Jazz festival v času marginalizacije glasbe
Bili so časi, ko je Jazz festival Ljubljana pomenil vrhunec pomladne koncertne sezone in praznik za vse ljubitelje dobre glasbe, ki so se, navadno predzadnji ali zadnji konec tedna v juniju, množično zgrinjali v Križanke. Ko smo tisti, ki smo bili premladi, da bi imeli denar za tridnevni festival, plezali čez visoke zidove Križank in upali, da nas redarji ne bodo zalotili, ali pa sedeli v parku za poletnim gledališčem in uživali samo v glasbi, ki jo je raznašalo ozvočenje. Ko so na festivalu nastopali legendarni izvajalci in zasedbe, ki smo se jih veselili mesece vnaprej in o njihovih koncertih razpravljali mesece potem.
Inovacije v novih festivalskih časih
Časi so se seveda neusmiljeno spremenili. Danes je džez bolj marginalizirana godba, kot je kdaj bil, in če se je zanimanje množic za popularno glasbo na splošno drastično zmanjšalo, se je zanimanje za džez še bolj. Tako je tudi s festivali, celo s tistimi, ki imajo tako častitljivo tradicijo, kot jo ima ljubljanski, ki bo letos 51. po vrsti. Zato se takšne prireditve za mesto pod soncem in za svoj delež obiskovalcev borijo na različne načine – eni z zvezdniškimi imeni glasbenikov, ki z džezom nimajo nič skupnega, drugi s premišljenim programom, ki se osredotoča na določen segment džeza, s katerim ciljajo na točno določeno občinstvo.
Ljubljanski to počenja na inovativen način.
1. Festivalsko dogajanje deli na tri prizorišča, Klub CD, Poletno gledališče Križanke in klub Gromka na Metelkovi. Včasih so en večer na vrsti vsa tri, tako da je največjim navdušencem prepuščeno, da si organizirajo potovanje v tem trikotniku.
2. Ure začetkov koncertov so vsak dan drugačne, enkrat si na primer lahko džez (in to zastonj) privoščite kar za kosilo ob enih popoldne, drugače pa se dogajanje začenja med šesto in sedmo uro popoldne.
3. Festival se ne dogaja več za konec tedna, ampak se začenja v torek in se v petek zvečer bolj ali manj konča.
Prepričan sem, da imajo organizatorji za vse te strateške odločitve odlične argumente. Razlog za to, da je festival med delovnim tednom, je najbrž, da nam (in seveda zaposlenim v CD) potem vendarle ostane prosti konec tedna, ko se lahko posvetimo čemu drugemu, bolj zabavnemu in sproščujočemu.
Razlog za to, da se v Klubu CD in Gromki, kjer koncertirajo marginalci ali tisti, ki razen peščice navdušencev ne zanimajo nikogar, nastopi začenjajo pri belem dnevu, ko je v tem letnem času najprijetneje sedeti v senci kakšnega vrta in srebati hladno pijačo, je gotovo preizkušanje, kako vzdržljivi in privrženi so domači in potencialni tuji džezovski navdušenci. Slogan »Večeri in noči z bleščečimi in vzhajajočimi zvezdami svetovnega in domačega jazzovskega neba v Križankah, Klubu CD in na Metelkovi« se v tem smislu vsekakor zdi malce zavajajoč.
Razlog za različna prizorišča pa je gotovo spodbujanje gibanja in zdravega načina življenja med udeleženci. Ti si lahko zato tam nekje okoli opolnoči, ko se moraš iz Križank preseliti na Metelkovo, na poti dodobra pretegnejo noge.
Programska vprašanja
Toliko torej o inovativnosti, ki pa je v izbiri programa (www.ljubljanajazz.si) ni ravno čutiti. Res je, slišali bomo nekaj zvezdnikov, na primer ameriškega kitarista Pata Methenyja (Križanke, torek, 29. junij, ob 22.30), kubanskega pianista Chucha Valdesa (Križanke, 30. junij), ameriškega saksofonista Joeja Lovana (z Big Bandom RTV Ljubljana; bravo, fantje!) in pevko Patricio Barber (Križanke, 2. julij, ob 20.30), nastop etiopskega tolkalca Mulatuja Astatke pa je zaradi bolezni že odpovedan. Slišali bomo tudi tolkalca Kipa Hanrahana, ki s svojimi zvočnimi kolaži že dolgo zbuja pozornost, pa starega znanca, odličnega francoskega klarinetista Louisa Sclavisa, Moskovski Art Trio pianista Mishe Alperina in trio domačega kitarista Sama Šalamona, toda v celoti vzeto, prevladuje občutek, da je program skupek glasbenikov, ki so bili na voljo, in nekaj takšnih, ki so s prirediteljem v dobrih odnosih. Program bolj ali manj starih znancev, ki za selektorja ni pomenil prehudega intelektualnega in izvedbenega napora, tak, ki ga je mogoče sestaviti v običajnem delovnem času, in komaj takšen, da bi se ga veselil mesece vnaprej ali o njem razpravljal mesece zatem.
Predvsem pa je mogoče reči, da festivalu manjka rdeča nit, želja po tem, da bi presegel povprečje in da bi ponudil nekaj več, tako kot se je v preteklosti (in pod različnimi zunanjimi selektorji) že dogajalo. Vsaj tako, kot je lani, čeprav z nekajmesečno zamudo, ponudil trio Chicka Coree (pa četudi zgolj zato, ker je bil ta takrat tudi na programu skopskega džezovskega festivala). Prav tako festival znova zamuja priložnost, da bi temeljiteje, skoraj si ne upam predlagati, da kar s tematskim večerom, predstavil dogajanje na domači džezovski sceni, ki je v zadnjem letu še posebej pestro in bogato novih, zanimivih in včasih tudi odličnih plošč.
Kot sem v preteklosti že večkrat napisal, gre pri Ljubljanskem jazzovskem festivalu za blagovno znamko, ki ima tradicijo, kot jo med podobnimi evropskimi (in svetovnimi) festivali komaj še kje najdemo, nimamo pa ljudi, ki bi to blagovno znamko znali izkoristiti za pripravo prireditve večje prodornosti, prepoznavnosti in odličnosti. Ne morem se namreč znebiti vtisa, da festival zaradi nedomišljenega programa, a zato toliko bolj domiselnih organizacijskih prijemov po eni strani zgublja tradicionalne obiskovalce, po drugi pa teh ne zna in ne zmore nadomestiti z novimi.
Pogledi, junij 2010