Takšen pač je
Takšna pač je (She's Funny That Way). Režija Peter Bogdanovich. ZDA, 2014, 93 min. Art kino mreža Slovenije
27. 05. 2015
Potem ko se je že zdelo, da filmov Petra Bogdanovicha, enega tistih nadebudnih, s celuloidom okuženih mulcev, ki so v sedemdesetih pomagali prenoviti Hollywood, ne bomo nikoli več gledali na velikem platnu, je ta legendarni, danes 75-letni režiser, ki je v svoji karieri po bleščečem začetku doživel toliko padcev, da ga je treba prav občudovati zavoljo njegove trmaste vztrajnosti v tem tveganem poslu, lani na festivalu v Benetkah presenetil občinstvo.
Film, šlo je za premierno predstavitev romantične komedije Takšna pač je, ki se je beneškemu občinstvu takoj zalezel pod kožo, je pri kritikih naletel na bolj kot ne zadržane odzive. Mnogi so bili mnenja, da se ga drži preveč prašnih muck filmske zgodovine, a če vprašate mene, mu delajo veliko krivico, saj prav v tem namernem anahronizmu tiči skrivnost njegovega neubranljivega šarma.
Bogdanovich je pač rojeni reciklator v najbolj žlahtnem pomenu besede. Njegov talent je najbolj očiten prav tam, kjer se lahko na široko razmahne njegova nostalgija za minulimi časi. Že vse od rosnih let svoje režiserske kariere snema filme, ki so videti malo retro, kar ni nič čudnega, saj v svetu filma velja za strastnega cinefila in enega največjih poznavalcev klasičnega Hollywooda. V filmsko industrijo je najprej vstopil kot igralec, potem pa se je uveljavil kot filmski publicist, kritik in kurator. Oblikoval je program enega izmed newyorških kinov in retrospektive za newyorški muzej sodobne umetnosti (MoMA), ob tem pa ves čas pisal, najraje kritične študije velikih mojstrov iz panteona hollywoodske klasične ere: Howarda Hawksa, Alfreda Hitchcocka, Johna Forda ... Kot filmski novinar revije Esquire je dobil priložnost spoznati svoje idole od blizu. Njegova specialiteta so bili dolgi, poglobljeni intervjuji z režiserji in igralci. Njemu tako ljubega Johna Forda je spoznal in opazoval na setu vesterna Jesen Čejenov (Cheyenne Autumn, 1964) – izkušnja, za katero je pozneje dejal, da se je ob njej naučil več filmske obrti, kot bi se je v kateri koli filmski šoli.
Ironično pa je, da mu prve priložnosti za skok v filmski bazen na koncu ni ponudil kakšen od teh starih hollywoodskih mačkov, ampak, presenetljivo, neodvisni producent in režiser, legendarni mojster eksploatacije Roger Corman, ki je produciral njegov nizkoproračunski prvenec Tarče (Targets, 1967), triler, v katerem se križata poti zblaznelega vojnega veterana in ostarelega igralca grozljivk. Film je flopnil pri občinstvu, kritika pa ga je vzela za svojega in v mladem režiserju prepoznala velik potencial.
Bogdanovich ni razočaral. Z naslednjimi tremi filmi je zadel v črno tako pri občinstvu kot pri stroki in se bliskovito prebil na čelo nove generacije hollywoodskih filmarjev, ki so po zlomu studijskega sistema regenerirali ameriško kinematografijo in v mainstream pretihotapili avtorski film. A tudi med njimi je pravzaprav veljal za posebneža. Medtem ko so njegovi sodobniki, navdihnjeni s slogovnimi in tehničnimi inovacijami, ki jih je sprožil francoski novi val, eksperimentirali z novimi izraznimi formami, se je on še vedno napajal pri velikanih klasičnega Hollywooda.
»Komedija s patino. Prisrčno nesodobna, obenem pa natanko takšna, kot jih danes krvavo potrebujemo, a vse preredko vidimo.«
V Zadnji kinopredstavi (The Last Picture Show, 1971), postavljeni v zgodnja petdeseta, je v maniri Forda in Hawksa spremljal grenko-sladko odraščanje dveh mladeničev iz majhnega provincialnega mesta, kjer zaprejo še zadnji kino – pomenljiva metafora za razblinjanje nedolžnega, nepokvarjenega, nepotvorjenega življenja, ki izginja, in prvovrsten primer nostalgičnega klasicizma, ki mu je Bogdanovich ostal zvest tudi pozneje. Sledila je nadvse uspešna obuditev žanra screwball komedije Kaj te očka pušča samo? (What's up Doc, 1972), polne romantike, iskrivih dialoških rafalov in burlesknih gagov ter osrediščene okrog zmešnjave, ki jo povzročijo štirje kovčki enakega videza, a različnih vsebin, ki se ob istem času znajdejo pod streho istega hotela. Temu velikemu hitu je sledil še Papirnati mesec (Paper Moon, 1973), očarljivi film ceste, postavljen v obdobje globoke gospodarske krize in med komične prigode nenavadne dvojice, malega nepridiprava in njegove devetletne pomočnice, ki morda je ali pa tudi ni njegova hči.
