Robert Dolinar, arhitekt, teolog, filozof, rokodelec
Lahko bi bil tudi iz zlata, a sem se odločil za smreko
Foto: Luka Markež
24. 12. 2014
V času krize, ko arhitekturni biroji odpuščajo projektante in zapirajo vrata, na površje prihajajo nenavadne zgodbe: ena lepših je tista o delu Roberta Dolinarja, arhitekta, teologa, filozofa, rokodelca, ki se je slovenski javnosti približal leta 2011 z večkrat nagrajeno notranjščino kapele na Poljanah. Dolinar, ki svoje projekte z motorno žago in dletom večinoma tudi sam izvede, svoje globoko poznavanje religij prevaja v subtilne prostore tišine, s katerimi zmore nagovarjati tudi prepričane ateiste. Poljanski kapeli (sobi za kontemplacijo) so v zadnjih treh letih sledile še štiri nove, dve v Ljubljani, ena na Madžarskem in ena v Albaniji. V njih svoj arhitekturni jezik razvija in pili kot stari mojstri.
S katerim projektom se trenutno ukvarjate?
Pravkar iščem način, kako bi ustavil zidno plesen, ki se je nabirala skozi čas. Njeno večbarvno risbo na steni želim ohraniti ter jo vključiti v projekt arhitekture. Kot sled življenja, minevanja in spreminjanja.
V vaših kapelah z vso močjo zažarijo temeljne lastnosti posameznih materialov; različno obdelan les, žaganje, pol odlomljen pol poliran kamen, suhe rastline itn. Je to zato, ker jih obdelate z lastnimi rokami?
Vse, kar vidim v naravi, se mi zdi lepo. Kaj pa vem, morda iščem obraz, ki sem ga imel, preden je nastal svet. Tako je pisal W. B. Yeats. Morda zgolj želim priti do esence materije. Čeprav vem, da tega nikoli ne bom dosegel, slutim, da je to moja pot.
Vaši prostori so grobi in subtilni hkrati, predvsem pa so to prostori, kjer poleg vida sodeluje tudi tip. V kapelah smo povabljeni, da se usedemo na tla bosi, da z roko zdrsimo po grobi strukturi vrat, še zlata kljuka ni čisto gladka. To v tradicionalnih prostorih krščanskega bogoslužja ni vsakdanje.
Zanima me vse, kar sodobnemu človeku lahko pomaga. Ignacij Lojolski, človek daljnega 16. stoletja, si je postavil pravilo tantum quantum. Narediti toliko, kolikor pomaga. Nič manj in nič več. Gre za iskanje ravnotežja. Osebno mi dekorativizem ni blizu, konceptualizem pa se je izkazal za neživljenjskega.
Detajl tabernaklja v Šentvidu
Lahko arhitektura oz. umetnost človeku pomaga?
Osebno verjamem, da arhitektura, ki nima namena izboljšati kvalitete življenja človeka ali skupnosti, nima nobenega smisla. Umetnost, ki komentira dogajanje v družbi, je najbrž že legitimna, vendar me kot njenega uživalca ali odjemalca ne zadovoljuje. Verjamem, da celo krik ni dovolj in da umetnost mora iti dlje.
Na kakšen način je snovanje sakralnega prostora drugačno od snovanja posvetne arhitekture?
Vsak projekt je primer zase. Tako pri snovanju sakralne kakor profane arhitekture je vprašanje, koliko sem odprt za opazovanje in predvsem poslušanje. Je pa res, da je, kar se tiče sakralnega, tu več neznanega in težje opisljivega. Vsekakor gre za manj oprijemljivo snov.
Kaj mora prebivati v arhitektu, da zmore ustvariti sveti prostor? Kaj je vaše vodilo, za koga delate – za uporabnika, zase, Boga, naravo, naročnika?
