Dr. Kajetan Gantar, klasični filolog
Verzi so se ustvarjali kar sami
Foto: Igor Modic
03. 11. 2010
Antična književnost je v slovenščini v veliki meri oblečena v besede Kajetana Gantarja. Ajshilovega Vklenjenega Prometeja je prevedel pred pol stoletja, Sofoklovega Ojdipa v Kolonu , enega svojih najlepših prevodov, končuje v teh dneh. Vmes je nekaj ducatov najpomembnejših antičnih tekstov v kristalnih čašah njegovih prevodov, izbrušenih in hkrati prosojnih za vsebino. Rodove študentov je pritegnil z radovedno zagledanostjo v grščino in latinščino ter v svet, ki ga razkrivata. Za njegovim delom stoji neobičajna življenjska izkušnja, »videl je mesta premnogih ljudi, spoznal je njih misli«, prav kot Homerjev Odisej v njegovi prepesnitvi. O svojih osmih desetletjih govori s skorajda igrivo vedrino.
Kot filolog predstavljate že precej redko vez s svetom, ki ga danes ni več – s svetom vrhunskih klasičnih gimnazij, ki jih je Slovenija poznala v prvi polovici prejšnjega stoletja. Kako z današnje distance gledate na tisti čas, na njegove svetle in manj svetle strani?
Ti profesorji so bili čudoviti, imeli so ogromno znanje. Temu, čemur danes rečemo klasične paralelke, denimo v Mariboru ali na poljanski gimnaziji, bi v časih mojega šolanja rekli realna gimnazija – medtem ko si o klasični gimnaziji z osmimi leti latinščine in šestimi leti grščine danes niti sanjati ne upamo več. Tudi v evropskem merilu je že redek pojav. No, lahko da se bo kdo od mojih učencev pohujšal, vendar sem ob kritičnem razmišljanju o tem modelu ugotovil, da se na Filozofsko fakulteto od ustanovitve dalje ni mogel vpisati, kdor ni imel vsaj realne gimnazije. Torej vsaj štirih let latinščine. Takrat so bile na Filozofski tudi matematika, fizika, kemija ... Tudi na matematiko se ni mogel vpisati, kdor ni imel normalne gimnazije. Moj oče se je vpisal na slavistiko, imel je pa idrijsko realko, ki ni štela za gimnazijo in ni imela sploh nobene latinščine – in mi je pripovedoval, da je moral opravljati zelo zahteven izpit iz latinščine pri profesorju Pipenbacherju.
In nad tem najbrž ni bil navdušen?
Najbrž ne. Za kasnejše napetosti v prosveti je imelo morda usodne posledice to, da so se na Filozofski fakulteti lahko izjemoma na pedagogiko – ampak samo na pedagogiko – vpisovali maturanti učiteljišča. Višja gimnazija je trajala štiri leta, učiteljišče pa pet let. Od tod po mojem izhajajo tiste napetosti med učitelji in profesorji po šolski reformi leta 1958, ko je gimnazijska zbornica nenadoma postala zbornica osemletke in so na eni strani sedeli učitelji, na drugi profesorji. Učitelji so tarnali in se pritoževali, to sem še doživljal: »Matematiko moram učiti ravno tako kot on, vendar z manjšo plačo – pa sploh nisem imel možnosti, da bi jo študiral, ker nisem imel latinščine ...« Pod socializmom so imeli vodilne funkcije v prosveti, recimo na Zavodu za šolstvo, ravno učitelji, ki so bili zaradi prejšnje diskriminiranosti že vnaprej naperjeni proti nam. Ta triumfalna evforija klasične gimnazije in klasične vzgoje nas je v kasnejših letih udarila kot bumerang.
Za vas in za del vaše generacije je bila na drugačen način formativna tudi begunska izkušnja, o kateri pa se ne govori veliko. Zdi se, da je zanimivejša za druge; poleti sem se pogovarjal z ameriškim medievalistom Patrickom Gearyjem z UCLA, ki me je med vljudnostnim kramljanjem o Sloveniji presenetil z vprašanjem, ali sem že prebral Corsellisovo knjigo Slovenija 1945, češ da je to ena izmed knjig, ki so mu res dale misliti. Vi ste bili del te zgodbe, de te fabula narratur, bi rekel Horacij. Kaj se je v tistih letih v študijskem in človeškem smislu dogajalo z vami?
