Slovenščina na spletu
Demokratizacija ali onečaščenje jezika?
10. 02. 2016
Pisana beseda še nikoli ni bila tako trdno na prestolu kot danes. Ampak seveda ne gre za književnost in znanstvene raziskave in ostale privzdignjene in poglobljene tekste, temveč za zabaven preobrat: kar se je včasih govorilo, se danes piše. SMS, WhatsApp, Snapchat, Twitter ... so orodja, ki jih uporabljamo pri dogovarjanju o najbolj vsakdanjih rečeh. In potem rečemo, da smo se z nekom »pogovarjali«, čeprav smo si samo dopisovali. Splet in njegova družbena omrežja so postali velikanski peskovnik za raziskovalce vseh vrst, tudi jezikoslovce.
Jezik je kot morje: marsikaj pogoltne in vsega, kar vanj vržeš, ne izpljune, a tisto, kar naplavi na obalo, je včasih močno spremenjeno. Le kdo še danes ve, da je beseda hiša, tako slovensko zveneča, pravzaprav nemčizem, ki ga je večstoletna raba obtesala do neprepoznavnosti? In kdo ve, skozi čigava usta je vse šla, da je postala, kakršna je danes. Danes, ko je vse lažje, ker manj govorimo in več pišemo. Littera scripta manet. Čeprav nove tehnologije ta latinski rek postavljajo na laž, saj obstojnost zapisanega ni zagotovljena na dolgi rok, mora biti računalniško posredovani govor vendarle uresničitev sna za jezikoslovce, mar ne? Kar se dogaja, je uresničitev sna, pa tudi nočna mora, ker je besedil občutno preveč, da bi zmogli analizirati vsa, pravi dr. Mija Michelizza, raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter avtorica decembra lani izdane knjige Spletna besedila in jezik na spletu. Delo je na svojem področju pionirsko in bi ga lahko označili za nekakšno monografijo z zgodovinskim vpogledom v začetke sobivanja slovenskega jezika z računalniki in spletom.
Rodil se je JANES
Že nekoliko pred izidom tega dela, natančneje leta 2014, pa se je rodil JANES – Jezikoslovna analiza nestandardne slovenščine. Gre za nacionalni temeljni raziskovalni projekt, ki združuje enajst raziskovalcev s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta Jožef Stefan. Vodi jih doc. dr. Darja Fišer z Oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. »JANES financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa ga bomo do leta 2017. Zelo možno je tudi nadaljevanje v kakšni drugi obliki, kajti tovrstne raziskave so po svetu ta čas vroča tema,« je optimistična sogovornica.
Pisna besedila na spletu razvrščamo glede na dva ključna kriterija: avtorstvo in njegovo razmerje z naslovnikom ter funkcija sporočanja. Pri klasičnih spletnih straneh, med katere sodijo tudi medijska spletišča, je avtor znan oz. lahko določljiv, nagovarja širše občinstvo, je z njimi v formalnem razmerju, komunikacija pa enosmerna. Pri večini spletnih skupnosti, kot so na primer forumi in družbena omrežja, se srečujemo z manj formalnimi, bolj interaktivnimi dvo- ali večsmernimi pogovori v ožjem krogu uporabnikov, v stik pa prihajamo tudi s sporočili neznanih oz. celo anonimnih avtorjev. Nekaj posebnega so wikibesedila, pri katerih govorimo o kolaborativnem avtorstvu, saj eno besedilo ustvarja več avtorjev. V tem pogledu so zanimivi tudi blogi, ki so preplet enosmerne komunikacije blogerjevih zapisov z dvosmerno v komentarjih bralcev.
