O perverzni igri med izobiljem in pomanjkanjem
Bogastvo neskončnega pomanjkanja
09. 12. 2015
Vsakdo med nami je gotovo že kdaj naletel na kakšno infografiko, ki prikazuje prepad med svetovnim vojaškim proračunom in pa denarjem, ki bi bil potreben za odpravo revščine. Prikaz je seveda grozljiv: medtem ko se v letalonosilke, lovce, tanke in drugo stekajo stotine milijard, bi bila za konec revščine potrebna le peščica tega denarja. Takšne ilustracije gotovo uspejo v tem, da nam kričeče prikažejo norost sveta, v katerem živimo, a hkrati napeljujejo na več zgrešenih predpostavk.
Prvič, svetovna revščina in svetovna vojaška industrija nista dva transakcijska računa, med katerima bi lahko prosto prenakazovali sredstva. Drugič – in tu stvari postanejo že bolj zagonetne –, revščina in vojaška industrija sta notranje zvezani. Ne gre za to, da je nekje proizvajanje orožja, drugje pa pomanjkanje, to nista ne prostorsko ne časovno ločena fenomena. V vsako puško in naboj sta vpisana socialna beda in pomanjkanje, ki ju bo povzročal, ohranjal ali poglabljal njun imetnik oz. tisti, ki mu ukazujejo (na koncu dneva torej politiki). Kot je dejal stari von Clausewitz, je vojna pač vedno nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.
Zato je, če se vrnemo k naši zloglasni enačbi, odnos med vojskovanjem in revščino premo sorazmeren; večja kot bo ena vrednost, večja bo druga in obratno. Naš cilj bi seveda moral biti v odpravi tega odnosa s tem, da ne proizvajamo več ne orožja ne revščine, ampak kaj, ko sta za obstoječi sistem in njegove vladajoče tako prekleto dobičkonosna. In dokler bo tako, bo veljalo, kar je ob neki priložnosti dejal Frank Zappa: »Politika je razvedrilni oddelek vojaško-industrijskega kompleksa.«
A ta perverzna igra med izobiljem in pomanjkanjem, med vrstami tankov na eni strani ter vrsto lačnih otrok na drugi, je igra, ki jo na neki način igramo vsi. Morda se zavedamo, da je ta igra grozljiva, da smo za njeno grozljivost celo soodgovorni, ampak na koncu prevlada strah pred to grozo, strah pred tem, da bi mi sami izgubili tisto malo, kar še imamo. S tem pa zadenemo v neko temeljno, na prvi pogled scela absurdno protislovje, značilno za našo družbo. Na bogastvo neskončnega pomanjkanja.
V zgodovini človeštva je bilo materialno pomanjkanje bolj kot ne neka stalnica, nenehen boj človeka z naravo za njeno obvladanje in njegovo preživetje. Lakota je bila posledica katastrofalno slabe letine, vojaških vpadov ali pa kar si že bodi drugačnih, konkretnih in običajni pameti lahko razumljivih reči. Vsekakor pa lahko z gotovostjo trdimo, da do vzpona kapitalizma človeštvo ni poznalo pomanjkanja zaradi preobilja (v nobenem primeru pa to ni bila splošna norma). Natanko s tem se namreč človeštvo danes srečuje, s tem, da ima premalo zato, ker ima preveč. Kako to, z zdravim razumom povsem zgrešeno logiko raztolmačiti? Kako je mogoče, da je nekdo lačen, ker je hrane preveč? Da nimamo strehe nad glavo, ker je stanovanj preveč? Da zdravstvo ni dostopno, ker je preveč razvito? Vse to in še več v kapitalizmu ni samo mogoče, ampak je celo nujni pogoj njegovega obstanka in razvoja.
Pojdimo po vrsti. Vsako leto se na svetu uniči gromozanske količine hrane, zavestno in načrtno. Poskušajmo sešteti vse veleblagovnice, ki ob koncu dneva v zaklenjene zabojnike mečejo nekoliko dotrajana, a vsekakor še vedno užitna živila. Znani so celo primeri, ko hrano zaradi tega, da do nje le ne bi prišli brezdomci in drugi pomoči potrebni, celo polivajo z detergentom ipd.
»V vsako puško in naboj sta vpisana socialna beda in pomanjkanje, ki ju bo povzročal, ohranjal ali poglabljal njun imetnik oziroma tisti, ki mu ukazujejo; na koncu dneva torej politiki.«
Je to noro? Absolutno. Pa je to noro tudi z vidika samega sistema? V resnici ne. Za veleblagovniškega magnata je veliko bolj smiselno, da hrano uniči, kot pa da bi jo zastonj razdajal. Če od tega blaga ne bo imel koristi on, potem vsaj lahko poskrbi, da ga uniči in od njega koristi ne bo imel nihče. Uničevanje hrane tako nikakor ni neka zlobna potegavščina, ampak način planskega gospodarjenja z »odvečnim« blagom. Ko torej rečemo, da je na svetu toliko in toliko lačnih, hkrati s tem pa toliko in toliko ton »odvečne« hrane, moramo imeti v mislih, da to dvoje nikoli ne bo prišlo skupaj.