John Corsellis je bil entuziast, po prepričanju je bil kveker in ni nikoli nosil orožja, sicer pa je bil angleški oficir v begunskem taborišču, v Lienzu, v štabni pisarni. V beguncih je najprej videl nacistične kolaboracioniste – kot je vso to begunsko srenjo pri Američanih, Angležih in drugih zaveznikih očrnila takratna jugoslovanska oblast. Nato pa nas je spoznal in se vživljal v posamezne tragične usode ... Recimo v usodo mojega očeta, ki se je leta 1941 ob prihodu Nemcev v Celje med prvimi znašel v gestapovskih zaporih, našo družino so izgnali v Srbijo, nam vse pobrali in tako naprej, oče je izgubil vse in nato prebežal v Ljubljano. »Ne bom prijel za orožje, ne grem k partizanom ne k domobrancem, rajši naj me ubijejo. Slovenski narod je danes kot Kristus na križu med levim in desnim razbojnikom,« tako je govoril. In ni bil edini, ki je tako govoril. V begunskem taborišču je bilo vsaj sto dijakov, katerih starši so pred Nemci iz Štajerske in Gorenjske pribežali v Ljubljano.
Ko je Corsellis spoznal te usode, se je tako navdušil nad Slovenci, da se je začel učiti jezika, podpirati je začel našo begunsko gimnazijo, ki ni imela nobenih pripomočkov, pisal je svoji mami v Anglijo, če bi poslala kakšne knjige, celo začimbe za jed, ker hrane pač ni mogla ... Bil je mlad, mogoče je imel kakih 22 let, a se je šel pogajat v Gradec z rektorjem univerze, če bi maturanti begunske gimnazije lahko nadaljevali študije – in to dosegel. In ne samo to, v Gradcu, ki je bil povsem zbombardiran, je dosegel, da sta se našli dve baraki za naše študente. Kakim dvesto Slovencem je omogočil študij na graški univerzi. Potem je začel strastno zbirati slovenske publikacije, ustvaril je arhiv ... Star je skoraj devetdeset let, pa še vedno prihaja v Slovenijo, še predlanskim sva se srečala, menda je zdaj spet na poti. Predlagal sem ga za državno odlikovanje, a ga ni dobil. Dobil pa je nekaj več. Če berete roman Alojza Rebule Ob babilonski reki, v njem kot glavni junak nastopa Kardo, oficir v begunskem taborišču, ki ne nosi orožja. Tako je naš pisatelj v tem liku Corsellisa ovekovečil bolj, kot bi ga kakršno koli odlikovanje.
Kako pa je tisto taborišče delovalo na vas?
Seveda, po svoje je bila to tragedija. Bil pa je tudi blagoslov. Prvih štirih ali pet mesecev pa nisem preživel v taborišču, temveč kot hlapček na kmetih, kjer sem se dobro naučil nemščino, pri štirinajstih letih so možgani sveži. To mi je marsikje odprlo vrata. Pozneje smo imeli v taborišču gimnazijo, na kateri je bil vsaj ducat profesorjev, ki bi spadali na univerzo. Na primer Rajko Ložar, pionir slovenske etnografije, prvi, ki je izdal sodobno slovensko liriko. Begunsko gimnazijo sem obiskoval samo dve leti, vendar sem od nje ogromno odnesel. Da sem v teh odisejskih blodnjah preizkusil štiri gimnazije, je bilo imenitno – tako nikjer ne postaneš kos gimnazijskega inventarja. Med vojno sem hodil na Škofijsko gimnazijo v Ljubljani, ki je takrat gostovala pri uršulinkah, ker so šentviške Škofove zavode zasedli Nemci in jih spremenili v lazaret; potem v begunsko gimnazijo, po vrnitvi pa v ljubljansko, socialistično klasično gimnazijo. Ko so me zaprli in me po izpustitvi iz zapora niso vzeli nazaj na klasično, sem maturiral na realni gimnaziji.
