Boj za stanovanje mladim krade življenje
13. 10. 2015
Slovenci živimo v premajhnih stanovanjih. Raziskave kažejo, da smo na samem repu Evropske unije: naša bivališča so prenaseljena in v slabem stanju. Nekateri kazalci kažejo, da je tako slabo le še v Romuniji. Paradoksalno pa se uvrščamo na sam vrh lestvice (v primerjavi z drugimi evropskimi državami) glede zadovoljstva s svojim stanovanjem, kar žalostno priča o stari zgodbi hlapca, zadovoljnega z malim. Čeprav Slovenci prvič v zgodovini živimo na svojih tleh, je dostop do lastnega doma mladim, ki si ustvarjajo svojo družino ali gospodinjstvo in s tem stanovanjsko kariero, skoraj nemogoč.
Povsem zgrešena stanovanjska politika oz. dejstvo, da ta pravzaprav ne obstaja, je privedlo do izredno visokih cen nepremičnin; nakup dostojnega bivališča predstavlja neizmerno breme, ki si ga ne moremo privoščiti brez pomoči sorodnikov ali oderuškega vseživljenjskega kredita, medtem ko druga izbira ponuja – najemništvo na (črnem) trgu – človeka nevredno, negotovo bivanje: neokusni in diskriminatorni nepremičninski oglasi za visoke najemnine ponujajo smrdeča stanovanja, polna oguljenega pohištva, ki ga najemodajalci ne dovolijo odstraniti. Ostaja seveda še tretja, najbolj sprevržena in žal čedalje pogostejša možnost – da mladi sploh ne odidejo od doma. Država namreč pot do te najosnovnejše dobrine, strehe nad glavo, povsem prepušča državljanom samim oz. njihovim staršem. No, prejšnji petek je vlada končno, po šestih letih, sprejela nov Nacionalni stanovanjski program.
Standard slab, zadovoljstvo veliko
Problem kakovosti bivanja v stanovanju je pri nas pomenljiv že s terminološkega vidika: dvosobno stanovanje v Sloveniji pomeni stanovanje z dnevno sobo in eno spalnico, kar v izhodišču napeljuje na odrekanje družabnega osrednjega prostora nekega gospodinjstva v korist še enega spalnega prostora. Kaj to pomeni za intimo nekega para oz. samohranilca, za družabno življenje, za sproščeno igro, učenje in zabavo? Iz dejstva, da je večina naših stanovanj dvo- ali trosobnih in večina gospodinjstev tri- ali štiričlanskih, lahko sklepamo, da je ali dnevna soba hkrati tudi spalnica ali si starši in otroci spalnico delijo. Zahteva po ločitvi spalnih od ostalih prostorov in funkcij v stanovanju je že stara, v Evropi je dobila domovinsko pravico konec 19. stoletja (Pugh, 1980; iz Mandič, 1999).
Na potrebo po ločevanju otrokove spalnice od spalnice staršev opozarja tudi eden naših sogovornikov, dr. Richard Sendi z Urbanističnega inštituta: »Zahtevo po ločeni spalnici staršev in otrok so v definicijo primernega stanovanja vključili že angleški stanovanjski reformatorji konec 19. stoletja.« V prenaseljenih stanovanjih se poveča število prisiljenih socialnih stikov, ki »lahko privedejo do medsebojne agresije, zadržanosti posameznih članov znotraj družinske skupnosti, spolno deviantnega obnašanja, psiholoških stisk ali fizičnih bolezni« (londonska razvojna agencija 2010).
V takšnih razmerah po podatkih Eurostata iz leta 2011 živi skoraj 40 odstotkov Slovencev. Eden od razlogov je stavbna zapuščina socialističnega obdobja, ki je vsem omogočalo streho nad glavo (kje so ti časi?); posledično je bilo treba zagotoviti veliko količino stanovanj (večino slovenskega stavbnega fonda je bilo zgrajenega v času socializma), katerih prednostna naloga je bila, da so zgrajena hitro, da niso prevelika (maksimalni normativ je bil 16 m2 na osebo) in da so krojena po zahtevah rastoče gradbene in pohištvene industrije (švedski standard).