Podobna je situacija v primeru stanovanjske problematike, ki jo lahko najbolj zgoščeno zgrabimo v angleščini, gre za fenomen »homeless people and peopleless homes«. Da ne bomo preveč abstraktni, to se dogaja pred našimi očmi: Družba za upravljanje terjatev bank, t. i. slaba banka, trenutno »bedi« nad številnimi praznimi stanovanji. Namesto da bi jih na trgu ponudila po sprejemljivih cenah ali jih prenesla na stanovanjski sklad in s tem dejansko omogočila neko dolgoročno in racionalno stanovanjsko politiko (skratka, popolno novost v slovenskem političnem prostoru), se na vse pretege trudi, da bi iz teh nepremičnin izmolzla dobiček. V vmesnem času ta stanovanja propadajo, stroški vzdrževanja se kopičijo, prebivalstvo pa ni nič bližje stanovanjem.
In še tretji primer: kako je mogoče, da zdravstvo ni dostopno, ker je preveč razvito? V resnici je stvar zelo preprosta in jo lahko hitro zgrabimo s povednim podatkom, da farmacevtska industrija letno namenja več denarja razvoju zdravila proti plešavosti kot za zdravilo proti malariji. Kakopak, pleša je civilizacijski problem zahodnega moškega in potencialno čudovita priložnost za kovanje dobičkov. Malarija po drugi strani zadeva predvsem afriške in azijske potrošnike, ki imajo bolj malo pod palcem, in računica se na koncu enostavno ne izide.
Kot je iz naštetih primerov jasno razvidno oziroma se samo še enkrat potrjuje, kapitalizem enostavno ni sistem, ki bi bil sposoben zagotavljati dostojno preživetje človeštva. Ne glede na to, kakšne so naše tehnične, industrijske, znanstvene in drugačne zmožnosti. Položaj, v katerega je človek danes potisnjen, je podoben gladovalcu iz istoimenske Kafkove kratke zgodbe. Ta se posti, iz tega dela celo vrhunsko umetnost, ljudje ga najprej občudujejo, kasneje pa utone v pozabo, vse dokler se ne izstrada do smrti. Vendar v poslednji sapi vseeno izdihne svojo skrivnost: nikoli ni našel hrane, ki bi mu bila všeč! Tako je tudi danes s človekom in kapitalom, ki mu služi; mogoče je trpeti pomanjkanje, biti reven, lačen … v družbi neskončnega izobilja. Natanko zato, ker so revščina, lakota in pomanjkanje pogoj in temelj tega izobilja. Izobilja bančnih bilanc, rasti delnic, plemenitenja vzajemnih skladov, rasti bruto domačega proizvoda.
Prav zato bi lahko kapitalizem opisali kot bogastvo neskončnega pomanjkanja. Nenehno se proizvaja, raste, razvija, kopiči, a hkrati ima mali človek vedno manj, preživetje iz meseca v mesec je vse težje in prihodnost vse bolj črna. Tisto, o čemer bi bilo vredno in potrebno razmišljati, je družba skromnega, vendar dostojanstvenega izobilja. Družba, v kateri bi bile vsakomur zadovoljene osnovne družbene potrebe, predvsem pravica do kakovostnega, varnega in zdravega življenja, obsceno bogastvo pa bi bilo najprej omejeno, pozneje pa nujno odpravljeno. Stremeti bi morali k družbi, v kateri bi denar postal izključno menjalno sredstvo, njegovo kopičenje pa bi postalo podobno nesmiselno in neproduktivno, kot če bi si npr. danes nakopičili deset tisoč nalivnih peres. Tudi takrat nam tega najbrž nihče ne bi mogel preprečiti, ampak tako kot v nalivnih peresih takrat tudi v denarju ne bi bila več skoncentrirana družbena moč. Torej tista moč, ki peščici omogoča, da si podreja večino, moč, ki je pripeljala do tega, da bo v nekaj letih odstotek najbogatejših zemljanov imel več premoženja kot ostalih 99 odstotkov.
Zveni utopično? Seveda, saj tudi je, utopija dejansko pomeni nekraj, kraj, ki ga še ni, vendar si ga zato vseeno lahko drznemo zamišljati, celo moramo si ga, če želimo kot človeštvo napredovati. Morda je podobno nezamisljiv, kot je bila nekoč odprava suženjstva ali tega, da bosta kralj in kmet nekoč enakovredna, a zato je ta razmislek le še toliko bolj nujen.
Pogosto nas svarijo, da bi v primeru, ko bi celoten svet živel kot njegov razviti del, potrebovali več planetov. Ampak ali to v resnici pomeni, da se po londonskih ulicah celo brezdomci vozijo v limuzinah, da se revne družine v Madridu nažirajo s kaviarjem ali da je siromašni nemški upokojenec svojo celotno pokojnino spet zafrčkal za 20-metrsko jahto? Seveda ne, več planetov bi potrebovali le, če bi hoteli živeti tako, kot danes živi le drobec človeštva. V primeru, da bi vsem hoteli zagotoviti »le« dostojno življenje, je naš planet več kot dovolj. Seveda pa to predpostavlja tudi povsem drugačen odnos tako do okolja kot do ljudi. Bogastvo in izobilje pa več ne bi bila merjena v denarju peščice, ampak v duhovnem razvoju vseh.
Ob tem izhajamo iz »radikalnega« prepričanja, da je človeštvo že zdavnaj na dovolj visoki razvojni stopnji, da cilj življenja več ne more biti izključno preživetje, ampak življenje samo.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