Slovenska klasična filologija je bila takrat verjetno najbližje uničenju – leta 1945 je prišel partijski ukaz, da je treba »postopoma« ukiniti klasično gimnazijo, politično je bil upokojen predstojnik oddelka Fran Bradač, izginili so mnogi nadarjeni filologi – Josip Osana, Marko Bajuk, Joža Lovrenčič, Janez Remic, Ivan Hribovšek. Grščina je bila s šol odpravljena, latinščina je ostala samo še v drobcih. V naslednjih letih se je moralo 95 odstotkov klasičnih filologov na šolah »preusmeriti« k poučevanju ruščine in drugih predmetov, dokler se niso stvari nato začasno izboljšale z informbirojem in s tretjim plenumom partijskega politbiroja decembra 1949. Se mogoče spomnite, koliko ste takrat sami vedeli o tistem dogajanju?
Tega ni bilo mogoče spregledati. Ko sem se leta 1947 vrnil iz begunstva in se vpisal na klasično gimnazijo, sem seveda vedel, da grščine na tej gimnaziji ni več. Še bolj me je pretreslo neko drugo doživetje. Moja teta je bila profesorica na Poljanski gimnaziji in me je nekega dne, verjetno leta 1947, prosila za pomoč. Že od rojstva je bila invalidna in me je vprašala, če bi šel z njo v šolsko knjižnico. »Treba jo bo malo počistiti, jaz pa ne morem plezati – ti plezaš po drevesih, boš splezal še po lestvi do vrhnjih polic.« Mislil sem, da bova čistila, mamo sem prosil za cunje za prah, dala mi je nekaj starih rjuh. Ko pa sva šla nato proti Poljanam, je rekla: »Saj ne bova brisala prahu. Čistiti jo je treba zato, ker je v knjižnici preveč latinskih, nemških in nabožnih knjig, to bo treba počistiti, preveč prostora zavzamejo.« Prišla sva v gimnazijsko poslopje, kjer sta naju že čakala dva profesorja, zadolžena za knjižnico, prva je bila slavistka Olga Sterle, drugi biolog Štefan Plut. »Pripeljala sem nečaka,« je rekla teta, »zna latinsko in grško, pa tudi gotico, tako da bo lahko vse prebral.« Nato sem moral plezati po tiste nezaželene knjige in izbirati, kaj bo šlo v Vevče, kaj pa – domnevam – v univerzitetno knjižnico. Knjižnica stare Poljanske gimnazije je bila zelo bogata. Vem, da so se ti trije profesorji pogovarjali med seboj: »Na ministrstvu pravijo, da imamo preveč nemške literature, da so bili to okupatorji in da bomo dali to stran, latinska literatura je pa menda vsa cerkvena.« Čudo tega je šlo ... Takrat sem prvič v življenju videl Thesaurus linguae Latinae, najpomembnejši latinski slovar, ki je izhajal po zvezkih. Vse stare avstrijske gimnazije so bile naročene na Thesaurus in na Realencyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft; na Ptuju, kjer sem kasneje učil, je bilo podobno – imeli so vse zvezke obeh temeljnih del do leta 1919. Še med prvo svetovno vojno so kupovali vse zvezke, kasneje pa ne več. Verjetno so se podobne čistke takrat dogajale po drugih gimnazijskih knjižnicah.
Kar preseneča danes, je skoraj popolna kolektivna pozaba te kataklizmične prve petletke.
