Nekultura in Kultura Mihaila Riklina
Mihail Riklin: Svoboda in prepoved. Kultura v obdobju terorja. Prevod in spremna beseda Urša Zabukovec. LUD Literatura, Ljubljana 2015, 254 str., 29 €
01. 06. 2015
Pod budnim očesom urednika Matevža Kosa smo vse bolj na tekočem s sodobno rusko mislijo, in tako je v zbirki Labirinti izšlo še eno delo sodobnega ruskega filozofa, kulturologa in semiotika Mihaila Riklina Svoboda in prepoved. Kultura v obdobju terorja.
Če bi od filozofa pričakovali urejene argumentacije v prid več kot zanimivi temi, bi se ušteli. V nasprotju z nedavno prevedeno Epštejnovo knjigo Znak_vrzeli, ki prinaša sistematično urejeno koncepcijo o prihodnosti humanističnih ved, so Riklinova značilnost opažanja z obrobja kulture, ki so vsaj na videz razpršena v niz fragmentov. A to je le videz. Njegove lucidne eseje, ki jih je pisal od devetdesetih let do prvega desetletja 21. stoletja, je treba brati kot znak z obrobja Nekulture, s čimer označi sovjetski prostor, iz katerega je izšel. Ko leta 2007 z ženo emigrirata v Berlin, postane on sam kot ruski filozof (če si izposodim metaforo iz njegovega eseja o Kafki) »govoreči opičnjak pred obličjem Akademije«, ki si mora v Kulturi šele izgraditi svoj diskurz. Prav to, za Riklina travmatično razmerje med Nekulturo in Kulturo, je rdeča nit knjige, začeta v kafkovskem eseju Logike emigracije, ki se prevesi v problem sodobnega postsovjetskega intelektualca na oni strani Meje. Tudi Riklin ima samega sebe za »premeščeno osebo«, ki se v tujini navdušuje nad »prelepo neznanko, gospo Kulturo« (tu uporabi besede ruskega konceptualista Kabakova), a je sam oropan identitete, podobno kot drugi sodobni ruski humanisti v diaspori (npr. Lipovecki, Dobrenko, Groys in že omenjani Epštejn). V tem eseju se prej kot Kafki posveti strategijam Ilje Kabakova, ki s »totalnimi inštalacijami« rešuje problem (ne)prevedljivosti sovjetske izkušnje v zahodnem kontekstu in si po Riklinu s tem gradi novo identiteto. A tudi v prostoru »gospe Kulture« ne najde prave pomiritve, saj njen diskurz »predstavlja lepe, izvirne mehurčke v brezmejnem oceanu potrošniškega diskurza, ki preplavlja vse, med drugim tudi lastno kritiko«. Riklin se kot Kabakov tega zaveda in izgrajuje svoj notranji diskurz (podobno Dostojevskemu) na »pragu« med Zahodno kulturo in Nekulturo sovjetskega tipa, kjer ugotavlja, da se šele v zadnjih nekaj letih začenja gladiti ostrina robov med njima.
Početje Riklina moramo torej opazovati kot proces, ko živeč na Zahodu dekonstruira lasten sovjetski jezik, hkrati pa ostaja v stiku z Zahodno kulturo (namensko?) fragmentaren. Rečeno drugače, poskuša Riklin (podobno kot Groys v knjigi O novem) postkomunistično »novo« izruvati iz ukoreninjenosti v svetu onkraj kulture, a ga hkrati pospraviti v zgodovinski arhiv, da se ne bi pozabilo, kako brezmejne so vsakokratne želje po oblasti in totalitarnem.
