Boj za zdravo pamet
Foto: Jože Suhadolnik
30. 06. 2012
Mulo, ki moči fasado, in starček, ki nanj kriči z nadstropja, sta pogosto ista oseba v različnih časih. Ne pa vedno.
Pod naslovom Moj cilj je ohranjanje zdrave pameti je v Pogledih (23. maja 2012) izšel pogovor z državnim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom. Nekdanji kritiški kolega, za katerega se nam je v poplavi sumljivih in kreativno devalviranih tipov, ki so podprli ukinitev ministrstva za kulturo kot samostojnega, zdelo, da bo za stopnjo bolj podpiral kulturo kot japijevski samovšečni egoistični povzpetniki, se v njem zateče k dikciji, ki smo se je že malo odvadili, čeprav jo prepoznamo. Kot ponovno razkrito ostalino.
Na zvijačno, samo navidez servilno in lubrikatorno vprašanje Boštjana Tadla, verjamemo, da takšno zato, da je pod pretvezo strinjanja zvabil iz sogovorca vse, česar ta v obrambni drži ne bi izrekel – čeprav nekaj polemičnosti situacija in zaostrovanje v kulturi nedvomno zahtevata – namreč: »Kako se počutite po več kot štiridesetih letih v kulturi, po tem, ko ste bili zraven pri marsikateri veliki zgodbi od Radia Študent in Problemov do Nove revije, po nagradah, po takšnih in drugačnih okopih – zdaj, ko vam pol mlajši aktivisti očitajo, da ste grobar slovenske kulture? Zveni skoraj ironično.«, se je Aleksander sanja Zorn sprostil:
»Saj tudi je ironično – pomeni pa le to, da so oni na napačni strani okopov in da ne razumejo, kako so se kakšne stvari spremenile tudi v pozitivnem smislu. Poleg tega pa imajo rasističen ali vsaj razredni pristop do politike v kulturi in do kulture v politiki. Pri tem odnosu izhajajo iz predsodkov preteklosti, ki so jo mnogi najglasnejši med njimi, takrat pa zelo tihi, zamudili, v tem času je postalo njihovo antikvarno kričanje popolnoma nesmiselno.
Novim mladim socialističnim kulturnim ideologom, ki mislijo, da so žižki, pa je za solidarnost z nekulturniškimi področji popolnoma vseeno, pa naj se drugim zruši svet ...«
Zorn je, po izjavah sodeč, opit od oblasti. Apriorno izključuje morebitne nasprotnike ukrepov, ki kadrovsko siromašijo kulturo in zmanjšujejo njeno raznolikost; vsak ugovor prihaja z za Zorna ne le napačne, temveč že kar sovražne strani, kar je relikt njegovega partijskega udejstvovanja. Zdaj s spremenjeno taktiko; če so kulturniki včasih morali hoditi na mučne pogovore z družbenopolitičnimi delavci in miličniki, jih zdaj, brez možnosti ugovora, poliva in diskvalificira z vrha. V vzvišeni ignoranci z ministrom Turkom občasno ponavljata, da na drugi strani ni želje po dialogu, kolikor je slednjega že, je pa nekulturen; dialog zavračata, twitokracija pač še ni dialog, temveč virtualiziran monolog.
Iz zmotnega prepričanja, da si prizadevamo za iste cilje v kulturi oboji, tako tisti še včlanjeni in tisti, ki to nikoli nismo bili, smo v osemdesetih predvsem prežali na okope moči starih partijskih zaprašencev, ki niso spoznali, da se je njihov čas iztekel, da je nastopil čas sprememb; takrat smo pod pojmom sprememba še razumeli razvoj na bolje, ne tako kot danes. In mehčali tisto, kar je ostalo napihnjenega, heroičnega in brezprizivnega v literaturi; tudi Zorn, kot dokazujejo njegove kritike, spisane v pronicljivem in mestoma duhovitem slogu.
V imenu takratne kritike ideologije je treba prebrati tudi njegovo današnjo držo. Od druge polovice sedemdesetih ne pomnim takšnih izjav proti oporečnikom, kot je Zornova, pa so me tovariši Mitje in Popiti in Dolanci kot čtivo zanimali; tam je, vsaj deklarativno, prevladovalo s knjigo nad knjigo, z besedo nad besedo, ne pa etiketiranje in izloč(ev)anje. Se mi zdi, da je v tej luči Smoletovo črtomirovstvo danes celo bolj aktualno kot Antigona; zadnje replike o Slovencljih na odru zgodovine pa sploh.
Da je vsak pomislek antikvaren in nesmiseln? Stavek je vreden tiste znamenite šuvarice s konca sedemdesetih, da je četica vojakov dovolj, da počisti z razgrajači v kulturi; Šuvarja smo si po tej in še nekaterih izjavah zapomnili do danes.
Žal mi je, da Zorn natančneje ne pojasni, kaj se je v tem času spremenilo na bolje, po njegovem na marsikaterem področju. Sam iz neposredne kulturne proizvodnje vidim le strankarsko kadrovanje, uvod v privatiziranje kulturne infrastrukture in padec standarda ustvarjalcev, predvsem samozaposlenih. Novi predlog o samozaposlenih v kulturi postavlja pogoje, ki mi kot enemu bolj produktivnih – se mi že upira količina – nikakor ne omogočajo ohranjanja statusa kritika s pravico do deleža proračunskih sredstev; to govori samo o zaostrovanju, o postopnem privijanju stiskalnice, katere zadnji obrat bo privil ravno on in njegovi. Da se Zorn sklicuje na prosilce za status, ki priredijo fotografsko razstavo v gostilni, in trdi, da se bodo takšnih z novo uredbo rešili, je sprenevedanje in nepoznavanje stanja; zaprosi lahko kdorkoli, do zdaj sem kar nekaj tistim, ki so potem v kratkem dobili katero od večjih literarnih priznanj, spisal priporočilo, s katerim so utemeljili svojo pritožbo ob prvi zavrnitvi statusa. Pogoji so rigorozni že zdaj, in sklicevanje na tiste, ki zaprosijo, pa ne zadoščajo kriterijem, je enako poniglavo, kot bi bilo ocenjevati urednika po najslabšem rokopisu, ki ga je dobil v branje.
Da bi postal svoja lastna karikatura, tega se najbolj bojim, je dejal na nekem javnem pogovoru, ki sem ga povezoval – res se ne spomnim priložnosti – Aleš Berger. Zorn zaseda pozicijo, za katero očitno misli, da jo napada. Da je situacija shizoidna, vidimo, da si prizadeva ohraniti zdravo pamet, verjamemo in navijamo.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