Deloma je to povezano s kasnejšo odjugo. Kot ste sami pokazali v študiji o latinščini, grščini in informbiroju, je po letu 1948 prišlo do ponovne naklonjenosti klasični gimnaziji, vendar le začasno – da bi Sovjetski zvezi pokazali, kako je v socializmu možen tudi »drugačen« model. Osmi razred sem obiskoval na šentjakobski gimnaziji, v stavbi zraven šentjakobske cerkve, imenovala se je Druga gimnazija. Kot povsod so tudi tam leta 1949 na lepem znova uvedli latinščino. Potem ko je bila najprej odstranjena z vseh gimnazij, so jo morale gimnazije uvajati nazaj, celo v osmi razred, le eno leto pred maturo. Učil nas je Alojzij Bertoncelj, klasični filolog. Prvo uro je povedal: »Letos spet uvajamo latinščino, kot je prav; naši vodilni politiki so vendarle naklonjeni latinščini.« Izrecno je omenil Borisa Kidriča. Seveda je bilo to že po resoluciji informbiroja.
Anton Sovre je na oddelek za klasično filologijo prišel leta 1946, vendar zaradi bolezni in svojih prevajalskih projektov na njem dve leti skoraj ni poučeval. V marsičem je bil paradoksalna figura; čeprav strokovno ni dosegal Milana Grošlja in ni imel doktorata, habilitiran je bil po neki začasni uredbi, pa je bil osebnostno najbrž bistveno bolj karizmatičen in je v marsičem zaznamoval razvoj stroke v nadaljnjih desetletjih. Kakšne spomine imate nanj in na njegov prevajalski vpliv?
Mene je Sovre v mladih letih omamljal z dikcijo, ki je bila nekoliko arhaično, svečano, panslovansko obarvana. Profesor Grošelj je v času, ko še ni bil na univerzi, v reviji Čas objavil izčrpno oceno Sovretovega delnega prevoda Iliade – to se splača prebrati, ker gre ocena marsikje res v detajle. Dodal pa je tudi nekaj malo zlobnega: »Marsikdaj moraš pogledati tudi v original, če hočeš razumeti, kaj je tam povedano v slovenščini.«
In to vas je privlačilo?
Imenitno se mi je zdelo, ko je tam pisalo »žrec« namesto »svečenik« ali »duhovnik«. Ko pa sem začel prevajati sam, sem svoje prevode bral tudi drugim – včasih očetu, včasih mami, ki sicer ni imela visokih šol, imela pa je posluh za poezijo, pozneje svoji ženi. Vsi so mi svetovali, naj prevajam tako, da bodo ljudje razumeli. Če sem prevajal poezijo, sem rad šel v samoto in poslušal samega sebe, bral na glas in ugotavljal: »Tole ni dobro, tole bo treba še in še.« Tako sem počasi opuščal izumetničeno dikcijo, tudi drugi so me opozarjali. Tine Logar je večkrat rekel: »Tole mi je bilo všeč, tisto pa rajši opusti, tako se ne govori več.« Stil se privzgoji počasi. Predvsem pa mislim, da mora biti poezija namenjena za poslušanje, ne za branje. Zato vsako stvar, preden gre v tisk, vsaj enemu človeku preberem naglas – če ne drugemu, samemu sebi.
Glede tega pa, da je Sovre na fakulteto prišel brez doktorata – to je sicer res, vendar to ne pomeni, da je imenovanje imelo politično ozadje.
Prišel je po uredbi, ki sta jo podpisala Ferdo Kozak in Boris Kidrič, avgusta 1945.
To je bila normalna zakonodaja nekaterih evropskih univerz, kjer trije redni profesorji – ne glede na siceršnja določila – lahko predlagajo, da pride izjemoma za profesorja na univerzo kak zelo ugleden strokovnjak, če to soglasno potrdi senat univerze. Najbrž vam je znano, da na primer ameriške univerze včasih za profesorja imenujejo kakšnega odsluženega zunanjega ministra, ki pa mora biti več kot homo politicus. Ali pisatelja. Vendar mora biti to res izjemen primer. Takšna določila so obstajala že pred citiranim odlokom.
Da pa Sovre dve leti ni polno predaval, ni bila napaka, ampak pogumna gesta takratnega prosvetnega ministra Ferda Kozaka. Temu lahko sicer očitajo marsikaj, da je denimo že takrat skušal odstraniti Teološko fakulteto z univerze, vendar je imel tudi nekaj drugačnih zaslug. »Slovenci moramo dobiti Homerja v prevodu,« je rekel takrat z nekim polnomočjem, ki ga današnji ministri nimajo. In je Sovretu odobril dveletni dopust, da se je lahko ves posvetil prevajanju Homerja.
