Francija sedi na ognjeniku, ki ga bo vsak čas razneslo
10. 02. 2014
Ime Richard Millet Slovencu, še tistemu, ki bere francosko, ne pomeni kaj prida. Pisatelj, ki je obiskal Slovenijo sredi lanskega decembra, pa ima za seboj dovolj zanimivo življenjsko zgodbo (med državljansko vojno v Libanonu se je kot prostovoljec bojeval v vrstah krščanskih falangistov) in poklicne kvalifikacije (urednik pri založbi Gallimard, ki je prepoznal mnoge bodoče uspešnice, med drugim Littellove Sojenice), da si ga novinar zaželi za sogovornika. Francoski rojaki od poletja 2012 Milleta povezujejo z naslovom njegovega razvpitega pamfleta Éloge littéraire d'Anders Breivik (Književna hvalnica Andersu Breiviku), v katerem kritizira multikulturnost.
Ampak Richard Millet je predvsem pisatelj, ki je v zadnjih tridesetih letih, odkar se je po petnajstih letih dela v prosveti posvetil književnosti, izdal kar sedemdeset romanov, esejev, krajših zapisov. Njegov slog pisanja odlikuje bogato besedišče, pripovedni lok pa se vije v zavitih okljukih in se, podobno kot pri (bolj znanem rojaku) Marcelu Proustu, iz sedanjosti rad vrača v preteklost prvoosebnega pripovedovalca. O njegovem književnem opusu so razpravljali na seminarju Literatura in njeno okolje: vojna, religija in glasba, objekt razprave pa je sedel v prvi vrsti predavalnice in s skrivnostnim nasmeškom na obrazu nemo poslušal vse referate. Kakšen občutek je bilo prisostvovati debati literarnih teoretikov o njegovih lastnih delih? Hecen, a polagoma se navadiš in se ti zdi, da govorijo o nekom drugem, odgovarja Millet dan po seminarju na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki se ga je udeležil na povabilo Francoskega inštituta. Toda zaradi njegovega slovesa neutrudnega kritika francoske družbe se vprašanja, ki se tičejo literature, umikajo tistim, ki zadevajo politični angažma.
Richard Millet je bil »problematičen«, še preden je francoska (levičarska) javnost v njem prepoznala zagovornika poboja, kakršnega je uprizoril mladi norveški neonacist. Že pred kakšnim poldrugim letom je v neki TV-oddaji izjavil, da nekdo, ki je pripadnik tretje generacije priseljencev in se imenuje Mohamed, po njegovem mnenju ne more biti Francoz. V svojem pamfletu, ki bi ga lahko primerjali s pisanjem (tisti čas že) ostarele italijanske novinarske dive Oriane Fallaci Bes in ponos, resnici na ljubo ne zagovarja nasilja, temveč za pokol krivi multikulturnost sodobnih družb in ohlapen čut nacionalne pripadnosti, zaradi katerega je bil Breivik žrtev in rabelj hkrati. Millet si mnenje o priseljencih iz severnoarabskih držav z muslimansko veroizpovedjo deli s pisateljskim kolegom Houellebecqom, ki je leta 2001 islam razglasil za »najbolj pri**knjeno religijo« (islam, la religion la plus con) – in jo odnesel s celo kožo. »On si to lahko privošči, ker se bolje prodaja kot jaz,« pripomni Millet, ki je za svoj verbalni delikt moral plačati z mestom urednika pri založbi Gallimard, ki ga je bil prisiljen zapustiti. Ostal mu je tudi grenak priokus, da v Franciji, deželi, ki je svetu dala osebnosti, kot sta Rousseau in Pascal, in ustoličila strpnost kot eno temeljnih družbenih vrednot, ne more več javno izražati svojega mnenja (brez strahu pred posledicami). Zato razmišlja, da bi zapustil državo in odšel poučevat (najbrž francoščino) kam v tujino. »Kar je spet težko, kajti moja nabito polna kartoteka me povsod spremlja,« se poskuša pošaliti. Med pogovorom v preddverju enega ljubljanskih hotelov se z nekakšnim mazohizmom označi za »najbolj osovraženega pisatelja v Franciji«. In nato utemeljuje, da je prekoračil prag politične korektnosti, ki po njegovem mnenju stiska v primež javni diskurz v Evropi bolj kot v ZDA. Sploh pa je Francija ena najbolj komunističnih držav, doda, politična korektnost je v njej dogma, malone religija. Poleg religije človekovih pravic, seveda, s pododdelkom multikulturnosti. »V tej novi religiji sem heretik, in to po lastni volji.«
