Nesporazum glede udeležbe v demokraciji
07. 09. 2011
Da je z državo ta trenutek nekaj hudo narobe, je sprejeto kot nesporno. Čeprav so podrobnejše razlage o vzrokih za obstoječe razmere različne, ostaja skupni imenovalec vseh prepričanje, da je politika kraj, kjer so se defekti razvili. To izhaja iz predstave, da sta igralca v demokraciji dva, volivci in izvoljeni, tj. politiki. Ker ima volivec vedno prav, je edini kandidat za krivca politik. To razmišljanje je naivno in vodi v številne napake. Najbolj razširjena ta hip je iluzija, da je moč zadrego rešiti s t. i. novimi obrazi, pri čemer nihče ne skuša odgovoriti, zakaj so se stari obrazi volivcem odtujili. Dokler ne odgovorimo na to vprašanje, dotlej ni zagotovila, da ne bo nova garnitura nemudoma zapadla istim stranpotem. Čeprav velja, da je izvor demokracije volivec, to nikakor ne pomeni, da ne more narediti napake, ki jo nemalokrat popravlja prav politika. Zlasti pa je zgrešena predstava, da sta igralca demokracije le dva. Videli bomo, da je stresanje jeze na obstoječo politiko še najbolj podobno tistemu, ki se huduje na lastno podobo v ogledalu.
Naivno iskanje bližine
Izhodiščna napaka razširjenega pogleda na politiko je, da predstavniško demokracijo jemljemo kot ureditev, ki stoji v senci optimalne, neposredne demokracije. Zaradi velikosti skupnosti in kompleksnih struktur upravljanja naj bi bili primorani sprejeti nujno zlo, sistem predstavništva. S tem demokracija neha biti idealna, tj. čisto samo-vladanje, in dobi telesnost, predstavniška telesa. Na ta način je odprt tradicionalni metafizični boj med telesom in dušo, v katerem ni mogoče zmagati, saj duša nikoli ne more povsem pokoriti telesa. Četudi sta obsojena na sobivanje, pa je telo oziroma politik kot predstavnik razumljen kot odvečen, kot zajedavec idealnotipske čistosti političnega.
Tako prepričanje spregleda okoliščino, da je vsako dovršeno delovanje posameznika ali skupnosti vpisano na raven univerzalnega. To pa je možno le pod obnebjem javnega diskurza. Posamezne (volilne) odločitve so partikularne in bi brez korektiva univerzalnosti vodile v samouničevanje. Če bi imeli državljani možnost neposredno in anonimno odločiti, ali naj se sredstva denimo za vzdrževanje infrastrukture razdeli vnaprej v obliki višjih plač, najbrž ni vprašanje, kako bi se odločili. Povsem drugače je, če bi nekdo moral tako odločitev javno zagovarjati. In prav to se zgodi v mehanizmu predstavništva. V ilustracijo naivnosti zahteve po neposredni demokraciji V. Gerhardt ideal neposrednega samo-vladanja imenuje samo-diktatura. Izkušnja nas uči, da kdor je prepuščen zgolj sam sebi, ni v dobrih rokah.
Posrednik ni nujno zlo, je nujni korektiv. Le preko njega volja individuuma vstopa na raven univerzalnega in s tem postane politično relevantna. Izvorno mesto političnega je zato javni diskurz, saj se v njem ukinja destruktivna posamičnost volje udeležencev demokracije. Ne le volivca, kar smo pravkar pokazali, tudi predstavnika (na primer poslanca). Ne karakterna »poštenost« politika, pač pa delovanje javnega diskurza je odločilno, saj se zgolj z njegovo pomočjo lahko presodi, ali je politik – »pošten«. In prav tu se začne prizadevanje za dvig politične kulture. Je v skrbi vseh članov skupnosti za zdravje javnega diskurza in ne v naivni težnji po neposrednem pretakanju »idej« posameznika v politiko.
Dokler ne opustimo vulgarnega razumevanja politične participacije, je neizogibno, da bodo prizadevanja za njeno izboljšavo obrnjena v napačno smer. Taka predstava povzroči, da odtujenost politike pojasnjujemo skozi kvantitativno okoliščino, da je pot od volje volivca do njene realizacije predolga. Na njej naj bi se izvorna volja kontaminirala, saj naj bi ji posredniki/predstavniki samovoljno nekaj dodali ali odvzeli in jo tako potvorili. Zato se sporadično še vedno pojavljajo sanjave pobude za neposredno demokracijo, ki naj bi jo danes omogočala informacijska tehnologija, denimo tako, da bi lahko vsak volivec glasoval neposredno za vsak zakon po internetu.
Enakopravna sestavina demokratičnega življenja je tretji element med volivcem in izvoljenim. Lahko ga poimenujemo javni prostor, horizont političnega, politični diskurz ali kako drugače. Nesporno pa je, da je z njim treba računati. Je sodišče, ki nikoli ne neha presojati, in le na njem oseba, ki je izvoljena, postane politik. Z drugimi besedami, le na horizontu javnega diskurza lahko konkretna oseba postane zagovornik določene politične agende. Dopolnitev sheme s tretjim elementom ni zanikanje središčnosti posameznika za demokracijo. Nasprotno, s tem je volivcu šele omogočeno, da je politik tisti, katerega je dejansko želel izvoliti.
