V iskanju nove domačnosti
25. 05. 2015
Za domačega arhitekta je bilo snovanje interjerja do nedavnega nečastno početje. Nekaj, kar ni »prava« arhitektura. A s pomanjkanjem večjih naročil je postala t. i. notranja oprema ena od pogostih nalog birojev. Pri tem so se pojavili mnogi novi izzivi in težave v smislu odnosa med naročnikom in izvajalci.
Ti odnosi so pri interjerju še tesnejši kot pri snovanjih večjega merila, saj gre za poseg v najbolj intimen prostor našega bivanja, kjer se soočamo z vlogami spolov in odnosom do družbe nasploh. Če parafraziram Ruskina, je »izgled stanovanja vitalni pokazatelj moralnega zdravja nekega naroda«. Ugotavljam, da je domačnost (angl. domesticity) ena bistvenih in premalo resno obravnavanih tem v naši sodobni arhitekturi.
Po Walterju Benjaminu se je v zgodnjem 19. stoletju prvič primerilo, da sta postala prostor dela in prostor doma ločena, kar je posledica industrijske revolucije, novih tehnologij, kapitalistične ekonomije. Razsvetljenske vrednote moderne dobe so postale privatnost, udobje in osredotočanje na družino. Kot razlaga Christopher Reed v izvrstni zbirki esejev Not at Home, je ekonomska moč novih industrialcev in tovarnarjev, torej vzpenjajoče se meščanske elite, zahtevala tudi svoj kulturni delež; želela je preseči svoj pregovorno »slab okus« in hkrati zavreči aristokratsko estetiko. Medtem ko je moški odhajal na delo, je bila meščanski ženski podeljena nova vloga poklicne gospodinje in s tem tudi kreatorke in opremljevalke lastnega doma: njena naloga je bila ustvariti okusen, udoben, intimen in praktičen prostor za družinsko življenje – dom je postal osebna zadeva in izrazno sredstvo buržoazne žene, s čimer je ženska prvič v zgodovini na neki način vstopila v svet (snovalke) umetnosti.
Poklic profesionalnega dekoraterja, ki ga je pred tem zahteval aristokratski način kazanja statusa v domu, ni bil več potreben, še več, dekoraterski priročniki, ki so v začetku 19. stoletja preplavili francoski trg, so »tujca, ki ti ustvarja podobo doma« dojemali kot nemoralnega. Ambienti te dobe so postali eklektična mešanica vseh mogočih stilov, utelešenih v industrijsko izdelani opremi zgodovinskih oblik. Za moderno je veljalo domačno, udobno in praktično in ne absolutno avtentično. Domačnost so predstavljali prenapolnjeni feminizirani meščanski ambienti, ki pa so, roko na srce, bili še vedno namenjeni temu, da se bo v njih po naporni službi dobro počutil ravno moški.
Kot je to stoletje pozneje prikazoval popart, je že v zgodnjem kapitalizmu tudi oprema doma postala potrošno blago. Upor standardizaciji in potrošnji – in drugim slabostim industrializacije – je v umetnosti predstavljal romanticizem, v arhitekturi pa arts&craft gibanja (art nouveau, secesija, fin de siècle), ki so spet slavila ročno delo, oblikovanje domačega dekorja pa uporabljala kot enega osnovnih umetniških izraznih sredstev. Oscar Wilde je denimo zatrjeval, naj v domu nimamo ničesar, kar ni bilo v veselje tistim, ki so to proizvedli, niti tistim, ki bodo to uporabljali (načelo, ki bi ga bilo treba vsaj kdaj pa kdaj upoštevati tudi danes). Ko je Virginia Wolf napisala slavno Lastno sobo, se je okrog njene sestre, slikarke Vansse Bell, ustvaril krog naprednih umetnikov Bloomsbury Group, ki so prisostvovali seksualni revoluciji in se želeli odmakniti od tea-table society. Skozi opremo stanovanja so iskali novo estetiko in domačnost. Lep primer je postimpresionistična poslikava sobe otrok Vanesse Bell z motivi iz džungle. Na Švedskem, denimo, je še danes ena izmed najpopularnejših hiš oz. idealiziranih podob doma vila slikarja Karla Larssona ravno iz tega obdobja.
Z domačnostjo sta popolnoma pometla šele avantgarda in modernizem. Biti nedomačen, nedomačijski, je pomenilo biti napreden. Prvak modernizma v arhitekturi, Le Corbusier, je povsem zavračal »sentimentalno histerijo o kultu hiše« (modre in roza hortenzije pred romantično ornamentiranimi hišami so bile zanj moralno žaljive) in jo nadomestil z betonskim »strojem za bivanje«, ki naj bi bil bolj skladen s tem, kar je moderni inženir, ki ga je doba slavila, delal v službi. Bistveno pravilo modernizma je postalo izognitev dekoraciji, saj naj bi ta izvirala iz primitivnih čustev. Pri več umetnikih in arhitektih tiste dobe je zelo očiten prestop od posvečanja domačnosti k avantgardnemu in »čistemu« modernizmu – npr. pri Franku Lloydu Wrightu, ki se je celo življenje boril, da ne bi izpadel »domačijski« in je po 11 letih uspešne prakse in vzgoje mladih arhitektov zapustil biro, ženo in kopico svojih otrok v predmestju Čikaga ter zbežal z naročnikovo ženo v Evropo.
