Država brez solidarnosti ne more obstajati
Foto: Reuters
24. 09. 2012
Na začetku septembra je okrožno sodišče v Foshanu, mestu v južni pokrajini Guangdong, izreklo sodbo, ob kateri se je cela Kitajska vnovič zamislila nad tragično usodo male Yueyue. Hu Jun je s svojim minibusom zbil dveletno deklico, ki se je izmuznila materini skrbi in sama tavala po ulici, in za to so mu prisodili tri leta in pol zapora. Kazen se zdi nizka, a vedeti je treba, da je dekličino smrt obsojeni voznik v resnici zakrivil le posredno; prav toliko kot on, če ne še več, so bili soodgovorni mimoidoči, ki okrvavljeni malčici niso pomagali in so jo pustili ležati na cesti, dokler čeznjo ni zapeljal še tovornjak.
V državi, kjer je za ustanovitev sindikata zagrožena dosmrtna ječa, je tri leta in pol na prvi pogled res nizka kazen. Toda sodniki so jo upravičili s tem, da je Hu Jun vozil v dežju in da se je, ko se je zavedel, da je na cesti zbil otroka, predal policiji. Olajševalna okoliščina je bila tudi, da je plačal del bolniških stroškov, kajti dekličini starši s podeželja niso imeli sklenjenega zdravstvenega zavarovanja in na Kitajskem niti za otroke zdravstvena oskrba ni brezplačna. Poskus rešiti dekličino življenje žal ni bil uspešen, ker je ranjeno Yueyue šest minut zatem povozil še tovornjak. Njegov voznik je pobegnil in je pred sodiščem najverjetneje ne bo odnesel s tako milo kaznijo.
Najpomembnejša obsodba pa ne bo izrečena. Zadevati bi morala osemnajst mimoidočih, ki so se sprehodili mimo ranjene Yueyue in odvrnili svoj pogled. Niti eden ji ni pomagal in otrok je ležal na cesti v mlaki krvi, dokler ji na pomoč ni pritekla neka čistilka.
Tragedija male Yueyue je sprožila glasno razpravo v kitajski javnosti. Vsi so obtoževali mimoidoče in pozivali, naj država sprejme t. i. zakon o dobrih samaritancih (po katerem bi bili državljani zakonsko obvezani pomagati sočloveku v stiski), ter se spraševali, kam sta se porazgubili temeljna človečnost in skupnostna zavest. Toda vsi so še predobro vedeli, zakaj je deklica obležala na cesti. Kdor bi jo odpeljal v bolnišnico, bi moral iz lastnega žepa kriti stroške depozita za prvo pomoč, in če bi se pozneje izkazalo, da dekličina družina denarja ne more vrniti, bi pošteni državljan ostal brez težko prigaranih novcev.
Nekateri so trdili, da je krutost v kitajski družbi 21. stoletja posledica neusmiljenih zakonov trga, ki vsemu, tudi človeškemu življenju, oblikujejo svojo ceno. Drugi so bili prepričani, da je smrt sočutnosti in solidarnosti posledica dolgotrajnega obdobja komunizma, ki je Kitajce naučil, naj gledajo samo predse in ignorirajo vse ostalo. Tretji so se spraševali, ali je rešitev za take družbene deviacije ponoven obrat na levo ali v še tesnejšem naslanjanju na tržno gospodarstvo. Niti eden pa ni našel pravega odgovora.
Ko Zahod opazuje Kitajsko, najprej opazi visoke odstotke rasti družbenega proizvoda, zavidljive številke zunanjetrgovinskega presežka in bajeslovno raven deviznih rezerv. »Gospodarski čudež« je najpogostejši izraz, ki se ga uporablja za največjo državo v razvoju in pri tem se vedno najprej upošteva rezultate, ki se jih da meriti s številkami, takoj zatem pa tudi materialne posledice tega skokovitega vzpona: supermoderne nebotičnike, hitre vlake, trgovine z luksuznimi izdelki. Le malokdo pokuka za razkošno pročelje. Seveda ne moremo zanikati, da so nebotičniki, hitri vlaki in torbice Louis Vuitton nova resničnost Kitajske, vendar prav tako ne smemo pozabiti, da se na drugi strani vsega tega riše vzporedna podoba postmaoistične družbe, v kateri je večina na milost in nemilost prepuščena vetrovom tako imenovane modernizacije.