Sprašujem bolj zaradi dejstev kot zaradi vrednostnih sodb, položaj je bil takrat popolnoma absurden, zdi se celo, da je Sovre morda rešil oddelek pred ukinitvijo. Toda tista uredba je bila nedvomno politična in je strla avtonomijo univerze. Sedmi člen, po katerem je bil habilitiran Sovre, ne pušča nobenega dvoma o tem, da so se stvari odvijale po presoji neizvoljenega ministra.
To je bila seveda stvar ministrove presoje. Toda marsikatero fakulteto, recimo agronomsko, vrsto tehničnih fakultet in tako dalje, je bilo treba takrat preprosto zgraditi; tam je bilo imenovanj kandidatov brez doktorata v profesorski naziv neprimerno več. Na Filozofski fakulteti je bil Sovre verjetno edina izjema v obdobju neposredno po vojni, pa še ta je prišel z nazivom izrednega profesorja, če se prav spomnim.
Da, prišel je kot izredni profesor.
Citiranega odloka ne poznam, domnevam, da je takratna skupščina, ki je ne mislim zagovarjati, daleč od tega, pač reševala problem pomanjkanja kadrov. Tudi v nekaterih drugih državah, ki so se znašle v enaki situaciji, so dopuščali podobne izjeme. Dobro, Sovre je bil vsaj prva leta persona grata pri takratnem režimu, vendar mislim, da to ni bilo odločilnega pomena. Pri tehnikih, ki so prišli na univerzo brez doktorata, je to igralo še manjšo vlogo – potrebovali so inženirje in so jih zato sprejemali po tej uredbi. Tako si vsaj predstavljam. Seveda so pa tisto klavzulo o pozivu treh rednih profesorjev kasneje zmanipulirali. Drug izjemen primer se je na Filozofski fakulteti zgodil šele sedem let pozneje, ko je bil Boris Ziherl po tej klavzuli imenovan kar za rednega profesorja. Zato je univerza najbrž v bitki za avtonomijo, ki je pod tedanjim režimom ni imela, pozneje to klavzulo ukinila.
Morda si je oblast res predstavljala, da bo Sovre njen trojanski konj na klasični filologiji – najbrž veste, da je devetega maja 1945 na prvi strani Poročevalca objavil hvalnico osvoboditeljem. Ampak Sovre je bil zasavska grča, karakter, ki ga tudi predvojni režim unitaristične Jugoslavije ni zlomil, tako da se ga s tem ni dalo podkupiti.
Že zelo zgodaj ste začeli objavljati svoje prve prevode in z njimi v naslednjih desetletjih praktično preoblikovali literarno krajino. Začeli ste z Aristotelovo Poetiko in zgodovinarjem Prokopijem, nadaljevali z Ajshilovim Vklenjenim Prometejem, Aristotelovo Nikomahovo etiko, Horacijevimi Pesmimi, Plavtom, Propercijem, Sapfo, Teofrastom, Heziodom, Sofoklom, Ovidijem, Pindarom, Teokritom, Terencijem, Homerjem in tako naprej, seznam je impozanten in se še ni končal. Zanimajo me predvsem začetki tega dela, torej konec petdesetih in začetek šestdesetih; koliko so vaši prvi prevodi nastajali spontano in koliko so jih spodbujalizaložbe, profesorji ali drugi naročniki – in kako?
