Igor Lukšič in Žiga Turk o pogledih na zasebno šolstvo
Daleč vsaksebi
Sogovorniki iz zasebnih šol so kot eno svojih bistvenih lastnosti navajali možnost izbire. Se vam zdi, da bi tudi javno šolstvo lahko ponudilo več različnosti (predmetnik, metodologija) oziroma ali v obstoječem naboru zasebnih šol pogrešate še kakšen pristop, ki ga za zdaj v Sloveniji še ni?
Lukšič: Šolstvo je strateška prioriteta Slovenije. Znanje mora biti dostopno vsem in ne sme biti odvisno od premoženja staršev otrok. To lahko zagotavlja samo javno šolstvo. Neodgovorno brazdanje po šolskem polju je nedopustno. To je počela Janševa vlada v letih 2004–2008 in sedanja Janševa vlada dela isto. Šole potrebujejo mir in strokovno delo. Navijanje za zasebno šolstvo je nepotrebno vznemirjanje šolnikov. Delež zasebnega sektorja je pri nas vezan na zmožnost privatnega financiranja in ne sme biti ideološko vprašanje. Sedanja oblast misli, da je šolanje na univerzitetni ravni vprašanje političnih in ideoloških prioritet, zato se zavzema za idejni pluralizem. Univerza mora biti zavezana znanstvenim kriterijem in ne političnim ali strankarskim ekipam. Izbire je v naših šolah na vseh ravneh dovolj: toliko, kot je v posamični šoli lahko kadrovsko in finančno prenesemo.
Turk: Zaradi svojega obsega – javnega osnovnega in srednjega šolstva je 98–99 odstotkov – kakovost izobraževanja v Sloveniji stoji in pade s kakovostjo javnega šolstva. To pa se lahko veliko nauči – tako v smislu pedagogike kot v smislu odnosov v trikotniku šola-učenci-starši – od zasebnih šol. Te vnašajo v šolski prostor dragocene nove ideje, staršem dajejo možnost izbire, javne šole pa silijo k temu, da z zasebnimi vsaj malo tekmujejo. Nabor izbirnih predmetov v javnem šolstvu je že zdaj zelo pester. Zdi pa se nam potrebno prevetriti učne načrte, jasno definirati vzgojne in izobraževalne cilje ter dosežke. Odpovedati se želimo togemu standardiziranju postopkov in metod, s katerimi naj bi jih učitelji dosegali. Namesto o standardih znanja bi radi govorili o pričakovanih dosežkih. To bi dalo tudi učiteljem več avtonomije, s tem pa avtoritete in možnosti, da se v učilnicah bolj posvetijo veščinam 21. stoletja, torej štirim K-jem: kreativnosti, komunikaciji, kooperaciji in kritičnemu razmišljanju.
V nekaterih državah lahko starši otroka vpišejo v zasebno šolo, pri tem pa za plačilo šolnine prejmejo javna sredstva v znesku, ki bi otroku pripadal, če bi se izobraževal na javni šoli. Naš sistem sam po sebi ni bistveno drugačen od tega, saj je prehodnost med javnimi in zasebnimi šolami s koncesijo neproblematična. Se vam zdi smiselno o čem podobnem razmisliti tudi pri nas za šole brez koncesije oziroma v primeru izobraževanja doma?
Lukšič: Država je dolžna skrbeti za javne šole in regulirati zasebni sektor. Sredstva, kadre in druge vire je zato treba koncentrirati v javni sektor in ga spodbujati, da bo dal od sebe najboljše učitelje, ravnatelje, vzgojiteljice in seveda maturante, diplomante, doktorande. Kdor želi kaj drugega, naj si financira svojo šolo v obsegu in kvaliteti, kot mu dopuščajo sredstva in kadri. Ureditev, ki jo ima Slovenija, je povsem ustrezna, saj to omogoča. Celo več: iz javnih sredstev se financirajo zasebne šole.
