Vaja v zaupanju
Strah pred letenjem
14. 04. 2015
Zame, človeka s fobijo, je vsaka pripoved o letalski katastrofi izrazito intimna pripoved. Pripoved, ki zaposluje, pripoved, ki se je ne da odmisliti, pripoved, ki jo obravnavam kot svojo, čeprav strogo vzeto z mano ni v nikakršni zvezi.
Morali mi boste odpustiti, a nesreča Germanwingsovega airbusa A320, ki je pred nedavnim zapeljal v francoske Alpe, me je zadnje dni vse preveč obremenjevala, da bi lahko posegla po kakšni pomladi bolje prilegajoči se temi.
Ne bi rada brskala po navlaki, ki jo je na plan potegnilo časopisje in niti slučajno nisem dovolj usposobljena, da bi lahko izstavljala merodajne zaključke, zato tole v resnici ne bo prispevek na temo nesreče. Samo drobna opomba glede narave strahu.
Včasih, kadar se sprašujem o naravi strahu, se vprašam, ali se je tisti, ki je prvi rekel, da je strah votel, zunaj pa ga nič ni, zavedal, kako srhljiv je opis, ki ga je sestavil? Saj vem, da je bolj omikano slediti namenu izjavljanja kot zvenu izjavljenega, pa vendar – je sploh kaj bolj zastrašujočega od nečesa, kar je prisotno, a se ne kaže? Pa tudi – kaj če je bil prvoten namen v resnici drugačen od tistega, ki ga utrujeni starši pridigajo majhnim otrokom, da bi končno legli k počitku? Strah, v svoji fobični podobi, namreč je votel, zunaj pa ga nič ni. Je gola groza, ki ni zvezana z nobeno dejstveno vsebino, z ničimer resničnim in zato tudi z ničimer odpravljivim, na nič se ne pripenja, ničesar ne vsebuje, samo tiho mirno in zelo zavezujoče biva ob nas in se ne pusti motiti.
Vsak, ki je dovolj dolgo in dovolj vestno tolmačil svoje fobije, bo vedel, da fobija ne napotuje sama nase, temveč kaže čezse, na svoj praizvor, ki utišan in zabrisan čemi nekje v ozadju in prostodušno prši grozo na (bolj ali manj) naključno izbrane režnje naših življenj. Zato bom pripravljena verjeti, da je potovati z letalom tisočkrat varneje kot iti po avtocesti iz Ljubljane v Portorož in morda celo varneje kot iti peš za Bežigrad. Pa vendar.
»Težava je namreč v tem, da skok zaupanja, ki mu ljubkovalno pravimo civilizacija, lahko deluje samo, če ga vsi opravimo hkrati. Če smo se vsi, ne glede na svoje razpoloženje, vsak trenutek pripravljeni truditi za svojo optimalnost.«
Po pravici povedano, nekje pod gladino mojega zavedanja klokota prepričanje, da je na letenju nekaj hibričnega, kar nase veže kazen, a mi intelektualna omika ne dovoljuje, da bi se v svojih predsodkih sprostila. Tovrstna miselnost ima namreč pomanjkljivosti in če ji po stezici argumentacije sledimo do konca, bomo ugotovili da bi lahko bili hibrični tudi antibiotiki, sintetika in internet, česar pa ne bi rada verjela, zato moram svoji humanistični domišljavosti stopiti na rep in reči: zaupaj. In na tem mestu se razpre resnično brezno.
Vsak polet namreč opozarja predvsem na to, kako tvegan posel je zaupanje in kako globoka je globel, ki ločuje enega človeka od drugega. Ker to vem, me vsako leto bolj utrjuje v prepričanju, da je strah pred letenjem v resnici kronski izkaz rane v tkanini intersubjektivnosti.
Gre namreč takole: strah pravi, da ni nobene gotovosti. Da inženirji, strokovnjaki in modreci sicer poznajo sladke besede, ki si na vso silo prizadevajo uprizarjati njen videz, a vsi ti ljudje, ve strah, so proti sili naključja brez moči in vsi ti ljudje ne zmorejo zajeziti povodnji resničnosti. Če se svet za trdno odloči, da se bo tvoje življenje končalo v kolektivni agoniji letalske katastrofe, se pač bo in nobena statistika, pa naj kaže še tako ugoden obraz, zoper to ne more nič.
Strah ve, da ni nobene avtoritete, katere vednost bi bila mogočnejša od slepe volje naključja.
