Od kruhoborcev k vizionarjem
Predlog zakona o filmskem centru ni nastal kot rezultat premišljene analize stanja slovenske filmske produkcije, ampak je bil predlagan zaradi nujnega preoblikovanja Filmskega sklada v novo formalno pravno obliko – v filmsko agencijo. Še pri tej formalni spremembi se je zalomilo, saj je ministrstvo za kulturo najprej predlagalo ohranitev statusne oblike javnega sklada, glede na pripombe v medresorskem usklajevanju, ki ohranitve javnega sklada niso podprle, pa se je filmski center odel v nova oblačila javne agencije. Filmska stroka prav gotovo ni poklicana k temu, da določa pravno formalne okvire ustanove, ki ji bo omogočala ustvarjanje in razvoj, vsekakor pa bi morala biti tista, ki postavlja izhodišča, pa tudi zahteve za izboljšanje danih razmer. Razmere na avdiovizualnem področju so še dodatno podvržene neprestanim tehnološkim spremembam, v zadnjem času je to pohod digitalnega na področju produkcije in prikazovanja. Ministrstvo za kulturo pa je predvsem tisti subjekt, ki strokovno podlago poskuša uskladiti z drugimi resorji, predvsem s finančnim ministrstvom in končno z vlado in parlamentom. Če bi ti pogovori potekali najprej v smeri filmske, potem pa tudi širše kulturne politike, revizorji ne bi javno izjavljali, da se čudijo nastajanju novih skladov ali agencij na področju kulture, češ, le kaj bo pa potem počelo ministrstvo za kulturo!
Ob tej izjavi se lahko samo zdrznemo, saj naš revizor tako kot mi živi v Evropi in če filmov že ne gleda, bi pred dajanjem takim izjav samo malo »poguglal«, pa bi našel filmske inštitute v Skandinaviji, filmske fonde vseh vrst v Nemčiji, celo filmski center v Albaniji!
Skoraj vse države imajo tudi ministrstva za kulturo, nekatere pa preživijo tudi brez njih. Tak primer je Velika Britanija, ki ima filmsko ustanovo, nima pa ministrstva za kulturo.
Filmski sklad ali pa tudi novi filmski center naj ne bi bil samo razdeljevalec finančnih sredstev, kot ga pojmuje naš revizor, ampak osrednja ustanova za razvijanje, pospeševanje avdiovizualnega področja. Po novem predlogu zakona naj bi se centru pripojil še avdiovizualni sklad, ki je do zdaj deloval znotraj kulturnega ministrstva kot proračunski sklad, to pa naj bi pomenilo večjo neodvisnost novega centra od trenutne politične oblasti. Kljub temu pa revizorjevo mnenje o filmskem skladu kot izključno razdeljevalcu denarja ni povsem iz trte izvito, saj se je v petnajstih letih njegovo ime v medijih pojavljalo v neskončnih polemikah o javnih razpisih, ki jih ni bilo, ali pa so trajali v nedogled, in seveda v polemikah o odstavljenih direktorjih, katerih poglavitna napaka je spet bila napačno razdeljevanje denarja!
Če je filmski sklad uspešno organiziral retrospektivo v New Yorku, ali predstavitev filmov na festivalih v Berlinu ali Benetkah, je bila to kvečjemi napaka v podobi zloglasne birokratske ustanove, v kateri je izvedba javnega razpisa vsako leto bolj postajala vrhunec delovanja ustanove, razmišljanja o razvoju, potencialu, sodelovanju in spodbudah filmskega področja pa sploh več ne pridejo na vrsto. Javni razpisi in pozivi žrejo svoje otroke, če parafraziramo znani izrek.
Brez dvoma je na tak razvoj duha vplivala statusna oblika, ki se ji reče javni sklad, ta pa je bila od vsega začetka neprimerno oblačilo za osrednjo ustanovo na filmskem področju. Dualna forma v podobi direktorja oziroma enočlanske uprave in nadzornega sveta je do potankosti sledila širšemu slovenskemu modelu delovanja nadzornih svetov, ki na področju družb v lasti države sledijo izključno političnemu, in ne strokovnemu načinu delovanja. Ministrstvo za kulturo je v nadzornem svetu vedno imelo večino članov, ob tem pa še predstavnika ministrstva za finance, ki ali ni točno vedel, zakaj tam sedi, ali pa je bil usklajen s preostalimi tremi. Čeprav naj bi po aktu o ustanovitvi nadzorni svet imel izključno nadzorstveno funkcijo, je zaradi svoje pristojnosti pri potrjevanju finančnih načrtov in vseh drugih aktov sklada redno posegal v programske odločitve, in položaj trenutnega direktorja je bil podoben uslužnemu izpolnjevalcu pomembnih želja njihovega veličanstva nadzornega sveta Filmskega sklada Republike Slovenije. V nekem obdobju je bilo število članov nadzornega sveta enako številu zaposlenih v osrednji filmski ustanovi v Sloveniji. Že res, da se število javnih uslužbencev ne sme nekontrolirano širiti, vendar ali je tako razmerje normalno?
