Nikoli prestari za Backa Jona
Absolutni globalni hit, prodan v kar 170 držav po vsem svetu, je letos dobil še celovečerno različico. Če mislite, da ste zanjo prestari, ker so vam mlečni zobje že izpadli, se hudo motite. Bacek Jon film (Shaun the Sheep The Movie, 2015) ima za seboj uspešno distribucijo v Art kino mreži, na dan izida pričujoče številke Pogledov pa se bo še enkrat zavrtel na Ljubljanskem gradu. Samo za tiste, ki ne hodijo spat z zajčki. Ali ovcami.
Na prvi pogled drzna poteza, toda če vprašate mene, je Bacek Jon bolj film za odrasle, ob katerem se zabavajo tudi otroci, kot pa otroški film, ki zna nasmejati tudi odrasle. Da nikakor niste prestari za dogodivščine črede prefriganih ovac pustolovskega duha in šarm analogne stop-motion animacije stare šole, se boste morali prepričati sami, na tem mestu le kratek zapis o izzivih, s katerimi so se morali spopasti ustvarjalci pri razvoju te male plastelinske mojstrovine. Posneti nemi celovečerni animirani film na osnovi lika iz sedemminutnih miniaturk za predšolsko deco je zelo pogumna, če ne že kar malo nora namera. Toda pri Aardmanu, britanskem studiu, ki že vrsto let daje od sebe vrhunske izdelke stop-motion animacije, kot so do zdaj največji stop-motion hit Kokoške na begu (Chicken Run, 2000) ali pa kvintesenčno britanski, z oskarjem za animacijo nagrajeni Wallace in Gromit: Prekletstvo Strahouhca (Wallace & Gromit: The Curse of the Were-Rabbit, 2005), enostavno vedo, kako se stvari streže. Ustvarjanje družinskih filmov, ki celovečerno metražo upravičijo z nagovorom kar najširšega kroga publike, brez zdruznjenja v oslado in z dovolj substance tudi za zrelejšo publiko, je njihova specialiteta.
Toda Bacek Jon je vendarle nekoliko težji primer. Najprej zato, ker nima dialogov, kar pomeni, da so bili animatorji primorani like oživiti izključno z vizualnimi in zvočnimi sredstvi, scenarista pa se nista mogla zateči k jeziku, ki je ponavadi prvo in najmočnejše orožje v rokah komike – z omejitvijo na nemi film izpade cel repertoar dialoške komike, jezik pa je tudi tisti, ki na lik pritisne dodatno značajsko plast (ne le z besedilom, ki je liku položeno v usta, pač pa tudi z načinom njegovega govora, govornimi napakami in posebnostmi, uporabo narečij ipd.). Če ni besed, je treba toliko bolj trdo in natančno delati z zvokom in sliko. In kot da ne bi bilo že to dovolj, so imeli animatorji opravka še z glavnim likom, čigar obraz premore le velike oči in dva bingljajoča uhlja, usta pa mu le tu in tam vzniknejo ob strani glave – bacek Jon nima niti obrvi, ki bi animatorjem pomagale pri ustvarjanju obrazne mimike. Več pozornosti je bilo torej treba posvetiti telesni govorici in manirizmom ter zvočnim učinkom. Liki ne govorijo, pa vendarle ustvarjajo pomenske zvoke – Bacek Jon je dokaz, da je tudi blejati mogoče v različnih čustvenih legah. Bogata zvočna pokrajina in premišljena uporaba glasbe tako nanašata na sliko pomembno plast pomena in razširjata prostor za humorne poudarke.
Zgled za oblikovanje zvoka je bil seveda nihče drug kot Jacques Tati, tisti filmski avtor, ki je znal izkoristiti narativne in komične možnosti, ki jih ponuja filmski zvok, na najbrž najbolj inventiven način v zgodovini filma, medtem ko so se neme komike, ki bo učinkovala na različnih nivojih in nasmejala različne starostne skupine, ustvarjalci učili pri samem izvoru filmske komedije – burleski. Ko zvok še ni bil vseprisotna filmska komoditeta, se je komedija na velikem platnu opirala na absurden, fizičen, na zunanje dogajanje omejen humor in šaljive domislice. Inspiracija številka ena tu ni mogel biti nihče drug kot Buster Keaton, mož stoično negibnega obraza, ki je v svojih filmih, ne glede na dano situacijo, vedno izpadel kot nebogljen tujec, ki se poskuša le prilagoditi svetu, v katerem se je znašel – nekako tako, kot se poskušajo urbani sceni prilagoditi naše vrle ovce, ko si, zamaskirane v ljudi, poskušajo neopažene omastiti brk v fini restavraciji.
