John Ralston Saul, predsednik mednarodnega PEN
Pisatelji smo še vedno »norci« družbe
19. 11. 2015
John Ralston Saul, rojen leta 1947 v Ottawi, je ob Nobelovi nagrajenki Alice Munro najvidnejše ime sodobne kanadske književnosti. Je romanopisec, družbenokritični esejist, filozof, uvrščen na seznam stotih najpomembnejših mislecev in vizionarjev tega sveta. Njegova dela so prevedena v 25 jezikov. Letos tudi zaključuje drugi predsedniški mandat Mednarodnega PEN. Celjska Mohorjeva družba je pred nedavnim v slovenskem prevodu Nikija Neubauerja izdala njegovo zbirko novel Mračni odkloni (Dark Diversions, 2012), v kateri Ralston Saul v portretnih študijah prepleta zgodbe bizarne visoke ameriške družbe s pogovori s svetovnimi diktatorji. »Vsak pisatelj, ki kaj da nase, se bralcem ne ponuja kot pripovedovalec.« Opazuje in posluša, tvega bralčevo sovražnost, ker njegovi literarni liki presenečajo in šokirajo.
V svojih esejih in javnih nastopih opozarja na nesmiselno moč države zaradi moči same in povzdigovanje ideologije na raven resnice. Naraščanje socialno brezčutnega individualizma po njegovem prepričanju vodi v odtujenost posameznika v družbi. Obsoja diktaturo razuma, vojaštvo, brezbrižnost do revščine in sodobnega begunstva.
Letos ste bili častni gost 47. mednarodnega srečanja PEN na Bledu. Med drugim ste povedali, da se po dveh predsedniških mandatih, ko ste se redno mudili na raznih svetovnih kriznih območjih, zdaj poslavljate z vrha Mednarodnega PEN. Kakšno vlogo, simbolno in dejansko, je v tem času za vas odigral Bled?
Bled ima dolgo in pomembno zgodovino, predvsem kar zadeva odnose med pisatelji na Balkanu ter v nekdanjem sovjetskem bloku in Zahodom. Leta 1989 je dobil novo poslanstvo, PEN pa je imel v njem osrednjo mesto. Od šestih srečanj na Bledu sem se jih udeležil pet in vsakič so se ob tem razvile zelo zanimive debate. Morda najbolj pomembno pa je, da je način gledanja na svet z Bleda precej drugačen od tistega iz New Yorka, Moskve, Pariza ali Londona. Dolga in kompleksna zgodovina Balkana prinaša sofisticiran in kompleksen pogled na to, kar se dogaja.
Kot predsednik Mednarodnega PEN ste se posvečali predvsem osvobajanju zaprtih pisateljev in novinarjev v nedemokratičnih sistemih, obiskovali ste vojna in krizna območja ter v Gironi dali pobudo za poseben manifest, ki naj bi varoval vse manjšinske jezike in njihovo literaturo. Kaj je bil pri tem za vas največji izziv?
Nikakor ne smemo podcenjevati dram pisateljev, katerih življenja so v nevarnosti, za katerimi se izgubi vsaka sled ali pa jih uničijo. Ne glede na to, kako velike so ambicije PEN, sem se sam osebno vsak dan zbujal v skrbeh za življenja določenih pisateljev v določenih državah. Z našim posredovanjem ta življenja pogosto rešimo, uredimo izpustitev iz zapora ali pot v eksil. Mislim, da se bo vsakdo, ki je vpleten v ta proces, strinjal, da je to nekaj, kar človeka preplavlja z občutki, mu jemlje pogum, hkrati pa ga bogati. Toda tisto, s čimer se ukvarjamo, je dobrobit vsake posamezne osebe, vsakokrat ene.
»Način gledanja na svet z Bleda je precej drugačen od tistega iz New Yorka, Moskve, Pariza ali Londona. Dolga in kompleksna zgodovina Balkana prinaša sofisticiran in kompleksen pogled na to, kar se dogaja.«
Eden glavnih ciljev v času mojega predsedniškega mandata je bil okrepiti našo Listino tako, da bi z njo ustvarili vrsto etičnih stebrov, s katerimi bi s polnim spektrom naših principov povečali ozaveščenost javnosti in pojasnili, kako široka je vloga literature in svobodnega izražanja. Tako smo sprejeli Gironski manifest o jezikovnih pravicah, Penovo deklaracijo o digitalni svobodi, Penova mednarodna načela o materialnih in moralnih avtorskih pravicah in Blejski manifest za mir ter dali zelo močne izjave o pravicah gejev, lezbijk, bi- in transseksualcev. Kmalu bomo razvili pomembno strategijo za Severno in Južno Ameriko, in sicer v obliki deklaracije o osrednji vlogi prevajanja. Predstavili jo bomo nacionalni skupščini v Quebecu. Zelo sem ponosen na naše članstvo, ki je pri vsem tem imelo osrednjo vlogo.
