Veliko več kot zgolj reportaža z 12. bienala likovne umetnosti v Havani
Eno barko imamo. V ogenj jo damo
Iz zrakoplova moramo, da zagledamo, v kapljah, kako smo lahko nemočni. Nasilno deževje je v hipu popolnoma transformiralo Havano. Hudourniki so brizgnili čez odtoke in avenije, vrtinci niso izbirali, šli so, strahovito, čez vse, kar je nekoč stalo na svojem mestu. Majhni otočki kopnega so se pokrčili in skrčili vase, mi pa tukaj, pod napuščem potniškega terminala, s šopom lilij za sedem dolarjev, sedem konvertibilnih pesov, kar je toliko kot 175 kubanskih, ogromen denar; premočeni kot cucki nemočno dihamo na škrge.
A srečo imamo, kajti tovariš taksist je nor. »Apúrate!« nas nabaše in odpelje; nas, naše lilije in premočenega Mehičana, kajti več nas je, manj stane. Res je nor, tovariš taksist, kar se dokončno izkaže v velikanskem, štiripasovnem krožišču pri Ciudad Deportiva, kjer se svet ustavi dober meter pod vodo. Razburkano deževno morje vdira v podvozja, potaplja avtobuse, kamione in džipe, in edina možnost, ki jo imamo, edina odrešilna norost, je tovariš taksist, kralj izrednih razmer. On ve, da je leva stran krožišča višja od desne in da bo nad gladino obstal tisti, ki bo zapeljal proti toku, proti vsem zakonom nepremičnega cestnega prometa, »Apúrate! Apúrate!«, v štiripasovnem krožišču odločno v levo smer.
Tako priplujemo na otok v tropskih morjih, v slepem cikcaku v nasprotno smer, preplavljeni, a smelo in brez čelnih trčenj, v modri ladji Chevrolet 1951. Na otok priplujemo in Havana ne utegne prešteti žrtev, kajti jutro, ki prihaja, udari kot noč poprej. Vetrovi ruvajo kandelabre in debela drevesa in pod njimi na pločnikih – v poplavljeni dnevni svetlobi – ugašajo življenja, umirajo ljudje.
Sami svoji mojstri
Tri dni ne moremo vzpostaviti stika z Evropo. Ni elektrike, mobiteli nič. Tudi vihar, ki je šel mimo, ni nič, nič posebnega. O njem nihče ne bo slišal v poročilih. In vendar so tropske dobrodošlice pomenljive reči. Začetki deževne dobe. Razločno izkažejo, na kaj je mislil Jorge Fernández Torres, direktor havanskega Centra sodobne umetnosti Wifredo Lam, ko je novembra lani v Berlinu predaval ob tridesetletnici likovnega bienala na Kubi. Rekel je: »Nenehno begamo med improvizacijo in norostjo, nikdar, pa če je še tako zagotovo, se ne moremo zanašati na načrt, kvečjemu na njegovo spremembo.«
Tako pač je, zgodovinsko. Kjer se je zvečer izlivalo nebo, zjutraj neusmiljeno pripeka. Razbeljeno sonce žge po mestnem jedru stare Havane in mi skačemo čez mlake, čez luže in mangove olupke ter preštevamo, kaj vse je drugače od zadnjič. Unescova svetovna dediščina se prenavlja zlagoma, a vztrajno, le kam bodo šli vsi ti prenatrpani »solarji«? Premešane rase, mulatske skupnosti, vse te stanovanjske gmote razkošnih barv, razraslih temperamentov, nepopisanih, prosto rojenih ljudi, ki živijo skupaj, zmeraj zelo skupaj, večkrat brez tekoče vode in elektrike, v starih kolonialnih hišah nekdanjega »novega sveta«? Novi svet je tukaj, novi čas je zdaj. Lokali s ponudbo v konvertibilnem denarju osvajajo prostor, tujegovoreči turisti pa ulice; vse, kar so včeraj naplavile viharne vode, danes išče pravi odtok.
