Kaj pravzaprav hočemo?
Foto: Matej Družnik
Oranžni 7. Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Matthias Pintscher, solist Orion Weiss (klavir). Spored: Pintscher, Skrjabin, Beethoven. Cankarjev dom, Ljubljana, 31. 3. in 1. 4.2011; Maribor, Dvorana Union, 2. 4. 2001
17. 04. 2011
Stik z aktualno svetovno simfonično ustvarjalnostjo je v Sloveniji žal preredek, z aktualnimi skladateljsko-dirigentskimi uspešneži prav tako, zato je vabilo Slovenske filharmonije Matthiasu Pintscherju vredno vse pohvale, pa čeprav v avtorski vlogi le s kratko orkestrsko študijo – proti Ozirisu. Življenjepis štiridesetletnega, v mladosti večkrat »čudežni mladenič kompozicijske šole nemškega ekspresionizma« poimenovanegaPintscherja se res bere kot seznam medalj s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger kakšnega zvezdniškega športnika, saj je že pri enaindvajsetih doživel prvo izvedbo na Svetovnih glasbenih dnevih, naslednje leto začel pobirati pomembne skladateljske nagrade, do takrat napisal že tri simfonije, imel pri sedemindvajsetih za seboj uspešno krstno izvedbo nagrajene prve opere, naročila, štipendije in nagrade pomembnih orkestrov, dirigentov, solistov, festivalov in drugih institucij.
»Prav briljantna izvedba je v spomin privabila koncerte prvorazrednih ameriških orkestrov, bila je sveža, sodobna, bleščava. Pa vendar …«
Orkestrsko študijo, ki smo jo poslušali v Ljubljani, so mu za izvedbo pred petimi leti naročili berlinski filharmoniki in jo izvedli s Simonom Rattlom. Kot je sam povedal, je bila fragment na poti do obsežnejšega Ozirisa, naročila iz Chicaga, izvedenega pod Boulezovo taktirko dve leti pozneje. A Pintscher ne le komponira, ampak tudi dirigira po vsem svetu, je samozavesten, tri leta vnaprej razprodan, živi odraz najbolj briljantnega, intelektualno, finančno, promocijsko zmagovitega in razmeroma ozkega kroga svetovne umetniške elite; to odraža s svojo nonšalantno prezenco na odru, kjer je orkester Slovenske filharmonije potegnil v virtuozen nastop in tudi obiskovalcem v dvorani v očiten glasbeni užitek.
Verjamem, da v obsežnejših skladbah z neglasbenimi impulzi iz drugih umetnosti ali iz mitologije s smislom za premene in kombinacije orkestrskega zvoka zna ekspresivno povedati svoje zgodbe, a za orkestrsko študijo proti Ozirisu – v kateri od uvodnega intoniranja prve trobente (odlični Kerekeš) prek raziskovanja vseh možnosti velikega simfoničnega korpusa, v katerem za nosilca barvnega in ritmičnega fundamenta postavi tolkalno sekcijo (dobri tolkalci), do sklepne solistične melodične fraze, ki se v prvih violinah izvije iz orkestrskega zvoka – tega ni mogoče reči. Je pa s to študijo zelo pragmatično ustvaril skladbo, kakršne imajo načrtovalci simfoničnih sporedov po svetu vedno radi, saj na videz potolaži tiste obiskovalce koncertov, ki si želijo stika s sodobnim zvokom, in v tistih sedmih minutah vendarle ne odžene onih, ki tega ne prenesejo. Število dosedanjih izvedb to potrjuje.
Pianist Orion Weiss je v Skrjabinovem Klavirskem koncertu v fis-molu iz leta 1896, ki je še nadaljevalec Chopinove romantične tradicije in liričnega pianizma, ne pa znanilec skladateljevega poznejšega drznejšega sloga klavirskih sonat in preludijev, nastalih po letu 1900, pred poslušalce razgrnil široko paleto barv klavirskega zvoka, nežni lirizem in mehkoba, s katerima je tkal glasbene misli, sta bila navdušujoča. Skrjabin je v tem koncertu zasnoval vrsto dialogov solista s solističnimi pihali, posebej s prvim rogom, ki koncert tudi uvede, pa s prvim klarinetom in flavto. Vsi trije filharmonični solisti teh dveh večerov (Žust, Jenko, Grahek) so se z Weissom odlično ujeli. Priznam, da so me ob Žustovem muziciranju prevevali mešani občutki žalosti, saj bo Slovenska filharmonija ob koncu sezone z odhodom mladega solo hornista v berlinsko filharmonijo izgubila glasbenika svetovnega formata, in ponosa, da mu je uspelo priti v enega najboljših orkestrov na svetu.
Če je, kot piše Carl Dahlhaus, že po E. T. A. Hoffmannu in Eduardu Hanslicku »umetniški značaj nekega dela odvisen od njegove individualizacije« in bi se s tem v fragmentarnem 21. stoletju lahko strinjal tako umetnik ustvarjalec kot poustvarjalec, je vsako novo branje prepričljivo poustvarjenega dela povsem na mestu. V zgodovini simfonične glasbe ni prav veliko del, ki bi imela tako posebno mesto kot Beethovnova Eroica. Najbrž ne le zato, ker je enkratni svobodomiselni, brezobzirni Beethovnov duh dve leti po Heiligenstadtski oporoki in po razočaranju nad Napoleonom s to skladbo spregovoril družbeno in intimno revolucionarno, ampak ker še danes, več kot dvesto let po njenem nastanku, lahko občutimo umetnikovo neverjetno izpovedno moč, s katero v jeziku glasbeno absolutnega spregovore le geniji.
A kako tako umetnino izvajati danes? Je danes »izven-glasbeno« pri Beethovnu že passé ali preprosto današnji človek živi tako drugačno življenje, današnji glasbenik tako drugačno karierno pot, da bi bilo iskanje »Beethovnove vsebine« pravzaprav nesmiselno in v resnici izumetničeno? Za dirigenta Pintscherjevega kova in biografije bi bilo iskanje izraza Beethovnovih travm in samospraševanj nemara v resnici čista poza. Tako smo poslušali virtuozno, s karajanovsko pospešenimi tempi začinjeno izvedbo, v kateri sta dirigent in orkester res odlično sodelovala, za kar gre poleg Pintscherja gotovo zasluga tudi vsem vodjem orkestrskih skupin in še posebej koncertnemu mojstru Miranu Kolblu. Prav briljantna izvedba je v spomin privabila koncerte prvorazrednih ameriških orkestrov, bila je sveža, sodobna, bleščava. Pa vendar …
Bo to delo današnja uspešna mlada generacija dirigentov interpretirala kaj drugače, če bo dočakala leta in zrelost nekaterih velikih mojstrov preteklega stoletja, kakšnega Bersteina, Maazela ali Kleiberja? Ali se je tudi glasbeni svet pač spremenil? Kaj pravzaprav sploh hočemo ...
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