S tem ko se format s televizijskega nadgradi na filmski, backi seveda razširijo tudi svoj teritorij. Potem ko, naveličane monotonega drila pod piščalko svojega »trenerja«, ovčarja Bitzerja, nabrite (in za drobnico presenetljivo bistre) ovce izkoristijo svoj uspavalni potencial in spečega kmeta odnesejo v zapuščeno prikolico za kampiranje, jim usoda prekriža uživanje v dela prostem dnevu. Prikolica se začne kotaliti proti Velikemu mestu, kmet pa se po vrsti zgod, nezgod in udarcev v glavo, znajde v bolnišnici z izgubo spomina in pozneje svojo kariero nadaljuje v urbani različici – kot frizerska zvezda. Medtem na kmetiji zavlada kaos (še posebej se razpustijo pujsi) in počasi postane jasno, da gre vse v cvet, zato ovčji ekipi ne preostane drugega, kot da se odpravi na ulice velemesta, poišče svojega kmeta in ga pripelje tja, kjer mu je mesto.
Zgodba je celovečercu primerno poglobljena, a še vedno dovolj preprosta, da ji zmorejo slediti tudi najmlajši gledalci. Prej brezimna čreda je individualizirana; vsaki ovci je bilo dodeljenih nekaj prepoznavnih lastnosti, obenem pa so ustvarjalci dodali še nekaj novih likov – tu sta glavni antagonist, živalomrzni oskrbnik živalskega zavetišča, ki sebe in svoj posel jemlje čisto preveč resno, in prisrčno ofucana potepuška psička Slip, ki pomaga Jonu in njegovi čredi navigirati med mestnimi čermi. Animacija je dodelana in polna drobnih detajlov, ki gledalca gotovo nagradijo s kakšnim novim odkritjem tudi ob ponovnih gledanjih. Bacek Jon je posnet v plastelinski stop-motion tehniki, kjer so lutke izdelane iz modelirne gline (bolj pozorni gledalci lahko opazite tudi kakšen prstni odtis na Jonovem nosu), iluzija gibanja pa se doseže s fotografiranjem (oz. snemanjem) mikrosprememb položaja likov in dogajanja v drugem planu. Izdelava takšnega filma je sila zamudno in precizno opravilo; v enem dnevu je 17 animatorjev ustvarilo le 2 sekundi filma in v resnici je to kar zavidljivo povprečje. Prav zato se zdi še toliko bolj neverjetno, v kako živahnem tempu se pred našimi očmi odvije zgodba, ki kar prekipeva od akcije, humornih gagov, absurdnih domislic, popkulturnih in filmskih referenc ter vsesplošne srčkanosti. Mark Burton in Richard Starzack, glavna krivca za ta zmagoslavni naskok brezobrvnega jagenjčka na velika platna, pač razumeta, da za dober filmski žur ni dovolj, da samo tu in tam kdo prdne ali pade na bananinem olupku. Jasno, tudi tu kdaj kdo prdne ali pristane z glavo v kupu gnoja, a poleg zdrave doze straniščnega humorja Bacek Jon film postreže tudi z zvrhano mero ironije in bistroumnih domislic – tudi takih, ki reflektirajo sodobne družbene pojave, kot je moč družbenih omrežij.
Burton in Starzack streljata komične gage kot z brzostrelko, tako na gosto, skratka, da bi bil potreben vsaj še en ogled, da bi jih gledalec zmogel v celoti zapopasti. Da je film nemi, se ne koncu izkaže še za najmanjši problem – na platnu se enostavno odvija toliko vsega in s takšno hitrostjo, da gledalec sploh ne utegne pomisliti na to, da manjkajo dialogi, kaj šele, da bi jih pogrešal. Film je nepopisno zabaven, a ne bi tako dobro funkcioniral, če ne bi režiserja in scenarista poskrbela tudi za to, da imajo liki potrebno čustveno globino, da se je v njih mogoče prepoznati in da gledalce popeljejo skozi širok čustveni lok, ter če vsega skupaj ne bi tako lepo zašpilila s sporočilom, da je treba ceniti tisto, kar imaš. Bacek Jon film je neubranljivo prisrčna kombinacija otroške nedolžnosti in ravno prav odštekane britanske komike, ob kateri se lahko vsi brez slabe vesti spet počutimo kot šestletniki. Če ste film zamudili v redni distribuciji, imate priložnost za popravni izpit danes na Ljubljanskem gradu.
Pogledi, let. 6, št. 13-14