Kakšen je po vašem mnenju položaj ustvarjalk v PEN, še posebej glede na različen položaj žensk na Zahodu, Vzhodu in v nerazvitih državah. Kdaj bo Mednarodni PEN dobil svojo prvo predsednico?
Naj najprej povem, da imajo ženske v PEN osrednjo vlogo že vse od leta 1921. Ne nazadnje je PEN nastal po zamisli angleške pisateljice Catherine Dawson Scott. Kar zadeva bližnje volitve predsednika ali predsednice, moram biti seveda nevtralen, toda o PEN že marsikaj pove pomembna izjava, da so trije od štirih predsedniških kandidatov ženske, svetovno znane pisateljice. Če si pogledamo 150 centrov PEN po vsem svetu, vidimo, da imajo ženske vodilno vlogo. Nazadnje tudi verjamem, da ima naš ženski odbor posebno pomembno vlogo. Mislim, da je tam dovolj prostora za razvijanje širokega razpona programov, ki podpirajo pisateljice, ki so v nevarnosti ali se pri svojem delu soočajo s hudimi pritiski.
Kaj pa si obetate od decembrske pariške konference o svetovnih klimatskih spremembah? Navsezadnje ste bili eden prvih, ki je opozarjal na ekološko slepo ulico zahodne civilizacije.
To ni vprašanje PEN, vseeno pa sem vedno zelo jasno povedal, da je naš pristop do okoljskih vprašanj bil in tudi ostaja v temelju napačen. Celotno področje se obravnava kot tehnični problem, nad katerim dominirajo strokovnjaki, ki pa preostalemu svetu ne morejo kaj dosti pomagati. Posledica tega je, da se okoljske debate nagibajo k temu, da nihajo med težko razumljivim tehničnim inkrementalizmom in zelo čustvenim argumentiranjem za in proti. Bojim se, da bo pariška konferenca o svetovnih klimatskih spremembah bolj ali manj podobna. Mi pa izgubljamo dragoceni čas. Potrebujemo veliko bolj širok in razumen pristop, s katerim bomo zmanjšali tveganja, in sicer tako, da bomo ukrepali radikalno, četudi bi morda kje kaj šlo narobe. Ni nam treba ničesar dokazovati. Moramo pa zmanjšati tveganje. To so precej dolgoročni problemi. Če bomo z radikalnimi spremembami predolgo čakali, bomo s tem povzročili še veliko večje tveganje in izgubili sposobnost, da izboljšamo svoj položaj.
Zdi se, da se je PEN v novi konstelaciji Evrope in spremenjene svetovne geopolitike znašel na pomembni prelomnici. Kako naj bi se po vašem PEN razvijal naprej?
Mislim, da živimo v času krize. To govorim že vse od izida svoje knjige Voltairovi pankrti (Voltaire’s Bastards) leta 1993. Mirna, menedžerska stališča tistih, ki imajo moč, so stvari precej poslabšala, zlasti v Evropi. Doživljamo polom humanističnih standardov. Mislim, da je PEN glede tega zelo jasno izrazil svoja stališča. Že pred begunsko krizo smo na ta problem ostro opozorili Evropski parlament. Zavzeli smo tudi trdno, a razumno stališče do primerov, ko prihaja do tveganja družbenega razslojevanja in nasilja nad pisatelji. Ironično je, da tisti, ki so na oblasti, niso nikoli kaj prida verjeli v tehnične rešitve, zdaj pa vztrajajo pri njih, četudi so se te izjalovile. Ustvariti moramo veliko močnejši jezik javnosti, ki bo zasidran v občutku za deljenje javnega dobrega.
Kakšne možnosti pa pripisujete Mirovnemu odboru, ki ima že tradicionalno sedež v Sloveniji in katerega predsedniki so bili vse doslej Slovenci?
Prepričan sem, da ima Bled osrednjo vlogo v Mirovnem odboru. Tako bo tudi v prihodnje, ne glede na to, kdo bo novi predsednik Mednarodnega PEN. Povsem mogoče je, da bi, na primer, predsedniško mesto v odboru prevzel kdo z drugega konca sveta, da bi imeli nekaj podpredsednikov, od katerih bi bil eden iz Slovenije, da bi zagotovili, da bi Bled in Slovenija še naprej imela osrednjo vlogo. Medtem pa sta Tone Peršak in pred njim Edvard Kovač opravila in še vedno opravljata čudovito delo.