Funkcija komunikacije
Če pri besedilih opazujemo namen sporočanja, se verjetno vsi najprej spomnimo na družbena omrežja in spletne klepetalnice, ki vsebujejo veliko vsebinskih in jezikovnih elementov zasebnih komunikacijskih sfer, komunikacija pa je pogosto ludistična, tj. poteka zgolj zaradi komunikacije same. Nadalje Fišerjeva izpostavlja predstavitvene in promocijske vrste besedil – gre spletne strani podjetij, ustanov, društev in posameznikov. Česar ne gre mešati z oglasnimi in komercialnimi besedili z izrazito vplivanjsko vlogo, s pridom izkoriščajo večpredstavnost in uporabljajo atraktiven jezik, ki pozornost skuša pritegniti s prijemi, znanimi že iz analognega sveta, npr. neologizmi ali slengizmi. Poznamo še poročevalske oz. publicistične besedilne vrste (spletni mediji), izrazito standardne in formalne uradovalne oz. uradniške (e-uprava ipd.), akademske (znanstveniki in strokovni prispevki; njihove značilnosti so vsebinska zgoščenost, terminološka bogatost in obilica hiperpovezav), programerske (npr. FAQ – pogosto zastavljena vprašanja o strokovnih in tehničnih vsebinah, namenjena širši javnosti) ter literarne in polliterarne vrste, kjer izstopa močno individualiziran avtorski slog, pogosto pa je tudi učinkovito izkoriščanje multimedijskih in interaktivnih možnosti, ki jih svetovni splet ponuja.
K demokratizaciji jezika
JANES je za osnovno raziskovalno os izbral t. i. slovenske uporabniške spletne vsebine, ki besedilno produkcijo omogočajo vsem uporabnikom, ne glede izobrazbeno ali kakršnokoli drugo ozadje, in kjer je komunikacija izrazito samonikla in samoiniciativna. Strokovno bi rekli, da prevladuje bottom-up ali celo bottom-bottom komunikacija: besedila nimajo naročnika, niso kurirana, cenzurirana ali lektorirana, krog naslovnikov, odnos z njimi in namen sporočanja pa je zelo heterogen. Besedilodajalec je v takih omrežjih torej lahko vsakdo in po tezah nekaterih tujih jezikoslovcev takšna okolja bistveno prispevajo k demokratizaciji jezika – te procese je še posebej zanimivo opazovati za slovenščino, za katero je bila doslej značilna izrazito normativistična kultura, dodaja sobesednica. Na splošno velja, da besedila znotraj teh prostih spletnih skupnosti nastajajo bolj sproščeno in brez predsodkov ter strahu pred napakami. Čeprav je zanimivo, da se tudi tu najdejo t. i. grammar naziji ali slovnični fašisti, se zareži Darja Fišer. Sama se mnenja, ali je nekaj v jeziku dobro ali ne, vzdrži, kajti svojega poslanstva ne vidi v presojanju o ustreznosti, temveč v raziskovanju živega jezika in beleženju tipičnih in zanimivih pojavov. Poleg opazovanja odstopanj od pravopisa zbrano gradivo namreč omogoča še veliko vrsto drugih dragocenih jezikoslovnih analiz: od proučevanja sodobne leksike in pomenskih premikov ter rabe terminologije v neformalnih okoljih, preko prepoznavanja regionalno obarvanih prvin, skladenjskih značilnosti in elementov govora v računalniško posredovani komunikaciji, do študij jezika različnih družbenih skupin, žaljivega govora in tujejezičnih prvin v spletni slovenščini.
Za jezikoslovce bi bili zelo dragoceni tudi primeri besedil, ki si jih ljudje izmenjujemo v zasebni komunikaciji (SMS-ji, Whatsapp, Snapchat), vendar je ta material zelo težko zbrati, veliko je tudi pravnih preprek, zato so se za zdaj omejili na javno komuniciranje, zbrano po blogih, forumih, komentarjih na novičarskih spletnih portalih in na Twitterju. Zaporedje ni naključno, saj od Twitterja nazaj pada interaktivnost in narašča skladnost s standardno slovenščino. Povedano drugače: splošno gledano se v blogih pišoči najbolj držijo pravil standardne slovenščine, v forumih in komentarjih na novice že malo manj, na Twitterju pa je nestandardne komunikacije največ. Kar gre z roko v roki z namenom sporočanja in interaktivnostjo platforme.
