O diskurzu begunske krize
Ampak
23. 09. 2015
Poglej, jaz se popolnoma strinjam s tem, da je treba tem ljudem pomagati, ampak … Ta znamenita besedica ampak je v sami srčiki begunske krize in zato tokratno kolumno posvečam njej.
Ilustrator Arjan Pregl je na družbenem omrežju v obliki statusa že zelo jasno prikazal, kaj ta ampak v resnici pomeni. V resnici gre za vprašanje tvorjenja stavkov, ko prvi stavek v povedi izreče poklon nekim obče sprejetim civilizacijskim normam, torej strpnosti, sprejemanju drugačnosti in odprtosti, zgolj zato, da lahko naslednji stavek stvar postavi na glavo. Pregl to ilustrira z nekaj primeri: sem za pravice žensk, ampak svojo ženo pa včasih vseeno na gobec; nič nimam proti Romom, ampak cigane pa sovražim; pomagal bi beguncem, ampak nam bodo posilili ženske, ukradli službe, lenarili na socialni podpori, našo kulturo utopili v njihovi, se ne bodo hoteli asimilirati in tako naprej ad infinitum. Tisto, za kar je ta ampak tako pomemben, je, da niti ni značilen za skrajno desnico. Zakaj bi fašist sploh izgubljal čas s prvim stavkom, ko pa lahko poved lepo začne s tem, da so vsi priseljenci umazani prašiči, ki bi jih bilo treba pometati v morje? Tu ni potrebe za noben ampak.
Ta je značilen za diskurz, ki se poskuša kamuflirati kot sredinski, je pa še neskončno bolj nevaren kot odkrito fašističen. Še več, fašizem absolutno nikoli ne more zares triumfirati, dokler ne postanejo njegove fantazme o tej ali oni etnični skupini, veri, rasi (vstavi poljubno), ki nas poskuša uničiti, obče sprejemljive. Maestro cattivo nacistične propagande je to povsem jasno razumel, ko je dejal, da »tisočkrat ponovljena laž postane resnica«.
Dovolj dolgo ponavljajmo, da ima iraški režim orožje za množično uničevanje in morda bomo koga vendarle prepričali. Vsekakor je na koncu vedno na razpolago kakšna mala državica iz jugovzhodne Evrope, na primer Slovenija, ki jo bomo lahko prisilili v to, da sodeluje v »koaliciji voljnih«. Vojaški koaliciji, ki je prav zaradi sicer neobstoječega orožja za množično uničevanje napadla Irak in dala v pogon celo serijo dogodkov, ki so privedli do tega, da je danes celotna bližnjevzhodna regija v plamenih.
V Libiji, Siriji, Jemnu in Iraku divjajo državljanske vojne; če bi bile v podobnem položaju štiri evropske države, npr. Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija, bi že zdavnaj govorili o tretji svetovni vojni. Tako pa je ta konflikt nekje daleč stran in Evropejci se lahko še naprej sprenevedamo, da se nas to ne tiče. Absolutni prvak v tem sprenevedanju, četudi je konkurenca izjemna, je David Cameron. Njegova država je najprej bombardirala Libijo, ko se je po padcu Moamerja Gadafija razplamtela državljanska vojna in povzročila val beguncev, pa je predlagal, da bi begunsko krizo reševali s tem, da bi tudi tihotapske ladje bombardirali.
Za človeka, kot je Cameron, ki je precej značilen predstavnik evropskega vladajočega razreda, je vse skupaj očitno zabavno kot računalniška igra. Iz svojega udobnega naslanjača malo pritiska na gumbe, ljudje tam zunaj pa izgubljajo življenja. Ena in edina sitnost je, da je kljub državljanski vojni in strašanski poti prek Sredozemlja danes na vratih Evropske unije vsak dan na tisoče novih beguncev. Ista Evropska unija, ki je pred nekaj leti dobila celo Nobelovo nagrado za mir, begunce danes sprejema z vodnimi topovi, solzivcem, vojsko in policijo. O beguncih pa se širijo kar najbolj divje fantazije, kakopak negativne, ki, podobno kot nekoč nacistična propaganda o Judih, danes o muslimanih razvijajo svoje »znanstvene razlage«. Poskušajmo jih nekaj streti in s tem pripomoči k temu, da prestrašena večina v teh kritičnih časih ne bo nasedala strah vzbujajočim pripovedim o tem, kdo so begunci. Da v njih ne bo videla peklenščkov v človeški podobi, ki so se nad Evropo zgrnili kot Džingiskanova Zlata horda z enim in edinim ciljem vsesplošnega uničenja. In da v njih ne bo videla niti idealiziranih, dobrih ljudi, ki potrebujejo samo nežen objem in trepljaj po rami.
Psihosocialna, humanitarna in vsakršna druga pomoč je nujno potrebna in tista, ki se ji moramo najprej posvetiti. Vendar kot takšna ni in ne more biti dolgoročna rešitev. Če v beguncih vidimo zlobo ali čisto dobroto, jih razčlovečimo. Kakšni pa smo mi? Ja, mešanica obojega, odvisno od posameznika, okoliščin, družinskega okolja in še ducata različnih vzrokov. Rečeno z Nietzschejem, moramo begunsko krizo videti onkraj dobrega in zla, pomoč pa iskati v političnih rešitvah v smislu infrastrukturnih rešitev znotraj držav, ki so moralno in politično dolžne nuditi pomoč. Ja, tudi Slovenija, članica koalicije voljnih, ki je iz domov pregnala milijone ljudi z Bližnjega vzhoda. Begunci so, v dobrem in slabem, ljudje, tako kot vsi drugi, in takšne jih moramo tudi sprejeti. Veliko bolj resno vprašanje je namreč, kakšna bo naša podoba, kako se bomo mi, tudi Slovenci, zapisali v zgodovino glede sprejema ljudi v življenjski stiski?