Znani ste po tem, da kot neke vrste »javni intelektualec« neusmiljeno obsojate diktaturo razuma, vojaštvo, brezbrižnost do revščine in sodobnega begunstva. V svojem govoru na Bledu ste med drugim zelo jasno poudarili, da je tudi Evropska unija postala območje vseh vrst strahov, da ji manjka občutka za sprejemanje drugačnosti in beguncev, predvsem pa poguma za sprejemanje pomembnih odločitev. Kje vidite rešitve?
Nekaj o tem bom napisal v svoji naslednji knjigi. Del mojega odgovora se vrača nazaj k napaki, ki jo je predvsem zahodna civilizacija naredila s tem, ko je zdrsnila še globlje v tehnokratski in utilitaristični način razmišljanja. To je pristop, ki lahko krizo le še poslabša. In Evropska unija že začenja kazati zelo resno šibkost zaradi temeljnih tehnokratskih, ekonomskih in menedžerskih pristopov do svojega kontinenta. Evropa je veliko več kot to. Če nam ne bo uspelo sprejeti bogastva evropske kulture, bo projekt Evropa propadel.
Zagovarjate tudi stališče, da so vse bolj avtoritarni režimi v Evropi pravzaprav večje zlo kot islamski fundamentalizem. Zakaj?
Stvar ni v tem, da izbiramo med obema. Različne kulture funkcionirajo na različne načine, toda nikoli ne bi smelo biti nobenega izgovora za nasilje proti državljanom, ki uporabljajo pravico do svobode govora. To, na kar sem hotel opozoriti, je, da je vsako leto ubitih več kot 200 pisateljev, od tega jih je 80 odstotkov žrtev vlad, vojske, policije, korporacij, organiziranega kriminala ali kombinacije omenjenega. In nihče od njih nima nič opraviti z verskim ekstremizmom, pa naj je to islam, krščanstvo ali kaka druga vera. Drugič, videli smo, da so se v zadnjih 15 letih zahodne vlade osredotočile na »islamistične« teroristične napade. Izbrale so ignoranco do večine drugih virov nasilja. To svoje osredotočanje na islamistični terorizem so uporabile za sprožanje strahu vsepovsod na Zahodu in ta strah uporabile kot izgovor, da so lahko utišale mnoge uveljavljene prakse svobodnega izražanja. Do tistih na oblasti, ki si nas prizadevajo ustrahovati, moramo biti zelo ostri in zelo močni.
»Mislim, da živimo v času krize. To govorim že vse od izida svoje knjige Voltairovi pankrti leta 1993. Mirna, menedžerska stališča tistih, ki imajo moč, so stvari precej poslabšala, zlasti v Evropi. Doživljamo polom humanističnih standardov.«
V knjigi Mračni odkloni literarne portrete bizarnih ameriških bogatašev prepletate s pogovori s svetovnimi diktatorji. Zdi se, kot da ste si za rdečo nit, ki povezuje oba dela, izbrali slo po obvladovanju sočloveka: zdolgočaseni bogataši pri tem uporabljajo razne zvijače, diktatorji pa nasilje. Kaj je – po vašem prepričanju – v človeku tisto, kar ga žene k oblastništvom nad sočlovekom?
Ne vem, kaj je ta dejavnik. Vem pa, da obstaja in da se mu moramo upreti. Če bomo razumeli, kakšen je videti in kako zveni, potem se mu bomo mnogo lažje uprli. To je ena od močnih plati romana. In kot veste, sem sam velik privrženec črne, neprizanesljive komedije – kot način napadanja tistih, ki zlorabljajo svojo moč, pa naj bo ta finančne ali politične narave.
V poglavju z naslovom »Kramljanje z atentatorjem na diktatorja« opisujete svoje srečanje z Vasom Čubrilovićem v Beogradu. Ste ga kdaj vprašali, zakaj je sodeloval pri atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda?
Takrat je bil zelo mlad in v tem pomenu nič drugačen od večine teroristov – mlad, moški, poln idealov, goreč privrženec, pripravljen tvegati vse. To, kar je zelo zanimivo, pa je, da bi lahko njegovo življenje opisali kot neke vrste zaporedje intelektualnega zanesenjaštva. Ko sem ga srečal ob koncu njegovega življenja, se je zdelo, kot da verjame, da odgovor leži v – računalnikih.
In zakaj ste pri tem Franca Ferdinanda označili za diktatorja? Kaj vas kot pisatelja tako privlači pri diktatorjih?
