Knjiga Mihaila Epštejna Znak_vrzeli
Za tiste, ki tarnajo o prihodnosti humanistike

Govor je o knjigi Mihaila Epštejna Znak_vrzeli, ki jo je tekoče prevedel Blaž Podlesnik ter ji na koncu pripel tehten razmislek o tem, kako avtor vidi prihodnost humanističnih ved. Epštejn slovenskemu bralcu ni kaj prida znan, dejansko pa je danes eden najprodornejših ruskih mislecev, razpet med Rusijo in ZDA, kjer sicer predava rusko literaturo. Epštejn ni literarni zgodovinar starega kova. Njegova dela Filozofija mogočega, Projekcijski filozofski slovar: novi termini in pojmi, Beseda in molk. Metafizika ruske kulture, Metafizika telesa (in seveda Znak_vrzeli) ga postavljajo na mejo med literarno zgodovino, filozofijo, kulturologijo, semiotiko in filologijo. Njegov kolega G. Tulčinski (skupaj sta izdala Projekcijski filozofski slovar) zanj pravi, da je tipičen naslednik ruskih »nefilozofov« (N. Berdjajeva, L. Šestova, M. Bahtina ...), ki so tudi sami v razmišljanjih spletali dognanja različnih disciplin, da bi našli čim prepričljivejši odgovor na večna vprašanja. Epštejnova strategija je v zametku podobna: izhajajoč iz klasične filozofske tradicije (Platona) se posveča literaturi in kulturi, njegove ugotovitve pa se v dialogu -zofij in -logij spreminjajo v poglobljen razmislek o današnji družbi in njenem globalnem (ne)funkcioniranju.
Prelomnico v Epštejnovem pojmovnem svetu prinese podrobno ukvarjanje z ruskim postmodernizmom (Postmoderna v ruski literaturi). Če je v osemdesetih letih večina ruskih teoretikov postmodernizem povezovala z dekonstrukcijo sovjetskega znakovnega sistema (tipičen primer je soc-art), je Epštejn ubral drugačno pot. Tako kot M. Lipovecki (ob Epštejnu eden najpomembnejših poznavalcev sodobne ruske literature) je začel obravnavati ruski postmodernizem kot dialog s (sovjetskim) kaosom. Prišla sta do sorodnih ugotovitev: po dekonstrukcijski fazi je v zrelem postmodernizmu videti avtorske poskuse, da bi v raznih oblikah dialogiziranja našli smisel – odkrili v kaosu red (temu iskanju je Lipovecki nadel oznako postrealizem).
Ko pa je govor o smislu, je Epštejn previden in izrecno poudari, da nova iskanja nikakor ne pomenijo kakšne aktualizacije dobro poznanih utopistično-aktivističnih rusko-sovjetskih vizij o »svetli prihodnosti« ali pravoslavnih utelešenj Moskve kot »Tretjega Rima«. Še najbližje smo Epštejnovim iskanjem smisla, če jih prevežemo z Deleuze-Guattarijevo idejo o svetu-tekstu kot rizomatski strukturi: v sedanjosti, kjer ne obstajajo več tradicionalne (strukturalistične) dihotomije (dobro-zlo, laž-resnica, lepo-grdo ipd.) se je izgubilo jedro oz. oporna točka za refleksijo, ob kateri bi ponovno vzpostavili vrednostni sistem. Kaos postaja sinonim za naš svet.
To seveda še ne pomeni, da so se izgubile tudi možnosti za iskanje odgovorov, zakaj je tako: nastajajo novi dialogi s kaosom in v njih mnogotera, heterogena in decentralizirana znakovna upodabljanja sveta. In prav te lastnosti so blizu značilnostim t. i. rizoma, ki nima hierarhične strukture. Očitno je, da si je za ta dialog s kaosom – tako kot Deleuze-Guattari – tudi Epštejn izposodil izraz iz botanike: rizom je (nekoliko poenostavljeno zapisano) oznaka za podzemno rastlinsko steblo, iz katere izraščajo nadomestne korenine, a se razlikujejo od korenike. Če posplošim: rizomatska struktura je za Epštejna predvsem možnost za razkrivanje procesov, ki govorijo o tem, da se iz doslej poznanih temeljnih znanosti (»korenik«) že rojevajo mejne in potencialno nove discipline.