Prevajati sem začel že vsaj deset let prej, preden je izšel moj prvi prevod. Neko pesem iz nemščine – ne iz latinščine ali grščine – sem prevedel že na begunski gimnaziji v taborišču. V knjigarni v Lienzu sem brskal po neki avstrijski reviji in našel pesem, ki jo je napisal Felix Braun. Zanj prej še nisem slišal, bil je prijatelj in sodelavec Huga von Hofmannsthala, kakih deset let mlajši, pripadal je dunajskemu krogu. Ta pesem mi je bila tako všeč, da sem knjigarnarja prosil, če se lahko usedem in jo prepišem, denarja za revijo nisem imel. »Veste kaj,« je rekel, »če vas revija tako zanima, vam dam izvod zastonj, nekaj sem jih dobil za reklamo.« Vzel sem pesem in jo prevedel, pokazal najprej očetu, nato pa še profesorju nemščine, ki se mu prevod ni zdel slab. Pesem ni bila nikjer objavljena, vendar jo imam še vedno spravljeno. Ko sem bil nato na klasični gimnaziji, je bil moj profesor slovenščine dr. Lino Legiša. V peti gimnaziji smo imeli literarno teorijo, ep, in vprašal je, ali bi kdo napisal kak referat. Izbral sem si Nibelungenlied in prevedel nekaj verzov v nibelunških kiticah, za vajo. Profesor Legiša me je poklical k sebi in rekel: »Veš, tem stvarem ni dobro posvečati preveč pozornosti, v tem epu nastopa tudi Siegfried – saj veš, kaj je bila Siegfriedova linija?« – »Tista nasproti Maginoteve?« sem se začudil. »Saj to so bile povsem vojaške stvari.« – »Vseeno bodi previden,« je rekel.
V osmem razredu sem bil nato na Drugi državni gimnaziji, moj profesor slovenščine je bil dr. Joža Mahnič. Tudi on je vprašal, če bi imel kdo referat. Sprehajal sem se po antikvariatih, za Ljubljanico jih je bilo takrat precej, stare ženice so prodajale stare knjige, spale v antikvariatu, poleti pri odprtih vratih ... Nekje sem za smešno nizko ceno dobil tri zvezke Richarda Dehmela, impresionista, neoromantika, Župančičevega sodobnika. Mahniču sem predlagal referat o Dehmelu in prav tako prevedel nekaj njegovih pesmi.
In temu so sledili klasiki?
Ko sem prišel na univerzo, sem imel prvi referat pri profesorju Sovretu o Evripidovem in Senekovem Heraklu. V njem sem prevedel tudi odlomek zborske pesmi pri Evripidu, nekakšno odo mladosti. Sovretu je bil odlomek tako všeč, da mi je rekel: »Vi boste pa prevajalec, midva bova sodelovala.« Takrat sem dobil še večjo korajžo za prevajanje. Ko je pozneje predaval antično komedijo, mi je predlagal, naj prevedem Terencijeve polemične prologe, večkrat sem mu jih pripravil za predavanje. Prebral jih je najprej v latinščini, potem pa v mojem prevodu.
Ko sem šel kasneje na ptujsko gimnazijo, sem v počitnicah sklenil prevesti celo tragedijo, in sicer Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, to je bilo leta 1956. Vzelo mi je dober mesec ali šest tednov počitnic. Prevajanje mi je šlo hitro od rok, neverjetno, kako se me je ta tragedija dotaknila in kako so se mi verzi ustvarjali kar sami. Prevajal sem v nekakšnem transu, vendar prevoda nisem nikomur pokazal, ampak sem ga spravil v predal. Pač pa sem Jožetu Košarju poslal nekaj odlomkov, mogoče sto verzov, če bi jih objavil v Novih obzorjih – in je res z veseljem objavil in mi odpisal, naj pošljem še kaj. Aristotelova Poetika tako sploh ni moj prvi prevod, le izšla je prva v knjižni obliki. Vklenjeni Prometej pa je kakih sedem let ležal v predalu, preden sem se opogumil in ga izdal. Tako je bilo z začetki.
Kaj pa z nadaljevanjem? Je šlo bolj za naročila pri založbah ali za lastno pobudo?