Trije premiki
Iz prve naivnosti sledi druga. Ker domnevnega ideala, neposredne demokracije, ne moremo realizirati, je potrebno sprejeti kompromis – predstavniško demokracijo. Toda ideal ostaja. Zato si merila za presojo predstavniške demokracije sposojamo pri neposredni participaciji. Če že ne morem odločati jaz osebno, želim, da odloča nekdo, ki je tak kot jaz. V izvoljenem želimo videti drugega-sebe, svoj nadomestek. Zato ga tudi obravnavamo kot sebe, z individualnimi kategorijami. Presojamo ga kot substanco, ki si je sama na jasnem, kaj hoče, in šele naknadno to zgolj sporoči javnosti. Nadalje, odloči naj po vesti, na osnovi moralnega premisleka. Prava pri tovrstni orientaciji ne moremo upoštevati, saj se pri njem vrednostni sistem oddalji od posameznika in je podvržen številnim naključjem. In naposled, naloga politike je, da realizira ideje posameznika, njegovo najsplošnejšo predstavo o tem, kakšna je popolna družba ali njen del. Drobna opravila (upravljanje) ob številnih nalogah v neki državi niso interes, saj naj bi bila le stvar mehanskega uresničevanja dobre »ideje«.
To so tri najhujše napake, ki so vzrok odtujevanja sfere politike. Vsem trem je skupna iskrena namera, ki pa zaradi spregledovanja pomena tretjega sopotnika demokracije, javnega diskurza, predstavniško demokracijo meri z merili neposredne demokracije. In s tem ta drža postane samouresničujoča se prerokba: naposled res pride do tega, da je predstavniška demokracija volivcu odtujena. Zato je potrebno sprejeti tri premike v razumevanju politične participacije.
Proč od substance k diskurzu: razpravljanje o »poštenem« politiku nima na horizontu demokratične politike nobenega mesta. Seveda si želimo, da bi predstavnik ljudstva ustrezal tem kriterijem, toda preveliko tveganje bi bilo, če bi pristali, da smo kot skupnost odvisni od sreče, da ima politični predstavnik dobro srce. Verjetno se vsi strinjamo, da je bolj kot karakterna »vestnost« denimo voznika avtobusa pomembno to, da obstajajo jasna merila vestnega opravljanja službe, ki jih nekdo nadzoruje in sankcionira. Na področju politike igra to vlogo javni diskurz, transparentno mesto neprekinjenega presojanja, ki potrdi ali delegitimira vsakokratno gesto politika. Zdravje tega horizonta je zdravje demokracije.
Proč od morale k pravu: operacionalizacija gornjega premika implicira opustitev morale kot referenčnega normativnega sistema za politiko in prehod k pravu. Čeprav je to prehod od posameznika k skupnosti, ne prinaša popuščanja pri doslednosti. Ne gre za opustitev (vsebine) morale, pač pa za njen prenos v medij, kjer morala šele postane učinkovita. Naj moralna trditev, da bi moral državni uradnik ravnati v občo korist, uživa še tako visoko spoštovanje, pa je v konkretnih okoliščinah povsem nemočna. Pravo se v taki situaciji znajde veliko bolje: določa procedure pri trošenju javnega denarja, pogoje za prijavo na razpis, omejitve za gospodarske subjekte, kjer ima uradnik lastniški delež itd. Morala v pravu ni potvorjena, nasprotno, je realizirana na način, ki je edini učinkovit. Metaforično rečeno, pravo je morala v trdnem agregatnem stanju.
Proč od novih »idej« k skrbnemu upravljanju: razlikovanje med različnimi političnimi »idejami«, med levico in desnico, je izgubilo tradicionalni smisel. Programi strank so si postali zelo podobni. To ni znak politične apatije, temveč dovršenosti demokracije. Zato je potrebno opustiti predstavo, da zadrege politike izvirajo iz tega, da ni pravih »idej«. Vse, kar ostane, je to, da je treba državo skrbno voditi, upravljati. Današnje neugodno stanje ni rezultat poraza v veliki, načelni ali ideološki bitki, pač pa poraza na neštetih drobnih bitkah, ki se dogajajo vsak dan. Temeljna funkcija večstrankarskega sistema danes je, da prinaša možnost zamenjave oblasti – možnost politične sankcije, brez katere neki normativni okvir ni funkcionalen. Edino to napoti politične akterje, da na horizontu javnega diskurza vselej dokazujejo legitimnost svojih ravnanj.
Dovršena demokracija
Le na osnovi teh premikov si lahko obetamo dovršeno obliko politične participacije. Vse, kar si zrel volivec želi, je, da politični predstavnik legitimira svoje ravnanje pred strokovnim in univerzalnim diskurzom. In ne pred njim kot posameznikom, ki ima posamična in naključna znanja. Šele takrat ga predstavlja kot zrelega državljana, ki je v prvi vrsti nadzornik procesov v državi in ne avtor prodornih idej. Doslednost v ravnanju politike lahko zagotovi le vitalnost in transparentnost javnega diskurza, pred katerim se mora legitimirati sleherno stališče politika. Tega ne more nadomestiti slep prenos drobcev posamičnih volj v pasivno košaro, ki bi jo naknadno poimenovali izvorna politika. Niti upanje na »poštene« politične predstavnike.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