Prvi Bienal de la Habana, največji mednarodni dogodek likovne umetnosti v Karibih, se je rodil v nekem drugem času. Leta 1984, v zadnjih zdihljajih trdnega čezoceanskega bratstva socialističnih narodov in dežel. Sovjetska zveza, ki je po smrti Leonida Brežnjeva počasi prehajala v ero Mihaila Gorbačova, je še zmeraj odkupovala kubanski sladkorni trs po bizarno visoki, prenapihnjeni ceni, in kubanski likovni umetnosti je šlo dovolj dobro, da je v njegovi prvi izvedbi zmogla vzpostaviti bienale mednarodnih razsežnosti in relevantnih vsebin, še posebej, ker je dala prostor znanstvenemu simpoziju o Wifredu Lamu, kubanskem sodobniku Picassa.
Šele druga edicija bienala leta 1986 je z gosti iz Srednje in Južne Amerike, Azije, Bližnjega vzhoda in Afrike začrtala smer: tukaj gre za umetnost »No-occident«, za neuvrščeni tretji svet, in pot je šla zmeraj bolj navkreber, zmeraj bolj gor, s Sizifovo skalo. Ob tretji izvedbi 1989 je že padel berlinski zid, počilo je med raznoraznimi bratstvi in razmiki med bienali so postajali vse bolj elastični, dve leti, tri, trajanja dogodka pa poljubna, odvisno od trenutka in zmožnosti. Najtežja leta, 1991, '94, '97, v času »specialnega ekonomskega režima«, izrednega stanja po kolapsu Sovjetske zveze in poostrenih restrikcij ZDA, v času obupanih ladijskih migracij čez Floridski preliv, je Bienal de la Habana prevedril s prilagojeno hitrostjo, a z nezmanjšano močjo, kajti »umetnost nas varuje, da ne postanemo zveri«.
»Če kaj,« je lani novembra v Berlinu predaval Jorge Fernández Torres, »se je v tistih izkušnjah izbrusila naša sposobnost preživetja, naša nuja po ustvarjalnosti, kritični artikulaciji, humanizmu, interdisciplinarnosti, naša zmožnost radikalne, vseobsegajoče iznajdljivosti. Sam svoj mojster, to smo mi.«
Odkritja resničnosti
Ustavimo se pri Parque Central. Stalna ekipa pri strnjenih klopcah strastno razpravlja o bejzbolu. Senčka je blaga. Sopara težka. Nasproti Narodnega muzeja lepih umetnosti v žarkem soncu prenavljajo ogromno, napol porušeno kolonialno palačo, kmalu bo luksuzni hotel. Pravzaprav bo glede na postavljene gradbene odre v Havani kaj kmalu veliko luksuznih hotelov. Napol porušena kolonialna poslopja z bohotnimi štukaturami in pošvedranimi stebri dograjujejo sodobna stekla in jekla, na ograjah okoli gradbišč pa, ah: informativne table, projekcije.
(Tako bo videti prihodnost. V rahlo sivih odtenkih so narisane hiše, ceste in takšni čudni zamrznjeni ljudje, ki spominjajo na robote ali otrplo risanko. Ampak to ni risanka, je investicija.)
Po strnjenem mestnem jedru stare Havane pohajamo, med divjo črnsko mašo pri sosedih in zvonkim trkom ropotuljic na plesišču tanga, ter se sprašujemo, resnično, kje za vraga so arhitekti, ki rišejo informativne table za nova gradbišča v Havani, v tem mestu videli koščene blede dame v črnih kostimih in z aktovko, ki naj bi kmalu, tako njihove projekcije, vstopale v luksuzni hotel pred Narodnim muzejem lepih umetnosti ali v tistega pri španski ambasadi. Ne, tropska Havana sredi Karibov niti v deževnem obdobju nima črnih kostimov. Nima niti belega pudra in koščenih nog. A projekcije, to je treba vzeti na znanje, gredo arhitektom in investitorjem rade, predvsem pa izjemno dobro od rok.
