Umetnost kot prerok zle usode
28. 04. 2016
Noben film ni v Hongkongu vzbudil tolikšne pozornosti kot Deset let, ki prikazuje nekaj, česar se Hongkonžani najbolj bojijo. Dobra umetnost izvira iz slabih občutkov, predvsem trpljenja in strahu. Nato tolče z glavo ob zid programskega optimizma, ki je v komunizmu sopomenka za politično korektnost. Film so razglasili za najboljšo hongkonško kinematografsko stvaritev zadnjih desetletij in največjo manipulacijo.
Noben film ni v Hongkongu vzbudil tolikšne pozornosti kot ta, ki prikazuje nekaj, česar se Hongkonžani najbolj bojijo. Dobra umetnost izvira iz slabih občutkov, predvsem trpljenja in strahu. Nato tolče z glavo ob zid programskega optimizma, ki je v komunizmu sopomenka za politično korektnost.
Prav to se je zgodilo s filmom Deset let, ki so ga razglasili za najboljšo hongkonško kinematografsko stvaritev zadnjih nekaj desetletij ter hkrati za najnevarnejšo manipulacijo s kolektivnimi čustvi, ker je kot separatistična sabotaža usmerjena proti Pekingu.
Deset let je pravzaprav omnibus, sestavljen iz petih filmskih vinjet, združenih v skupni podobi Hongkonga leta 2025. Ta ni niti najmanj lepa, ne glede na to, s katere strani pogledamo nanjo, in je obarvana z uporom proti sedanjosti in s splošnim nezaupanjem v prihodnost.
Ko so ga na začetku aprila na filmskem festivalu, ki mu ponosno pravijo »podelitev hongkonških oskarjev«, nagradili kot najboljši film, so petim režiserjem in dvema producentoma izrekli veliko priznanje. Filmskemu cehu, ki z glasovanjem v več krogih odloča, kdo bo prejel nagrado, so se zahvalili za pogum, ki ga je ta pokazal, ko je zlati kipec izročil filmu, katerega cilj je bil šokirati gledalce in prebuditi javnost s pozivom k ukrepanju za rešitev svobodne misli.
»Nagrada dokazuje, da za Hongkong kljub vsemu ostaja upanje,« je vznemirjeno izjavil izvršni producent Andrew Choi. »Upanje pripada vsem nam,« je povedal gledalcem.
Filmski kritiki niso ostali brez pripomb na neuravnoteženo kakovost petih filmov ter na občasno nepopolno izvedbo zapletenega projekta.
Kljub temu je to opozorilo, kako môčno je lahko neodvisno delo, ustvarjeno z nizkim proračunom in brez želje po tem, da bi gledalce pritegnilo z digitalnimi posebnimi učinki.
Življenje leta 2025
Za snemanje filma Deset let so porabili manj kakor 70.000 ameriških dolarjev in mnogi člani ekipe so svoje delo opravljali prostovoljno. Toda samo osem tednov po tem, ko so lani decembra film premierno predvajali, je zaslužek od prodanih vstopnic dosegel nepričakovanih 700.000 dolarjev, kar je celo več od znamenitega spektakla Vojne zvezd.
Poleg tega so ves znesek zaslužili samo v hongkonških kinematografih, saj je Kitajska zaprla vrata filmu, takoj ko so ga prvič predvajali, ter mu z vsemi sredstvi cenzure preprečila pot do svojega velikega in radovednega trga.
Kitajski internetni uporabniki so seveda poskušali pridobiti kopijo filma, vendar jim je z interneta uspelo prenesti samo ameriško romantično komedijo z enakim naslovom, posneto leta 2011.
Kitajska je prepovedala celo televizijski prenos podelitve filmskih nagrad, in ko so se v svetovnih medijih pojavili panamski dokumenti, so bila razkritja preiskovalnih novinarjev o »skritem« denarju politikov, športnikov in znanih svetovnih osebnosti med Kitajci precej manj pomembna tema kakor film Deset let. Tako eno kot drugo je bilo namreč cenzurirano in blokirano, vendar so Kitajci precej potrpežljiveje iskali morebitne obvoze do internetnih povezav do hongkonškega filma, kakor se trudili prebiti do opisa korupcije v davčnih oazah.
