Raoul Schrott, avstrijski avtor in prevajalec
Tudi metafora postavlja enačbe
Foto: Jure Eržen
06. 05. 2015
V okviru evropskega književnega in prevodnega projekta TransStar je Ljubljano po desetih letih ponovno obiskal pisatelj, pesnik, prevajalec in literarni teoretik Raoul Schrott, provokativni raziskovalec Iliade, »homerskega vprašanja« in povezav med naravoslovjem in poezijo.
Vaše pesniške zbirke so videti precej konceptualno: vse se začnejo s poetičnim predgovorom, razdeljene so v cikle, vsaka pesem pa je opremljena še s kratko »prozno« gloso.
Osebno mi niso blizu pesniške zbirke, ki prinašajo zbir pesmi brez rdeče niti in so videti kot razraščen florilegij brez prave strukture. Pesnjenje je zame najnatančnejša, najbolj jedrnata oblika mišljenja, ker se v pesmi združujejo tri ravni – melodična, semantična in slikovna, ki določajo način mišljenja. Glasbeni element posnema ritme, ki so podobni našemu dihanju in srčnemu utripu. Razmišljamo pa delno na jezikovni način in delno v podobah, konceptih in shemah, zato pisanje poezije ni le ilustrativna umetnost, temveč natančna oblika dojemanja in raziskovanja reči, doseganja vpogleda vanje in določevanja njihovega pomena.
Najprej me pritegne neka tema, ki jo hočem na poetičen način in v obliki pesmi raziskati. Ker pesmi kot samostojne tvorbe posredujejo védenje, si želim vidike, povezane z njihovim nastankom, zajeti še v kratki glosi. S tem pesem pridobi še drugo dimenzijo.
Pogosto poezijo vzporejate z naravoslovjem, kar je nekoliko neobičajno. Kakšne so stične točke med poetičnim in naravoslovnim mišljenjem?
Pri izumih prepoznavamo strukture, ki jih lahko prenesemo na druga področja in obratno. Mislimo v analogijah, in na ta način razmišlja tudi pesnik. Če rečem »Rihard je lev«, kar je klasični lingvistični primer teorije metafor, lahko trdim, da je Rihard pogumen, v poetičnem smislu ima najbrž dolge kodre, večje dlani, poraščene prsi in globok glas. Tudi metafora postavlja enačbe. Gre namreč za temeljni način mišljenja, ki ga je mogoče opazovati tako v umetnosti kot v naravoslovju. Tudi ko želimo naravoslovne raziskave posredovati javnosti, jih moramo opisati z glagoli, poetičnimi podobami in metaforami. Moja najnovejša dela se ukvarjajo z vprašanjem, kako naravoslovna spoznanja spremeniti v »zgodbo«.
Z Arthurjem Jacobsom ste napisali znanstveno monografijo Gehirn und Gedicht (Možgani in pesem). Kakšne rezultate prinaša vaša »pionirska nevropoetika«?
Že od nekdaj me je zanimalo, ali je to, s čimer se ukvarjam, mentalni kratki stik ali gre za osnovni način mišljenja. Zato sem se začel ukvarjati z raziskovanjem možganov in skupaj z nevrolingvistom Arthurjem Jacobsom poskušal poiskati nevrobiološke temelje poezije. Vendar raziskovanja možganov ni treba precenjevati, ker operira zgolj z meritvami in s statističnimi podatki opisuje receptivne fenomene, ne more pa jih vrednotiti.
Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj so verzi tako kratki. Razlago sem našel v The Princeton Encyclopedia of Poetry and Poetics, kjer piše, da se dolžina verza sklada z ritmom našega dihanja, kar je neumnost, saj lahko človek v enem dihu pove ali prebere do šestdeset zlogov, povprečna pesem pa jih ima okrog dvanajst. Teh dvanajst zlogov izgovarjamo v sekvenci, dolgi tri sekunde. To si lahko razložimo na podlagi spoznanj o možganih, ki kažejo, da je naš delovni (kratkoročni) spomin zmožen sprejemati in reagirati v trisekundnih blokih. Nevrolingvistika torej dokazuje, da komuniciramo v trisekundih sekvencah, ker med proizvajanjem informacij nastajajo mikropavze. Tovrstne raziskave se skladajo s formo poezije, pa tudi s postavitvijo časopisov, ki so že razdeljeni na stolpce, kar omogoča hitrejše sprejemanje informacij.
Ukvarjate se tudi z literarnim prevajanjem, prevedli ste denimo Ep o Gilgamešu in Homerjevo Iliado. Kakšen status pripisujete literarnemu prevodu v okviru lastnega pisateljskega opusa?
Prevajanje je kontinuum mojega avtorskega dela. Iz pragmatičnih razlogov je prevod edini način, ki ga poznam, s katerim si je mogoče pridobiti nujno obrtniško znanje za pisanje. Kot pri vseh zvrsteh umetnosti genij namreč sestoji iz 99 odstotkov transpiracije in enega odstotka inspiracije. Brez rokodelske spretnosti, delovne rutine, znanja o retoričnih figurah in zmožnosti samokritike je težko pisati dobre pesmi – pesnjenje ostaja namreč vselej le poskus, če so pesmi na koncu dobre ali ne, pesnik ne more presoditi sam. Prav zato si v tujih jezikih poiščem pesmi, ki se mi zdijo dobre, in poskušam njihova retorična sredstva in trike prenesti v nemški jezik, da bi dosegel isti učinek. Prevajanje je namreč nujno povezano z estetiko učinka, saj je zame literatura umetnost sugestije. Moja poetična maksima se nanaša na najstarejšo meni poznano definicijo poezije, zapisano v kitajski knjigi pesmi, ki pravi, da pesem avtor nosi v glavi in da le poskuša na podlagi zelo primitivnih nosilcev, besed, kompleksnost svojih misli in občutkov prenesti tako, da lahko pri bralcu to kompleksnost ponovno vzpostavi. Po drugi strani je prevajanje tudi oblika pisanja – pri obeh dejavnostih se moram spraševati, kako lahko najnatančneje posredujem in oblikujem določeno misel, le da so pri lastnem pisanju misli pač moje.