Če so intelektualci pod sovjetsko oblastjo mislili, da so izključeni iz zgodovine in kulture, so v postsovjetskem času opažali, da se je o ne-zgodovini in ne-kulturi nabralo v arhivu kar precej gradiva: problem je bil le v tem, da o teh intelektualcih v arhivih ni bilo zapisanega nič pametnega. In tako je postalo jasno, da se je večina reflektirajoče se inteligence odpravila čez Mejo, kjer si v Kulturi poskuša izboriti nov diskurz. Centralizirani sistem visokega šolstva v Rusiji je namreč privatiziral le ozek krog ljudi, kjer si zadovoljivo življenjsko raven zagotavlja samo administrativna elita izobraževalnih ustanov, ki nadzoruje finančne transakcije, večina predavateljev pa dobiva skrajno nizke dohodke. Intelektualne institucije kot nekakšni nadomestki dejanski umetnosti rastejo kot gobe po dežju, zahtevajo plačilo za šolanje ali oddajajo prostore proti plačilu v najem. Riklin ugotavlja, da imajo te institucije pogosto virtualen značaj in institucionalnost ohranjajo le zahvaljujoč nazivu posameznikov, ki jim posojajo ime, mehanizem privatizacije takih ustanov pa je skrbno varovana skrivnost. Posledica je jasna: ni družba tista, ki goji kulturo, kultura se proizvaja sama, da bo lahko v prihodnosti postala predmet potrošnje … Dejstvo je, da sodobno Rusijo primerjajo z weimarsko Nemčijo. Čeprav je načelna vzporednica vprašljiva, so nekatere »weimarske teme« popularne tudi v postsovjetski Rusiji: Riklin pravi, da so za sodobno Rusijo značilni »zaton duhovnosti kot posledica tehnične okupacije bivajočega, kult pristnosti, znotraj katerega se križata življenje in filozofija, vsesplošno občutje tragičnosti položaja, slutnja obstoja nekakšne nejasne ‘zarote’«. In pri tem Riklinova opažanja zvenijo nekako domače, slovensko …
Riklin je že v svoji prvi knjigi Terorologike (1992) razmišljal o markizu de Sadu in ugotovil (na kar opozarja tudi U. Zabukovec), da se teroristični univerzum opira na troje: na neobčutljivost, osamljenost ter na primat trans-gresije pred užitkom. In to troje je temeljna lastnost tako sovjetske kot postsovjetske družbe. V knjigi Svoboda in prepoved Riklin govori o strategiji petih mož, ki so živeli teror po boljševiški revoluciji in so intelektualno zaznamovali tudi Riklinovo intelektualno biografijo. To so ljudje, ki so razvili svobodomiselne diskurze kot odgovor na ideološki teror SZ. Tu je pisateljski opus ruskega in ameriškega postmodernista Nabokova, ki se je posvečal onkraj Meje tudi interpretaciji ruske literature – v Riklinovi pripovedi igra pomembno presojanje Jevgenija Onjegina Puškina, ki ga sopostavi z monografijo svobodomiselnega ruskega semiotika Lotmana, ki živi v Nekulturi sovjetskega časa. Tu so Kolimske zgodbe pričevalca in popisovalca gulaških grozot Šalamova, filozofski projekt Mamardašvilija, umetniške »totalne instalacije« že omenjanega Kabakova in – kot rečeno – semiotika Lotmana.
»Riklinovo knjigo moramo brati kot proces, ki je pripeljal od prvotne nezdružljivosti Nekulture in Kulture h globalizaciji. A prodoren kritik bo opazil, da so danes na delu silnice v drugi smeri …«
Z izjemo Nabokova, s katerim si Riklin deli usodo emigranta, so ga očitno zanimali tisti procesi, ki so od Stalinove smrti 1953 začeli v SZ obnavljati intelektualno okolje in so zaživeli kot »kulturna« protiutež obstoječim projektom na Zahodu. Tu Riklin nedvoumno poudarja, da so se tako »Kabakov s svojimi mislimi o totalni inštalaciji kot Šalamov s spomini na življenje onkraj življenja, tako Lotman s postavljanjem železne zavese med znanostjo in ideologijo (dejansko pa tudi stihijo filozofiranja) kot Nabokov z žalovanjem po izgubi v diaspori tistega, kar mu je bilo najdražje, živega ruskega jezika – osredotočali na prag, prelom, posebnost, neprimerljivost, skratka