Asimilirajo se Portugalci in Poljaki
Rekli so mi, da v Sloveniji sicer obstaja občutek politične korektnosti, vendar ni tako dvoličen kot v Franciji, nadaljuje Millet. »In v par dneh pri vas na cesti nisem opazil niti enega črnca,« pove sogovornik. Najpozneje od tu naprej pogovor steče kot igra namiznega tenisa, resda z ne tako bliskovitimi in nasilnimi udarci, temveč tako rekoč vljudno kramljajoč, pa vendar mojemu sogovorniku ni bilo prihranjeno nobeno vprašanje – zastavljena so mu bila skoraj vsa s spiska z naslovom Kaj ste si vedno želeli vprašati desničarja, pa za to ni bilo priložnosti. »Je to dobro ali slabo? Mar temnopolti ne poskrbijo za nek pridih svetovljanstva, ki ga v Sloveniji ni zaslediti?« me zanima. Hočem samo reči, da je prebivalstvo pri vas homogeno, odgovarja Millet. »Pravi čudež je, da vam je, dvema milijona, uspelo obstati tu in si pisati lastno zgodovino. Mar ni to lepo? In ne recite mi, da je Slovenija multikulturna država!« Odkimam, kajti tega res ne bi mogli trditi, zato pa z veseljem povem, da je tako maloštevilna narodnostna skupnost, ki se ne meša s prišleki, izpostavljena nevarnosti dednih degeneracij (in-breeding). Nikakršnega smisla se nima slepiti, da so priseljenci v sodobni Franciji vsepovsod (in da, kot opozori Millet, včasih kot belopolti Francoz štrli iz mavričnega nabora potnikov na pariškem metroju). Prav tako je jasno, da Francija v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja brez vojske imigrantov, ki so prišli iz nekdanjih kolonij, ne bi naredila gospodarskega preboja. Kaj potemtakem ukreniti, da bi zmanjšali težave z njimi? Treba je poudariti, odgovarja, da se je del priseljencev uspešno vključil v francosko družbo, recimo Portugalci in Poljaki, se pravi tisti, ki so krščanske veroizpovedi in latinskega izvora. »Torej, ne latinskega, Poljaki niso latinskega izvora, so jim pa skupne judovsko-krščanske korenine.« S prišleki iz nekdanjih francoskih kolonij v Afriki pa so same težave; ne vem, kaj si tujci mislijo o do zob oboroženih vojakih, ki patruljirajo po pariških ulicah, se sprašuje. In si potem kar sam odgovori: »To je vojna.« Tega nihče ne omenja, tako kot se med muslimani v Franciji javno ne obsoja atentatov, ki so jih izvedli islamski skrajneži. Obstaja tudi rasizem muslimanov do belcev, nadaljuje. »Francija sedi na ognjeniku, ki ga bo vsak čas razneslo.«
Diskurz viktimizacije
Priseljenci se v Franciji torej ne asimilirajo kot v ameriškem talilnem loncu, temveč niti malo ne opustijo svojih navad. »Francosko levico boste z velikim zanosom slišali razlagati, da je Montreuil (eno od pariških predmestij z velikim številom socialnih stanovanj, op. A. T.) drugo največje malijsko mesto na svetu, jaz pa v tem ne vidim nič sijajnega. Pa naj gredo sami živet tja, če se jim zdi tako krasno! Vsi moji levičarski prijatelji stanujejo v šestem in sedmem pariškem okrožju (ki sta med najprestižnejšimi, op. A. T.). Sam pa menim, da se morajo priseljenci vsaj naučiti jezika, v ZDA si celo nadenejo amerikanizirano ime,« opozarja. In ovrže tezo, da je njihova neprilagojenost posledica francoske oholosti, ki tujce a priori zavrača. »Ne, to nikakor ne drži, nihče jih ne zavrača, gre za diskurz viktimizacije, ki ga je iznašla levica.« In priseljenci da so zelo hitro pogruntali, kako je treba ravnati: če se v metroju sporečete s priseljenci, čeprav prepir ni povezan z rasizmom, razlaga Millet, vas takoj obtožijo nestrpnosti in potem se odvrti spirala slabe vesti in kesa, ki Francijo in Francoze prežema zaradi kolonialnih eskapad v preteklosti.