»Po začetkih, ko je bilo krščanstvo vera katakomb in hišnih cerkva, ter po stoletjih gradnje katedral se očitno spet vračamo v čase manjših skupnosti.«
Ne smem moralizirati, kaj bi nekdo moral imeti. Ne glede na to, da smo ljudje učljiva bitja, ostajamo pač to, kar smo. Možno je sicer, da iz nevernika postanem vernik, možno pa je tudi obratno.
Sam se predvsem poskušam vživeti v uporabnika, ki išče prostor, kjer bi se umiril ter tam laže prisluhnil sebi in presežnemu znotraj sebe. Opazujem sodobnega človeka, ki čuti in včasih tudi izrazi potrebo po meditaciji ali molitvi. Da bi lažje vstopil v njegov svet, prebiram svete spise. Pomemben je študij izročila in tradicije. Ker vse to zahteva veliko časa, sem pri razvoju projektov počasen.
V Londonu ste študirali staroarabski jezik.
Po študiju arhitekture v Ljubljani in filozofije v Padovi sem leta 2007 odšel v London študirat teologijo, kateri se je pozneje pridružil še študij islama in staroarabskega jezika. Pred tem sem namreč dve leti živel in delal v Albaniji in tam spoznaval islam predvsem skozi vsakdanje življenje. Želel sem ga razumeti globlje, v Londonu pa je bilo možnosti kvalitetnega študija veliko.
V eni zadnjih številk revije Kunst und Kirche sem zasledila fotografijo neke nemške kapele, v kateri so uporabili vašim na moč podobne arhitekturne elemente: grobo rezane stolčke, križ, ki se razteza čez celo stranico ... V vaših kapelah je nekaj, s čimer bi se očitno lahko istovetili protestanti.
Mislim, da globlje in iskreneje ko grem v raziskovanje lastne religije, bližje pridem drugim. Čeprav se zavedam, da so drugi svetovi drugačni od mojih pokrajin, odkrivam, da so si mistične izkušnje različnih svetovnih religij presenetljivo podobne. Mislim, da je po tovrstnem odkritju laže srečati in tudi sprejel drugega. Tako počasi pozabljam na predsodke in si pustim manj prostora za uničevalne ideologije. S tem tudi poza in tudi tekmovanje počasi izgubljata svoj pomen.
Notranjščina kapele v Skadru, Albanija
Nekoč ste delali prostor za molitev v azilnem domu, kjer molijo ljudje različnih veroizpovedi. Kaj je univerzalno vsem? Kako ste to transformirali v prostor?
Ko sem pred desetimi leti prvič prišel v azilni dom, sem tam srečal ljudi zelo različnih narodnosti. Imeli pa so eno skupno stvar: izkušnjo izgube doma. Pet oseb iz Butana, budistov, se je zbiralo pred praznim zidom. Begunci iz muslimanskih dežel so se večkrat na dan shajali k molitvi. Glavno vprašanje zame kot arhitekta je bilo, kako tem ljudem povrniti vsaj košček, vsaj nekakšen okus doma.
Lahko razložite nekaj simbolov, ki jih uporabite v kapeli – ribo, kroglo, križ?
Nekdo, ki je nekoč nameraval sestaviti leksikon simbolov, je za nasvet vprašal C. G. Junga, gotovo enega največjih poznavalcev simbola in nezavednega. Ta mu je odgovoril nekako tako: ne delajte tega, preden za vsak simbol ne izdate ene knjige. Riba je torej riba. Križ je križ. Vendarle, te stvari morda spominjajo še na kaj drugega. Na kaj, to bom prepustil drugim.
V šentviški kapeli osnovne šole Alojzija Šuštarja ste naredili čudovita vratca tabernaklja, perforacija na lesu je obrtniško nedoumljiva, prav sublimno lepa.