Funkcija direktorja filmskega sklada, ki bi po vseh pravilih moral biti cenjena in strokovno podkovana oseba na filmskem področju, oseba, ki dnevno kroji filmsko politiko, oče ali mati slovenskega filma, o kateri sanjajo režiserji in drugi, tak lik se v dualni strukturi javnega sklada ni mogel razviti. Kajti nobena taka oseba ne bi mogla opravljati dvojne vloge: spoštovane in podrejene. Nadzorni svet v vseh svojih oblikah je žal zahteval predvsem borca za svoj stolček, in ne borca za boljši slovenski film. Takšna razporeditev moči je preprečevala kontinuirano načrtovanje filmske politike kot poteka drugje, saj so borbe za direktorske stolčke kratkotrajne in zahtevajo številne žrtve. S tem je kulturna politika onemogočila dialog s filmsko stroko, saj je na sredini umanjkal pomemben akter, tisti, ki naj bi usmerjal filmsko politiko.
Zdaj se seveda postavlja vprašanje, ali bo dualna oblika direktorja in sveta agencije lahko vzpostavila bolj plodno sodelovanje. Čeprav bi glede na zakon o javnih agencijah svet lahko imel od tri do devet članov, se je ministrstvo zopet odločilo za skoraj maksimalno število. In spet imamo tri člane, ki jih imenuje ministrtsvo za kulturo, enega s finančnega ministrstva, enega na predlog RTV Slovenija, enega na predlog drugih izdajateljev televizijskih programov in dva na predlog interesnih združenj. V obrazložitvi člena o sestavi nadzornega sveta je zapisano, da je »predstavnik RTV Slovenija v svetu predviden zaradi deleža, ki ga k sofinanciranju sklada prispeva RTV Slovenija kot javni zavod«. V obrazložitvi je najprej narobe zapisano sklad, in ne agencija, hkrati pa obrazložitev ni sledila spremembam, ki jih je prvotni predlog pridobil v medresorskem usklajevanju pri določanju načina zunajproračunskega sofinanciranja: RTV Slovenija agencije ne bo direktno sofinancirala, ampak bo imela svoje lastne javne razpise z namenom pospeševanja produkcije celovečernih filmov, namenjenih javnemu prikazovanju. Lepo in prav, da bo predstavnik RTV Slovenija sodeloval pri delu filmskega centra, ampak ali bo v tem primeru tudi predstavnik centra lahko oblikoval filmsko politiko pri razpisih RTV Slovenija, ali pa tudi pri razpisih druge televizije, čigar predstavnik naj bi sedel v svetu agencije? Če pa bodo televizije samostojno izvajale svoje razpise, zakaj bi njihovi predstavniki morali sedeti v svetu? V tem trenutku nihče ne ve, ali bodo ti razpisi res potekali in kako bodo potekali. Seveda pa se ne glede na to že določa predstavnike teh ustanov v svet agencije!
Razmerja med direktorjem in svetniki
V vseh dosedanjih sestavah nadzornih svetov je bilo težko najti kompetentne osebe, ki niso bile interesno povezane. To dejstvo, kot tudi maloštevilna kadrovska sestava agencije, govorita v prid največ petčlanskega sveta agencije, z dvema predstavnikoma ministrstva za kulturo ter tremi predstavniki interesnih združenj, ki bi tako zagotavljali večji vpliv stroke v svetu agencije in posledično neodvisnost od trenutne poiltike.
V sklepu o ustanovitvi 14. člen govori o pristojnosti sveta, ki »daje direktorju usmeritve in navodila za delo«. Glede na dosedanje delovanje filmskega sklada lahko ta stavek zbuja precej pomislekov. Svet agencije bo direktorja izbral na podlagi njegovega programa, njegove vizije razvoja filmskega centra in filmskega področja. Tu svet spet nastopa kot vrhovni vodja, ki direktorju dobesedno daje »navodila za delo«! Na drugi strani pa je v zadolžitvah direktorja zapisano, da pripravlja tako rekoč vse podlage za delovanje agencije, ki jo predstavlja in zastopa!