Celo prej opisanemu neugodnemu štetju sob navkljub je Slovenija ena od držav z najmanjšim številom sob na prebivalca, in sicer 1,2: na slabšem so le še v Turčiji z 1,1 sobe na osebo in na Poljskem z 0,9, medtem ko so nas prehitele tudi države pristopnice z nižjo gospodarsko razvitostjo, kot npr. Bolgarija, Litva ali Slovaška, na zahodu pa se vrednosti gibljejo okrog 2 (prva je Belgija s kar 2,7 sobe na osebo).
Med najslabšimi smo tudi po »občutni stanovanjski prikrajšanosti« (kazalci so vlaga v stanovanju, odsotnost sanitarij ipd.), po številu kvadratnih metrov stanovanjske površine na osebo pa v spodnji polovici. Povprečje v E15 je 35 m2, v Sloveniji pa 25 m2, a podatek spet ne kaže realne slike: dviguje ga relativno velika kvadratura družinskih hiš, ki pri nas predstavlja polovico stavbnega fonda. V njih velik del zavzemajo servisni prostori, kot so shrambe, garaže ipd., dejanski stanovanjski prostor pa je mnogo manjši – če bi bil podatek merodajen, bi povprečna štiričlanska družina živela na 100 m2, kar v praksi ne drži. Na razkorak med statistiko in realnim stanjem vpliva tudi povsem nesprejemljivo dejstvo, da je kar 21 odstotkov stanovanj v Sloveniji nenaseljenih, od tega skoraj 10.000 novih. Richard Sendi meni, da bi bilo prav, če bi si dejanskih 25 m2 na osebo Slovenci zadali kot realni cilj za dostojno bivanje. Presenetljivo pa smo po statističnih raziskavah v samem vrhu z zadovoljstvom s svojim stanovanjem. Komentar ni potreben.
Ljubljana, najdražja evropska prestolnica
Cena stanovanj je močno previsoka. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je po spremembi sistema javna lastnina začela veljati za slabo, privatna pa za odrešujočo, in je Jazbinškov zakon omogočil privatizacijo družbenih stanovanj po zelo dostopnih cenah (to je bilo dobro le za tiste, ki so ga kupili – razprodalo se je petino vsega stavbnega fonda, da je delež javnega padel s 30 na 9 odstotkov), se je začel oblikovati trg, ki je temeljil na zakonitostih ponudbe in povpraševanja; poleg tega javni sektor ni poskrbel za ustrezno ponudbo zemljišč za gradnjo, zazidljiva zemljišča so se močno podražila, cvetelo je kartelno dogovarjanje ponudnikov tržnih stanovanj. Cene so se do leta 2008 z začetkom gospodarske krize konstantno dvigovale, med letoma 2002 in 2007 so zrasle za skoraj 100 odstotkov. Cene stanovanj v Ljubljani so danes podobne tistim v Berlinu ali na Dunaj, pri čemer je naša kupna moč neprimerljivo nižja, kar pomeni, da Slovencem nakup stanovanja predstavlja hudo finančno obremenitev. Naj navedemo, da je razmerje med povprečno letno plačo in povprečnim stanovanjem v Berlinu 1 : 6, v Kopenhagnu 1 : 7, v znano dragem Londonu pa 1 : 15 (House in the City, 2013); po našem hitrem izračunu to v Ljubljani znaša okrog 1 : 13, kar Ljubljano uvršča med najdražje evropske prestolnice.
