Kultura kot objekt znanosti
Jurij Mihajlovič Lotman: Struktura umetniškega teksta. Prevod Borut Kraševec, spremna beseda Blaž Podlesnik. LUD Literatura, zbirka Labirinti. Ljubljana 2010, 408 str., 24 €
16. 03. 2011
V slovenski kulturni prostor vztrajno prodirajo dela ruskih znanstvenikov, ki so v preteklem stoletju pomembno zaznamovali humanistično in družboslovno misel širom po svetu. Po prvi večji otoplitvi v odnosu do sovjetske kulture z začetka osemdesetih let, ko smo dobili komentirane prevode ruskih formalistov, Bahtina in Lotmana, se je zanimanje za rusko šolo, ki se napaja v formalizmu, nadaljuje pa s strukturalizmom in semiotiko, povečalo v iztekajočem se desetletju. Dobili smo Morfologijo pravljice, s katero je Vladimir Propp kot predstavnik pozne faze ruskega formalizma začrtal pot strukturalistični metodi v obravnavi kulture ter pomembno vplival na naratologijo in razvoj diskurzivnih študij. Po več kot pol stoletja smo poslovenili Bahtinove Probleme poetike Dostojevskega in Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa, dve knjigi, ki sta pomembno vplivali na razvoj teorije intertekstualnosti ter utrdili pomen dialogičnosti in karnevalizacije, ki napovedujeta demokratizacijo umetnosti in družbe. V kontekstu remitologizacijskih teženj v današnji kulturi je vredno opozoriti na prevod knjige Poetika mita, v kateri Jeleazar Meletinski razkriva logiko mitološke zavesti ter jo vpne v razmislek o osrednjih umetniških tekstih prve polovice 20. stoletja, ki razkrivajo tedanjo krizo duha. Nazadnje je tu eden najpomembnejših ruskih semiotikov Jurij Lotman z dvema knjigama – 2006 je izšla knjiga Znotraj mislečih svetov in ob koncu preteklega leta Struktura umetniškega teksta.
»Lotman je vseskozi zagovarjal misel, da je literaturo in kulturo mogoče obravnavati znanstveno, to prepričanje pa je temeljilo ravno na predstavi o strukturi teksta, ki je bila zanj objektivna danost.«
V tem zapisu bomo orisali Lotmanovo zgodnje raziskovanje, to pa pomeni, da bomo govorili predvsem o Strukturi umetniškega teksta. Knjiga je prvič izšla leta 1970 in pomeni po eni strani povzetek Lotmanovih znanstvenih opažanj iz šestdesetih let, po drugi pa sklene tudi prvo fazo v delovanju moskovsko-tartujske šole, smeri v humanistiki, ki je po Stalinovi smrti 1953 oživila in nadgradila formalistična opažanja. Šola temelji na spoznanjih o sistemskih in strukturnih zakonitostih naravnega jezika in jezikov kulture, do katerih sta prišla že v sredini dvajsetih let Društvo za proučevanje pesniškega jezika Opojaz in Moskovski lingvistični krožek.
Petdeseta leta so v Sovjetski zvezi čas, ko so strokovnjaki na Moskovski univerzi organizirali seminarje o matematičnem in strukturalnem jezikoslovju, kjer so aktualizirali Jakobsonove postulate o paradigmatiki in sintagmatiki, metafori in metonimiji, binarni opoziciji ter pričeli opažanja nadgrajevati z dognanji kibernetike in strojnega prevajanja. Naj opozorimo, da je Jakobson 1956 obiskal Moskvo, kar je vzpodbudilo raziskave o jezikih kulture. Jakobson je bil vodja Moskovskega lingvističnega krožka, ob prvem povojnem obisku Sovjetske zveze pa eden najvplivnejših svetovnih lingvistov-strukturalistov, ki ga danes veliko bolj poznamo kot utemeljitelja Praške lingvistične šole. V takem znanstveno stimulativnem ozračju se pričnejo razvijati Lotmanove ideje.
Blaž Podlesnik je v spremni besedi k Strukturi zapisal, da je nastala Lotmanova strukturalna poetika na presečišču tradicionalnega heglovsko-marksističnega historizma, kibernetike in semiotike, čemur ni mogoče nasprotovati. Zdi pa se, da je na oblikovanje njegovega znanstvenega nazora najpomembneje vplival prav Jakobson. O navezavi nanj govorijo že naslovi poglavij v Strukturi: Umetnost kot jezik, Tekst kot sistem, Sestavine in ravni paradigmatskega umetniškega teksta, Sintagmatična strukturna os ipd.
Vzporednice so vidne tudi na idejni ravni. Tako kot je za Jakobsona jezik sistem, je po Lotmanu za umetniški tekst značilen specifičen jezik, v katerem se prelamljajo značilnosti sistemskega. Če je za vsakdanjo komunikacijo značilno strukturiranje pomena na paradigmatski (asociiranje po podobnosti) in sintagmatski osi (asociiranje po soseščini), je to značilno tudi za umetniški tekst, ugotavlja Lotman. Omenjena procesa sta znak različnega odnosa do sveta: paradigmatski nastaja tedaj, ko se predstava »prelamlja« v odnosu do norme/zakona, o sintagmatskem govorimo, ko dajemo prednost v strukturiranju pomena naključnim sopostavitvam. Med enim in drugim načinom nastaja napetost, ki se kaže (po Jakobsonovem mnenju) kot opozicija med poezijo in prozo, Lotman pa v razmišljanju sledi Jakobsonu in to napetost prikaže kot zamenjavo dveh dominantnih postopkov v kulturnem razvoju – metafore (poezija) in metonimije (proza). Kateri način v strukturiranju bo prevladal, je odvisno od družbenih razmerij. Podobno kot Jakobson tudi Lotman poudari pomen družbenih dejavnikov pri nastajanju umetniškega teksta ter izpostavi pomen sociološke metode v razumevanju kulturno-umetniških jezikov, s tem pa znova aktualizira opojazovska dognanja Tinjanova in Ejhenbauma, ki sta že v dvajsetih letih prav pod Jakobsonovim vplivom revidirala zgodnjeformalistični postulat »Umetnost je vsota postopkov«. Pri razumevanju umetniškega jezika (teksta) je treba upoštevati družbenozgodovinski vidik.
