Christoph Ransmayr
Foto: Johannes Cizek
07. 04. 2011
O enem zanimivejših sodobnih avstrijskih oziroma kar srednjeevropskih pisateljev niti v času današnje informacijske histerije ni mogoče izbrskati prav veliko. Vzroka za to sta najmanj dva, najprej njegovo stalno potikanje zunaj civilizacije, drugič pa, kot pravi sam, ni ne »pridigar, ne govornik, pač pa samo pisatelj«. Rojen je leta 1954 v Welsu v Zgornji Avstriji, odraščal je v idiličnem okolju, kjer je kot otrok z očetom pohajkoval po okoliških gorah – v maniri starejše literarne vede bi lahko dejali, da je to usodno zaznamovalo njegovo poznejše ustvarjanje. Filozofijo in etnologijo je študiral na Dunaju, od leta 1982 je svobodni pisatelj. Po izdaji svojega prvega mednarodno uspešnega romana si je šel ogledat svet, potoval je po Irski, Severni in Južni Ameriki ter skupaj z Reinholdom Messnerjem po Himalaji (Nepal, Tibet, južna Kitajska, Jemen in severna Indija). V sredini devetdesetih se je preselil v West Cork na obali Atlantskega oceana, pomembno vlogo pri tej odločitvi pa je igralo dejstvo, da je Irska neke vrste davčna oaza za umetnike. Potem se je leta 2006 poročil in se vrnil na Dunaj.
Ransmayr, avtor številnih knjig, predvsem pol-literarnih, potopisnih oziroma esejističnih proznih zapisov, uprizorjeni pa sta bili tudi obe njegovi drami, je do danes objavil »samo« štiri romane, ki pa so prevedeni v čez trideset jezikov, tri imamo od letos tudi v slovenskem prevodu, zanje pa je prejel številne nagrade, med najpomembnejšimi sta nagrada Franza Kafke in nagrada Aristeion. Osrednje zanimanje njegove literature je človek na robu, tako geografskem, civilizacijskem, časovnem kot fizičnem in psihološkem, ter njegovo razmerje do narave, njegove romane, predvsem drugega, pa po pripovednih postopkih oziroma idejno-estetski usmeritvi kritiki navadno primerjajo z latinskoameriško prozo magičnega realizma ali pa jih postavljajo ob bok drugim evropskim in svetovnim postmodernističnim delom.
Njegov romaneskni prvenec Die Schrecken des Eises und der Finsternis (Grozote teme in ledu, 1984), je v prvi vrsti pripoved o Weyprecht-Payerjevi ekspediciji (1872–1874), ki je uspela zabosti avstro-ogrsko zastavo v dotlej neznano zemljo v bližini severnega pola. Pol fikcijska pol s pomočjo biografskih člankov, dnevnikov, fotografij in risb izpričana resnična zgodba odprave se prepleta z zgodbo Josefa Mazzinija, ki se dobrih sto let pozneje poda po sledeh odprave in izgine v polarni noči. Poleg omenjenega so v pripoved vpleteni še esejistični odlomki o drugih odpravah na sever, turistične informacije, razpredelnice itd., vse skupaj pa ima za posledico tisti značilni postmodernistični učinek prepletanja in vzajemnega prevpraševanja različnih ravni resničnosti. Vendar naj to ne zavede, saj je v ospredju prej kot ne predvsem prikaz človeka, ki bi ga lahko opredelili kot antihumanističnega – prikaz propada vsakršne iluzije o človeku kot gospodarju narave in o svetu, krojenem po meri človeka. Številni dnevniški zapisi članov odprave bralca prevzamejo predvsem z nenavadno človeško hladnostjo in realizmom v razmerju do lastne usode, skozi katera pa toliko subtilneje vejeta hlad in neizprosnost narave na robu sveta tam zgoraj. Roman odlikujejo lirski opisi pokrajin, ki se upirajo človeškemu posedovanju, celo sploh človeškemu doživljanju, saj lahko zbujajo zgolj ekstremni čustvi; nemo občudovanje in mutasto grozo. Nesmiselnost njihove žrtve pa to nenavadno zbirko avanturistov, častihlepnežev, pohlepnežev in znanstvenikov paradoksalno dela toliko bolj človeško, še posebno, ko se vrnejo v »civilizirano Evropo«, ki jo kmalu zagrne tema, še bolj nepredirna od polarne noči. Za slovenske bralce bosta obenem nedvomno zanimivi tudi omembi barona Žige von Herbersteina, ki je s svojimi Moskovskimi zapiski pomembno vplival na iskanje poti na severovzhod, in Bleda kot kraja smrti enega od protagonistov.
