Michael Haneke in Cristian Mungiu nova vrhunca festivala
Ljubezen, močnejša od smrti
Ta napoved je seveda preuranjena, saj festival še ni izvlekel vseh svojih adutov, a to ne spremeni dejstva, da je Ljubezen, preprost in nepopustljivo iskren film o starosti in umiranju, po filmu Skrito (2004, nagrada za režijo) in Belem traku (2009, zlata palma) že tretji Hanekejev vrhunec zadnjih let po vrsti.
V otvoritven sekvenci vidimo gasilce, ki vdrejo v stanovanje, kjer najdejo mrtvo staro gospo, ležečo na postelji, urejeno in posuto s cvetjem – dogodek, ki časovno sodi na konec filma. V naslednjem prizoru smo na koncertu, ves čas s perspektive odra gledajoči publiko, med katero sta tudi Anne in Georges (v subtilni in impresivni igri Emannuelle Riva in Jean-Louisa Trintignanta), že dolgo upokojena glasbena učitelja, ki sta prišla na koncert njenega nekdanjega učenca. To je tudi edina sekvenca, ki se odvije zunaj njunega pariškega stanovanja, domovanja, ki deluje kot zataknjeno nekje v preteklosti, s klavirjem, knjižnimi policami, perzijskimi preprogami in čajnimi mizicami pa izpričuje izobražena in visokokultivirana, skratka staromodna človeka. Sta topel, nežen in vesel par, ki drug z drugim ravnata pozorno in ljubeče. Med zajtrkom na dan po koncertu Anne doživi svojo prvo kap, zaradi katere postane delno paralizirana. Od tu naprej se njeno stanje samo še slabša. Ker ne želi v bolnišnico, skrb zanjo samoumevno prevzame Georges, tudi sam ne več ravno pri fizičnih močeh.
Haneke Annino telesno in duševno propadanje ter ponižanje in trpljenje, ki ga ob tem doživlja (ko Georges odide na pogreb prijatelja, skuša storiti samomor), ter Georgesovo nekompromisno soočanje z ženinim umiranjem prikazuje z izjemno občutljivostjo in neposrednostjo, v počasnem, a emocionalno močno nabitem ritmu.
Intimnost samega staranja in umiranja, ki sta izrinjena iz pogleda sodobne družbe, Haneke podčrta z dejstvom popolne odsotnosti zunanjega sveta ali česarkoli družbenega. V njun svet namreč sem in tja vdre le odtujena hči, sicer uspešna glasbenica (Isabelle Huppert), ki pa se ne zmore soočiti z maminim umiranjem in očetu ni zmožna nuditi nobene pomoči. Vendar, da ne bo pomote: v Ljubezni ni niti kančka sentimentalnosti ali patetike (to je vendar Haneke!). Še več, z zadnjo sekvenco, ki pojasni prolog filma, gre Haneke (to pa je presenetljivo zanj) tudi onkraj moralnih in etičnih vprašanj, ki jih obravnavana tematika gotovo sproža. Film tako ni nikakršna družbenokritična parabola o brezbrižnosti družbe do staranja. Nasprotno: gre za najbolj intimno in pristno človekovo doživljanje, ki lahko k pristnemu razumevanju in empatiji angažira samo tistega posameznika, čigar ljubezen do starajočega in umirajočega je globlja od ljubezni do samega sebe. Režiser, ki je v večini svojih filmov tematiziral nasilje posameznika in družbe in zahteval odgovornost zanju, tako starost prikaže kot tisto ultimativno destruktivno silo življenja, za katero ni mogoče nikogar poklicati na zagovor. In ki jo lahko brezpogojno sprejme samo prava ljubezen.
O ljubezni govori tudi film După dealuri (Daleč za griči) Cristiana Mungiuja, vodilnega režiserja t. i. romunskega novega vala, ki je leta 2007 za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva iz Cannesa že odnesel zlato palmo. Na prvi pogled se zdi, da v nasprotju z dosedanjimi filmi romunske novovalovske zgodbe v njem ni nič družbenokritičnega in nobene aluzije na komunistično obdobje Romunije. Tudi tokrat Mungiu sicer postavi v ospredje dekleti: emocionalno poškodovano Alino, ki iz Nemčije prispe na obisk k nekdanji sošolki iz sirotišnice in najboljši prijateljici Voichiti. Ta je zdaj, predana veri, našla svojo družino med nunami v asketsko revnem in na oddaljenem romunskem pogorju postavljenem samostanu, ki ga vodi ortodoksen duhovnik. Alina, ki je patološko navezana na Voichito, pričakuje, da bosta zaživeli skupaj, a Voichita je v veri že našla smisel svojega življenja. Alina zdaj poskuša vse, da bi jo prepričala, naj odide iz samostana, vključno s poskusom samomora in izzivanjem duhovnikove avtoritete. A v svoji borbi z Voichitino ljubeznijo do Boga postaja vse agresivnejša, to pa med nunami sproži strah, da je Alino obsedel hudič. Od tu do trenutka, ko postane žrtev eksorcizma, ni več daleč …
Film, ki ga je sicer navdihnila resnična zgodba izpred nekaj let in po njej narejena knjiga pisateljice Tatiane Niculescu Bran, je posnet z naturalistično estetiko, v dolgih in počasnih sekvencah, ki gradijo vzdušje naraščajočega nelagodja in finalnega klimaksa. Pri tem pa se Mungiu, morda presenetljivo, povsem distancira od komentiranja dejanj svojih protagonistov. Daleč za griči namreč ni film o religiozni fanatičnosti ali emocionalni poškodovanosti posameznika, ampak o tem, kako lahko ljubezen spremeni naš pogled na to, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je prav in kaj ne. Pa tudi o tem, koliko okoliščin nas v življenju lahko usodno zaznamuje, začenši s tem, komu, kje in kdaj se rodimo, pa vendar nanje ne moremo vplivati. V tem smislu pa je seveda Daleč za griči tudi družbenokritično angažiran film, saj svojo zgodbo postavi v skupnost, ki je bila dolgo časa izpostavljena družbi, v kateri sta zmagovala strah in oportunizem.