O tem, da zgolj trg očitno ne more reševati problema stanovanjske oskrbe prebivalstva, smo se pogovarjali z Markom Peterlinom z Inštituta za politike prostora. Ugotavlja, da je bistveni problem v Sloveniji država, ki je pravzaprav dvignila roke od vlaganja v stanovanjsko politiko. Takoj po osamosvojitvi smo sicer ustanovili Javni stanovanjski sklad, a je izpolnil le 16 odstotkov predvidenih ukrepov. Nacionalni stanovanjski program smo sprejeli šele leta 2000, veljal je do leta 2009 in bil povsem neustrezen. Zadnjih šest let smo popolnoma brez programa, kar je nezaslišano. O tem, koliko država vlaga v reševanje stanovanjskega vprašanja svojih državljanov, zgovorno priča odstotek proračuna, ki ga vloži v izvajanje ukrepov, kot so gradnja neprofitnih stanovanj, nizkoobrestni krediti ipd.: v Zahodni Evropi okoli 1odstotek, povprečje v EU je 0,54 odstotka, v Sloveniji pa le 0,04 odstotka, torej kar desetkrat (!) manj kot evropsko povprečje in dvajsetkrat manj kot denimo v Avstriji. Celo nov Nacionalni stanovanjski program, sprejet prejšnji teden, ne določa, koliko denarja naj bi država namenila za izvajanje stanovanjske politike. Na Dunaju je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja socialistična vlada začela odkupovati zemljišča in na njih graditi neprofitna stanovanja. Sistem je tako utečen, da danes katerikoli prebivalec Dunaja na neprofitno najemniško stanovanje ne čaka več kot leto in pol, medtem ko je v Ljubljani dobilo mesto v neprofitnem najemniškem stanovanju na zadnjem razpisu le 14 odstotkov upravičenih prosilcev.
Stranke nimajo pojma
Struktura stanovanjskega fonda je v Sloveniji izrazito lastniška: po uradnih podatkih je 90 odstotkov stanovanj lastniških, 9 pa najemnih, kar je značilno za postkomunistične države. V Avstriji je najemniških stanovanj več kot 30 odstotkov, v Nemčiji pa kar polovica. Peterlin zagovarja tezo, da je treba tudi strukturo v Sloveniji spremeniti v prid najemniških stanovanj, predvsem neprofitnih socialnih najemniških stanovanj (ter stanovanjskih kooperativ ipd. – lep primer je Švica), ki bodo ponujala privlačno alternativo, omogočala večjo mobilnost in hitrejši odhod mladih od doma, s svojo navzočnostjo na trgu pa znižala tudi tržne najemnine. Te so danes previsoke, trg pa podivjan. Peterlin pravi, da bi bilo najemniška razmerja na trgu nujno urediti tako, da bosta z njimi zavarovana tako lastnik kot najemnik: neprimerno boljše je denimo urejeno področje avtomobilskih zavarovanj, pa avtomobil ni temeljna človekova pravica kot dom.
Richard Sendi z UI nam postreže z zanimivo raziskavo tržnih najemniških stanovanj. Statistika namreč zajema le tista, ki so uradno zavedena, zato so izvedli neposredno raziskavo na 150 oglaševanih tržnih stanovanjih in se predstavljali kot študentje. Približno polovica »anketiranih« najemodajalcev sprejme denar »na roko«, kot najemnike pa si želijo študente. Te je namreč lažje »vreči ven« in najbolj redno plačujejo, saj imajo zaledje študentskih subvencij in staršev. Sendi se v raziskavi sprašuje, zakaj skoraj petindvajset let po uvedbi stanovanjskih reform najbolj kompetentni organi države niso ničesar naredili za zagotavljanje normalnega delovanja zasebnega najemnega stanovanjskega sektorja? In pride do žalostnega ugotovitve, da »nobena od parlamentarnih strank, ki so odgovorile na anketo, ni nedvoumno navedla, da se je kdajkoli resno ukvarjala s to problematiko«. Tudi Peterlin meni, da neurejeno stanovanjsko področje pravzaprav pomeni odlično politično priložnost, ki je nihče ne zgrabi. Zakaj? Ker nam Evropa tega ni ukazala. Tudi povsem svež Nacionalni stanovanjski program ne določa, kakšen odstotek proračuna bo v novem obdobju namenjen tej tematiki. Stanovanjska politika je namreč eno od t. i. subsidiarnih področij v EU, ki jih država ureja sama. In če nam ne ukažejo, potem ne znamo. Breme države morajo s finančno pomočjo ali kar pod svojo streho prevzeti starši, kar je značilno za države Južne Evrope.