V jutrih se tabernakelj napolni s svetlobo edinega okenca na fasadi in jo nato oddaja vso noč. Seveda bi bil ta prostor najsvetejšega lahko tudi iz zlata, tako kot običajno, vendar sem se odločil za smreko. Že prej omenjeni svetnik iz Loyole je poudarjal, naj Boga iščemo v vseh stvareh. In verjel je, da ga je tam mogoče tudi najti. Mene pa je zanimalo, kaj je znotraj lesa, kaj biva pod površino.
Albanska kapela pa se v nasprotju z ostalimi odpira navzven. Zakaj?
Drug naročnik, druga kultura, drugačna skupnost. Drugačna klima, drugačna orientacija, drugačni vetrovi, drugačna svetloba, barva neba. Glavni izziv zadnjega albanskega projekta sem videl v vprašanju, kako odpirati kapelo, ki smo jo postavili med notranje dvorišče šole, dvorišče na drugi strani nasproti upravnim stavbam in šest metrov visokim zidom italijanskega konzulata.
Osrednji prostor šentviške kapele
Namesto tlakovanja dvorišča pred upravnim delom smo posadili dvanajst oljk. Tako se pogled iz kapele ustavi na petdeset let starem drevesu na vrtu, mimo debla in skozi veje pa spolzi naprej v nasad. Nova zasnova hkrati zakrije neprijeten pogled na visoke zidove ter upravne stavbe. Z vrta v notranjost kapele prihaja luč mediteranskega sonca. Ta se odbija od glinenih tal, se ujame pod zakrivljenim stropom ter prši po površinah in stenah prostora.
Je kapela v obliki sobe znotraj večje stavbe, ki ni namenjena bogoslužju, v zgodovini arhitekture običajna stvar ali je to nov arhitekturni tip?
Živimo v času, ko so vsaj na Zahodu množične verske prireditve postale prej izjema kot pravilo. Po začetkih, ko je bilo krščanstvo vera katakomb in hišnih cerkva, ter po stoletjih gradnje katedral se očitno spet vračamo v čase manjših skupnosti. Manj je potrebe po večjih prostorih srečevanja, velike cerkve pa so postale turistične atrakcije ter zakladnice zgodovine umetnosti. Čudoviti muzeji. Hkrati pa ljudje, vrženi med razrahljane medsebojne odnose in zasuti z vsakdanjimi obveznostmi, danes morda bolj kot kdajkoli prej iščemo prostore počitka in umiritve. Arhitektura pa naj bi v vsaki dobi odgovarjala na potrebe človeka …
Bi se strinjali z mislijo angleškega arhitekta Quinlana Terryja, da »vse do danes ni v zgodovini sveta človek še nikoli tako odkrito in silovito in v celoti zavračal Boga« in da »nam kovine, steklobeton in plastika, dvigala z električnim pogonom, umetna razsvetljava in klimatizacija omogočajo nebrzdano in nenadzorovano svobodo, čemur nismo več kos. Naš bog sta cenena, pa zato malo trajna gradnja ter maksimalni profit«?
Vsaj kar se tiče zahodnega sveta, ima Terry najbrž prav. Renesansa je človeka postavila v središče, razsvetljenstvu in veri v človeški razum sta sledila industrializacija ter neizmerno hiter tehnološki napredek. Moderni človek vse analizira, ker verjame, da je vse mogoče razložiti.
Z novimi pridobitvami pa se je posameznik postopoma oddaljil od narave. Tisto, kar je bilo skozi stoletja skrivnostno, smo izrinili iz svojega vsakdana. Pridih svetega, ki je bil prej prisoten v vseh kulturah, je izginil. Boga ni več in ni več svetov onkraj. Mircea Eliade govori o modernem človeku kot o nereligioznem bitju. Sodobna arhitektura je hote ali nehote proizvod tega časa.
Sodobne stavbe so strašno generične. Smo bogatejši kot naši predniki, pa na neki način gradimo slabše.
