Demokratična kultura kot slovo od političnih evangelijev
Foto: Roman Šipič
22. 09. 2010
Pogoj življenja demokracije je, da svet »vzamemo resno« takšnega, kot je, in ne kot prehodno stopnjo v Svetlo Prihodnost. Dokler verjamemo v evangelij in smo pripravljeni zavihati rokave le, kolikor delamo za prihod Dogodka, tedaj za težave sedanjosti ni ne volje ne interes.
Raziskovati in promovirati demokracijo v državi, ki se opredeljuje kot demokratična, se zdi na prvi pogled odveč. Slovenija ne le da ima vse institucije, značilne za demokratične ureditve, Slovenija tudi je demokratična država. Pa vendar: ko govorimo o demokraciji, ne gre le za njene institucije, temveč za vprašanje demokratične zavesti in kulture kot take.
Paradoks slovenske demokracije
Da se demokratično življenje ne more razviti v celoti, je posledica svojevrstnega paradoksa v naši demokratični zavesti. Volivci poznajo in sprejemajo temeljni mehanizem demokracije, se nanj tudi sklicujejo, vendar ga takrat, ko je ključno, ne uporabijo. Gre za načelo, ki izhaja iz novoveškega mišljenja kot takega: naslovnik državnih zakonov mora biti vselej tudi njihov soavtor. Izraz zahteve po soustvarjanju političnega življenja so volitve.
To načelo ni le teorija, ampak tudi ponotranjeno prepričanje državljanov, saj se pri sodbah o deficitu demokratičnosti sklicujejo prav nanj: mnogi zavračajo demokracijo, ker deluje mimo njihove volje in pogosto celo zoper njo. Ljudje demokracijo odrivajo od sebe kot ureditev, ki ji ne uspe preprečiti svojevoljnosti političnih elit in interesov kapitala, zaradi česar se demokratično kroženje, ki se začenja ob aktu volitev, ne vrača nazaj. Že pavšalni pogled na neskladje med predvolilno retoriko in siceršnjo prakso politike ta občutek potrjuje.
V nasprotju s pregovorno predstavo o nenačelnosti politike menim, da je treba vzrok iskati v demokratični kulturi volivcev. Pregled tem, ki prevladujejo v predvolilnih diskusijah, kaže na paradoks demokratične kulture: ljudje načelno pričakujejo, da bo vodenje skupnega življenja odsev njihovih interesov, toda ob volitvah tega nikoli ne zahtevajo! Predvolilni diskurz niti najmanj ne odseva kompleksnosti demokratičnega življenja kake države in zavesti o realnih nalogah.
Zrela demokratična kultura bi promocijo takih obljub, kot smo jim priča pri nas (če pomislimo samo na razne številke o zmanjšanju nezaposlenosti in o minimalni pokojnini) odklonila ne le kot nerealne, pač pa kot preprosto žaljive. Še več, volivci se pogosto zadovoljijo s obdelovanjem več ali manj le ene teme, ki okupira ves predvolilni diskurz.
Ugovor, da politiki namenoma lansirajo populistične teme, čeprav to gotovo drži, je naiven. Za vsako komunikacijo velja, da uspe šele, ko nastopi resonanca med prepričanji udeležencev: če nekdo zavestno zavrača način pogovora, ga v taki diskusiji ni mogoče prepričati. Politika dobro ve, kaj nagovarja ljudi. Vsak sogovornik je konstitutivni elment komunikacije in enako odgovoren za njeno vsebino. Krepost (politika) je kategorija zasebne morale, sicer spoštovanja vredna, toda premalo zanesljiva za življenje demokracije. Zamenja jo odnos konstruktivnega nezaupanja. Politik je volivčev antagonist, ki ga je treba neprestano nadzorovati in znati, na volitvah, kaznovati.
Paradoks slovenske demokracije je, da se volivec sklicuje na pravico do sovladanja, obenem pa je niti ne poskuša uresničiti. Kaj je vzrok tej nenavadni situaciji? Razumljivo se zdi, da se politika oddalji od interesov državljanov v okoljih politične otopelosti. Toda naš državljan je kritičen! Na vsakem koraku je pripravljen ocenjevati delo politike in ima tudi svoje mnenje o koristnem in pravilnem. Vendar ničesar od tega nikoli ne zahteva.
Demokracija in politični evangeliji
Vzroka za opisani paradoks demokracije sta dva. Prvi je kratka demokratična tradicija. Dvajset let je gotovo premalo, da se razvije senzibilnost za vse stranske poti in anomalije, ki se porajajo vsak dan. Toda to je en, laže odpravljiv vzrok. Poglavitna hiba demokratične zavesti se utegne zdeti bralcu nenavadna, saj ne zadeva fenomenov, ki so po navadi sestavina političnega diskurza. Gre za vprašanje eksistencialnega odnosa do sveta, v katerem živimo in se glasi: ali smo ga sposobni sprejeti za svojega, kot kraj možne dovršitve našega (so)bivanja? Z drugo besedo, ali smo pripravljeni vedro in konstruktivno prenašati, da pred nami ni Prihodnosti z veliko začetnico. To je namreč conditio sine qua non vsake demokratične kulture.
Ureditev, iz katere smo izšli pred dvajsetimi leti, je na to vprašanje odgovarjala negativno: ne, obstoječi svet ni zadnja beseda, je zgolj vmesna stopnja, ki ima smisel le, kolikor vodi k Cilju. K brezrazredni družbi, kjer bodo vse krivice strukturno onemogočene. To je shema vseh eshatoloških naukov oziroma evangelijev, političnih ali verskih. Evangelij dobesedno namreč pomeni dobro oznanilo.
