Arhitektura in »tretji svet«
Čas priložnosti in izziva
Foto: Dokumentacija Dela
19. 02. 2015
Vedno več nagrajevanih arhitekturnih del ne prihaja iz razvitih delov sveta, pač pa krajev, ki jih pestijo številni družbeni, gospodarski in politični problemi.
S tem ne mislimo gigantskih azijskih in bližnjevzhodnih projektov, nasprotno, gre za pojav na področju arhitekture malega merila s poudarjeno socialno noto: za izgradnjo šole ali centra za ženske v kakem revnem predelu afriškega velemesta, za zdravstveno postajo nekje ob Sahelu, za spomenik žrtvam genocida v Ruandi ali celo »spomeniško« prenovo bazarja v zrušenem Kabulu. Kot da je postalo pravilo, da v območjih z najnižjim BDP in najvišjimi stopnjami korupcije na svetu mestoma nastajajo projekti, ki tekmujejo in tudi zmagujejo v boju za najprestižnejše svetovne arhitekturne nagrade ter nastopajo v izboru najboljših revij in knjig o sodobni arhitekturi.
Oglejmo si nekaj primerov. Vsakih par let izide Taschnova knjiga Architecture Now – nazadnje, leta 2013, je izšla deveta, ki v abecednem redu po izboru avtorja Philipa Jodidia »brez formalnih zadržkov glede stila, lokacije in arhitekturnega tipa« izda presek najbolj inovativnega, kar se je v zadnjih letih zgradilo po svetu. Tako si lahko na sosednjih straneh podata roko megalomanski projekt zvezdniškega arhitekta ter poceni hiša neznanega mladeniča. V omenjeni izdaji Architecture Now se je prvič zgodilo, da so natančneje predstavljena dela iz držav, kot so npr. Burkina Faso, Južnoafriška republika, Ekvatorialna Gvineja. V uvodniku avtor ta dela označi kot »arhitekturo z obrobja« in pojasnjuje, da so, praviloma sicer financirana s strani različnih evropskih fundacij in nevladnih organizacij, znamenje novih časov in kažejo na višjo raven arhitekture ter na preprosto človekovo željo, da gradi bolje povsod po svetu, kjer je dotok informacij omogočen. Nizek proračun za izgradnjo in omejene možnosti gradbenih materialov na lokalne vire porajajo arhitekturo, ki se na globalne probleme okolja pogosto odziva bolje kot visokotehnološke rešitve zahodnega sveta.
Tudi britanska revija AR je za najboljšo stanovanjsko gradnjo lani s tretjim mestom nagradila skupek štirih hišic Healing Hill Houses, namenjenih zaposlenim v bolnišnici Butaro v Ruandi. Leta 2008 je bilo v Ruandi, ki okreva po genocidu iz leta 1994, vsega skupaj manj kot deset arhitektov, beseda za pojem arhitektura pa v jeziku domačinov sploh ni obstajala. Naročnik novih zdravstvenih objektov, ameriška NVO PIH, je v z medicinsko oskrbo zapostavljeno ruralno območje ob bolnišnici Butaro želela privabiti usposobljeno zdravstveno osebje srednjega razreda, ki sicer teži v glavno mesto. S tem je tuje mlade arhitekte MASS iz ZDA razbremenila večne etične dileme o primernosti dobrega oblikovanja na območju, ki trpi za hudo revščino in nima dostopa niti do najosnovnejših življenjskih potrebščin. Z inovativno uporabo lokalnih materialov in s človeškim merilom objektov, pazljivo umeščenih po griču nad bolnico, so nastanitvene enote postale priljubljen »landmark« v regiji. Poleg poudarka na lepoti v ekstremnih razmerah, je MASS radikalen tudi v odnosu do vernakularne arhitekture. Siv vulkanski kamen, ki je uporabljen za fasade in kamnit kamin, je nasekan v bližnjem kamnolomu, vendar je tehnika klesanja in nalaganja nova. Uvoz zahodnih arhitekturnih idej v Afriko bi se lahko (kot v premnogih primerih kolonializma) slabo končal, a nova znanja za izrabo lokalnih materialov lokalne delavce opremijo z novimi spretnostmi, ki jih lahko pozneje uporabljajo na trgu dela.
Michael Murphy iz MASS se sprašuje, kolikšen potencial ima nadpovprečno dobra arhitektura za vzpostavitev miru in blaginje na od vojne prizadetih območjih. Ne gre se slepiti, da bi bila lahko arhitektura sama po sebi družbeno zdravilo v tako razrvanih razmerah – navaja pa Murphy dva zanimiva primera iz afriške ljudske arhitekture, kjer imata hiši moč, da spreminjata stvari na bolje. Velika mošeja Djenne v Maliju in King's Hut v Ruandi sta kulturni dediščini, zgrajeni iz občutljivih, manj trajnih naravnih materialov (slame in zemlje). Paradoks je, da ravno ranljivost obeh objektov, sicer polnih simbolike in lepote, zahteva nenehno oskrbo in obnovo. Domačini vsako leto pomagajo pri njuni obnovi, s čimer izpovedujejo svojo pripadnost družbi in njenim vrednotam ter krepijo socialne vezi. To je lep primer aktiviranja družbe skozi arhitekturo.