Je vsaj manj za pospravljati
Odhod mladih od doma je v Sloveniji eden najpoznejših v Evropi. S to problematiko se že dolga leta temeljito ukvarja dr. Srna Mandič s FDV, ki nas je oskrbela s ključnimi podatki: »Slovenija sodi med tri evropske države z najvišjim odstotkom mladih, tako moških kot žensk, ki živijo s starši. Višji odstotek je najti le na Malti in v Italiji. S tem se povsem približuje položaju v južnoevropskih državah, kjer mladi najdlje ostanejo v stanovanju staršev. V nasprotju z mladimi Slovenci (do petintridesetega leta jih kar 48 (!) odstotkov živi pri starših) pa je denimo takih mladih Švedov, ki predstavljajo drugo skrajnost, le 10 odstotkov. Za Slovenijo je zaskrbljujoč tudi podatek o tipu stanovanja, v katerem živijo mladi, ki si ustvarijo lastno gospodinjstvo: v samem vrhu, na 3. mestu, smo po odstotku uporabnikov brez najemnine, torej v stanovanju, ki ga mladim (v praksi največkrat v družinski hiši) v uporabo predajo starši ali sorodniki. Ta oblika stanovanjske oskrbe sicer prevladuje zlasti v Južni Evropi«.
Podatki za Slovenijo torej jasno kažejo na občutno in vse večjo vlogo, ki jo ima družina pri stanovanjski oskrbi mladih v obeh primerih – ko mladi odrasli živijo s starši ali ko živijo v samostojnem stanovanju v lasti sorodnika (staršev) in ne plačujejo najemnine. Ključna vloga take pomoči hkrati tudi opozarja na težavnost razmer tistih mladih, ki takšnega sorodstvenega zaledja nimajo. V Sloveniji kar 68 odstotkov vseh prebivalcev živi v enodružinskih hišah, te pa predstavljajo polovico vsega stavbnega fonda v Sloveniji. Večina teh hiš je bila zgrajena v obdobju prejšnje države, vse po istih slabih tipskih načrtih s premajhnimi sobami in dodatnim nadstropjem, ki mlade sili, da ostanejo doma. Ob skorajšnji menjavi generacij velikega dela populacije se bo ta problem ob neukrepanju države vlekel v neskončnost.
Ob prehodu v »zares« lastno stanovanje mladi živijo v manj ugodnih razmerah kot poprej pri starših, še zlasti, če imajo otroke. Tega trenda, ki se zdi v Sloveniji povsem naraven in samoumeven, nikakor ni mogoče zaznati v večini drugih članic EU. Ko se pogovarjam s starši otrok v vrtcu, ki ga obiskuje moja hči, se jim zdi povsem sprejemljivo, da v dvosobnem stanovanju edino spalnico namenijo otroški sobi, v kateri je pograd, zakonca pa spita v dnevni sobi. Starši se ob tem radi pošalijo, da je v majhnem stanovanju manj za pospravljati; kar seveda ne drži. Vzdrževanje reda v natlačenem stanovanju je celodnevno frustrirajoče delo, saj preveč predmetov in prisiljenih socialnih stikov onemogoča, da bi ostalo stanovanje med uporabo kadarkoli dlje časa urejeno. Mandičeva pravi, da so stanovanjske razmere mladih najboljši pokazatelj in merilo delovanja celotnega sistema stanovanjske oskrbe; mladi so namreč najbolj dinamičen in izpostavljen akter v tem sistemu in so najbolj na udaru sprememb (npr. rasti cen in najemnin, obrestnih mer itn.).