»Odkritja resničnosti so, kakršna so, in ne, kakršna si želimo, da bi bila,« na to odgovori Jorge Fernández Torres, ko ga zasačimo – prepotenega, v šlapnah in znucani srajci – v vročični histeriji na delovnem mestu. Center sodobne umetnosti Wifredo Lam je zabasan z lesenimi zabojniki, ladijskimi paketi in zapečatenimi škatlami z napisom »fragile«. Tudi ta stavba je izrazito kolonialna, njena duša je štirikotno notranje dvorišče z mareličnimi stenami in visokimi stebri, nad katerega se z vseh štirih dvigajo nadkriti hodniki in galerije. Povsod so ljudje, ki nekaj premikajo, pometajo ali prestavljajo, mlada predstavnica za stike z javnostjo v kričeči rdeči obleki teka gor in dol ter mrzlično recitira besedilo, ki ga bo očitno kmalu obelodanila na državni televiziji. Vsi so v pogonu, le nepogrešljivi državni varnostnik v rjavi uniformi mirno poseda ob mizi pri vhodu.
Petnajsti maj je, še teden dni do začetka 12. bienala likovne umetnosti v Havani. Dogodek, ki bo na otok pripeljal množico izjemnih mednarodnih umetniških kolektivov ter več kot sto trideset povabljenih samostojnih ustvarjalcev iz 43 držav, nosi naslov Umetnost tretjega sveta: med idejo in izkušnjo. »Želimo pokazati državo s strastmi in dilemami; družbo z uspehi in odprtimi vprašanji, ki čakajo na rešitve. Kuba ne more ponuditi bogatih paviljonov ali financirati velikanskih produkcij. Kar lahko da, sta bistroumnost posameznikov in neprekosljiva energija havanskih mestnih četrti. Koncept, ki smo ga zastavili letos, terja veliko poguma. Težko ga je prebaviti; sproži lahko določen demagoški halo in umanjkanje preciznosti, a sodelujoči umetniki so se naloge lotili z velikansko vnemo.«
Več kot 'javni prostor'
Jorge Fernández Torres, direktor letošnjega bienala in njegov glavni kustos, je med snovanjem programa v zadnjih treh letih obiskal vse največje dogodke likovne umetnosti po svetu, sejme, bienala in razstave dOCUMENTA, Dakar, Mercosur, Sao Paolo, Carigrad, Benetke, Gwangju, Sharjah ... Skoraj vse udeležence letošnjega bienala je osebno povabil v Havano. Drznost, ki ta bienale spremlja, je v njegovi razpršenosti. Prvič v zgodovini se razstave, manifestacije in performansi havanskega bienala dogajajo zunaj klasičnih umetniških inštitucij, galerij ali skupnih razstavišč.
Umetnost se je popolnoma izognila nadzoru, pobrala je šila in kopita ter šla na cesto, na ulico, ven med ljudi, v zapuščene fabrike, odslužene postaje, degradirane četrti, recimo v Colón, Cayo Hueso, Parque Trillo, Romerillo, ali pa v Casablanco, prvo uradno priznano havansko naselbino izpred petstotih let, do katere se je treba pripeljati z ladjo, ali pa na kultno havansko obrežno promenado Malecón …
»Jasno nam je, da je treba Havano, njene četrti, na novo mapirati, urbanistično gledano so stvari že zdavnaj popolnoma pobegnile nadzoru. A novo organiziranje, nove strategije ne morejo in ne smejo spregledati vsakodnevne inventivnosti in bogate ustvarjalnosti prebivalcev mestnih četrti, ki so v danes ponekod popolnoma degradiranih mestnih četrtih med prehodi, domovanji in ruševinami z radikalno logiko »self-made«, »re-made« in »re-use« vzpostavili popolnoma specifično, izrecno četrtno, nadčasno, a časovno popolnoma umeščeno, v tukaj in zdaj zaraščeno kolektivno atmosfero,« pravi Torres.