Menda ste Iliado začeli prevajati na poti med Ljubljano in Mariborom …
Ko sem pred približno desetimi leti prvič gostoval v Sloveniji, sem dobil ponudbo hessenskega radia, da bi prevajal Homerjevo Iliado. In ker se mi je pot do Maribora zdela dolga, sem začel poskusno prevajati prvi spev. Pritegnilo me je tudi dejstvo, da se lahko enkrat v življenju prelevim v Homerja. Manj pomembno se mi zdi odlično znanje stare grščine, saj je povsem nemogoče, da bi človek lahko Homerja danes prevajal kar tako z lista. Bolj kot so besedila stara, bolj je pomemben literarnozgodovinski aparat: pomagal sem si s komentiranimi izdajami, sekundarno literaturo, etimološkimi slovarji, torej s celotnim obstoječim korpusom, ki se ukvarja z razlago besedila, ne nazadnje tudi s tem, kaj pove med vrsticami ali kakšni so bili videti predmeti, ki jih Homer upesnjuje. Vse to je bilo treba raziskati, preden sem se lotil razmišljanja o tem, na kaj se je Homer z nekim verzom nanašal. Zanimalo me je, kako bi se avtor izrazil danes, v nemškem jeziku, ki uporablja drugačne idiome in podobe, hkrati pa ima drugačne bralce, ki o takratnem, Homerjevem svetu ne vedo skoraj ničesar. Gre za proces presajanja, ki je temeljno povezan s kulturnim transferjem. Nasprotna pozicija trdi, da je treba tuje elemente obdržati, vendar bi morali v danem primeru besedilo opremiti s preštevilnimi opombami, kar ni več poetičen prevod, temveč literarnozgodovinska izdaja, primerljiva z receptom.
S svojo verzijo »homerskega vprašanja«, ki povezuje orientalistiko z okcidentalistiko, ste dvignili precej prahu med znanstveniki, ki se ukvarjajo s Homerjem.
Prevajalci so zame najnatančnejši bralci, ker se s posameznim verzom ukvarjajo dlje kot katerikoli literarni teoretik. Ko sem prevedel Iliado, še prej pa Ep o Gilgamešu, so me že poučili, da velja Gilgameš za predlogo Iliadi, ker na več mestih besedno sovpadata. Znanost je pred tem že raziskala, da so bili za Homerja pomembni tudi drugi epi iz asirskega prostora, pa iz Stare zaveze in hetitskega izročila. Moral sem napisati predgovor k prevodu in se mi je hitro postavilo vprašanje, kako lahko neki Grk naleti na Ep o Gilgamešu, za katerega je znano, da je krožil le po asirskem prostoru, in kako je taisti Grk prišel v stik s hetitskimi in semitskimi prvinami, ne da bi imel dostop do besedil, ki so bila dosegljiva zgolj v tempeljskih knjižnicah. Zato se mi je porodila teza, da je bil Homer najbrž pisar v službi Asircev, ki so zaposlovali veliko tujcev, kar je med raziskovalci splošno znano. V južni Turčiji je obstajala pokrajina Kilikija, kjer so se vse omenjene kulture stikale. Ta teza je naletela na odpor nemških grecistov, predvsem iz ideoloških razlogov, ker načelno zavračajo vsakršne »kvarne« orientalske vplive in zagovarjajo grško izvirnost.
Čeprav kot komparativist nimam licence za sodbe o grškem, hetitskem in asirskem prostoru, se mi zdi, da so tovrstni nacionalno in jezikovno omejeni vidiki zastareli. Diskusija je bila kljub temu plodovita. Seveda profesorji, ki so se petdeset let ukvarjali s Homerjem, niso hoteli priznati, da imam morda prav, zdi pa se mi, da je moj argument prepričljiv, ker v vseh teh letih nisem slišal niti enega protiargumenta, ki bi ga ovrgel. V veliko priznanje mi je, da se v antični zbirki berlinskega muzeja moja teorija nahaja ob ostalih.
Vrniva se v današnji čas. Pomembna leipziška nagrada za leposlovje je tokrat šla v roke nemškega pesnika Jana Wagnerja. Se vam zdi gesta žirije, da nagrado prvič podeli pesniški zbirki, »statement« ali zgolj naključje (sploh ker se tudi nemško področje spopada z marginalizacijo poezije)?
Zdi se mi pozitivna spodbuda, ne smemo pa je precenjevati, ker je marginalnost lirike v nemškem prostoru veliko večja kot v anglosaškem, kjer je poezija bolj prisotna, brana in ima večje naklade. Delno so za to stanje krivi pesniki sami, ki so postali zelo obskurni, pišejo intelektualistično zapleteno, nizajo verige prostih asociacij in pridevniških metafor, niso pa več sposobni pisati o vsakdanjih rečeh. Pesmi Jana Wagnerja so poezijo do neke mere ponovno primaknile k vsakdanjemu življenju, ubesedenemu v razumljivem, ne zgolj praznem, poetiziranem jeziku. Kljub temu ostaja poezija s svojo komprimirano govorico za širšo javnost težje dojemljiva.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
