiti na ples s puškomitraljezom« …
Jelinčič …
Ja, ali pa Rupar, ki bi ženske poslal na »zakonski pregled mednožja«, ali Cukjati, da bi bilo »homoseksualce treba zdraviti« … Te izjave sem sestavil v obliko srca, zraven pa pripisal »Slovenija«, z izpostavljeno besedo »LOVE«. V drugem primeru sem iz teh stavkov naredil svetilnik, ker je bila v zraku sintagma, da bo Slovenija postala svetilnik Evrope. V okviru grafičnega bienala so bili plakati nalepljeni po mestu, zaradi upodobljenih izjav pa sem dobil celo nekaj mailov, češ, kaj mi je, ali sem čisto nor, da pišem take stvari. In sem jim moral pojasniti, da so to besede najvišjih predstavnikov slovenske oblasti.
S svojim blogom ste bili dejavni na internetu in zdaj na Facebooku, ki nam je skupaj s Twitterjem prinesel zlato dobo amaterske aforistike. Stalno objavljamo neke domislice, spoznanja, besedne igre. Tudi vaše objave so domišljene, jezikovno ste sila spretni in ta ljubezen med besedo/jezikom in sliko/podobo je pri vašem delu nenehno prisotna. Je na to vplivala tudi vaša družina, oba starša se namreč ukvarjata s knjigami, zgodbami in jezikom?
Ne bi mogel reči, da je to ravno zato, ker oče in mama pišeta, definitivno pa sem bil v okolju, kjer sem zrasel, obkrožen s knjigami in likovno umetnostjo. Mama je po izobrazbi umetnostna zgodovinarka, oče je v tistem času in tudi pozneje kot založnik delal likovne monografije, tako da sem odraščal v okolju, v katerem sta živeli tako beseda kot slika. Posredni vpliv na eno in drugo pa je verjetno obstajal … Ko se je pred kakšnimi desetimi leti začelo razvijati blogerstvo, sem se čudil, da so ljudje pisali neke povsem brezvezne, vsakdanje stvari. Na primer, šel sem v šolo, srečal tega in tega, in rekel je to in to … Takrat sem tudi jaz odprl blog, hotel sem pretiravati pri teh stvareh: »Vstal sem, natočil sem si kozarec vode in ga spil.« Blog je postal dokaj popularen. To je pozneje prešlo na Facebook, od takrat dalje skoraj vsak dan zapišem kakšno idejo.
299 kosmatih
Vaši zapisi znajo biti sila komični, je to novodobna aforistika?
Neka aktualna družbenopolitična vprašanja sem res začel formulirati tudi v takšnem kontekstu. Prej so me mogoče težila kakšna vprašanja, ki sem jih hotel bolj na silo spraviti skozi slikarstvo, zdaj pa, če želim izraziti neko stvar, jo zapišem, za slike pa prihranim druga vprašanja. Že od začetka mi je bilo pomembno, da sem slike definiral tudi z naslovi. Uporabljal sem besedne igre ali pa sem nakazal kontekst, v katerem je slika. V času modernizma je bilo tri četrt slik brez naslova, kar naj bi pomenilo, da gre za »čisto« slikarstvo, čeprav slikarstvo nikoli ni povsem »čisto«. Nikoli ni odrezano od sveta, ker tudi če se odreže od sveta, je to neki statement o svetu.
Je vaše delo povezano tudi s popartom? Tam so stvari sicer temeljile na grafičnih reprodukcijah, medtem ko vi bolj ohranjate klasično slikarsko držo …
Popart mi je blizu na dva načina. Ponekod se navezujem na ploskovite in barvite podobe, na podobe, ki so včasih izčiščene že skoraj do znaka. Poleg tega je popart jemal že izdelane podobe in jih uporabil na novo. Tudi to uporabljam precej pogosto.
Pri vaših popečencih, na katerih so bile zapečene podobe Lenina, Stalina, Che Guevare, Tita, Marxa, srpa in kladiva, sem pomislil na to, da popečenec – ne glede na to, kako užitna je ideja revolucije – najprej pojémo, potem pa za njim kmalu potegnemo vodo.
Na Floridi vsake toliko časa kakšna gospa najde Jezusovo podobo na popečencu in to postane velika senzacija. Ni čisto jasno, ali v teh delih komuniste hvalim ali jih ironiziram, čeprav ni šlo samo za komunistične voditelje, ampak tudi za pop simbole. V širšem ciklu sem imel še Paris Hilton in druge sodobne ikone. Verjetno se Che Guevara obrača v grobu, ko iz njegove podobe delajo merchandise.
