Poročilo iz Blatnega dola
Ko sem pred dobrimi dvajsetimi leti prvikrat slišal in videl nastop ameriške performerke Laurie Anderson, me je najbolj navdušila izvirna uporaba elektronskih pomagal, s katerimi je ustvarjala zvočno podlago nastopa, orkestrirala zvok violine in modulirala svoj glas, pa tudi njena moč in samozavest, da je čisto sama na ogromnem odru športne dvorane z nizanjem zanimivih anekdot zmogla dobro poldrugo uro držati v šahu polno dvorano. Šele potem je prišel na vrsto izjemno luciden preplet znanstvenih, političnih in umetniških tem, ki ga je na zanimiv, poučen in pogosto zabaven način povezovala v dramaturško brezhibno celoto. Skratka, bil sem očaran, in to mnogo bolj kot od njene prve in edine pop uspešnice (danes si česa takšnega ni mogoče niti zamišljati več, skladna s tem pa je tudi kakovost pop glasbe, ki nam jo servirajo največji zvezdniki in njihove založbe) O Superman, s katero je nekaj let prej preplavila radijske valove po vsem svetu.
Seveda pa Andersonova ni glasbenica, še manj pop pevka, četudi je žena … No, to gotovo že veste, saj so poudarjali vsi mediji, kot da bi bilo to za njeno delo kakorkoli pomembno. Čeprav igra na nekakšno violino in čeprav včasih malenkost celo zapoje, je čisto prava performerka – to pomeni, da uporablja najrazličnejše umetniške izraze in iz njih ustvarja celoto, ki presega običajno definicijo umetnosti, ker jo klišejska umetnost pač dolgočasi, tako kot še precej drugih podobnih ustvarjalcev njene generacije. Docela zmotna je tudi v zadnjem času pri nas pogosto izrečena trditev, da je pionirka elektronske glasbe. To preprosto ne drži, ker je zgodovina te glasbe mnogo bogatejša in se začenja globoko v prejšnjem stoletju, pravi zagon in razvoj pa je dosegla sredi šestdesetih let, ko se je pojavil prvi digitalni sintetizator zvoka. Toda za ugled in prepričljivost ustvarjanja Laurie Anderson to res ni pomembno, kajti oboje temelji na politični, družbeni in umetniški relevantnosti njenega početja (vrstni red je lahko tudi drugačen), ki ni z leti niti najmanj oslabela, ampak je z nabiranjem izkušenj postajala čedalje bolj celovita.
Prav zato danes Laurie Anderson z duhovitostjo, spretnim vpletanjem absurda in zanjo tako značilno blago ironijo navdušuje celo bolj kot nekoč. Morda tudi zato, ker je fascinacija nad tehnologijo vokoderjev, sintetizatorjev in drugih elektronskih pomagal, s katerimi pestri svoje izvajanje, že zdavnaj stvar preteklosti, njihova uporaba pa najbrž tudi zato zelo varčno odmerjena.
Njen nastop v aktualni evropski prestolnici kulture, kjer se je predstavila z najnovejšim projektom Dirtday!, je bil upravičeno medijsko zelo izpostavljen in je tudi izpolnil vsa pričakovanja. Andersonova nam je z uvodom na temo Darwinove evolucijske teorije, duhovitim preimenovanjem Zemlje (Earth) v bolj ustrezno Blato (Dirt) in iz tega spretno izpeljanim povzetkom bednega položaja vse večjega števila Američanov (in kmalu tudi Evropejcev), ki so zaradi finančnega zloma ostali brez vsega, svojo »civiliziranost« pa izražajo samo še z vljudnostnimi frazami, predstavila svet na način, ki je značilno njen, kot preplet sanjskega in resničnega, znanstvenega in umetniškega, predstavila nam ga je kot bojišče, polno strahu, na katerem trenutno (ali morebiti tudi na dolgi rok) izgubljamo vsi. Največja odlika tega fantastičnega domišljijskega sveta je, da Laurie Anderson z nenavadnimi povezavami in duhovitimi prebliski udeleženca svojega performansa pogosto skoraj prisili, da premisli o določenih »svetih«, »večnih«, »nespremenljivih« resnicah in nato ugotovi, da niso nujno tako svete, večne in nespremenljive. V tem kontekstu se zdi posebno spretna njena uporaba blage ironije, ker z njo ne odbije niti tistega, ki sicer misli ali veruje drugače.
Okoli tisoč obiskovalcev je točno poldrugo uro trajajoči performans, ki ni bil niti za trenutek dolgočasen, odlično sprejelo in nastopajočo nekajkrat že med samim izvajanjem nagradilo z aplavzom, čeprav smo tisti, ki smo sedeli na tribunah športne dvorane Tabor, na svojih hrbtih in sedalih spoznali, da prostor za takšne nastope preprosto ni primeren, ker sodi v nek drug čas in prostor.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012