Za Aristotelovo Poetiko me je prvi nagovoril Beno Zupančič, ki je bil takrat direktor Cankarjeve založbe. Nekoč me je poklical k sebi in rekel: »Profesor Sovre vas je priporočil, tudi drugi so zastavili besedo za vas.« Eden od teh je bil Niko Košir, drugi verjetno urednik Drago Šega. Tako sem prevedel Poetiko in potem sem imel pri Cankarjevi vrata odprta. Rekli so mi, da je prišla od Borisa Ziherla pobuda, da bi poslovenili celega Aristotela ali vsaj najpomembnejša dela. In tako sem začel prevajati Nikomahovo etiko. Tudi Košar, ki je medtem postal direktor založbe, me je nagovarjal – in tako sem začel prevajati še druge tragike in preostale avtorje. Veliko mi je zaupal tudi Uroš Kraigher in me vabil k sodelovanju, tako da z objavljanjem prevodov nisem imel nobenih problemov. Včasih so mi uredniki sami dajali pobude, kaj naj bi prevedel, včasih pa so vprašali mene za nasvet.
Klasična filologija je imela v Sloveniji kot znanost po eni strani dolgo, po drugi pa krhko tradicijo: raziskovalcev, ki bi objavljali v tujini, je bilo malo, njihov opus je največkrat majhen. Anton Sovre v tujini skorajda ni objavljal, za Milana Grošlja se zdi, da bi lahko več.
S tem, da slovenska klasična filologija nima velike tradicije, se ne bi strinjal. Tradicija je bila, vendar so bili to srednješolski profesorji, ki so objavljali v nemščini, v gimnazijskih »izvestjih«. V stari Avstriji je vsaka gimnazija izdajala »izvestja« in nekaj klasičnih filologov je objavljalo razprave, predvsem s področja jezikoslovja, ki so se še dolgo citirale. Josip Šorn je recimo pisal razprave o latinski sintaksi, ki jih citirata še Leumann in Hofmann v Lateinische Syntax und Stilistik in tako naprej. Imeli smo veliko dobrih strokovnjakov, ki so bili gimnazijski profesorji, to pa ne pomeni, da niso bili dobri učenjaki. In da niso bili dobro plačani; gimnazijski profesor v stari Avstriji je imel večjo plačo kot danes profesorji na univerzi. Slišal sem za nekega gimnazijskega profesorja v Zagrebu, ki je imel tri hčere in je iz svojih prihrankov za doto vsem trem kupil hiše; in ko je oddal zadnjo, je vprašal: »A kuda sada sa parama?«
Za Josipa Tominška najbrž veste, da mu je bil odobren študijski dopust, šel je v Berlin h korifejam takratne klasične filologije, da bi izdelal habilitacijo, mislim, da je v nemščini objavil nekaj razprav o Terenciju, ki niso ostale neopažene. Predviden je bil za prvega profesorja na ljubljanski klasični filologiji, vendar mu je profesura ušla. Vabilo za to profesuro je dobil Ivan Lunjak, upokojeni profesor iz Odese in velik učenjak – ki pa je bil takrat star že približno toliko, kot sem danes jaz. Zaradi oktobrske revolucije je ostal brez pokojnine in nato menda po posredovanju Rajka Nahtigala prišel na ljubljansko univerzo. Lunjak je nato gradil slovensko klasično filologijo, čeprav je bil za to sprva predviden Tominšek.
Kljub temu je začelo vaše delo te horizonte v nekem trenutku presegati. Zaradi zunanje spodbude ali notranje potrebe?
Profesor Grošelj je vztrajal pri tem, da je treba objavljati. Ne samo v slovenščini, tudi v tujih jezikih. Profesorica Erika Mihevc je šla v Pariz in objavila svojo disertacijo o izginjanju perfekta v poznejši grščini, vse to je v strokovni literaturi zabeleženo. Tudi meni je Grošelj svetoval, naj objavljam v Živi antiki. To je bila takrat neverjetna priložnost. Danes, ko imamo klasični filologi svojo revijo Keria, arheologi pa še kakšne tri, se nam zdi to nekaj samoumevnega. Da pa smo takrat za celo Jugoslavijo postavili na noge revijo, ki je živa še danes, je bil nepojmljiv uspeh. Živa antika gre zdaj že v šestdeseti letnik in uživa neverjeten ugled v mednarodnih krogih, čeprav ima še vedno slovanski naslov, tudi nemški ali italijanski filologi me večkrat vprašajo, ali bi lahko kaj objavili v njej. Članke in razprave sem začel pošiljati tudi v tuje revije – Symbolae Osloenses, Byzantinische Zeitschrift, Museum Helveticum ... Tja, kjer sem pač sodil, da so za posamezna področja najbolj kompetentni strokovnjaki.
