Temeljni kamen dramatike absurda
Naj v zagovor prevajalcu povem, da Čevljarji veljajo za najzahtevnejšo Witkacyjevo igro in da so zaradi številnih neologizmov tudi prevajalsko zelo zahtevni, vsekakor pa je dobrodošlo širše poznavanje avtorja in njegovih del. Ko so bili januarja 1984 v režiji poljskega gosta Jana Skotnickega uprizorjeni, so naleteli na zelo naklonjen sprejem kritikov, ki so poudarjali, da je izjemno zanimiv in pronicljiv avtor prišel k nam z veliko zamudo, in poskušali razložiti, zakaj je do nje prišlo. Morda je tudi ta naklonjen sprejem pripomogel, da je bila že leta 1986 v Mestnem gledališču ljubljanskem na sugestijo znamenitega poljskega režiserja Jerzyja Grzegorzewskega uprizorjena igra Oni. Tako igra o revoluciji Čevljarji kot črna utopija Oni sta se zdeli kot sveže napisani za čas »poslednjih dni« socializma, vendar pa so kritiki po uprizoritvi v MGL ugotavljali, da nam je avtor vendarle nekako »tuj« in njegova ironična pisava ne preveč blizu.
V devetdesetih letih 20. stoletja je Witkiewicz pri nas doživel dve knjižni objavi: roman Slovo od jeseni (1994) v prevodu Nika Ježa v zbirki Cankarjeve založbe XX. stoletje in igro Čevljarji v prvi knjigi antologije sodobne drame Dramatikon I (1999) založbe Beletrina. Svojo izkušnjo eksperimentiranja z drogami je opisal v Narkotikih, Ponorela lokomotiva, ki sodi med tiste Witkacyjeve igre, ki jih posebno rada uprizarjajo študentska in eksperimentalna gledališča, pa je na repertoar Male drame prišla v sklopu sezone uprizarjanja avtorjev svetovnih avantgard. V režiji Jerneja Lorencija je naletela na navdušen sprejem tako pri kritiki kot pri gledalcih in je še vedno gostja različnih festivalov po svetu. Lahko bi torej rekli, da čas dela za Witkacyja oz. da se v njegovih ironično-katastrofičnih projekcijah vsak čas lahko po svoje prepozna.
V zadnjih letih na Poljskem med njegovimi zbranimi deli izhajajo obsežne knjige pisem, v katerih se razkriva pretresljiva, celo tragična podoba tega avtorja, na katerega sicer gledamo v luči samoironije in posmehljivega humorja, ki sta vpisana v njegova dela. V svojem »posmrtnem« umetniškem življenju ima Witkacy vendarle precej sreče. Čeprav je bil večji del njegovega slikarskega opusa (oljnih kompozicij, portretov in risb) med drugo svetovno vojno uničen, muzej v Słupsku hrani impozantno slikarsko zbirko (okrog 230 del). Njegova dela se še vedno skrivnostno pojavljajo v privatni lasti najrazličnejših ljudi, katerih starejši sorodniki so se med obema vojnama srečali z umetnikom, ki se je preživljal v glavnem s portretiranjem. Druga sreča je ta, da za njegovo literarno zapuščino skrbi skupina izjemnih strokovnjakov in entuziastov, ki jih vodi profesor Janusz Degler iz Vroclava. Pri izdaji zbranih del je pritegnil k sodelovanju mlade strokovnjake, ki pomagajo brisati bele lise in ustvarjati pravo podobo življenja in ustvarjanja tega izjemno kompleksnega ustvarjalca, ki so ga v preteklosti vse prehitro stlačili v kakšen preozek in preplitek predal. Študijske izdaje njegovih del so tudi olajšale delo njegovim prevajalcem, in čeprav Witkacy nikoli ni dosegel široke popularnosti in »uradno« ni uvrščen med najpomembnejše avtorje 20. stoletja, kamor brez dvoma sodi, so njegova dela, predvsem romani in drame, prevedena v številne jezike.
_
Darja Dominkuš je slovenska prevajalka in poznavalka Witkacyja, letošnja prejemnica nagrade Stanisława Ignacyja Witkiewicza.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015