Da je prišel do teh spoznanj, se je moral Epštejn najprej otresti postmodernistično-poststrukturalistične obsedenosti z dekonstrukcijo. Že v Estetiki mogočega Epštejn odkrito polemizira z enim od očetov dekonstrukcije J. Derridajem ter mu očita, da ne razume sedanjosti. Pri tem igra pomembno vlogo njegova interpretacija Derridajevega pojma différence, ki ga v nasprotju s francoskim dekonstruktivistom interpretira kot nikoli udejanjeni časovni odlog (différer pomeni v francoščini tudi odlagati oz. odlašati). Différence po Epštejnu vedno zaznamuje le čas po nečem, kar se je že zgodilo in potemtakem nenehno priklicuje zgolj spomin tega, kar je nekoč bilo. Vse oblike post- (časa, umetnosti, zgodovine, kulture) v večnem ponavljanju istega le izčrpavajo in praznijo izjavo. Za Epštejna so tako vse oznake post- (postsovjetski, postkolonialni, poststrukturalistični, postmodernistični) le znak vpetosti v paradigmo, ki je ne znamo preseči. Smo ujetniki nikoli končanega vračanja nazaj, izgubljeni v postčasju, z zavestjo o praznini, v kateri se ne zgodi nič novega.
Epštejn v Znaku_vrzeli pokaže pot, kako preseči obsedenost s ponavljanjem. Uzaveščanje te poti pomeni razumevati radikalne premike v (samo)zavedanju kulture in znanosti, ki danes že govorijo o tem, da ne živimo več v času po (post-), temveč smo po Epštejnu »na samem začetku nekega novega obdobja, ki ga najbolje opredeljuje predpona proto: protoglobalno, protoinformacijsko, protovirtualno ...«
Navezujoč se na pomen grške besede proto, ki v zloženkah označuje prvotnost oz. prvinskost danega dejanja ali pojava, Epštejn razvije tezo o proteizmu kot novem in nenasilnem odnosu do prihodnosti. Če je po Epštejnu v zahodnjaški analitični znanosti prevladovala predstava, da je treba hipotezo za vsako ceno spremeniti v neomajno trditev in so po drugi strani za vzhodnjaške kulture še vedno značilni utopistično-aktivistični (revolucionarni) pozivi, kjer dominira velelni naklon, je zdaj nastopil čas za pogojnik. Spraševati se moramo, kaj bi dobili, če nova znanstvena in umetniška dognanja povežemo med seboj ne po nekem vnaprej določenem ključu: kaj hitro bi ugotovili, da se v sečišču različnih disciplin izrisuje že dejansko nastajajoča prihodnost. Epštejn na tem mestu spregovori o potenciaciji, o iskanju »praznih mest« v rizomatski strukturi, ki bi jih bilo mogoče v prepletu različnih disciplin zapolniti in tako humanistično stroko povezati v dialog znanstvenih in umetniških dognanj, kar bi pripomoglo k uzaveščanju kaosa kot posebne oblike reda (t. i. kaozmos).

