Potovanje po krajih žalosti in groze
Druga ob drugi: ženske
Foto: Daniele Croci
08. 04. 2013
Čas ima vse, kar potrebuje, da bi se ženili ptički; najbrž smo le na napačnem kraju. Ti ubogi enozložni čivki s hladnih golih vej res ne zvenijo kakor svatba, ti šepavi vrabčki in premražene siničke, dolgokljune sive vrane pa so tudi tiho, ko capajo po prezeblih tleh kot zaslužni generali v pokoju.
In vendar je šibko sonce na strani pomladi, tudi hiše v ulici so spolirane in lepo zložene, pospravljene kot v škatlici. Na levi strani ceste sta savna in otroški vrtec, na desni avtomehanična delavnica, dom za ostarele in nekakšna medicinska ambulanta. Pravokotne hiške so obkrožene s pravokotnimi potkami in vse je tako simetrično, da bi lahko vzel škarje in sliko razrezal na pol, na četrt, na šestnajst majhnih slik, jih pomešal med sabo in jih brez pravega reda sestavil nazaj, pa bi bilo še vedno vse isto, še vedno simetrično, še vedno pravokotno, še vedno, hm, golo kot zima.
Spalna naselja za delovne ljudi
Urejena kolesarska pot je najboljša kamuflaža in kakor vsi zamolčani lagerji se tudi naselje na berlinski ulici Britzer Straße na vse kriplje trudi, da bi ljudje mislili, da je na svetu od nekdaj. Od nekdaj, ne pa od leta 1943, ko ga je dal zgraditi Albert Speer, izbrani arhitekt in glavni Hitlerjev gradbenik. Mimoidoči gospod s palico in plastično vrečko s smetmi sicer trdi, da je tukaj s pomladjo vse v redu: par noči nazaj recimo sploh ni mogel spati, ker so bili mladi ptiči že dolgo pred sončnim vzhodom tako zaljubljeni, da so se – čiv, čiv, čiv – zatreskano zaletavali med grmi, se parčkali in takšno zganjali, da je vse žvrgolelo.
Gospod s palico je upokojenec in ve, kaj govori. A še skoraj nova srebrna tabla, ki na Britzer Straße 3 visi na visoki žičnati ograji, jasno razlaga, da so tukaj mnogi, ki so vedeli, kaj so govorili, v ključnih trenutkih molčali. Tako je iz delovnega taborišča, kjer so nacisti zapirali tuje internirance, da bi suženjsko delali v vojaških fabrikah, po vojni brez večjih ceremonij nastala četrt s savno in avtomehanikom. Originalne hiške iz tistih časov so tu in tam prebarvane in imajo moderna okna, a še vedno so originalne: tiste iste, s položnimi strehami in sivimi žlebovi.
Med letoma 1933 in 1945 so v Berlinu in bližnji okolici zgradili približno tisoč takšnih naselij, približno tisoč delovnih taborišč, v katerih je bilo zaprtih in od prisilnega dela na smrt izčrpanih več kot štiristo tisoč ljudi od povsod. Nekatera taborišča so bila uničena med zavezniškim bombardiranjem, druga požgana ali načrtno prikrita, a mnoga so kakor to pravokotno naselje v četrti Treptow-Köpenick postala običajna spalna naselja za običajne delovne ljudi, naselja z ambulanto in diskontno prodajalno, nizkimi pločniki in kolesarsko potjo.
Težko je verjeti, da je bila tukaj še pred dnevi ptičja poroka. Danes nič, čisto nič ne spominja na pomlad. Še manj spominja na pomlad pred osemdesetimi leti, ko so nacisti po vsem svojem rajhu začeli graditi prva taborišča za nadležne ljudi. Na tej cesti so šele leta 2001 postavili spominsko tablo, šele leta 1993 so sploh prvič posumili, da bi lahko bile te nizke podolgovate hiše pravzaprav nekdanje betonske barake, ki jih je varovala bodeča žica.
Človek si te stvari prebere v arhivih in zgodovinskih publikacijah, sede na mestno železnico in se odpelje pogledat. Potem pa stoji kakor bizgec sredi povsem simpatične četrti in ne ve, kaj pravzaprav bi moral gledati. Lanski sneg? Spehane in premrle krpe trave? Gospod s palico gre do zabojnikov za smeti in odvrže svoje. Debela siva vrana okretno dvigne kljun, cak, dva poskoka, en zamah, niti najtišjega raskavega kraka, ko v loku skoči na svežo vrečko smeti.