Arhitektura seveda mora služiti lokalni skupnosti. V nigerijskem Lagosu obstaja predel mesta, imenovan Makoko, ki bi, če ne bi bil zaznamovan s strašno revščino, lahko spominjal na Benetke. Bivališča – barake s 70.000 prebivalci – so samoniklo zrasla na morju na kolih. Pogosti sta kolera in malarija, nepismenost denimo 14-letnikov je zelo visoka. Različne NVO so pod taktirko v Lagosu rojenega arhitekta Kunleja Adeyemija, ki trenutno dela v Amsterdamu, izvedle projekt plavajoče šole za 100 lokalnih učencev. Lesena konstrukcija v obliki črke A plava na 265 modrih plastičnih sodih, obsega pa tri nadstropja: v prvem je velik skupni prostor za igro učencev in srečevanje drugih prebivalcev oz. za pripenjanje ribiških čolnov, v drugem in tretjem so učilnice, na strehi je nekaj fotovoltaičnih celic za proizvodnjo elektrike. Čeprav je objekt privlačen, romantičen, praktičen in povezuje lokalne potrebe, material, delo, znanje s sofisticiranim dizajnom zahodnega sveta, del lokalnih oblasti grozi, da ga je treba odstraniti, ker je postavljen (kot vse stavbe na območju) brez dovoljenj. Nasprotno pa ga kot pozitivno prakso navaja nigerijski direktor ZN, ki pravi, da bi ta šola lahko postala model za izboljšanje razmer v drugih obalnih predelih.
Zadnja leta se v Afriko odpravljajo tudi slovenski študentje arhitekture. V revnem predelu Johannesburga so v okviru dunajske fundacije SARCH sodelovali pri načrtovanju in gradnji knjižnice in šole. Eden njihovih mentorjev, prof. Vodopivec, se v publikaciji o projektu sprašuje, kako naj zahodni svet pomaga revnim deželam, da se »pomoč« ne sprevrže v moderno obliko kolonializma. Navaja zambijsko ekonomistko Dambiso Moyo, ki predlaga ukinitev pomoči zahodnih držav v obliki velikih finančnih injekcij in kot enega glavnih družbenih ciljev izpostavlja ravno znanje in povečanje možnosti izobraževanja. Projekt šole slovenskih študentov je bil v domači strokovni javnosti deležen odobravanja, prav tako pa je bil imenitna izkušnja za študente, ki so objekt po svojih načrtih tudi zares pomagali graditi. Kdaj bi v sedanjih razmer na arhitekturnem trgu sicer prišli do svoje prve realizacije? Če sploh kdaj?
Kaj nas lahko uči t. i. kritični regionalizem tretjega sveta v tretjem tisočletju? Da kriza nikakor ne sme biti razlog za zanemarjanje želje po dobri arhitekturi, po lepoti, temveč je prav relativna omejenost, ki jo pomanjkanje prinaša, lahko zelo dobro izhodišče za boljšo arhitekturo, vsaj tisto malega merila. Danes nam na domačih tleh neskončne možnosti manipulacije, ki jih prinašata prosti trg in gradbena mehanizacija, omogočajo arhitekturo brez premisleka, nesubtilno, pregrobo umeščeno v prostor. Nasprotno pa pomanjkanje virov in mehanizacije na odročnih lokacijah tretjega sveta zahteva bolj racionalne rešitve, ki jih večinoma nadgradi delo človeških rok.
Žal arhitekti v Sloveniji še vedno opažamo, kako težko je v stavbe implementirati detajle in tehnike, ki zahtevajo več časa in premisleka. Še vedno mora biti vse sistemsko in kupljeno, narejeno s čim manj ročnega dela, hitro, ideal so »nevidni« detajli; ornament, ki bi izhajal iz lastnosti naravnega materiala, je izključen. Obstaja le dekor kot nalepka s praktično neomejenimi možnostmi digitalnega tiska.
Morda je trenutek primeren, da se v času poglabljanja krize in kopice brezposelne delovne sile na našem na gradbenem trgu prevprašamo o ustreznosti ustaljenih gradbenih postopkov ter si za načrtovanje gradnje vzamemo več časa, za gradnjo samo pa si privoščimo več ročnega dela. Svoje hiše bomo tako bolj cenili. Shigeru Ban pravi: »Skrbimo za stvari, ki jih imamo radi.« Ko se najde denar za gradnjo, lepota pač ni več stvar luksuza, temveč zdrave pameti in osebne omike.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