Era podkulture
Tudi Milletov somišljenik, filozof in pisatelj Alain Finkielkraut, se je pred nedavnim v knjigi L'dentité malheureuse (Nesrečna identiteta) razpisal o francoski nacionalni identitet, ki mora biti skupna. In takoj so se nanj zgrnile zmerljivke. »Francija je postala okolje, v katerem posameznik z drugačnimi idejami doživi javni linč,« ugotavlja Millet. Povsem strinjam se z njim, res je grozno – zanj še tem bolj, ker se daje v zobe javnosti tudi s svojim zagovarjanjem katolištva. Zakaj si je od vseh dežel v Evropi izbral prav Francijo, ki je ena najbolj sekularnih držav v Evropi, tako da njegov boj že prav tragikomično spominja na spopad z mlini na veter? »Vse, kar vam razlagam, počnem z zavedanjem, da je vojna že izgubljena.« Nič pa mi ne more pregnati prepričanja, da je evropska kultura v svoji srži katoliška, pristavi. In rad bi, da te dediščine ne bi pozabili. Ne bi hotel, da Michael Jackson obvelja za kulturo. Američani imajo tudi svojo pravo kulturo, a za veliko francoskih medijev Jackson sodi v ta okvir, kar seveda ni res, oni pa ga postavljajo ob bok Mozartu. »Za to ima zasluge skorajda patološka demokratizacija kulture. Niti tega se ne sme več reči, da so John Coltrane in jazzovski glasbeniki vredni več kot Michael Jackson.«
Raven kulture se niža vsepovsod, napočila je era nekakšne podkulture, je Milletova teza, ki jo je razvil v eseju z naslovom Langue fantôme, izdanem malo pred Književno hvalnico Andersa Breivika. Eden od znakov erozije kulture je sodobni roman oziroma to, v kar se je roman izrodil. Svet je preplavilo sranje, kakršna so dela Dana Browna, ki ne bi smela obveljati za romane. »Umberto Eco je velik teoretik in izvrsten semiotik, a ko se spravi k pisanju romanov, kakršen je Ime rože, zame ni nič boljši od Dana Browna.« Vsi umetniki, od pisateljev do slikarjev, glasbenikov … so v preteklosti uživali mnogo večji prestiž kot danes, ko se morajo pojavljati v medijih in na različnih dogodkih, podpisovati svoje knjige, z obžalovanjem ugotavlja Millet. Njegovo pojmovanje literature je skorajda podobno čaščenju; o tem, kako je v njem dozorel pisatelj, pripoveduje v Confession négative, nekaj sto strani dolgem poročilu iz libanonske državljanske vojne, ki pa prinaša tudi razmisleke o svetovnem nazoru in med drugim njegovo prepričanje, da samo vojna naredi pravega pisca. »Zato so mi očitali, da sem obseden z orožjem in da sem se iz istega razloga odločil objaviti Littellove Sojenice,« doda. Vojna je dandanes tema, o kateri ljudje ne marajo govoriti. »Nočejo govoriti o vojni, nočejo govoriti o zgodovini – postati hočejo celina brez spomina; to je njihov ideal – postati Američani, brez spomina, cool, multikulturni,« resignirano pristavi. Je pesimist? Ne, to pa ne: »Lahko bi rekel, da verjamem v posameznike. Oni so tisti, ki lahko rešijo človeštvo, ne pa stranke ali gibanja. Pisatelji, glasbeniki, cineasti.«
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