Turk: Pri nas za otroka, ki je vpisan v zasebno šolo, država praviloma prispeva 85 odstotkov sredstev, ki bi jih namenila otroku, če bi hodil v javno šolo. To do staršev in otrok ni čisto pošteno. Natančneje povedano pa v Sloveniji financiranje osnovnih šol ni vezano na individualno financiranje otroka, ampak država sofinancira zasebne programe. Na ta način zagotavlja, da plačuje za programe, ki jih nadzoruje in kjer otroci dosežejo zahtevan nivo znanja. Ne nazadnje je javno priznani program tudi temeljni pogoj za priznanje spričeval in država mora imeti enotne kriterije za znanje, ki je potrebno za nadaljevanje šolanja na srednjih šolah. Da bi starši dobili denar, karikirano, če otrok hodi v šolo ali ne, se nam ne zdi smiselno.
Minister Žiga Turk je nedavno dejal, da si »vsi želimo dobro šolstvo, ne moremo pa si privoščiti dragega šolstva«. Je aktualna kriza, ki se očitno ne bo končala prav hitro, priložnost za več in bolj različne šolske prakse tudi s pomočjo zasebne iniciative in kakšna je v tem primeru vloga države?
Lukšič: Minister Turk navija za zasebne šole. Uredba o visokem šolstvu je zasebnim šolam za doktorate namenila sredstva, za katera po izkazani kvaliteti niso primerne. Tako po eni strani govori o krizi, po drugi pa mu nikoli ne zmanjka denarja za prijatelje in strankarske tovariše z zasebnih fakultet. Večina zasebnih iniciativ v Sloveniji, ne pa vse, so se iztekle v sesanje javnih sredstev. Na ta način pada kvaliteta visokega šolstva. Žal vlada z zakonom o visokem šolstvu to smer še bolj utrjuje. V zadnjih dvanajstih letih so tri desne vlade vedno za eno stopničko zbile kvaliteto visokošolskega prostora, ko so nekritično podprle zasebne iniciative. Imamo pa nekaj višjih zasebnih šol, ki dobro delujejo in izšolajo kvalitetne diplomante. Tako kot na veliko drugih področjih v imenu zasebne iniciative nastopa kar nekaj lovilcev denarja, ki so prodajalci megle. Mnogi študentje prepozno ugotovijo, da so njihove diplome na koncu nekoristne, saj z nekaterih tovrstnih šol diplomantov enostavno ne zaposlujejo. Zato je toliko bolj pomembno, da se država posveti močni agenciji, ki bo znala že v postopku prijavljanja šol in programov ločiti zrno od plev. Desne vlade žal tega procesa ne podpirajo, ampak ravnajo ravno obratno: odpirajo dodatno možnost za zaslužkarstvo, namesto da bi skrbele za dvig kvalitete in ugleda našega visokošolskega prostora.
Turk: Parafraziral sem dr. Schleicherja iz Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, namreč da države plačujejo visoko ceno za slabo izobraževanje, in dodal, da si dragega izobraževanja v Sloveniji ne moremo privoščiti. Mednarodne primerjave kažejo, da imamo glede na plače in kupno moč ene najdražjih vrtcev v Evropi, razmeroma drago osnovno šolstvo, na študenta pa vlagamo premalo. Najti moramo način, da postanejo vrtci cenejši, pa ne za državo, ampak za starše. V šolstvu je nekaj rezerve v velikostih oddelkov, kjer si želimo povprečno število otrok v razredu spraviti čez 20, in pri normativih učiteljev. Veliko je bilo polemik o Finski in o domnevnih napakah, ki naj bi jih finska vlada naredila pri objavi podatkov, vendar tudi popravljeni podatki iz bogate Finske za 10 odstotkov presegajo slovenske normative. Empirično pa lahko zadevo nazorno razložimo z večkrat objavljenimi in torej javno dostopnimi »slovenskimi« podatki, iz katerih izhaja, da zdaj za nekaj manj kot 170.000 učencev potrebujemo enako število učiteljev, kot jih je pred nekaj leti zadostovalo za 220.000 učencev.
Zasebne šole so v Sloveniji tako marginalne, da na pocenitev šolstva zaradi krize ne morejo imeti nobenega vpliva. Prav tako pa ne moremo pristati na pritiske nekaterih, ki jih zasebno šolstvo že dolgo moti, da bi zdajšnjo krizo uporabili za izgovor in jih ukinili.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012