Epštejn zagovarja novo strategijo v razumevanju sodobnih pojavov – imenuje jo konceptivizem. To je metoda, »ki jezikovnih in miselnih objektov ne dekonstruira, temveč jih koncipira – torej poraja v hipotetičnih in možnostnih modalnostih«. Za konceptivizem je značilna »dogodkovnost mišljenja«, ki je kot (s)miselno nasičeno razmišljanje sposobno presegati meje med tradicionalnimi disciplinami in deavtomatizirati okostenele načine v sprejemanju sveta. V tem spreminjanju ima pomembno vlogo tehnologija, ki od začetka 21. stoletja pospešeno pronica v same temelje bivajočega (spomnimo se poskusov kloniranja). Novih oblik bivajočega in odnosov med njimi pa je ogromno, kar botruje nastanku nevrokozmične ere, v kateri igrajo vse pomembnejšo vlogo različne oblike zavedanja, virtualne identitete, androidi, kiborgi, roboti ..., iz česar se rojevajo nove discipline kot memetika, nevrogenetika, ipseizem ipd. Današnja tehnologija torej nima več le orodno-aplikativne funkcije, temveč z drugimi -zofijami tvori novo sintezo. Epštejn ji pravi sofiotehnologija in tu konceptivistično mišljenje stopa skupaj s sinergetiko in holizmom v smer, ki vodi razmislek »od dosedanjih številnih interpretacij enega sveta k številnim iniciacijam različnih (vzporedno bivajočih – op. p.) svetov«.
Prav v tem prečenju tradicionalnih mej naj bi se ponujala možnost za osmišljanje številnih belih lis (praznih mest) tradicionalne humanistike. Če citiram Podlesnika: »V prvem delu knjige so to praznine, ki se razprostirajo ob jeziku kot glavnem orodju človekovega osmišljanja sveta, v drugem delu je v ospredju neosmišljeno območje, ki zamejuje človekovo telo, v tretjem delu pa je avtorjeva pozornost namenjena vrzelim, ki se razprostirajo med človekom in stvarjo oziroma med subjektom in objektom.« Posledica tega »zapolnjevanja praznih mest« je nastanek novih (humanističnih) disciplin. Omenil bom tri: humanologija se ukvarja z ekologijo človeka in antropologijo strojev, kulturonika govori o tehnologiji humanističnih ved, semiurgija je umetnost v ustvarjanju novih znakov, ki vodijo k uzaveščanju drugačnih odnosov med njimi, kot jih razkriva semiotika – zdaj že tradicionalna (preživeta?) znanost o znakih …
Naj sklenem: verjetno je res, da bo med znakovno upodobitvijo stvarnosti in stvarnostjo sámo vedno obstajala vrzel (prazno mesto), a hkrati bo v njej vedno tlela tudi možnost za drugačen dialog med znakovnimi predstavami in svetom. Če je bil ta dialog pri ruskih teoretikih zgodnjega postmodernizma vezan z (Derridajevo ali Paul de Manovo) dekonstrukcijo in je pozneje prerasel v dialog kaosa s kozmosom, se zdi, da je Epštejn šel v razumevanju kaozmosa še dlje. S proteizmom, konceptivizmom in potenciologijo je razvil metode, s katerimi se učimo, da kaos ne pomeni le rušenje reda, ampak dialog z njim pravzaprav človeku odpira možnosti, ki vlivajo vero v napredek in razvoj. Epštejnovo sporočilo je ob tem zelo jasno: nehajmo se že oklepati preživelih postmetod, učimo se raje tega, kako je mogoče v humanistiki vzpostaviti dialog z drugimi (naravoslovnimi) vedami.
Zdi se, da je s tem sporočilom Epštejn blizu ideji o nesklenjenosti dialoga (takega, ki vključuje v sebi neskončne potenciacije) enega največjih humanističnih mislecev 20. stoletja M. Bahtina, po drugi strani pa raziskavam – žal že preminulega – rusko-belgijskega nobelovca I. Prigožina o tem, kako bi bilo mogoče prevezati (naravoslovne) raziskave kaosa, disipativnih struktur in odprtih sistemov z razumevanjem zakonitosti v razvoju kulture in družbenih sistemov. Epštejn je – odprt v prihodnost – na dobri poti v poglobljeno iskanje stičišč med njimi. Morebiti najde svojo možnost v iskanju tudi kak slovenski raziskovalni duh, ki mu Epštejnova misel porodi »dogodkovnost mišljenja« …
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012