Film Deset let se je skratka ujel s splošnim razpoloženjem javnosti tako v Hongkongu kot na Kitajskem, in ker je neki partijski časopis kritiziral avtorje zaradi širjenja depresije, ker so brez potrebe prikazovali prizore, ki se ne bodo zgodili, so producenti in režiserji poskušali pojasniti, da niso nameravali ugibati, kakšno bo videti življenje leta 2025, ampak so hoteli prikazati strah, ki že zdaj vlada med Hongkonžani, ki se spoprijemajo s praznino v lastni identiteti, pa tudi med Kitajci, obremenjenimi s težkimi občutki, da ničemur in nikomur ne zaupajo.
Vendar si Hongkonga, kakršen je prikazan v filmu Deset let, danes ni več težko predstavljati. Po ogledu 104 minute dolgega filma ostaja samo vprašanje, ali je prikazano distopijo kakor koli mogoče preprečiti. Film je temačen na slikovit način, močan zaradi opisa neizogibnega samouničenja in obupano realističen, ko si zamišlja to, kar bi se v nekdanji britanski koloniji lahko zgodilo pod pritiskom Pekinga.
Med dobrim in zlim
Prva od petih vinjet, »Presežki«, se ukvarja z dvema nepomembnima gangsterjema, ki ju najamejo, da bi ubila ne zelo pomembnega politika – vse samo zato, da bi v parlamentu pridobili podporo za izglasovanje zakona o državni varnosti.
Naročnikom niti plačana morilca ne verjameta, da jima bodo res izplačali denar in poskrbeli za njun pobeg na varno, zato se spreta o tem, kdo od njiju bo streljal. Vse se konča tako, da policija ubije oba gangsterja in ju razglasi za terorista ter tako preusmeri razpravo med parlamentarci k težavi, ki je sploh ni.
»Sezona konca« je zgodba o uničenju vsega, kar priča o hongkonški preteklosti. Dva upornika, moški in ženska, poskušata to preprečiti tako, da zbirata stvari iz hiš, ki jih buldožerji spreminjajo v prah. Nazadnje se moški odloči, da bo zadnji primerek zaščitenih predmetov postalo njegovo telo, zato prosi žensko, naj pripravi postopek shranjevanja telesa, kakor da bi šlo za kakšno dragoceno starinsko stvar.
V »Narečju« seveda govorijo o izumiranju kantonskega narečja pod pritiskom mandarinske kitajščine. Taksisti, ki govorijo samo kantonščino (v tem narečju govorijo Hongkonžani), nehajo biti konkurenčni, na obrobje pa se umika tudi vsa hongkonška identiteta.
Zadnji dve deli sta najmočnejši. V »Samožrtvovanju« spoznamo političnega aktivista, ki ga na podlagi zakona o državni varnosti obsodijo zaradi širitve idej o hongkonški neodvisnosti. Medtem ko v zaporu gladovno stavka, se neznana oseba zažge pred britanskim konzulatom. Med postopkom ugotavljanja identitete trupla ugotovijo, da to ni nihče od pripadnikov protikitajskega gibanja, ampak stara ženica, ki je izgubila vsakršno upanje v prihodnost Hongkonga.
»Domače jajce« je zgodba o lastniku prodajalne, ki mora najti nov vir kokošjih jajc, potem ko zaprejo zadnjo hongkonško kmetijo s kokošmi. Preostala jajca glasno reklamira kot »domača jajca«, zato se zazdi sumljiv mladim gardistom (zelo podobnim »rdečim gardistom« iz časov velike kulturne revolucije), ki ga obtožijo separatizma.
Film se konča z navedkom iz starozavezne Amosove knjige: »Ta čas je hud. Iščite dobro in ne húdo, da boste živeli.« Končno neko splošno veljavno sporočilo. Vprašanje je samo, kako zelo so Hongkonžani prepričani, da še lahko izbirajo med dobrim in zlim ter kako močno so filmsko umetnost tokrat razumeli kot preroka svoje zle usode.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