Modernizem je bil v zanikanju domačnosti in slavljenju tehnologije in napredka zelo dosleden, a si danes s kritično distanco upamo trditi, da se ni obnesel kot zares življenjski (kar ne izniči njegovega pomena za razvoj arhitekture). Znan je primer prave pravdne vojne, ki sta jo na sodišču bila slavni nemški modernist Mies van der Rohe in njegova naročnica za Farnsworth House: slavna hiša – pritličen kubus s steklenimi stranicami in brez sten (z izjemo »jedra« z ločenim moškim in ženskim straniščem – kar spet kaže na vprašanje spolov skozi pojem domačnosti) naj bi naročnici omogočala moderno bivanje, zlitje z naravo in povsem svobodno gibanje. Projekt je dvakratno presegel predvideni proračun in ni zadovoljil osnovnih potreb naročnice. »Mies talks about free space: but this space is very fixed. I can't even put a clothes hanger in my house without considering how it affects everything from the outside.« Ob tem komentarju nezadovoljne naročnice se je v ameriškem časopisu House Beautiful leta 1953, ko je primer postal razvpit, pojavila reklama za žaluzije.
Zanimanje za domačnost se je ponovno pojavilo v postmoderni, ki je pomenila več kot le naivno vračanje zgodovinskih oblik. Arhitektura se je v postmoderni poskušala odzvati na resne spremembe v družbi, kot so vznik etničnih in verskih manjšin, gejevskih in lezbičnih skupnosti, družine, kjer oba starša delata, enostarševske družine ipd. Kakšna bivališča potrebujejo ti ljudje? Močno se je povečalo zavedanje o različnih domačnostih, ki jih zahtevajo različne družbene skupine. Popart in feminizem, ki sta zamajala svet visoke umetnosti in arhitekture, sta se ponovno lotila vprašanja domačnosti. Popart s podobami doma kot potrošnega materiala, feminizem pa z vzpostavljanjem nove domačnosti, ki pa ni, kot je bilo to značilno za meščansko tradicijo 19. stoletja, izhajala iz doma kot zavetja pred svetom, temveč kot polje, kjer se družbeni napori mešajo z vsakdanjim življenjem. Feminizem je zanikal modernistično standardizacijo, učinkovitost in stil; zanj je bila pomembna prilagodljivost, individualnost ter nova organizacija bivalnih prostorov. Feministična prizadevanja so skupaj z razvojem gejevske estetike postavila temelj oblikovanja doma in interjerja, ki se vleče v današnji čas. »Lifestyle« je postal milejši izraz za spolno orientiranost. Predstavljajte si npr. Mapplethorpove ambiente, ki jih v avtobiografiji Pač mulca opisuje Patty Smith. V gejevskih predelih so se pojavile pozorno prenovljene stavbe, high-style butiki, knjigarne, bari, skratka tisto, kar še danes predstavlja sodobno urbano kulturo, ki jo v vsakem mestu išče globalni turist.
Zgoraj opisani razvoj se je odvijal v ZDA in na Zahodu. Slovenska arhitekturna šola izhaja iz tradicije modernizma, ta pa se je postavil ravno z nasprotovanjem domačnosti. Zadnjih dvajset let je tudi zato v slovenskem interjerju prevladoval kvaziminimalističen slog, ki je površno izhajal iz doslednega modernizma in rezultiral v precej osiromašene ambiente. V ZDA, kjer se ni bilo treba upirati aristokratskim elitam, pa notranje oblikovanje ni v celoti naredilo križa čez vse, kar ni spolirano, pravokotno ali povsem konceptualno, ampak se je razvijala t. i. moderna klasika. Skupaj z DIY-kulturo, eko-bumom in pohištvenimi verigami poceni všečne mode za opremo doma je tovrstno mešanje stilov postalo prevladujoč trend.
Lifestyle je danes glavna tema. Kultura podobe, ki jo goji internetni medij, ne izvira iz dejanske izkušnje prostora, a močno vpliva na popularnost sodobnega interjerja, ki ga zaznamuje množica fotografij ambientov na svetovnem spletu. Domačnost in dekoriranje spet pridobivata na veljavi. Ikea, denimo, gradi svoj uspeh ne le s ceno in popularnim skandinavskim dizajnom, temveč predvsem z mojstrsko aranžiranimi in pofotkanimi ambienti v svojih katalogih. Na podobo doma in ambienta vpliva tudi naredi sam kultura, ki daje prednost recikliranju. Dovoljeno je svobodno kombiniranje pristne opreme iz različnih obdobij.
Na pladnju se nam ponuja primerjava s feminiziranim ambientom z začetka 19. stoletja. A če je takrat poklic dekoraterja propadel, bi bilo danes prav, da se ponovno vzpostavi – v množici produktov in stilov je do zares vrhunskega rezultata mogoče priti le z mojstrskim prijemom. Gre pa opozoriti še na eno vzporednico z obdobjem meščanstva: pri snovanju doma danes arhitekta skoraj vedno pokliče prav – ženska.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