Čudežni deček sedemdesetih je bil na pohodu in videti je bilo, da ga nič več ne more ustaviti. Potem pa se je vendarle nekaj sesirilo, balonček je počil; z vsakim naslednjim filmom je šlo malo na slabše in Bogdanovichev ugled se je postopoma razpustil v neugledno lužico. Tam nekje sredi osemdesetih je bil že skorajda odpisan. Nekoliko se je pobral z Masko (Mask), zelo spodobno dramo o najstniku z redko boleznijo, ki povzroča napredujočo deformacijo obraznih kosti, a to vendarle ni bil avtorski film na nivoju mojstrov, katere je želel doseči, in mojstrovin, ki jih je ustvaril na začetku kariere. Nič bolje mu ni šlo na osebnem področju – preživel je dvakratni bankrot, brutalen umor Dorothy Stratten, ženske njegovega življenja, ter pozneje še pogrom tabloidov, ki mu niso mogli odpustiti poroke z njeno mlajšo sestro Louise Stratten (ta je tudi soscenaristka filma Takšna pač je). A ni obupal, snemal je še naprej, ne veliko in večinoma za televizijo, in se občasno pojavil v kakšni televizijski vlogi (najbolj vidno kot Dr. Elliot Kupferberg, terapevt Dr. Melfijeve, Tonyjeve terapevtke v Sopranovih). Ko so mu finančne težave popolnoma spodnesle tla pod nogami, pa ga je pod streho vzel kdo drug kot še en filmski samouk in reciklator – Quentin Tarantino.
Po trinajstih letih premora se Bogdanovich zdaj vrača s filmom Takšna pač je, ki se trenutno vrti v slovenski Art kino mreži. Z njim ponovno oživlja žanr screwball komedije, ki je v Hollywoodu zacvetel v tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja, ko so Američani (potem ko so bila najhujša leta gospodarske krize mimo) z odprtimi rokami zagrabili to zabavno, eskapistično filmsko formo. Zaščitni znak screwballa oz. prismojene komedije so hitri, duhoviti dialogi v kombinaciji s situacijskimi zapleti in burlesknimi gagi, iskrive, dinamične ženske protagonistke, ki z nabrušenimi jeziki obvladujejo omledne, slabostim podvržene moške, in brzinsko nizanje vedno bolj zafecljanih zapletov, stopnjujoča se kaskada srečnih in nesrečnih naključij, neverjetnih pripetljajev in komičnih prigod vse dokler se na koncu ne razrešijo vsi antagonizmi in pomirijo vsa nasprotja.
Osrednja tema žanra je odnos med spoloma, pri čemer žanr praviloma zavzame nekoliko feministično pozicijo, kjer je ženska tista, ki obvladuje situacijo in postavi na glavo življenje moškega junaka. Ženska, ki sproži kotalečo se kepo neverjetnih naključij in komičnih situacij, je tokrat simpatična prostitutka Izzy, moški, ki mu spodnese tla pod nogami, pa je njena stranka, gledališki režiser Albert, ki ji ponudi bajno vsoto denarja, če mu obljubi, da se bo nehala ukvarjati s prostitucijo in se posvetila tistemu, kar jo v življenju zares veseli. Izkaže se, da bi bila Izzy rada igralka, in ko se nekega dne prikaže na avdiciji za gledališko predstavo v Albertovi režiji, se sproži veriga usodnih dogodkov in srečanj, ki v svoj vrtinec posrkajo cel kup bizarnih likov in strmoglavijo Albertovo urejeno življenje.
Ne pustite se zmesti napovedniku, ki vas poskuša prepričati, da je film Takšna pač je vse tisto, kar v resnici ni – le še ena v vrsti infantilnih, bebavih, zgodnjepubertetniški publiki namenjenih komedij, spletenih okrog mastnih štosov na temo dislociranih telesnih sokov in sramnih dlak med zobmi. Zadnja Bogdanovicheva stvaritev je namreč popoln antipod natanko temu tipu komedije: po eni strani je docela prismojena in pretirana, po drugi pa imenitno inteligentna in sofisticirana. Komedija s patino. Prisrčno nesodobna, obenem pa natanko takšna, kot jih danes krvavo potrebujemo, a vse preredko vidimo.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