Vlaganje v neizkoriščeni potencial
Obstoječi instrumenti stanovanjske politike ne odpravljajo dovolj uspešno vseh ovir za vstop na stanovanjski trg. Dostop do posojila, ki je ključna vstopnica, je za mlade pogosto onemogočen zaradi zahtevane visoke lastne udeležbe oziroma garancije v obliki zaposlitve za nedoločen čas. To, da je na stanovanjskem trgu premalo različnih ponudnikov raznovrstnih tipov stanovanj, se kaže prav v nezadostni ponudbi najemnih stanovanj. Večina naših virov in sogovornikov se strinja, da je nujno povečati število najemnih stanovanj. Država potrebuje vsaj 30 odstotkov najemnih stanovanj, da bi lahko mladi nemoteno vstopali na stanovanjski trg in da bi bila lahko nasploh delovna sila dovolj prostorsko fleksibilna (Mulder 2006).
In če je neizmerna želja po lastnem stanovanju Slovencem kot vsem drugim Slovanom vrojena, bi bilo morda smiselno pregledati belgijski model, kjer imajo najvišji stanovanjski standard v Evropi (zgoraj omenjeni podatek o številu sob), pa je večina stanovanj lastniških, kar 85 odstotkov. Mladim ob odhodu od doma država za nakup prve nepremičnine ponudi kredit brez obresti.
Torej, če doslej država ni zmogla urejati razmerij niti 2 odstotkov stavbnega fonda, kolikor je uraden podatek za število tržnih najemniških stanovanj, Javni stanovanjski sklad pa se je sprevrgel v farso, v kateri je peščica močno obogatela (veliko »socialnih« stanovanj na Mesarski v Ljubljani, ki jih je izdelal sklad, danes na nepremičninskem trgu dosega najvišje cene, da o bivšem direktorju ne izgubljamo besed), kako bo kar naenkrat zmogla takšno breme? Manjšanje števila lastniških stanovanj, pri čemer imam v mislih izključno manjšanje števila edine in prve posameznikove nepremičnine, bi lahko pomenilo koncentracijo nepremičnin v rokah neprizanesljivih sodobnih kapitalistov. Vemo, kam to vodi.
Čemu vlagati v šolstvo, če se potencial nikdar ne izkoristi, saj je mlad človek ali povsem zvezan z blazno dolgoročnim kreditom ali dolžan sorodnikom ali pa živi v hiši staršev in se nikdar zares ne osamosvoji? Kako naj mladi razvijajo inovacije, vodijo tvegane posle in odpirajo uspešna podjetja, če lahko mislijo le na to, kako bodo rešili svoj stanovanjski problem in je to njihov najbolj tvegan posel? Kdo je ta, ki nam z bojem za stanovanje krade življenje?
Komu gre to na roko?
Glede na politično nezainteresiranost takšno stanje nekomu mora iti na roko. Nekdo tu bogati, pa naj se sliši še tako banalno zarotniško. Saj cement v Berlinu pač ni dražji kot v Sloveniji, da o delovni sili niti ne govorimo?! Najslabša stran novega Nacionalnega stanovanjskega programa je po navedbah poučenih, da ta ne definira, koliko denarja bo država v bodoče namenila za izvajanje stanovanjske politike – ko pa je eklatantno primerjati diametralno nasprotna grafa držav EU, kdaj mladi odidejo od doma in koliko odstotkov proračuna država nameni stanovanjski politiki.
Pomislim na prigodo iz Stasiukovih esejev Na poti v Babadag, kjer nekega starega Cigana vprašajo, zakaj Cigani nimajo svoje države, on pa odgovori, da »če bi bila država nekaj dobrega, bi jo Cigani zagotovo imeli«.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