Prvine nestandaradne slovenščine
Kljub vsemu pa je raziskovalce v vseh naštetih žanrih presenetilo, kako močno prevladuje standardna slovenščina. Sploh na Twitterju, kjer je standardnih tri četrtine vseh tvitov, ki jih je v korpusu več kot 4 milijone in štejejo več kot 70 milijonov besed. Razlog verjetno tiči v dejstvu, ker so Twitter za svoj kanal komuniciranja izbrale razne uradne ustanove, tiskovni predstavniki, politiki in mediji. Lastniki računov, ki so zasebniki, vendarle čivkajo bolj sproščeno. Napačne pa so domeneve, da je kanal oz. platforma edina, ki vpliva na to, katera različica slovenščine bo v rabi. Isti uporabnik namreč lahko na istem omrežju sporoča enkrat v standardnem in drugič v govorjenem jeziku, odvisno pač od namena sporočanja in naslovnika, ki mu je tvit namenjen. Veliko je prehajanja med registri, ugotavlja Fišerjeva in v isti sapi dodaja, da je slovenščina resnično raznolika, da je slovenščin pravzaprav več in da ima v družbi vsaka svoje mesto.
Prvine govorjene slovenščine
Več prvin govorjenega jezika je zaslediti na platformah, ki omogočajo večjo interaktivnost. Manj časa za odgovor (oz. je zaželeno, da se odzoveš takoj), več elementov govorjenega jezika so jezikoslovci opazili. Na forumih, kjer je med odgovori tudi po več dni premora in so sporočila daljša, pa je jezik bližji pisni slovenščini. Za računalniško posredovano komunikacijo pa so značilne tudi nekatere prvine, prvin, ki se doslej niso pojavljale ne v pisani ne v govorjeni slovenščini, temveč so na družbenih omrežjih endemične. Nekaj je takšnih, ki se ponavljajo v vseh jezikih: omembe, heštegi in emotikoni. Ti se zaradi priljubljenosti in ekonomičnosti že selijo tudi v druge žanre. So pa še specifike slovenščine, recimo vzročni odvisnik, v katerem se glagol izpušča: »V Planico že gresta dva bagerja malo poglobit zadevo, ker @peterprevc.«
Srbi si pomagajo drugače
Na slovenskem Twitterju je daleč največ odmikov od standarda v načinu zapisa besed, ki je fonetizirana. Primerjalna raziskava, ki so jo raziskovalci JANES izvedli na srbskem in hrvaškem Twitterju, jih je pripeljala do nenadejanih izsledkov: nestandardni elementi srbskih tviterašev skorajda ne vsebujejo fonetiziranega zapisa, ker je zapis besed že v standardni srbščini zelo približan izgovoru (ker Piši kao što govoriš), zato je v srbščini odmik od standarda povečini v izbiri drugačne, nestandardne leksike. Na nivoju zapisa besed pa sicer redke odmike od standarda zaznavamo izključno pri mlajših uporabnikih, ki bi se radi že po tem razlikovali od ostale populacije, izmišljujejo nove zapisne konvencije (npr. weedemo seeh za nedelju dana). Motiv – biti nekaj posebnega, odstopati od drugih, narediti se manj razumljiv za odrasle – je enak kot pri slovenskih uporabnikih tviterja, le da ti zapisujejo besede tako, kot jih izgovarjajo (npr. jst, js, jes, jez, jezt, ges, jzt za jaz). In jim včasih kar dobro uspeva biti nerazumljen, saj človek doume, kaj neka beseda pomeni šele, ko jo prebereš na glas, se nasmeji Darja Fišer.