Pod ledom, na dnu jezera, leži pepel iz krematorijev
Tukaj so stale ženske
Po vsem Berlinu in njegovi okolici je mnogo zamolčanih lagerjev, pozabljenih, pozno odkritih, taborišč brez prič. Večina njih ima osupljivo skupno točko: to so bila taborišča za ženske. Starke, deklice, zrele gospe, mlade mame, ciganke, umetnice, političarke, Poljakinje, Romunke, Čehoslovakinje, Slovenke ... Tudi pazile so jih včasih ženske, ne vedno, včasih pa, policistke, nadzornice in komisarke, obupane gospodinje, ki niso vedele, kaj so počele, niti takrat, ko je bilo vsega konec.
Tako pravijo tisti, ki poskušajo razumeti, zakaj se je ravno te lagerje najprej pozabilo in nikoli več omenjalo, kako je bilo možno v molku živeti naprej. Spodnji sosed v Berlinu, devetdesetletnik, pravi, da drugače res ni šlo, ženske so morale biti trdne, med vojno in po njej: zlomljenih je bilo že preveč, torej zlomljenih moških.
Čudenje, ki je nastalo, ko je posebna raziskovalna skupina ameriškega muzeja za spomin na holokavst letos januarja po trinajstih letih preštevanja objavila skupno številko vseh nacističnih lagerjev v Evropi, je bilo razumljivo. 42 tisoč je grozljiva številka. Še do lani so tudi najbolj poučeni zgodovinarji ocenjevali, da je bilo vseh nacističnih taborišč približno sedem, osem tisoč. A 42 tisoč? Po vsej Evropi? Če zgradiš eno na dan, je to taborišč za 115 let, kar je zaloga groze za deset generacij. A svet bi do danes že moral vedeti, da se njegove ulice, naselja, hribi, gozdovi, jame in reke pretakajo v osupljivo geografijo žalosti, ki se redko vidi na političnih zemljevidih, bolj v kartografiji duha, a za to je treba imeti tenkočutnost in spomin, drugače se nič ne vidi.
Še enkrat na mestno železnico in v drugo smer, na jugozahod, potem pa skoraj uro peš, do gozda Dreilinden, kjer se mesto konča in je bila nekoč carina med Zahodnim Berlinom in Vzhodno Nemčijo. Ničesar ni, samo mokre breze, mrzli bori, bukve, gabri, tihi gozd in megleni prš.
Spominska tabla pravi, da je tukaj stala tovarna Bosch-Tochter Dreilinden Maschinenbau GmbH, v kateri je med drugo svetovno vojno delalo pet tisoč žensk, večinoma taboriščnih zapornic, med njimi približno štiristo mladoletnih deklet iz varšavske vstaje. Izdelovale so varovalke, zaganjalnike in črpalke za letalske motorje Luftwaffe. Spale so v kleteh pod tovarno in v taboriščnih barakah okoli nje. Preživela zapornica, ki so jo prvič intervjuvali leta 2005, se je spomnila le tega, da so jih zbujali ob petih zjutraj, potem pa so morale do začetka tovarniškega dela ob osmih stati na dvorišču, vsak dan tri ure jutranjega apela, čisto mirnega, brez premikov in brez besed, ko je deževalo, ko je snežilo, ko niso imele spodnjega perila, ko so jih preletavali krokarji, ko so imele lesene cokle, bombažno haljo, ko so ponoči rodile mrtvega otroka, ko je še vedno snežilo, snežilo, snežilo, ko niso smele klecniti, ampak stati pokončno. Tukaj so stale ženske, danes pa drevesa.
Ponikniti na toplo
Pokrajine se spreminjajo in vsaka se drugače zarašča. Z mestno železnico delamo obroč proti severozahodu in na neki točki gre naprej le še z avtobusom. Vožnja skozi majhno mestece Fehrbellin spominja na Gornjo Radgono, mestni center na Slovenj Gradec, vzdušje pa na Duplek. Zaraščeno nogometno igrišče spominja na Košake, opuščene industrijske hale na Melje, krave na travniku pa na Žitence. Provinca, skratka, ki spominja na vse po malem, ker se v bistvu ne more odločiti. Na nekdanjo nacistično taboriščno tovarno orožja ne spominja nič. Niti tabla, ne en sam napis, le majava lesena koliba, ki je menda spadala k lagerju. Le kam je šel ves tisti trud, vse tiste unikatne strelske krogle, vse tiste granate in puške in topovi, vse tiste ženske, vse tiste roke, vse tiste duše po smrti? Ljudje v mestu Fehrbellin nimajo odgovora. Pravzaprav so prepričani, da to z njimi nima prevelike zveze. Dosti večjo zvezo z njimi ima bogata srednjeveška preteklost, zlata era. »Poglejte,« rečejo, »tiste mogočne zmaje na mestnih vratih!«
Najbrž to, da ljudje sedamo na mestne železnice in avtobuse in se vozimo med naselji in gozdovi, ki so v resnici zamolčani lagerji, nima prevelikega smisla. Po pokrajinah, ki ne spominjajo na nič, a če bolje pogledaš, vidiš obrise terorja, se dosti bolj ganljivo in povedno sprehaja poezija. Ki edina zmore vprašati, med angeli pozabe in zazibanim dihom, ali je to človek (ljudje, poglejte, človek?), ki reče: to je človek.
