Velika športna in življenjska zgodba
Ivo Gajič: Brane Oblak. Zavod Faktor studio, Grosuplje 2011, 432 str., 35 €
26. 08. 2011
Brane? Brane je nogometni bog. Je eden največjih nogometašev, ki so kdaj koli igrali v Hajduku. Igral je tak nogomet, kot ga danes igrajo najboljši zvezni igralci na svetu. Bil je pred časom. In njegovo srce je bilo velikansko,« me je med počitniškim branjem veličastne nogometne biografije najboljšega slovenskega nogometaša druge polovice 20. stoletja na skriti viški plaži ogovoril domačin. »Bom to knjigo lahko kdaj kupil v Splitu? Bo izšla tudi v hrvaščini? Verjemite, Brane Oblak je legenda, ki živi še danes. Hajduk letos praznuje stoti rojstni dan, zato so ljudje še toliko bolj pozorni.«
»Neklasična biografija Branka Oblaka je veliko delo, ki bi ga morali v prvi vrsti prebrati vsi mladi slovenski nogometaši in funkcionarji brez vsebine in zgodovinskega spomina.«
Boljšega ugriza resničnosti delo nekdanjega radijskega novinarja in poslovneža Iva Gajiča ne potrebuje. Docela neklasična biografija Branka Oblaka je veliko delo, ki bi ga morali v prvi vrsti prebrati vsi mladi slovenski nogometaši in funkcionarji brez vsebine in zgodovinskega spomina. Ne le zaradi »pedagoških trenutkov« in doktorata iz vztrajnosti in predanosti, ki jih s svojo življenjsko izpovedjo – avtor knjige: »Neverjetno težko je bilo kar koli izvleči iz njega!« – ponuja Oblakova zgodba. Knjiga ni veliko delo le zaradi poglobljene zgodovine jugoslovanskega nogometa, ki je tako podrobno in lucidno ni zabeležil še noben slovenski avtor. Predvsem je veliko delo, ker končno postavlja spomenik velikemu športniku (v svetovnem merilu), po katerem bi se morale imenovati ulice in trgi. Oblakova biografija je polna filmskih trenutkov in greh je, da tako velika športna in življenjska zgodba do zdaj še nikoli ni bila zares zabeležena. A to je za Slovenijo značilno. Je kdo kdaj napisal resno knjigo – izjemi sta sijajna biografija Petra Vilfana izpod peresa Tadeja Goloba in neroden »poskus« biografije Srečka Katanca izpred desetletja – ali posnel dokumentarni film o, denimo, Bojanu Križaju, Roku Petroviču, Mateji Svet, Zlatku Zahoviću, Juretu Zdovcu in Radoslavu Nesteroviću? V primerjavi z njimi je mogoče v knjigarnah najti biografijo obskurnega pevca Damjana Murka.
Zvezda.
»Če dobro igraš, te začnejo ceniti, in na lepem so za to zaslužni vsi, jaz pa vem, koliko sem se nagaral. Če bi samo poslušal in delal, kot so mi govorili, bi lahko na uspehe pozabil. Vse je bilo v glavi, moji glavi, ne v glavah drugih. Jaz sem hotel uspeti, vedel sem: šel bom v Anglijo, tja, kjer igra Bobby Charlton. Temu sem podredil vse. Če me ne bi našel Nedeljko Gugolj, bi me našel kdo drug. Prav lahko bi se torej zgodilo, da bi zaigral za kako drugo prvoligaško moštvo. Nenazadnje, Džajić je, preden so ga odkrili, tako kot mnogi drugi pred njim igral za vaški klub. Odkrili so ga, ker je bil dober,« v pripovedi, ki – tako avtor Ivo Gajič ustvari neposreden stik z bralcem – poteka v prvi osebi ednine, pripoveduje Oblak.
Za tiste brez zgodovinskega spomina: Brane Oblak je bil v svojem času eden največjih svetovnih nogometnih zvezdnikov. Bil je kapetan jugoslovanske nogometne reprezentance in peti najbolje ocenjeni igralec svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 1974. Igral je na poslovilnih tekmah Peléja in svojega nogometnega idola Johana Cruijffa, s katerim ga je tako rad primerjal pokojni veliki splitski nogometni trener Tomislav Ivić. Brane je s Hajdukom osvojil jugoslovansko prvenstvo, z Bayernom pa nemško. Celo z Olimpijo je igral v finalu jugoslovanskega pokala. Kot igralec Schalkeja 04 in Bayerna je bil izbran v idealno enajsterico nemškega prvenstva. Ko je igral za splitske »bile«, je bil – z naskokom – najboljši igralec tedaj izjemno močnega jugoslovanskega prvenstva. Njegov prestop v Schalke se je znašel v Guinnessovi knjigi rekordov. Brane je bil pred svojim časom – bil je eden redkih nogometnih velikanov iz sedemdesetih let, ki bi tudi danes igrali na najvišjem nivoju. Kot trener je vodil »čudež« iz Naklega, Rudar, Koper, Olimpijo in slovensko reprezentanco do 21 let. Skozi njegove roke – in noge – so šli mnogi igralci, ki danes tvorijo jedro članske reprezentance. Prvo državno moštvo je vodil dve leti. Pri tem je imel kljub nekaterim sijajnim rezultatom – senzacionalna zmaga nad Italijani v Celju – obilo smole, saj je reprezentanco prevzel, ko je bila ta v zatonu, nogometna klima v oportunistični (ne)nogometni državi pa na psu. Brane je kot trener vedno delal – in razmišljal – dolgoročno. Vse je stavil na delo z mladimi igralci. V »tranzicijski klimi«, ki je nepovratno okužila vse pore družbe, je takšna strategija nezaželena. Tudi zato je Oblak danes brezposeln trener.
To je žalitev tako zanj kot za slovenski nogomet, ki mu – razen na sveti reprezentančni ravni – vladajo drugorazredni prevaranti, bleferji, trgovci z belim blagom in stavnice. Ali kot bi dejal Brane: »Nogomet me ni nikoli razočaral, ljudje okoli njega pogosto.«
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
30.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