Družbena omrežja jezika ne ogrožajo
Govoriti, da je slovenščina zaradi družabnih omrežij ogrožena, je daleč od resnice. Ravno nasprotno, jezik tam je izjemno vitalen. Najbolj odprto za novosti v jeziku je besedišče, se najhitreje spreminja in se prihod novih izrazov (iz drugih jezikov, ob novih dogodkih) tudi najbolj občuti, čeprav nove besede na globlji ustroj jezika, recimo skladnjo, nimajo vpliva (saj nekatere tako kot hitro pridejo, tudi hitro izginejo). Skladnja se spreminja bistveno počasneje, je pa tudi tu je v zadnjem času opaziti nekatere spremembe v prehodnosti glagolov (Kva dogaja?) ali odpadanje povratno svojilnih zaimkov (peneče vino, bleščeči zobje). Seveda pa ne moremo trditi, da so za vznik teh novih oblik kriva družabna omrežja, poudarja sogovornica, lahko da se je ta pojav tja zanesel od kod drugod, tu pa je bil le zabeležen. »Reči, da spletna slovenščina spreminja slovenščino, je pretenciozno,« je prepričana. Med drugim zato, ker je splet odsev resničnega sveta in spletna slovenščina ni ena sama, na spletu je v rabi več različic jezika. Slovenščina ni ogrožena, če se seli in širi po spletu, pomeni le, da je še bolj polno funkcionalna. Eden od parametrov, po katerih soditi, kako vitalen je jezik, je število slovarskih člankov na Wikipediji v tem jeziku. Tu se slovenščina kar dobro odreže: smo takoj v drugi skupini z jeziki s po več kot sto tisoč wikigesli.
Ni naključje, da Facebook v tem zapisu doslej še ni bil omenjen, kajti JANES ga ni vključil v raziskavo, ker so se odločili, da gre za zasebno komunikacijo, čeprav ima po podatkih SURS FB-profil okrog 750.000 Slovencev. Kar zadeva število uporabnikov Twitterja, ni natančnih podatkov, oziroma so na voljo le približne ocene marketinških agencij, ki so po domnevah Darje Fišer optimistične. Ena od njih je izračunala, da je bilo septembra 2015 110.000 aktivnih uporabnikov slovenskega tviterja. Raziskovalci JANES so do števila aktivnih uporabnikov prišli nekoliko drugače, in sicer z zajemom tvitov na podlagi pogostih izključno slovenskih besed (kaj, pač, ter). Prišli so do nekaj nad 9000 uporabnikov, pri čemer so za aktivne uporabnike šteli vse, ki so objavili vsaj sto tvitov v slovenščini.
Komentarji, ki izginjajo
Najbolj tradicionalna platforma uporabniških spletnih besedil v slovenščini so zagotovo forumi, meni sogovornica. Forumi obstajajo najdlje in v raziskavo so zajeli nekatere še iz devetdesetih let. Najbolj ogroženi pa so komentarji na spletne novice, ugotavlja Fišerjeva. Pred tremi leti, ko so pisali prijavo na sredstva za raziskavo, so komentarje na novičarskih portalih seveda navedli kot predmet proučevanja, toda odtlej se je tovrstno komentiranje – malo zaradi družbenih, malo pa tudi tehnoloških sprememb – na številnih novičarskih portalih ukinilo ali močno okrnilo ter se preselilo na Twitter in Facebook. Še ena taka pomembna sprememba se utegne zgoditi že med trajanjem raziskave: razvijalci Twitterja, ki se je proslavil z največ 140 znaki za sporočila, razmišljajo, da bi omejitev postopoma odpravili. Toda prav zaradi skopo odmerjenega prostora se je rodilo cel kup jezikoslovno zanimivih strategij krajšanja sporočil in zanimivo bo opazovati, kaj se bo po odpravi omejitev z njimi dogajalo, komentira Darja Fišer.