Danes je položaj v stroki v marsičem drugačen – padec ideološkega primeža konec osemdesetih je z nekaj faznega zamika omogočil majhno eksplozijo prevodov, učbenikov, znanstvenih objav. Antična književnost je bralcem dostopnejša kot kadar koli prej. Kako gledate na ta razvoj?
Sprememba je res neverjetna. Pomislite, da je včasih na tri leta izšel en Sovretov ali Bradačev prevod – danes samo pri založbi Modrijan vsako leto izideta po dva, celo več. Poleg tega jih izdajajo še Slovenska matica, Mohorjeva družba, Založba ZRC in tako naprej ... Možnosti za publiciranje je danes veliko. V slovenskih gledališčih vsako leto uprizorijo dve, tri antične drame. Računalniška tehnika je položaj povsem spremenila. Včasih sem hotel v uvodu natisniti kakšno besedo v grških črkah, vendar mi je Sovre nekoč rekel: »V celi Sloveniji sta samo še dva stavca, ki znata postavljati grščino.« Danes to ni problem, s pritiskom na tipko dobite na tipkovnico grške črke, možnosti so fantastične. Tudi dostop do tuje literature. Težko si predstavljate, v kakšnih nemogočih razmerah smo takrat objavljali. Knjige smo po medbibliotečni izposoji naročali iz pariške nacionalke. Danes dobite knjigo z Dunaja, iz Münchna, iz Rima v dveh, treh dneh, takrat sem včasih čakal po dva meseca in vmes že pozabil, zakaj sem knjigo sploh naročil. Stroški so bili ogromni, za tisti denar, ki je šel iz lastnega žepa, bi knjigo skoraj lahko kupil. Tako prevajanje kot znanstveno delo, oboje je neprimerno olajšano – čeprav še vedno veliko težje kot v kakem tujem centru. Na tržaški univerzi imajo povsem drugačno knjižnico in drugačne možnosti, da ne govorim o Padovi, Gradcu, Dunaju. Ampak vseeno je veliko bolje.
Hkrati pa na vseh teh področjih še vedno ostajajo velike bele lise. Katera se vam zdi najbolj boleča?
Moj prvi deziderat je celotna antična dramatika, torej vse ohranjene tragedije in komedije, v slovenskih prevodih. In to v užitnih prevodih, ki bi jih lahko uprizarjali, ne samo brali. V filozofiji so velike bele lise. Recimo predsokratiki – saj imamo Sovretov izbor, vendar gre za besedila tako fundamentalnega pomena, da bi jih morali imeti prevedene v celoti in zelo precizno. Dalje so tu še postsokratiki, fragmenti stoikov, cela vrsta Aristotelovih in drugih traktatov, ki jih še nimamo ... Tudi v zgodovinopisju so nekatere stvari prevedene, vendar jih je treba nadomestiti z novejšimi. Ne bom govoril o imenih, nekateri prevajalci so delali v težkih razmerah in so danes že pokojni, tako da jih ne bi rad žalil, vendar mislim, da bi največja imena antičnega zgodovinopisja zaslužila solidnejšo izdajo in prevod.
Verjetno imate tudi sami še kaj v delu?
Sprva sem mislil, da bom po upokojitvi prevedel vsaj del Homerja, Odisejo. Toda ko sem se upokojil, se je nadme zgrnilo toliko drugih stvari, da nisem prišel kaj dlje od tistega, kar sem objavil v Kondorju. Tam je osem spevov, morda sem prevedel še dva. Za ostanek pa čakam na manj burna leta ...
Pogledi, 3. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