Svet, ki daje usmeritve za delo, bi potemtakem moral prevzeti naloge upravnih odborov, ki sooblikujejo filmsko politiko ter kot taki korigirajo programske odločitve komisij, ki opravljajo prva branja. Vendar teh nalog svet agencije nima. Čeprav je v sklepu o ustanovitvi agencije zapisano, da je ta pri izvajanju svojih nalog samostojna, na njeno samostojnost lahko vplivajo številne podrobnosti. Sestava in delovanje sveta agencije je gotovo ena izmed njih. Dejstvo je, da se filmska politika načrtuje in izvaja z rednim delom, in ne z občasnimi pametovanji na sejah.
Proračun, ki ga država namenja celotnemu filmskemu področju, je glede na druga ustvarjalna področja resnično preskromno. Vendar pa ob tem ne smemo pozabiti, da je bila do zdaj subvencija filmskega sklada, če jo primerjamo z drugimi financerji v Evropi, med najvišjimi. Višina subvencije po Evropi se giblje do 500 tisoč evrov, v Sloveniji dosega 700 tisoč evrov. Ob tem imajo naši producenti seveda prav, ko pravijo, da npr. v Nemčiji ostajajo različni viri financiranja, s katerimi nemški producenti lahko »pakirajo« film, v Sloveniji pa imamo samo en vir. Ali bodo javni razpisi televizij pomenili dodatni vir pri finančnem pakiranju projekta, ki ga je že podprl filmski center? Če bodo njihovi razpisi sledili sedanji zakonodaji, ko filmi, ki dobijo podporo na filmskem skladu, ne morejo dobiti podpore na avdiovizualnem centru, potem še vedno ne bo storjen korak v smeri nujne decentralizacije subvencioniranja slovenske filmske produkcije in s tem tudi k omejitvi maksimalne višine subvencije, ki jo podeli filmski sklad. Omejitev bi pomenila tudi resničen začetek uveljavljanja načela preglednosti in enakih pogojev za vse uporabnike, glavne mantre vseh uprav in nadzornih svetov, ki pa v nespremenjenem okolju ostaja zgolj črka na papirju.
Filmska pisarna ali komisija
Drugi korak k decentralizaciji bi lahko bila filmska pisarna ali komisija. V mestni občini Ljubljana so letos izdali vodič po lokacijah mesta, ki naj bi Ljubljano predstavil kot filmu prijazno mesto. Privabili naj bi filmske ekipe iz Evrope in sveta, ki bi v naši prestolnici snemale filme. Dober začetek, ki je v nam bližnjih regijah imel naslednje nadaljevanje: ustanovitev filmske pisarne, ki jo vodita največ dve osebi, ti tržita ne samo lokacije, ampak tudi opremo, studie in poprodukcijo. Ko tuje filmske produkcije začenjajo prihajati, jim ponudijo tudi določene subvencije, kar se praviloma razvije v regionalni sklad, ki potem seveda podpira tudi domačo filmsko produkcijo. Najboljši zgled za to je naša soseda Avstrija, ki ima kar šest (6) regionalnih filmskih skladov!
Zadnji ukrepi držav, ki so že nekaj let snemanju filma prijazne »lokacije«, pa so seveda davčne olajšave, ki so v tem trenutku pri nas samo daljne sanje.
Drugega tudi ne morejo biti, če se predlagateljem zakona edini prostor za vzpostavitev filmske pisarne zdi novi filmski center.
Mogoče pa prihaja tudi čas, ko bi morali pogledati čez streho sklada ali agencije.
Na Nizozemskem je kulturna politika ugotovila, da mora filmsko področje ojačati in postaviti ustanovo, v kateri bodo zbrani subjekti, ki so prej delovali samostojno. Ustanovili so Eye Institute, v katerem so združili vse dejavnosti s področja filma, razen financiranja produkcije in domače distribucije.
Tudi drugje kulturne ustanove niso postavljene od tod do večnosti, ampak se lahko združujejo, preoblikujejo ... In si izmislijo novo formo, če je to za določeno dejavnost najbolje.
Pogledi, 25. avgust 2010