Manjkajoči privlačni opoj drugačnosti
Chico Buarque: Budimpešta. Prevedla Blažka Müller Pograjc. Študentska založba (Žepna Beletrina), Ljubljana 2011, 145 str., 21 €
18. 01. 2012
Budimpešta je po Turbulenci in Benjaminu tretji roman brazilskega prozaista, pesnika, dramatika, pevca, kitarista, skladatelja Francisca Buarqua de Hollanda, bolj znanega kot Chico Buarque. Rojen leta 1944 v Riu de Janeiru je zadnjih pet desetletij občutno pripomogel k definiranju kulturne identitete Brazilije. Priljubljen je predvsem po svoji bossa nova glasbi, katere besedila vključujejo socialna, politična in kulturna osišča Brazilije in s katero se postavlja ob bok znamenitima Gilbertu Gilu in Caetanu Velosu. Njegova glasba je bila od šestdesetih let naprej neredko podvržena cenzuri (več sreče je imel z romani), dokler ni – podobno kot Gil in Veloso – bil primoran celo zapustiti Brazilijo in se za osemnajst mesecev nastaniti v Italiji. Pisateljevanje ga zadnja leta postavlja v osrčje literarnega sveta; Budimpešta mu je prinesla najpomembnejšo brazilsko nagrado za književnost, primerljivo z bookerjem. Brazilski heroj torej, kljub notorični plašnosti pred mediji in izgnanstvom kot pogosto temo pisanja.
»Budimpešta je po Turbulenci in Benjaminu tretji roman brazilskega prozaista, pesnika, dramatika, pevca, kitarista, skladatelja Francisca Buarqua de Hollanda, bolj znanega kot Chico Buarque.«
Ni naključje, da prav ti dimenziji poganjata zgodbo Budimpešte, temačne, bizarne, satirične medcelinske kriminalno-ljubezenske zgodbe, začinjene s humorjem, nasiljem in nepredvidljivimi zasuki. Glavni protagonist José Costa ob povratku s konference anonimnih pisateljev v Istanbulu spričo grožnje z bombo v letalu obtiči v Budimpešti, kjer ga zasači Kriska, in osvajanje ženske ter jezika se lahko prične.
Na eni strani spremljamo junakov razpadajoči odnos z ženo in obolelim sinkom (v slednjem primeru je razvoj pristnega odnosa zaradi očetovega nenehnega bega pred odgovornostjo nemogoč), na drugi pa njegovo razmerje z ljubimko in njenim sinkom, s katerima – paradoksalno – poskuša vzpostaviti pristen odnos. Razpet med tema dvema skrajnostma se bolj kot v zapletenih odnosih izgublja v zapletenosti novega jezika. Najbrž ni madžarščina tista, zaradi katere se podvrže Kriskini torturi in se je (težko verjetno) nauči do te mere, da postane anonimni pisatelj in pesnik tudi v »jeziku, ki se ga boji sam hudič«. Ko med obiskom žene v Riu posumi, da ima razmerje s Kasparjem Krabbejem, uradnim avtorjem Ginekografa, prodajne uspešnice, ki jo je napisal José Costa, se v prepričanju, da odhaja za vselej, vrne v Budimpešto. V nizu presenetljivih zgodbenih zasukov, po katerih pristane v čustveni, moralni in eksistenčni godlji, se kot deus ex machina pojavijo Skrivne tercete avtorja Zsozeja Kóste, ki mu prinesejo slavo in Kriskino ljubezen. V borgesovsko-ecovski ciklični maniri se roman zaključi s svojim začetkom, in bralec je priča (navideznemu?) prehodu fikcije v resničnost, ko Costa med branjem knjige v Kriskinem naročju prepriča samega sebe, da je resnični avtor knjige, ki se hkrati že dogaja.
Romana zgolj zaradi delne aluzije na eminentnega argentinskega pisatelja še ni možno uvrstiti v južnoameriško tradicijo. Ne zato, ker se zgodba zvečine dogaja v Budimpešti – sprva jo je avtor hotel umestiti v fiktivni prostor, a se je, menda navdihnjen s svojim dekletom, odločil za mesto, ki je bilo tako zanj kot za protagonista enako »nerealno« –, ampak zato, ker zgodba o individualizmu, prignanem do tolikšne anonimnosti, ter begu pred svetom (in samim seboj) deluje preveč prepoznavno zahodnjaško. Ali to pomeni, da sodobna južnoameriška literatura izgublja tisti privlačni, nekoliko od tal privzdignjeni opoj drugačnosti, s katerim je pred pol stoletja tako odrešujoče zdravila metafikcijsko zasičenost zahodnega literarnega sveta?
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