»To je naš najdragocenejši 'naravni vir'. Največ, kar ima Kuba. To je več kot 'javni prostor'. Je neskončna mreža kontekstov in pomenov, je živi organizem družbene vpetosti, sodelovanja in prehajanja, je nenehna re-invencija vsega in vsakogar. Naša osredotočenost na ta fenomen zahteva, da se umetniki, ki pridejo na letošnji kubanski bienale, ne zaprejo v svoje delo, pač pa v ustvarjanju aktivno sodelujejo z meščani, naključnimi obiskovalci, kubanskimi profesionalci, znanstveniki, razmišljevalci … Gostujoči umetniki se morajo spoprijeti s tukajšnjimi zagatami, situacijami, dilemami in jih postaviti v svoj, nov umetniški kontekst.«
Mnogi zunanji opazovalci letošnji bienale v Havani označujejo kot prelomni, zgodovinski dogodek, kot prvega v neki novi seriji, Fernández Torres pa poudarja: »Ko smo snovali program letošnjega bienala, se nam ni niti sanjalo, da bomo v tem času že priče tolikšni sprostitvi diplomatskih odnosov med Kubo in ZDA, kar je s seboj prineslo množico olajšav, a tudi zaostritev. Veliko držav, ki so že zagotovile finančno podporo sodelujočim umetnikom, so nekje na poti umaknile sponzorstvo, veliko financerjev je zahtevalo drugačne pogoje. Nismo si predstavljali, da bo bienale spremljal tolikšni interes mednarodnih investitorjev z umetniškega trga, še posebej severnoameriškega.«
To v igro vnaša nove komponente, še posebej, ker so si kubanski kuratorji zastavili precej precizen plan: »Ne želimo postati del mehanizma, ki sveže, alternativne umetniške ideje strpa v mumificirane sisteme in inštitucije, zgrajene v drugih časih za druge namene. Ne želimo postati del dobro utečenega mehanizma kolosalne umetniške produkcije t. i. bienalogije.«
Kubanska revolucija v računalniški igri
Dobro. V Centru sodobne umetnosti Wifredo Lam se od tropskega popoldneva skoraj ne da več dihati. V eni od majhnih, neprezračenih sobic prvega nadstropja, ki diha le skozi vrata na galerijski hodnik, mehiški umetnik Gilberto Esparza postavlja svojo inštalacijo vodnih epruvet in glasbenih zvočnikov. »Preveril sem onesnaženost kubanskih voda … Težka industrija, proizvodnja kave, pa tudi onesnaženost zaradi gospodinjskih odpadkov so v zadnjih desetletjih popolnoma spremenile vodno krajino Kube. Nabral sem več epruvet vodnih vzorcev in zdaj jih bom s posebno mehanizacijo pretočil v zvoke. Vsaka onesnaženost ima svoj glas,« pravi Esparza, medtem ko iz epruvetic toči rjave tekočinice, jih spušča, kot Baltazar, v zvite cevke, med stekla in kable, da se na koncu – nekje od zgoraj iz avdiosistema – iz vsega skupaj izvali mehanični, nič kaj čisti »zvok onesnaženih voda«.
Esparza je svoje delo na terenu izvedel s kubanskimi raziskovalci in naravovarstveniki; veliko projektov letošnjega havanskega bienala je izrazito interdisciplinarnih, kar nekaj jih povezuje naravoslovje in glasbo. Avstrijec Nikolaus Gansterer, recimo, je skupaj z botaniki s havanske biotehnične univerze izvedel večmesečni eksperiment, v katerem je preverjal, kako težka kubanska heavy metal glasba vpliva na rast sadike tobaka.