Nisem prepričan, da sem ga označil za diktatorja. Šlo je bolj za komentiranje načina, kakšen je bil Franc Ferdinand v očeh tistih, ki so ga hoteli umoriti. Po drugi strani pa sem vedno veliko pisal o naravi oblasti. Vedno sem imel to srečo ali nesrečo, da sem srečeval avtoritarne voditelje in se poskušal pogovarjati z njimi. Resnica pa je, da se takšni oblastniki ne pogovarjajo veliko. To je tudi razlog, da uporabljam ironični naslov – Pogovori z diktatorji. V resnici so diktatorji specialisti v monologih. In če temu ustrezno ne slediš, radi začnejo kričati. Lahko bi napisal knjigo z naslovom Diktatorji, ki so kričali name. Pri tem se naučiš biti potrpežljiv in vztrajati pri svojih vprašanjih. A diktatorji pač niso dobri poslušalci. Pravzaprav se pri tem dolgočasijo. Če ne bi ubijali ljudi in jih pošiljali v zapore, bi jih človek lahko označil za trapaste.
Ali je po vašem mnenju literatura sodobnega razvitega sveta res potisnjena v marginalizacijo ali pa ima še kaj vpliva na javno in politično mnenje?
Mislim, da literatura sploh ni nikjer marginalizirana. Če literatura ne bi bila tako mogočna, zakaj bi bili potem pisatelji vodilna skupina, ki jo bodo najverjetneje zaprli ali umorili? In zakaj bi si zahodni voditelji tako goreče prizadevali okrniti svobodo izražanja? Pisatelji smo še vedno »norci« družbe. Kar spomnite se, najbolj nevarna oseba na dvorih je bila dvorni norec.
Leto dni ste živeli med Inuiti in kot filozof občudujete njihovo življenjsko filozofijo, ki predstavlja celostni odnos človeka do narave. O tem ste celo napisali dve knjigi. Kaj je bistvo te filozofije?
Ne občudujem le filozofije Inuitov, temveč staroselcev nasploh. In temu bi raje rekel filozofija, ne filozofija življenja. Obstaja namreč bistvena razlika med racionalno zasnovanimi filozofijami Evrope, ki na vrh postavljajo ljudi in nas navidezno delajo za oblastnike nad naravo, in veliko bolj modernimi in primernimi naravnimi filozofijami staroselcev, ki dajejo človeku mesto znotraj vsega snovnega na našem planetu. Seveda moramo odigrati svojo vlogo, a ta ni v tem, da bi planetu narekovali, kaj naj počne. To je tista racionalna ideja, ki danes povzroča okoljske probleme.
Manj znano pa je, da imata z ženo, nekdanjo generalno guvernerko Kanade, v francoski Provansi majhen nasad oljk in v divjini severne Kanade na nekem otoku majhno kočo, kjer pišete. Kaj vam pomeni, da ste zraščeni s tako različnima okoljema in v čem vas navdihujeta?
Vedno sem deloval ali v mestih ali v krajih, kjer je prihajalo do konfliktov, ali pa na nekaj nevarnih mestih v naravi. In tako je zame zelo dragoceno, da sem lahko proizvajalec olivnega olja v Provansi – proizvajalec izjemno kakovostnega olivnega olja, če smem to povedati. Tako rekoč vsi Kanadčani so potomci kmetovalcev. To je trdna tradicija. In gotovo jo boste razumeli, če boste poskusili delati z naravo. Kar zadeva moje življenje na otoku v Kanadi, naj povem, da sem na vprašanja za ta intervju odgovarjal z našega majhnega, skalnatega otoka. Georgian Bay, čarobna, vetrovna pokrajina s 30.000 otoki, od katerih jih je 28.000 zaščitena divjina. Veliko je kač, rib, ptic, občasno tudi medvedov. To je kraj, kjer pišem in so dnevi mirni in dolgi, kar si je v našem mestnem življenju nemogoče predstavljati.
Boste te kraje, ko bo končan vaš predsedniški mandat Mednarodnega PEN, obiskovali kaj bolj pogosto?
Zelo se veselim, da bom imel več časa za pisanje, kar pomeni, da bom več časa preživel na otoku in v Provansi. Seveda, v PEN aktivno sodelujem že vse od leta 1980. Verjamem v stvar. Svojega dela nisem začel kot predsednik in ga tudi ne bom končal kot predsednik. Ena od stvari, ki se mi zdijo zelo zanimive že od leta 1980, je kompleksnost Balkana. Poleg tega sem velik občudovalec pisateljske tradicije na Balkanu, ki je še posebno bogata. Zelo sem vesel, da bom lahko v tej regiji, kjer imam veliko prijateljev, preživel več časa.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