Štiri leta po prvencu je Ransmayr izdal mednarodno in tudi kritiško uspešnico Die letzte Welt (Poslednji svet), ki je za nazaj zbudila zanimanje tudi za njegov prvi roman – in seveda vse nadaljnje. Ransmayr sam priznava, da ga njegova popularnost čudi, saj meni, da njegova proza gotovo ni lahko čtivo in zahteva veliko potrpljenja. Pripoved v Poslednjem svetu, podobno kot v prvencu, sledi glavnemu protagonistu, tokrat je to Rimljan Kota, ki se odpravi po sledi izgnancu Publiju Ovidiju Nazu na obale Črnega morja, se pravi, na konec civiliziranega sveta. Vendar pa roman ni zgodovinski, avtor ne le da se na zgodovinsko resničnost prav malo ozira, ampak z vnosom anahronij (rimski imperij pozna avtobusni promet, kino, ostrostrelce itd.) povzroči, da se antika stopi z dvajsetim stoletjem, roman pa pridobi elemente antiutopičnega romana. V Romuniji so v času Ceausescujevega režima knjigo (pravilno) brali kot kritiko totalitarnega sistema in odlomka Poslednjega sveta niso želeli vključiti v neko antologijo.
Ransmayrjeva zadnja dva romana sta v nasprotju s sodobno hiperprodukcijo izšla s precejšnjim razmikom. Tretji je, kot že omenjeno, moral počakati na to, da so Ransmayrja nehale srbeti pete in da so ga znova zasrbele dlani. Morbus Kitahara je tako izšel šele leta 1995. Tudi tokrat imamo opravka z deloma zgodovinskim, deloma antiutopičnim romanom, ki se ukvarja z alternativno zgodovino. Druge svetovne vojne na Zahodu je konec, zavezniške sile pa po nekakšni ekstremni različici zgodovinskega Morgenthauovega načrta deželo Moor (Močvirje), v kateri je prepoznati Nemčijo in Avstrijo, vrnejo v predindustrijsko dobo in ji ne pustijo pozabiti njene krivde. Da je pisanje proze zares »proces, ki se premika v mikroskopskih korakih«, je Ransmayr znova dokazal s svojim zaenkrat zadnjim romanom, na katerega je bilo potrebno čakati celih enajst let. Der fliegende Berg (Leteča gora, 2006), je tematsko vrnitev k prvencu, le da tokrat deželo tam zgoraj predstavlja gorovje Himalaje, napetost med častihlepnežem in znanstvenikom pa se ponovi in intenzivira v odnosu med dvema bratoma, Liamom, ki skuša v osvojitvi legendarne gore Phur-Ri najti smisel svojega praznega življenja, in Padom, ki smisel najde tako rekoč spotoma v ljubezni do nomadke. Postmodernističnih lastnosti je manj, kar pač glede na trende v svetovni literaturi ni presenetljivo, zato pa znova prevladujeta za Ransmayrja značilni poetičnost in mitskost, ki poleg žanrskih elementov pustolovskega oziroma alpinističnega romana najbrž sestavljata tisto posebno mešanico razlogov za Ransmayrjevo priljubljenost pri bralcih.
Glede na to, da je od izdaje Leteče gore zdaj vendarle že šest let, je primerno, da zaključimo z njegovimi besedami, ki se morda kmalu izkažejo za preroške: »Zmeraj pišem nov roman. Ampak to je potovanje v neznano deželo.«
Prevedeno: Poslednji svet, Mladinska knjiga, 1990; Leteča gora, Založba Litera, 2010; Grozote teme in ledu, Študentska založba, 2011.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