Predvsem gradimo hitreje. Zahtevamo, da bi se to, kar si bomo zaželeli jutri, uresničilo že danes. Ne vem, če vemo, kaj bi radi. Tudi podiramo hitreje. V tem smislu so časi gotovo drugačni. In ko tudi sam nasedem potrošniški logiki, imam kot arhitekt predvsem veliko možnosti, da bom zgradil slabo hišo.
Več let ste živeli v Albaniji in tudi v Angliji. Kako bi opisali razliko v duhovnosti teh dveh narodov? In tisto, ki jo čutite vmes, doma?
Vsaka dežela in vsaka kultura ima svojo zgodovino, lastno zgodbo in z njo tudi probleme. Tudi o tem bi se lahko pogovarjala ure in ure. Če pa strnem primerjavo domovine z deželami, v katerih sem živel vsaj nekaj let, potem mi pride na misel, da mi morda nekoliko preveč kompliciramo. Tudi kar se tiče izražanja religioznega. Po eni strani hitro sodimo, po drugi pa težko sprejmemo kritiko.
Materialnost in telesnost vam očitno nista tuji.
Krščanstvo govori o inkarnaciji božjega duha v svet materialnega. O tem, da je šele človeško telo pravi tempelj duha. Zanima me arhitektura kot zgodba, v kateri se znajdete doma. Prostor, kjer si upate biti to, kar v resnici ste. In kaj mislite, bi bilo za ustvarjalca arhitekture lepše, kot da se ta vsaj za trenutek lahko dotakne vaše duše?
Kakšen prostor, atmosfero, trenutek potrebujete, da začutite stik z Bogom, ali da se čutite scela povezanega s stvarstvom? Kako vzdržujete duhovno kondicijo?
Rad imam naravo. Veliko tečem. Enkrat na leto si privoščim osem dni tišine.
Nekoč sva želela iskati Plečnikove vzporednice v literaturi …
Saj res! Odlična ideja.
… kaj berete?
Pesmi iz zbirke Tvoja imena Gorazda Kocijančiča. Pred tednom dni sem se tretjič čudil Jančarjevemu Pogledu angela. Lepoti jezika, ki teče kot reka. Jezik, ki ga vidim v krošnjah dreves. Ko sem pred dnevi odhajal iz Anglije, sem si v bukvarni kupil predavanja, ki jih je John Ruskin imel na oxfordski univerzi v drugem semestru leta 1870. Namen mojega potovanja na Otok je bil ogled neke cerkve iz obdobja viktorijanske gotike, zgrajene leta 1871. Torej zdaj berem Ruskinova razmišljanja o svetlobi …
V Manchester so vas povabili, da jim pomagate prenoviti to stavbo. To je za vas velik preskok v merilu. Za kakšno nalogo gre?
Da, res je preskok v merilu kakor tudi v kulturi, načinu razmišljanja. Tega se močno zavedam. Gre za veliko cerkev iz obdobja t. i. viktorijanske gotike, neogotike. Stoji na kraju, ki je bilo nekdaj središče industrije ter delavskega razreda, danes pa je sredi stavb in kampusov treh univerz, z odličnim glasbenim konservatorijem, politehniko, arhitekturo itn. Tu je denimo študiral Norman Foster.
V tej cerkvi se zdaj ob nedeljah zbere med 300 in 400 študentov, ki prihajajo iz zelo različnih kultur, pravzaprav s celega sveta. Že dlje časa je obstajala želja, da bi notranjost cerkve preuredili in izboljšali, saj ta liturgično ni več ustrezna. Je pa državni spomenik prvega reda in nanjo so vsi zelo ponosni. S tem gotovo vstopam v zanimivo kulturo, Angleži namreč ljubijo tradicijo, hkrati pa dajejo prostor nebotičnikom, ki imajo celo tla in strope iz stekla. Ker je projekt še zelo na začetku, o njem ne bi rad preveč govoril. Upam le, da bom naročnikom lahko na tak ali drugačen način pomagal.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