V obdobju nekaj desetletij od začetka uvajanja gospodarskih reform je več kot 900 milijonov Kitajcev izgubilo še tisto komaj omembe vredno socialno zavarovanje, ki so ga bili deležni za časa Mao Zedongove vladavine, in ker so cene zdravniških storitev rasle, so raziskave, izvedene na pragu 21. stoletja, pokazale, da si kar 50 odstotkov obolelih bolezni zdravi sami, ne da bi odšlo po zdravniško pomoč. Od tega jih je 40 odstotkov kot vzrok za takšno odločitev navedlo finančne težave.
Tako imenovana »tri zavarovanja« (zdravstveno, pokojninsko in delavno) so bila do nedavnega privilegij mestnega prebivalstva, medtem ko je bilo približno 80 odstotkov podeželanov nezavarovanih. In če so zapustili svoje vasi in se s trebuhom za kruhom podali v mesto (takšnih je danes več kot 220 milijonov), so namerno ustvarjene luknje v zakonih njihovim delodajalcem omogočale, da so jih obravnavali kot sezonske delavce, pogosto brez slehernih pisnih pogodb. Poleg tega jim zanje ni bilo treba plačevati nikakršnih dajatev. Mestno prebivalstvo je bilo vendarle pokrito s socialnimi prispevki, katerih višina je bila odvisna od ustanove ali podjetja, v katerem so delali. Državni uslužbenci so imeli pravico do kritja večine medicinskih stroškov, delavci v podjetjih, ki so poslovali slabo, pa so morali za zdravljenje povečini plačevati sami.
Kitajci se upokojujejo – pri tem so mišljeni tisti, ki jim je v delovni dobi uspelo privarčevati za pokojnino – pri petdesetih (ženske) oziroma petinpetdesetih letih (moški). Starostne izjeme so mogoče v visokem šolstvu, ministrstvih na državni ravni pa tudi pri visokih funkcionarjih na vseh področjih. Toda tu je spet pretežno govor o mestnem prebivalstvu. Kmetje ne poznajo pojma pokojnina in zanje so edini porok za preživetje v starosti sinovi, ki bodo skrbeli zanje, ko ne bodo več imeli moči za fizično delo.
Zanimivo raziskavo na temo solidarnosti so izvedli v državah BRICS, skupini držav v razvoju, kamor poleg Kitajske sodijo še Brazilija, Rusija, Indija in Južnoafriška republika. Čeprav gre za različne državne tvorbe z različnimi ureditvami, za vse velja, da je v obdobju najvišje rasti socialna blagajna povsod zevala od praznine. Čim višji je bil bruto družbeni proizvod, tem globlje so bile premoženjske razlike med posamezniki in pridružiti se zasebnim zavarovalnim shemam je za revnejše postajalo še težje.
Spremembe pa so se začele dogajati, ko je leta 2008 Zahod pokleknil po prvem sunku finančne krize. Tedaj se je pokazalo, da lahko države BRICS ohranijo ravnovesje med visoko stopnjo rasti in nizkim vlaganjem v socialno varnosti le, če so na drugem koncu sveta potrošniki. Ko pa so začela naročila z ameriškega in evropskega trga strmo upadati, se je Kitajska soočila z dejstvom, da bo morala dvigniti lastno porabo, in kmalu spoznala, da ji to ne bo uspelo, če ne bo poskrbela za več solidarnosti v družbi. Kdor plača stroške zdravljenja in šolanja in nima nikakršnih denarnih rezerv za primer izgube delovnega mesta, prav gotovo ne bo porabil več, kot je nujno potrebno. Kar pa še zdaleč ni dovolj, da bi zaslužilo ime resnejšega trga.
Morda se zdi absurdno, da je Kitajska sredi globalne recesije namenila 80 milijard juanov (120 milijard dolarjev) za vseobsegajoče zdravstvene reforme, ki jih namerava izvesti v naslednjih treh letih. Zapletena shema delitve stroškov med osrednjo državno blagajno, lokalnimi proračuni, delodajalci in samimi zaposlenimi bo pri izvajanju seveda naletela na številne ovire in težave. Toda največja azijska in druga svetovna ekonomska sila je dojela, da brez socialnih reform niti gospodarske ne bodo več mogle potekati. Nauk tragedije male Yueyue je, da država brez solidarnosti ne more obstajati, kajti v takšni državi vsakdo odvrača pogled in se pretvarja, da ničesar ne vidi.
Zorana Baković je Delova dopisnica iz Pekinga.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