na unikatno in neprevedljivo«. Riklin na podoben način kot možje, ki so na njegov znanstveni credo vplivali, prevaja tisto, kar so sami razglasili za neprevedljivo: iz Nekulture dela Kulturo. »Jezik nedoumljivega je na nenavaden način prevedljiv,« zatrjuje Riklin kot učenec francoske filozofske postrukturalistične šole in navaja Derridaja o paradoksu neizpolnjene obljube: »… ko obljuba ni bila izpolnjena, zgodilo pa se je dejanje obljubljanja, dobi poseben pomen pri razumevanju intelektualna izkušnja, v kateri sta se spojila utopija in teror.«
Riklin namenja z Meje kulture knjigo zahodnemu bralcu, ko s prevodi strukturalne antropologije Lévi-Straussa, lucidnih interpretacij Deleuza in Guattarija ter s proučevanjem Benjamina prevaja svojo travmatsko izkušnjo sovjetskega človeka na Zahod, da bi njegovo ime prestopilo v Kulturo. Zanimivo je, da v tem procesu dodeli najprej vlogo Šalamovu, ki se je še po vrnitvi iz gulaga navduševal nad demokratičnostjo in internacionalizmom porevolucijske ruske kulture dvajsetih let, in ne Solženicinu kot tendencioznemu in nacionalističnemu piscu, ki da ustvarja v jeziku poenostavljeno različico taborišča. Po Riklinu Šalamov razvije nov sistem pisave (ne pozabimo, da je bil pričevalec gulaga vse življenje predan pesniški besedi), s katero je vedno dražil ranjeno nezavedno ruskih ljudi: »ni pisal o tem, kar bi njegovi sodobniki želeli vedeti, ampak o tem, kar bi morali želeti vedeti« ter se nenehno čudil nad močjo nečloveškega v človeku, sam pa je ostajal v teh razmerah »pošten človek«.
Svojevrstni hommage postavi učitelju moskovske Filozofske fakultete M. Mamardašviliju in poudarja, da je filozofu uspelo v svinčenih časih ustvariti prostor pristne intelektualne svobode, v katerem je uveljavljal kulturo, ki temelji na pluralizmu mnenj, da je bil eden prvih, ki je »prisilil metafiziko, da je govorila po rusko« (medtem ko je na Zahodu že prevladovala misel o »smrti filozofije«). Eno temeljnih filozofskih gledišč Mamardišvilija, pravi Riklin, je teza, da je zavest tam, kjer ni jezika, in kjer je jezik, ni zavesti: »Za Rusijo je značilno, da ima vse slabosti sodobnih pojavov, nima pa njihovih prednosti – se pravi – samih pojavov.«
Če je za kulturo, kot jo razume Mamardašvili, značilna sposobnost nenehnega urjenja v zapletenosti in različnosti in če je človekovo strast, da uresniči samega sebe, mogoče udejanjiti samo v sferi jezika, so to misel v filologiji izpeljali že ruski formalisti kot Jakobson in Trubeckoj, pozneje znana kot utemeljitelja Praške lingvistične šole. Po Riklinu se je Trubeckoj kot fonolog s teorijo evrazijstva postavil po robu romansko-germanskemu proučevanju in utrdil mnenje, da se tudi v Nekulturi lahko kaj dogaja. Fonologija dejansko ima ključno vlogo pri oblikovanju ruske strukturalne antropologije in v šestdesetih letih se razvije pod vplivom Lévi-Straussa v rusko semiotiko, katere idejni vodja je Lotman, »ki depolitizira ideološki naboj francoskega strukturalista s predlogom, da na vse kulture gledamo kot na preproste mehanizme za porajanje informacij«. S tem je seveda na prodoren način izigral sovjetsko ideologijo, vpeljal je alternativni sistem pravil, po katerem deluje sleherna kultura, ko ta še ne uspe postati predmet uradne ideološke presoje …
Riklinovo knjigo moramo brati kot proces, ki je pripeljal od prvotne nezdružljivosti Nekulture in Kulture – še leta 1990 je Mamardašvili govoril o sovjetski irealnosti in avtentični normalnosti zahodnih družb ter izzval pri kritikih potrošniške družbe (Baudrillardu in Jamesonu) ostre proteste – h globalizaciji. A prodoren kritik bo opazil, da so danes na delu silnice v drugi smeri …
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