Zadrega je, da je taka predstava o svetu povsem nezdružljiva z demokratično kulturo, ki izhaja iz umeščenosti življenja v tukaj-in-zdaj. Pogoj življenja demokracije je, če parafraziram R. Dworkina, da svet »vzamemo resno«. Ničesar ni, kar se mora še Dogoditi. To seveda ne pomeni, da ni ničesar, kar bi bilo treba postoriti (lahko omenimo proces razslojevanja družbe, slabe prakse vodenja gospodarskih družb in neštete druge izzive). Toda dokler verjamemo v evangelij in smo pripravljeni zavihati rokave le, kolikor delamo za prihod Dogodka, tedaj za težave sedanjosti ni ne volje ne interesa.
Menim, da je to poglaviten razlog za opisani paradoks, ki blokira življenje demokra-cije pri nas. Izvora ujetosti v uničujoči sij Prihodnosti pa ni mogoče pripisati le prejšnjemu komunističnemu režimu. Gotovo ne smemo spregledati razlike med katoliškimi in protestantskimi deželami, na to je opozarjal že Hegel. Protestantizmu je uspelo dosti bolj odpraviti konflikt med človekovim duhovnim domovanjem in tostranstvom, kar delno potrjuje tudi dobro znana povezava protestantskega odnosa do sveta z razmahom kapitalizma. Po Webru temelji kapitalizem na, četudi odloženem, pa vendarle uživanju v svetu tukaj in zdaj.
Za evangelije je življenje tukaj zmagovit drnec proti Cilju, ob katerem se vsakdanje tegobe potrpežljivo prenašajo kot prehodne. Življenje v baraki gotovo ni udobno, vendar je upravičeno, dokler se zida palača. Iz tega sledi dvoje: vse neprijetnosti življenja v baraki so nujne (!), saj baraka pač ni palača. In, v barako nima smisla vlagati truda. Ne le, da je prehodna, v najboljšem primeru bo le (!) izboljšana baraka.
To je vzorec pristopa k demokraciji pri nas. K demokratičnemu življenju že vnaprej pristopamo kot k nečemu, kar je neodpravljivo defektno, in zato od njega tudi nima smisla ničesar pričakovati. Politika tako ali tako ravna samoljubno, kapital tako ali tako izkorišča dominanten položaj v shemi proizvodnje itd. Dodatna tragika takega stališča je njegova progresivnost, saj politična brezbrižnost volivcev na široko odpira prostor za razrast odklonskih pojavov v politiki in gospodarstvu, to pa, povratno, volivca znova utrjuje v prepričanju, da njegov angažma nima smisla.
ne-vrednost kot bistvo demokracije
In prav tu tiči past, ki demokratični kulturi onemogoča opraviti svojo nalogo. Prav potreba po nečem, kar je nad človekom, je tisto, iz česar se hrani fascinacija mladih nad totalitarizmi. Ideje komunizma, fašizma in nacionalizma so instance, ki zavzamejo mesto detroniziranega krščanskega Boga in nadaljujejo tradicionalno predstavo o vrednem, ki je določena s pogledom proti nebu. Zato so vse te ideje antropološki in moralni anahronizem.
Kar nas loči od razvite demokratične kulture, je tisto, kar Nietzsche imenuje vedrina. Šele ko bomo sposobni vedro prenašati, da Dogodka ni in ga tudi ne bo, tedaj bomo sposobni dovršiti demokratično življenje. V očeh političnih evangelijev je ta gesta privolitev v življenje v baraki. Morda. Gotovo pa je nekaj: prav nobenega opravičila ni, če dopuščamo, da nas v njej zebe in da zamaka. Nedovršena demokratična drža volivcev je vsaj soodgovorna za vrsto preprostih defektov naše demokracije.
Demokracija se ločuje od drugih ureditev po odnosu do (tistega) vrednega v skupnosti. Vsi politični evangeliji temeljijo na žrtvovanju in zahtevajo odstranitev vsega, kar ovira prihod Prihodnosti. Empirična manifestacija te zahteve so komunistični gulagi, fašistični kulturni teror in nacistična uničevalna taborišča. Demokracija je vrednota le toliko časa, dokler ni toliko vredna, da bi upravičila neprostovoljno žrtev. Zato je demokracija dar: ne da se izsiliti ali vsiliti, o tem nas poučujeta bridki izkušnji demokratizacije Afganistana in Iraka. Ker demokracija ne upravičuje žrtvovanja, ni nad človekom, temveč pod njim: njena nevrednost je njena prva vrednota.
V primerjavi z vzklikanjem evangeliju je demokracija nekaj dolgočasnega. Carl Schmitt je stanje dovršene liberalne demokracije, ki jo je sicer močno kritiziral, primerjal z vrsto sobivanja, v kakršnem so stanovalci stavbe, priklopljene na istega dobavitelja toplote: vse, kar ostane, je racionalno upravljanje. Primerjava je seveda pretirana, toda hkrati lepo izrisuje mesto, na katerem je demokracija danes najbolj ogrožena. Prvi korak k promociji in razvoju demokracije je v zavedanju, da je njena neprecenljiva vrednost prav v tistem, kar politični evangeliji prepoznajo kot njeno pomanjkljivost: demokracija nima Prihodnosti, njena prihodnost je tu. Nima Smisla, njen smisel je dopuščanje pluralnosti individualnih smislov. In je nekaj ne-vrednega, saj je nad njo vselej nekaj vrednejšega: neskončna vrednost človekovega dostojanstva.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