»Izsledki kažejo, da rastline, ki so izpostavljene glasbi, rastejo z drugačno intenzivnostjo kot rastline, ki glasbi niso izpostavljene. Ampak to seveda ni bil popolnoma znanstveni eksperiment, saj nismo upoštevali vseh zakonov empiričnega opazovanja. Umetnost nikoli ne bo empirična,« se nasmeje Gansterer, ki ga je najbolj zabavalo dejstvo, da ga je večina Kubancev, ki je slišala za njegov projekt, vprašala, zakaj za glasbeno podlago svojega eksperimenta ni izbral salse, sona ali kakšne druge kubanske klasike. Heavy metal na Kubi? A to res obstaja? »Družbeni del mojega eksperimenta je odnos med subkulturami in mainstreamom. Recimo, da je tobak kubanski mainstream, heavy metal pa subkultura. Mimogrede, kubanski metal je odličen!«
Avstrija je ena tistih (redkih) evropskih držav, ki se je udeležbe na havanskem bienalu lotila z jasno začrtano strategijo, avstrijska ambasada na Kubi je vse dogodke zajetno financirala, poskrbela pa je tudi za prevoz vseh eksponatov z diplomatsko pošto (ni pregledov, ni ovir). V Havani se je ugnezdila tudi posebna avstrijska kustosinja Ursula Maria Probst, ki je sodelovala tudi pri nastanku projekta »Mi Gesto Final« avtorja Axla Stockburgerja. »Pred časom sem na BBC videl posnetek o novi, prvi popolnoma kubanski računalniški igrici Gesto Final, ki se napaja v dogodkih Castrove revolucije in gverilskih bojev v kubanski sierri. Takoj ko sem to videl, sem hotel igrico spoznati, jo igrati, začutiti. Res je neverjetno: potek igrice do potankosti sledi resničnim dogodkom. Vsak, ki igrico igra, natančno ve, kako se bo zanj končala.
Stockburger je poiskal več kot deset mladih Kubancev, ki so skupaj z njim odigrali več seans igre Gesto Final. Na koncu seanse je vsakega mladega igralca izprašal, kako je potekal boj. Posnel je izjave v slogu: »Bili smo popolnoma uničeni, Battistova banda je imela grozno premoč in nas je klala vsepovprek.« Video z naslovom Mi Gesto Final, ki ga je posnel Stockburger, tako vsebuje resnične videoposnetke kubanske džungle na način računalniške igrice (nestabilna kamera v višini oči »bojevnika«) in resnične avdioposnetke s komentarji mladih Kubancev, ki so se v računalniški igrici borili za »triumf revolucije«.
Polje visoke napetosti
»Zdelo se mi je sijajno, koliko izjemno relevantnih vprašanj zastavlja takšna računalniška igrica. Razkol med generacijami, spoprijemanje mladih Kubancev s preživelimi političnimi temami svojih dedov, pa tudi razkorak med resničnostjo in virtualnim prostorom,« dodaja Stockburger. Njegov video, ki so si ga obiskovalci bienala lahko ogledali na tabličnih računalnikih, sponzoriranih iz avstrijske davkoplačevalske (kot se rado reče) blagajne, so takoj po začetku likovne razstave vrgli v obtok še prek slavnih kubanskih računalniških »paketov«.
»Pakete« je internet, kot ga dandanes poznajo na Kubi. Gre za družbeni proces, za antologijo in za tehnološko unikatnost v enem. No, gre za unikatnost v vseh pogledih. Takole gre. Nekdo, več njih – netočno določena skupina bolj ali manj mladih kubanskih ljudi z nejasno rezidenco in neznanimi viri – enkrat na teden s svetovnega spleta pobere vse vsebine, kar si jih človeški internetni um sploh lahko zamisli. Spletne strani svetovnih časopisov v vseh mogočih jezikih, njihovi arhivi, odprte teme, vroči feljtoni. Športne novice. Glasbeni spoti. Filmi. Veliko filmov. Hollywood, Bollywood, italijanski cikel, ruska avantgarda, Ko to tamo peva. Oglaševalske kampanje. Ekološke razprave. Filozofija in svetovna literatura v e-knjigah. Vse to, na enem kupu, v paketu. Enkrat na teden.