Strah je brezbrižen in neusmiljen razsodnik, ki mu vedno znova uspe zanemariti tehnološka in človeška prizadevanja, vestnost, znanje in trud, ki jih ljudje, ki se na svoj posel razumejo bistveno bolje od mene, vsakodnevno vlagajo v mojo, svojo in varnost naključnežev. Strah ve samo to, da je zaupati noro, neumno in se na dolgi rok ni še nikomur izplačalo.
Strah je vedno porok dezintegracije. Opominja na vse preteklo zlo, ki smo si ga prigarali s svojo naivno zaupljivostjo, in svari pred zvitimi vrvmi, ki še ne sprožene prežijo na vsak naš korak v neznano. Kliče k samoti in skrivaštvu, trga skupnostne vezi in odvrača od delovanja.
Vedno se mi je zdelo hecno, s kakšno skoraj otroško naivnostjo strah poziva, naj mu sledimo v osamo in vice večnega suspenza: kot da tisti, ki se iz strahu pred nevarnostjo izvzame iz vsake grozeče situacije, ne bo nikdar umrl in je varen pred okrutnimi posegi življenja. V najboljšem primeru se bo samo malo temeljiteje dolgočasil. A vendar. Strah ve in se ne pusti zlomiti prisili zdrave pameti.
Ker se je šolal s Freudom, ve, da je prizaneseno samo svetu anorganskih stvari in da vse, kar pretendira na gibanje, dinamizem in spremembo, po nujnosti tragično premine.
Strah pred letenjem zato, kot vsak strah pred smrtjo, napotuje na strah pred življenjem. Na strah pred tem, da bi nase vzeli nujen del tveganja, ki ga predstavlja živeti v skupnosti, da bi si priznali ranljivost, a jo zmogli nositi, da bi sprejeli delitev dela kot dejstvo, svoj vrt obdelovali z vso resnostjo in predanostjo, drugim pa dopustili, da enako ravnajo s svojim, ne da bi jim pri tem nenehno gledali pod prste.
Ta sicer razmeroma pomirjujoča racionalizacija ima eno samo manjšo pomanjkljivost: da je strah pred življenjem oziroma strah pred drugim od časa do časa povsem upravičen. Da od ljudi le stežka pričakujemo, da se bodo vedno vedli optimalno, in da smo v svetu človeških stvari na lastne oči že tolikokrat videli, kako je šlo vse narobe, in da zgodovina, učiteljica življenja, hrani tisoč in en primerek katastrof kolosalnih razsežnosti. Šibkost je namreč integralni del človekove narave in čeprav integracijska omika veleva, da jo poskušamo krotiti, včasih spodleti. In včasih spodleti usodno.
Zgodba o nesreči Germanwingsovega airbusa in z njo povezan venček klevet in ugibanj je ravno to: prispevek za herbarij človeških šibkosti en gros in en détail. Če vse, kar nam je časopisje naneslo o zgodbi kopilota Andreasa Lubitza, drži, je hkrati odblesk šibkosti posameznika, ki svoje teme ni zmogel razreševati sam s sabo, in šibkosti inštitucije, ki se ni priučila stisk svojih zaposlenih razpoznavati pravočasno. Je zgodba o tem, kako gre včasih čisto zares vse narobe in kako tu in tam statistična izjema s trdo roko vse postavi na glavo.
Ravno zato je vaja v zaupanju ena najtežjih vaj, ki jih nalaga človeško življenje. Ker je nujna, saj brez nje ni integracije, brez integracije pa ni ne varnosti ne sreče, je pa hkrati tudi nujno zavezana neuspehu. Neuspehu, ki ni nujno trajen, lahko pa se vsemu navkljub javlja s posledicami, od katerih je nemogoče okrevati.
Težava je namreč v tem, da skok zaupanja, ki mu ljubkovalno pravimo civilizacija, lahko deluje samo, če ga vsi opravimo hkrati. Če smo se vsi, ne glede na svoje razpoloženje, vsak trenutek pripravljeni truditi za svojo optimalnost ali, rečeno v ljudski govorici, če smo vsi pripravljeni biti dobri ljudje. Ne podleči svojim šibkostim. Lagala bi, če bi rekla, da vem, kako to storiti. Vem samo, da si je treba ne glede na vse prizadevati, hoditi, čeprav ne poznamo smeri, poskusiti znova, spodleteti bolje in še enkrat od začetka. V nasprotnem primeru se namreč vsi skupaj lahko že danes poležemo po svojih posteljah in počakamo na smrt. Ta je namreč edina zanesljiva gotovost.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