»Ista Evropska unija, ki je pred leti dobila celo Nobelovo nagrado za mir, begunce danes sprejema z vodnimi topovi, solzivcem, vojsko in policijo. O beguncih pa se širijo kar najbolj divje fantazije, kio muslimanih razvijajo svoje znanstvene razlage.«
Pri tovrstnem (»dobrem« ali »slabem«) razčlovečenju seveda z naskokom prednjači slednje in pravi strahovi, ki se zbirajo okrog tega, so najbolj nevarni. Raznorazne skrajne skupine, ki se organizirajo po Evropi, te strahove učinkovito izkoriščajo in v ljudeh razplamtevajo najbolj pritlehne strasti in najbolj nizkotne nagone. Med najbolj zloglasne mite spada tisti, da so begunci, priseljenci nasploh, muslimani pa še posebej, kronično nagnjeni k posiljevanju Evropejk. Po tem, ko si krepko privežete želodec, si oglejte prvih nekaj strani, ki vam jih izpljune Google, ko v iskalnik vpišete geslo »Sweden immigrant rapes«. Drug za drugim se ponujajo naslovi, kot so, »Švedska – posiljevalska prestolnica sveta«, »Tolpa Afganistancev ugrabila in en teden posiljevala Švedinjo«, »Do smrti posilili dvanajstletnico« ... Taki naslovi v nas prebudijo pravičniški bes, podprejo pa jih tudi s statistiko, ki naj bi kazala, da so prav priseljenci najbolj odgovorni za porast posilstev.
Spet se srečamo s tem grozljivim ampak. Verjel sem v socialno državo, odprto družbo in strpnost med različnimi družbami, ampak zdaj pa vidim, da posiljujejo naše ženske. Prav ta znanstveni pridih, češ, facti bruti podpirajo naše poglede, saj ne gre za to, da smo mi rasisti, v bistvu so oni, manjšina, ki terorizira nas, večino. Zdaj ko vemo, za kaj gre, pa bi bili naravnost bebavi, če se ne bo odzvali in zaščitili svoje domovine, mar ne?
Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, gotovo tudi s statistiko oziroma njenim izkrivljanjem. Kajti, kakor pravi drugi rek, se stvari stopnjujejo takole: laž, večja laž in statistika. Tisto, kar na teh straneh popolnoma izostane, je nekaj temeljnih dejstev, zaradi katerih vam bosta povprečna Šved in Švedinja te statistike odpravila kot orodje zastraševanja fašističnih skupin. Pravi dejavnik je, da ima Švedska precej širšo definicijo posilstva oziroma spolnega nasilja kot večina drugih držav. Drugi faktor je, da švedska policija posamični primer pogosto beleži večkratno, odvisno od nadaljnjega poteka preiskave. Tretji je, da so priseljenci v statistikah nadreprezentirani, saj obstaja do petkrat večja verjetnost, da bo policija podrobneje raziskala primer, če gre za priseljenca, kot pa če bi šlo za avtohtonega Šveda. Četrtič, tudi prijav takšnih in drugačnih prekrškov, kaznivih dejanj in spolnega nasilja so priseljenci deležni nadpovprečno veliko v primerjavi s siceršnjim prebivalstvom. Tudi lažnih, saj so se prav nekateri najbolj zloglasni posiljevalski primeri izkazali za lažna pričanja. Švedska je imela do teh lažnih pričanj do zdaj zelo permisiven odnos. Domnevna žrtev, ki je tako posamezniku kot skupnosti in nasploh švedski družbi povzročila trajno in težko popravljivo škodo, jo je odnesla samo z opominom. Zdaj so takšna lažna pričanja lahko obsojena kot kazniva dejanja, storilcu pa grozi tudi večletna zaporna kazen. Petič, švedska družba je na področju ozaveščanja glede spolnega nasilja v zadnjih letih in desetletjih močno napredovala in družbo posledično naredila za veliko bolj občutljivo in bistveno manj strpno do takšnih pojavov. Vseeno pa centri za pomoč žrtvam spolnih zlorab opozarjajo, da se velika večina teh še vedno dogaja za štirimi stenami, da je storilec običajno družinski član, ki mu žrtev zaupa in si ga pozneje ne upa prijaviti. To seveda ne pomeni, da so priseljenci čisti kot solza; ne, kot rečeno, je nedopustna tudi »dobra« dehumanizacija.
Tako opevana statistika pa vseeno ne pušča dvomov: tako na Švedskem kot v drugih državah, tudi v Sloveniji, je neprimerno večja nevarnost, da bomo žrtve spolne zlorabe doma kot pa zunaj doma, kaj šele da bomo žrtve priseljenca. Seveda opozarjanje na takšno ali drugačno družinsko nasilje ni nekaj, na čemer bi skrajno desne skupine lahko gradile svojo podobo, družina je pač nedotakljivi ideal, v katerega se ne spodobi dvomiti. Zato mi dovolite tale zaključek: Nič nimam proti družini, ampak tudi Josef Fritzl je bil družinski človek.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