Z ilustracijami ste opremili kar nekaj knjig, ena od zadnjih je poezija za otroke Modro ne bo, ki sta jo ustvarila s Tomažem Šalamunom. Študenti na Akademiji za likovno umetnost velikokrat poustvarjajo poezijo, zlasti Kosovelovo, vendar se vsaj po videnih izdelkih zdi, da izhajajo iz značilnih črno-rdečih barvnih akordov. Pri tej knjigi gre tudi za neke vrste slikarski konstruktivizem, vendar s široko uporabo palete. Lahko v današnjih pluralističnih časih vse barve razumemo kot politične?
299 kosmatih
Bruce Nauman je nekje dejal, da je vsaka nova stvar, ki jo narediš v umetnosti, politično dejanje, ker v obstoječi red stvari vnese nekaj novega … Sodelovanje s Šalamunom je bilo zelo zanimivo. Vprašal sem ga, ali bi bil pripravljen sodelovati, in bil je za stvar, česar sem se zelo razveselil. Ampak ideja je bila, da najprej naredim podobe, on pa je na podlagi tega napisal pesmi. Običajno je postopek obraten. So pa njegove druge pesmi, ki sem jih bral v preteklosti, že v osnovi vplivale moje delo. Če bi se, na primer, dogovoril za tak projekt z Danetom Zajcem, mu ne bi dal enakih ilustracij. Tukaj sem si ravno zaradi Šalamuna izbral široko paleto materialov in postopkov, nisem se hotel omejevati.
Tako kot je tudi on poosebljenje svobode v pesništvu? In poosebljenje besednih iger, ki so tudi vam blizu ...
Najprej sem imel idejo, da bi naredila slikanico v slogu mojih Nedeljskih akvarelov, da bi torej jaz postavljal svoje likovne spomenike, on pa bi si izmišljal besede zanje. Listal je po mojem bloku in na glas bral (Od tukaj vidim lepilo, Ne poslušam izjemno bogatih sedimentnih rud, Obvez je ogleden …). Potem je rekel, da je to zelo dobro in da se noče vmešavati, naj s tem raje nadaljujem sam … No, glede svobode: pri slikanici Modro ne bo sem za svoje orodje vzel stvari, ki jih lahko najdemo med navadnimi šolskimi potrebščinami ali v pisarnah. Delal sem s kemičnimi svinčniki, flomastri, pisali za podčrtovanje, z nalepkami, z edigsom, pa tudi s tiskalnikom. Neke stvari sem natisnil, potem sem risal čez, vse skupaj poskeniral, ponovno radiral … V knjigi niso vse stvari poštirkane. Na nekaterih straneh ne veš, ali je bilo nekaj natisnjeno ali je nekdo čečkal po listih. Ko sem Šalamunu poslal podobe, sem čez deset dni že dobil njegove pesmi. Rekel mi je celo, da lahko jih prelomim, jih dam na pol, brišem, spreminjam. Jaz sem se mu zahvalil, ampak mi ni prišlo niti na misel, da bi karkoli spreminjal. Sem pa črke potem postavljal v podobe, jih barval in tako naredil končno obliko knjige. No, zdaj podoben projekt začenjam s pesnikom Milanom Deklevo.
Potem je tukaj cikel 299 kosmatih. Gre za risbe najrazličnejših ljudi, ikon in podob, ki jih, če prav razumem, prodajate po trideset evrov, potem pa vsakič narišete novo podobo, ki jo predlaga kupec. Sem prav razumel?
V prvi fazi je bila ideja v tem, da sem neko frazo, v tem primeru »tristo kosmatih«, prevedel v podobo. Naredil sem eno manj kot tristo risb in vse imajo nekaj kosmatega. Tukaj sem hotel pokazati, da je vsak prevod drugačen od izvirnika, da »tristo kosmatih« v besedi pomeni nekaj drugega kot »tristo kosmatih« v sliki. Trenutno mi je ostalo okrog devetdeset risb, ključni trenutek pa je to, da ob vsaki prodani risbi dobim predlog za nov motiv, ki ga moram narisati. Na začetku sem torej imel 299 motivov, ki sem jih izbral sam, in je bil to avtorsko ekskluziven projekt, na koncu pa bo ven prišlo 299 risb, ki jih bom sicer narisal jaz, ampak izbor ne bo več moj. Gre torej za ljudsko frazo, ki jo bom sam prenesel v likovno obliko, a to bo na koncu spet ljudski projekt, ker bo izbor prišel od ljudi. Jaz sem le »izvedbenik«, rokodelec.