Vsak tedenski »pakete« ima svoj naslov: kot knjiga. In vsak tedenski »pakete« vsebuje točno en terabajt materiala. Ja. Terabajt. Gradivo je na posebnih diskih, ki jih točno določeni posamezniki po točno določenih kanalih prenašajo od hiše do hiše, od vrat do vrat, od enega porabnika k drugemu. Stockburger se je nad to prakso tako navdušil, da se bo kmalu vrnil na Kubo in o »paketih« posnel dokumentarec.
»Kuba je edini kraj na svetu, kjer je tudi internet kolektivna izkušnja. Manko infrastrukture, nerazvitost tehnoloških omrežij, ameriški embargo in z njim povezane omejitve Kubancem blazno otežujejo dnevni dostop do spleta. 'Pakete' je način, da so mladi Kubanci kljub temu v ažurnem stiku z 'globalnim svetom', a to počnejo drugače od svojih vrstnikov kjerkoli drugje na Zemlji. Nekaj izjemno romantičnega je v dejstvu, da nekdo pride na obisk v tvojo domačo dnevno sobo, živ, iz mesa in krvi, in ti prinese internet. Da s tem človekom nato malo posediš in komentiraš vsebine prejšnjega tedna, predlagaš izboljšave, slišiš, kaj ta isti hip zanima druge ljudi … Po drugi strani moramo vedeti, da je en terabajt podatkov izjemna, nepregledna množica vsebin. Gre za fenomenalno mreženje, za nepredstavljivi tehnološki napor, za garaško, skorajda utopično uredniško delo!«
Tedenski »pakete« ima svojo ceno. Za uporabnika stane en dolar. En konvertibilni peso. 25 kubanskih. Nihče, zares nihče v tem kontekstu ne razmišlja o zaščitenih avtorskih pravicah. Edina pravica, ki šteje, je pravica videti.
»Bolj ko hodim po svetu, bolj svojim prijateljem na Kubi razlagam, kako srečni smo. Ogromno stvari, ki so tukaj popolnoma vsakdanje in jasne, je drugod po svetu neizvedljivih,« se smeje Humberto Díaz, letnik 1975, umetnik, ki zelo dobro ve, o čem govori. Na notranje dvorišče starodavnega kolonialnega razstavišča pri trgu Plaza Vieja, v srčiko Unescove svetovne dediščine, elegantno palačo Centra za razvoj vizualnih umetnosti, je namreč postavil štiridesetmetrski električni drog za zračni vod visoke napetosti, nagnjen čez palačo kot poševni stolp v Pisi. »Ta projekt pripravljam pet let z jasno zavestjo, da ga lahko izvedem samo tukaj. Le na Kubi. Kjerkoli drugje je neizvedljiv. V Evropi? Ste zmešani?! Ni govora! Tam ste obsedeni s pravili za varnost in higieno. Postaviti takšno pošast v staro galerijo? To je ja smrtno nevarno! Po evropskih merilih bi morali 99 odstotkov Havane porušiti, ker ne zadostuje osnovnim varnostnim normam. A vidite, mi smo še vedno tu. Živimo.«
Pa smo šli …
Pa so šle, norme. Besedilo bi se moralo zaključiti, mi pa šele na začetku. Kje, ah, kje, je še vožnja s »plancho«, barko-trajektom, ki nas bo odložila v četrti Casablanca in kjer bomo videli, kaj pomeni, če državljani kolektivno delajo umetnost. Kaj pomeni, če odprejo svoje hiše in pustijo, da jih umetniki prenovijo, jim zamenjajo strehe, prebarvajo stene, nato pa jih opremijo še z razstavami, čilski umetnik César Cornejo pa na eno od njih – hišo, ki bo odslej bojda za večno umetniški muzej – namontira tri kolosalne zlate barke, da se vidijo še z drugega konca Havane.
Videli bomo, na hribu pod velikim kamnitim Kristusom, manjšim bratom tistega brazilskega, kako lahko sosedje v četrtni akciji zasadijo dišeči drevored s tiho romarsko potjo, kako v njej gvatemalska umetnica Sandra Monterroso obuja pradavne afro-kubanske svečeniške rituale. In od tam, prav urno, bomo stekli v trdnjavo Cabaña, v kateri bomo preživeli eno celo nedeljo, kajti dela kubanskih umetnikov, ki se tam predstavljajo v spremljevalnem programu Bienala, nas bodo začarala.