Kljub temu je včasih povedno, če se zapeljemo še malo bolj na sever, naprej po ozkih provincialnih cestah, ki jih vklepajo strnjeni, na gosto zasejani drevoredi hrastov, deblo pri deblu, na levo in na desno pa brezkončni travniki in polja. To je ena sama ravnica, ki so jo prerešetale krtine in lovske preže. Brezkrajna polja so tako na dlani, da ti je povsem jasno, kako je človek tukaj čisto sam, kako je brez zavetja, ko hiti, vsem na očem, ko beži. Ne, tukaj je nemogoče ubežati, tukaj se je nemogoče skriti, pokrajina je narejena za nadzor ali pa se je z leti ravno prav prilagodila.
Sredi tega razgleda je pred točno osemdesetimi leti zraslo prvo nacistično taborišče za politične aktiviste v Prusiji, torej severni Nemčiji: taborišče Sachsenhausen. To je lager, ki je bil prevelik, da bi ga pozabili, in zato nad vhodnimi vrati še danes piše: Delo osvobaja. Pri informacijski pisarni se nad majhno maketo nekdanjega taborišča sklanja skupina brazilskih turistov. Vodička jim v njihovem toplem jeziku razlaga o mučenjih in ubojih, zelo natančno jim pove, kje v taborišču je bila tovarna za pločevinke fižola in kje kamnolom. Ljudi v skupini zelo odločno zebe, iz Ria de Janeira so prileteli v Berlin in čez teden dni bodo odleteli nazaj. Trudijo se in zelo skrbno poslušajo vodičko, posnamejo zelo veliko fotografij. Ko se ekskurzija nadaljuje proti prepišnemu polju z rekonstruiranimi barakami, večji del skupine ponikne v muzejsko kavarno.
Žalostna zgodba …
Zdaj je pokrajina že tako zimska, da piha ostri severni veter. Ni snega, a zemlja je mrtva. Taborišče Ravensbrück leži skoraj devetdeset kilometrov severno od Berlina in čeprav Berlin leži skoraj tisoč kilometrov severno od Slovenije, so v Ravensbrück nekoč pripeljali mnoge slovenske ženske. O njih pišejo mnoge knjige, mnogi časopisi, mnoge še živijo in o svoji taboriščni usodi pričajo z besedami in dejanji. A danes je 8. marec in v Ravensbrücku je majhno ekumensko bogoslužje v sedmih jezikih. Stojimo pod visoko žalostno skulpturo ženske, ki v naročju nosi drugo žensko. Stojimo ob jezeru, ki ga pokriva led, gor pa ležijo vrtnice.
»Pod ledom, na dnu jezera, leži pepel iz krematorijev. Krematoriji so bili tam, vidite, le dvesto, tristo metrov stran. Ženske iz taborišča so vsak dan prehodile pot od svojih barak mimo jezera do Siemensove tovarne, kjer so delale. Vsak dan, vsako jutro: pogled čez jezero. Tam, na drugi strani, je bila svoboda. Počitniško mestece ob vodi. Si predstavljate?« Gospa s sivimi lasmi in z očali govori tiho in ne dela poudarkov, sliši se, da je to isto stvar izrekla že tisočkrat. »Prihajate pogosto?« vprašam, ker ne vem, kako bi drugače rekla: »Kako ste povezani s tem krajem?«
»Enkrat na leto,« reče Ingelore Prochnow. »Prihajam enkrat na leto in vsakič se najprej ustavim tukaj pri jezeru. Potem grem k spominskemu zidu in odnesem rožo na spomenik mrtvorojenim dojenčkom. Veste … Ravensbrück je moj rojstni kraj.«
Gospa ve, da se ljudje ne znamo odzvati na takšne stavke, niti če se zelo potrudimo, zato nadaljuje sama: »Mamo so zaprli v petem mesecu nosečnosti, rodila me je aprila 1944. Preživeli sva, a kmalu je prišel smrtni marš, saj so nas nacisti v begu pred Rusi, ki so prihajali, gnali sto kilometrov čez drn in strn proti taborišču Malchow. Ženske, ki so bile preslabotne in niso mogle hoditi, so preprosto ustrelili na poti. In vse ženske so bile slabotne, jaz pa dojenček, teža na maminih rokah. A nekako nam je uspelo pridi do Malchowa, kjer so nas hoteli nacisti naložiti na ladje in nas poslati na sredo morja. A osvoboditev je prišla pravočasno, bile smo rešene.«