Te risbe so narejene s kemičnim svinčnikom, kar poznamo kot specifično likovno smer …
Angleški jezik pozna besedo, ki to dobro opisuje: doodles. Imaš kuli in z njim nekaj čečkaš, ko se pogovarjaš po telefonu ali ko si na sestanku. Vsak ima doma v kakšnem žepu ali zvezku takšno podobo in tudi to je po svoje ljudsko. Pa še to, risbe v tej seriji so ravno zaradi kemičnega svinčnika kosmate in bi bile take, tudi če bi risal kaj gladkega …
Mimogrede, kar se tiče »ljudskosti«: v zadnjih letih se je na internetu pojavil trend izdelovanja t. i. memov (meme). Meni so strašansko všeč. Kakšni so sicer povsem butasti, drugi pa so jasen, velikokrat zelo duhovit protest. Ko je pred kakšnim mesecem turški predsednik Erdogan povabil na obisk palestinskega kolega, sta se na primer slikala ob stopnišču, na katerem so bili nanizani vojščaki v uniformah iz turške zgodovine. Anonimni uporabniki interneta so fotografijo takoj uporabili in na mesto vojščakov postavljali figure iz Vojne zvezd, Gospodarja prstanov, risanih filmov … S tem so natančno prikazali vsebino takšnih vojaških postrojev: podobe, ki naj bi izražale moč in nacionalno zgodovino bolj ali manj totalitarnih voditeljev, so dejansko neka smešna maškarada.
Dnevniški listi 120 dni Arjana Pregla so me spomnili na tortne diagrame iz računalniškega programa Excel, naredili pa ste jih z modelirno maso, z gnetljivo snovjo, ki jo dobimo v hobi trgovinah za »ustvarjalne«. Pri tem projektu ste precej dolgočasno, torej statistično, spremljali svoj vsakdanjik. Ste zadovoljni z rezultatom?
To se malo navezuje tudi na vsakdanje stvari, o katerih so ljudje pisali na blogih, le da sem se stvari lotil na sistematično likovni način. Sto dvajset dni sem si zapisoval vse, kar sem počel, in stalno stopnjeval to skoraj obsesivno-kompulzivno motnjo. Štiri mesece sem imel ob sebi blokec in beležil, koliko časa počnem vsakdanje stvari: spanje, delo, druženje, stranišče … Na koncu sem podatke preračunal in formaliziral v obliki tortnih grafov. Modelirna masa je namenjena izdelovanju nekih dekorativnih predmetov, predvsem pa hobiju in preživljanju prostega časa. Obrat je bil torej v tem, da sem svoje resnično življenje preobrazil v prostočasni hobi, v prostočasno dejavnost, skozi izdelovanje takšnih tortic.
Je ustvarjanje igra ali delo?
Sodobna ideologija časovnega izkoristka nam govori, da moramo čim več delati na sebi, da ne smemo imeti odvečnega dela, da moramo čim bolj učinkovito izrabljati svoj čas, ker bomo le tako poslovno uspešni in osebnostno rasli. Prek tega projekta sem še z druge plati pogledal na svoje življenje, na to, kako ga izkoriščam. Hotel sem tudi ironizirati romantični modernistični mit umetnika, ki naj bi bil posameznik, ločen od družbe in čisto drugačen od vseh nas. Umetnik kot boem danes redko funkcionira. Tega sem se zavedel zadnjič, ko sem ob pol dveh zjutraj izpolnjeval obrazce za ministrstvo. Če bi živel pred kakšnimi sedemdesetimi leti, v času Picassa, bi ob tisti uri verjetno sedel v kakšnem bordelu in odpiral drugo steklenico šampanjca!
Ob nočnem izpolnjevanju obrazcev ste na Facebook napisali: »Uf, trije razpisi na kupu … razpisden sem!« Vaši prijatelji na družabnem omrežju dobro poznajo besedne igre, ki jih zapisujete in so vse prej kot amaterske. Zadnje čase pišete tudi kratke zgodbe in kolumne.
Modro ne bo
Pri pisanju, tudi če pišem teoretični članek za revijo Likovne besede, se lotevam stvari, ki jih na začetku še ne poznam, me pa zanimajo. Prvenstveno pišem zato, da lahko nekaj raziščem, da nekaj pojasnim samemu sebi. Mnogi pišejo s stališča, da že vse vedo in bodo zdaj le še druge razsvetlili, stavke začenjajo z: »Vi morate vedeti …«
Pa se od tu vrniva nazaj k slikarstvu. Ali tudi v podobi začnete z nečim, ne da bi to stvar vedeli in poznali?
Ko se lotim slike, mi je popolnoma jasno, kaj bom naredil. Imam načrt. Najboljše pa so slike takrat, ko se mi vmes prvoten načrt podre in moram stvari še enkrat sproti pretehtati, spremeniti, se odločiti ponovno … Verjetno je podobno z življenjem, a za deljenje življenjskih modrosti nisem pravi naslov.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