Če o čem, bi morali spregovoriti o Malecónu. Česa takšnega ni nikjer, prav zares nikjer drugje. Štiripasovnica, ki teče tik ob oceanu, ob njej pa promenada, na kateri se sprehajajo, posedajo ljudje. In v soboto, ko je vse najbolj živo, ko sprehajalci nosijo rum in veliko sladkorne pene, bienale zapre Malecón pred avtomobili in da prostor umetnosti. Desetine majhnih umetniških del, pa tudi večjih, pa tudi precej kolosalnih, na pločnikih, sredi ceste, med hišami, fasadami, na pročeljih, ob oceanu. »Na drugi strani zidu« se imenuje ta množična inštalacija, skupinska razstava več kot 300 kolektivov, umetniških šol in posamičnih ustvarjalcev, in najlepše pri vsem skupaj je dejstvo, da so intervencije, inštalacije in skulpture popolnoma, zares popolnoma predane v roke ljudem.
Na njih plešejo, plezajo, prevprašujejo koncepte, a mi vas peljemo naprej. V Pabellon Kuba, kjer se v projektu Entre, dentro, fuera/Between, inside, outside prvič v zgodovini bienala s skupnim izborom umetniških del predstavljata kustosinja s Kube in kustos iz ZDA.
In za konec v Romerillo, eno od najbolj »zakotnih« havanskih mestnih četrti v predelu Playa. V četrt, ki je postala »organski muzej likovne umetnosti«. Njegov ustanovitelj je Alexis Leiva Machada, bolje poznan kot Kcho, najprodornejši, mednarodno najbolj priznani kubanski ustvarjalec, l. 1995 s svojimi 25 leti najmlajši umetnik Latinske Amerike, čigar delo je v svojo zbirko uvrstila newyorška MoMA. Kcho je razstavljal tudi v Vatikanu: njegove barke, barke vseh oblik, barv in oblik, ki so klicale pozornost na obupane migracije Kubancev čez Floridski preliv, so že zdavnaj pretresle vse nenavadne, vse z embargom prežete politično-diplomatske naveze.
»Veste, Kcho je študiral tukaj blizu, na ISI, umetniški šoli. Spomnim se, kot bi bilo včeraj – hodil je mimo moje napol podrte hiše in mi govoril: 'Najprej doštudiram, nato odnesem kubansko umetnost po svetu. Nato pa pridem nazaj in ti popravim hišo.' In to je naredil! Vrnil se je! Kcho! Prišel je v Romerillo in nam popravil hiše, vrnil upanje!« nas že pri prvi hiši pozdravi vitalna babica.
Kcho je v četrti Romerillo vzpostavil mrežo majhnih, vsem dostopnih galerij in muzejev, v katerih razstavljajo najpomembnejši predstavniki svetovne sodobne umetnosti, recimo Marina Abramovič ali Vejvej. Umetniška dela je postavil v dnevne sobe »običajnih ljudi«, poslikal jim je fasade, organiziral ulične fešte … Na otvoritvi Organskega muzeja umetnosti Romerillo so bili zbrani čisto vsi domačini od blizu in daleč. Skupina plesalcev je norela na hoduljah. Otroci so nebrzdano prepevali.
»Umetnik je to, kar smo vsi. Človek. In človek mora deliti s sočlovekom. To je v njegovem bistvu. Družbenost. Kolektivnost. Skupnost. Eno samo barko imamo, uporabiti jo moramo!« nam reče, ko ga vprašamo, zakaj delati angažirano umetnost.
Tukaj ostanemo do nadaljnjega in zremo, kako babice, kubanske babice iz četrti Romerillo, v velikanski barki iz nerjavečega jekla, pod katero gori ogenj, kuhajo juho. Zelenjavno juho, 500 litrov, enolončnico v barki: za soljudi.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015