… brez konca
»Moja mama se je po treh letih odpovedala svojemu otroku in me oddala v sirotišnico. Pri petih letih sta me posvojila krušna starša, ki nikoli nista govorila o moji preteklosti. Res je, na mojem rojstnem listu je pisalo Ravensbrück, a ta kraj zame ni imel nobenega pomena. V šoli se nismo učili o taboriščih, vse okoli mene je bila ena sama skrivnost, mučna, težka. Čutila sem, da je z menoj povezanega nekaj tako temačnega in strašnega, da se o tem ni smelo govoriti, a niti na kraj pameti mi ni padlo, da sem bila rojena v taborišču. Če pri sedemnajstih ne bi spoznala svojega poznejšega moža, bi znorela od osamljenosti.«
Šele po smrti svojih krušnih staršev leta 1986 se je Ingelore Prochnow lotila iskanja svoje prave matere, a v državnem arhivu o njej ni bilo nobenega zapisa, razen tega, da je leta 1948 prijavila smrt svoje hčerke, triletne deklice. Ingelore ni mogla verjeti, da jo je lastna mati razglasila za mrtvo pri živem telesu. Zdaj je že vedela, da Ravensbrück pomeni taborišče, in po dolgotrajnem iskanju je našla novinarja, ki se je ukvarjal zgolj z zgodbami preživelih taboriščnic. Nagovorila ga je, naj objavi časopisni oglas z imenom njene matere. Že po drugem poskusu se je njena mati odzvala – Ingelorin sum se je potrdil. Mama je bila živa, a je ni hotela srečati.
Šele po štirih letih pregovarjanja sta se sestali. Ingelore pravi, da je bil to sestanek dveh tujk. Vse, kar je uspela dobiti, je bilo ime očeta. Poljaka, ki so ga med vojno ujeli z nosečo Nemko in zato oba poslali v taborišče. Nosečo žensko v Ravensbrück, moškega v Auschwitz.
Lepa novica je, da je Ingelore uspelo najti očeta. Žalostna, da ga je našla dvajset let po njegovi smrti. Ob tem je izvedela, da je njena mama leta 1986, ko je Ingelore prvič poizvedovala o njej v arhivu, uslužbencem arhiva zaradi varstva osebnih podatkov izrecno prepovedala, da bi hčeri dajali kakršne koli novice o njej in njeni preteklosti. To je bil razlog, da takrat v arhivu ni bilo nobenega zapisa. Neka ženska, preživela taboriščnica iz Ravensbrücka, je želela svoji hčeri na vsak način preprečiti, da bi jo našla.
»Vidite, moja zgodba nima srečnega konca. Moja zgodba sploh nima konca, kakor nima konca Ravensbrück. Šele na svoj 62. rojstni dan sem lahko dokončno narisala svoje družinsko drevo, drevo, ki ima korenine ob zaledenelem jezeru na severu Berlina. Ti kraji skoraj nimajo več živih prič in zgodba o grozotah je vedno tišja. A grozote ostajajo, z nekaterimi od nas hodijo vsak dan.«
Jasno je, da takšna potovanja po krajih žalosti in groze pretresejo. A 8. marec, mednarodni dan žensk, mesec marec, začetek pomladi, od nas zahteva, da zapišemo, kar je Ingelore na letošnjem obisku svojega rojstnega kraja slišala od neke druge, starejše preživele taboriščnice: »Ti misliš le na to, da se ti je mama odrekla, ker si bila za njo izvor zla, vzrok, da se je znašla v taborišču. A pozabljaš, da si bila za nas, za tisoče žensk v Ravensbrücku, poosebljeno upanje, bila si čudež. Ne le materine roke, tisoče parov rok te je nosilo, pestovalo, te objemalo in božalo. Oh, koliko poljubov! Koliko uspavank za lahko noč! Vsaka ti je prepevala v svojem jeziku, v dvajsetih jezikih, v enem taboriščnem jeziku žensk. Me, ženske, smo preživele zaradi čudežev, kot si ti. Me, ženske, smo preživele, ker smo bile solidarne. Ker smo se, ko je bilo najhuje, mogle opreti druga na drugo, na nas.«
Čas ima vse, kar potrebuje, da bi se ženili ptički. In za takšne stvari ni napačnih krajev.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