Od SMS-ov do blogov
Hitrost, s katero se spreminja jezik pod vplivom novih tehnologij, je res tolikšna, da jo raziskovalci komaj dohajamo, se strinja dr. Mija Michelizza, avtorica knjige Spletna besedila in jezik na spletu, kjer so v središču blogi in članki Wikipedije v slovenščini – pri čemer bi vsaj za bloge lahko trdili, da niso več zadnji krik mode na spletu. Z vratolomnim tempom se spreminjajo tudi tehnologije, novosti se vrstijo iz meseca v mesec, a vendar so spremembe v jeziku precej predvidljive in so vsekakor vredne, da se jih spremlja, ker ne vemo, kaj se bo prijelo, razlaga dr. Michelizza. Njeno zanimanje za splet in elektronske medije, ki ne vplivajo samo na jezik, temveč prav na vsa področja človeškega delovanja, kot da je z njo raslo »že od zgodnjih otroških let, saj so bili po zaslugi brata in očeta pri nas računalniki vse od samih začetkov,« piše v Predgovoru. Zares pa se je začelo z diplomo iz španskega jezika in književnosti, kjer si je za predmet proučevanja na predlog mentorice, prof. dr. Jasmine Markič, izbrala jezik SMS-ov, takrat zelo popularno temo. Tako kot v slovenščini, ki se je pod omejitvijo 160 znakov rojevala v novih, krajših in izvirnih oblikah, so se tudi govorci španščine znašli pred izzivom, koliko je jezik še lahko okrajšan in okleščen (recimo samoglasnikov), da bo naslovnik sporočilo razumel. Kmalu se je seveda tudi pri SMS-sporočilih izkazalo, da teza o tehnološkem determinizmu ne bo vzdržala: ni prenosnik tisti, ki določa slog pisanja, temveč je oblika sporočila odvisna od njegovih avtorjeva in/ali prejemnikov.
Jezik je prilagodljiv organizem
Ko beseda nanese na novotvorjenke, nove besedne zveze ali nove pomene, ki jih uporabniki spleta podelijo starim, ne moremo mimo dveh nasprotujočih si taborov, v katerega se je razdelila srenja ljubiteljskih ali zaresnih jezikoslovcev in slovenistov: eni hvalijo igrivost govorcev jezika, drugi v maniri jezikovnih puristov te spremembe obsojajo. Sogovornica, ugotavlja, da se delitev na puriste in bolj permisivne opazovalce jezikovnih sprememb ne pokriva vedno z generacijsko pripadnostjo, povedno pa se ji zdi, da v spletni debati, ki se niti ohlapno ne tiče jezika, pogosto kar na lepem vzniknejo argumenti, povezani z jezikom, češ ti še pravilno slovensko ne znaš pisati, s tem zgubiš vso verodostojnost. »Jezik zaradi novih oblik rabe na spletu ni ogrožen, saj je prilagodljiv organizem, ki si v vseh okoliščinah prizadeva za preživetje,« pravi Michelizza.
Ali je splet po svojem vplivu na jezik primerljiv s katerimkoli drugim izumom, doslej, recimo televizijo, radiem, telegrafom …? »V resnici živimo v zelo revolucionarnih časih,« odgovarja raziskovalka. Opravka imamo s toliko specifičnimi novostmi, ki se običajno vse pojavljajo hkrati, poleg tega takšna količina različnih besedil še nikoli doslej ni bila javno dostopna. Ampak kritike, da nekaj ali nekdo spodkopava čistost knjižne slovenščine, je bilo pri nas slišati že prej, letele so, denimo, na besedišče v časnikarstvu, in to od Jurčičevih časov naprej. Na spletu so pogosti primeri, ko prvine govorjenega jezika vdirajo v pisani jezik. A analiza blogov, ki jo je opravila dr. Michelizza, je pokazala, da se uporabniki zelo dobro zavedajo, kaj sodi v govorjeno in kaj v pisano slovenščino: če se objave blogov približujejo zborni slovenščini, pa v komentarjih istih avtorjev ni zaslediti zadržkov za izraze in skladenjsko rabo iz pogovornih registrov jezika. Pomembno je, da se uporabniki zavedajo, kje je ločnica in kakšna so pravila – potem pa jih lahko tudi kršijo.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