Sopostavitve Lotmanovega razumevanja jezikov kulture s formalističnimi dognanji za ta zapis ne bi imele kakega posebnega smisla, če ne bi v krizi dekonstrukcijskih preigravanj sovpadle s težnjo po rekonstrukciji literarne vede, ki naj bi oživila idejo o znanstveni obravnavi literature. Lotman je namreč vseskozi zagovarjal misel, da je literaturo in kulturo mogoče obravnavati znanstveno, to prepričanje pa je temeljilo ravno na predstavi o strukturi teksta, ki je bila zanj objektivna danost. Drugače povedano: Lotmanovo strukturalno metodo je mogoče uporabiti za preučevanje sintaktike znakovnih sistemov in odkriti, na kakšen način se v umetniškem tekstu kot strukturi prelamljajo različni jezikovni kodi. Ta dognanja ne razkrijejo le razmerij, ki se ponujajo vsakič znova interpretaciji, temveč povedo tudi marsikaj konkretnega o duhu časa.
Navedimo nekaj zanimivejših opažanj. Podobno kot Jakobson tudi Lotman razume literarnoumetniški tekst kot način v upovedovanju (Lotman uporablja izraz modeliranje) sveta, ki se podreja zakonitostim naravnega jezika. Če literarnoumetniški jeziki temeljijo na naravnem jeziku, pa se od njega tudi ločijo, saj prav ta razlika vzpostavlja njihovo umetniškost. Tako kot sta za naravni jezik značilni leksika in gramatika (Lotman uporabi izraz primarni modelativni sistem), ima tudi umetniški jezik svojo paradigmo, ki nastaja ob dinamizaciji slovarja in pravil naravnega jezika (umetniški jezik je sekundaren modelativni sistem). Drugačnost, ki se kaže kot odstop od ustaljene rabe jezikovnih sredstev (paradigme), se udejanja na sintagmatski osi, in prav ta »prelom« pomeni za Lotmana (podobno kot je pomenil že Jakobsonu) bistveno značilnost umetniškega. Odstop od paradigme vsakdanjega jezika pomeni prvi korak na poti k paradigmi umetniškega jezika. Ta se v zgodovini kulture definira z normativno poetiko, ki predpisuje, katero leksiko in postopke je treba uporabiti, da bi uzavestili razliko med običajnim (primarnim) in umetniškim (sekundarnim) modeliranjem.
V zgodovini besedne umetnosti se izkaže, da je sistem pravil še kako pomemben pri pisanju poezije. Ne preseneča, da je veščina pesnjenja (beri: upoštevanje norme) pogosto razumljena kot pogoj umetniške genialnosti. Ni čudno, da se tudi Lotman v knjigi posveča poeziji in v razdelku o paradigmatski strukturni osi umetniškega teksta nameni največ pozornosti ponavljanju – bodisi enakih zvočnih enot (metrumu) bodisi metafor, ki utrjujejo kanonizirano predstavo. Ponavljanje (danes bi bil na tem mestu ustreznejši izraz iterabilnost) je namreč osrednjega pomena pri vzpostavljanju oziroma ohranjanju paradigme. Ne glede na to, da se Lotman dlje časa mudi pri vprašanju paradigmatike, pa enako pomembno vlogo pripiše sintagmatiki – nepričakovanim kontekstualizacijam, ki dinamizirajo predstavo o umetniški paradigmi.
Lotman ugotavlja, da imamo v strukturi umetniškega teksta vedno opraviti z dinamiko, ki nastaja v kompleksnem spletu paradigmatike, sintagmatike in sintaktike. Dodatno zaplete razmislek o umetniškosti teksta spoznanje, da imamo hkrati v njem opraviti s prepletom različnih sekundarnih modelativnih kodov, kar preprečuje enoznačno znanstveno razlago razmerij. Če je umetniški jezik sistem, na osnovi katerega prihaja do produkcije tekstov, nastaja prav zaradi nikoli sklenjene dinamike, ki obstaja med teksti kulture in jezikom kot sistemom, vrzel, ki govori o izmuzljivosti in nesistemskosti umetniškega. Kako je potemtakem mogoče na znanstven način obravnavati umetnost (kulturo), ki je hkrati tekst in (dinamičen) sistem?
Lotman predlaga, naj o jezikih umetnosti razmišljamo kot o objektivno izraženih jezikovnih odnosih. Če jih znamo analizirati, ugotovimo, kdaj, zakaj in kako se spreminja sprejemnikov odnos do znaka. Pri analizi moramo biti pozorni na prehode med različnimi kodi in paradigmami, saj nam ti omogočijo uvid v logiko kulturnozgodovinskega razvoja. Če je res, da prepleti paradigem napovedujejo tudi spremembe v prihodnosti, je to vprašanje, ki ne muči samo literarnega zgodovinarja. Eno je gotovo: Lotman ponudi znanstveno preverljivo metodo na poti k odgovorom nanj.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
