Identitete slovenske politike

To na videz preprosto vprašanje smo zato zastavili akademiku dr. Janku Kosu, sociologu dr. Jožetu Vogrincu, profesorju latinščine in antične zgodovine dr. Alešu Mavru in nekdanjemu predsedniku stranke Zares Gregorju Golobiču. Odgovori nanj in še na nekaj drugih podvprašanj (navajamo jih v okvirčku) so bili pričakovano raznoliki, tako kot so raznoliki sogovorniki. Skoraj vsi pa so se strinjali, da delitev na politično levico in desnico pri nas ni jasna in da iz tega izhaja cel kup anomalij, značilnih za naš politični prostor. Mnogo preveč pomembno vlogo igra zgodovina, ki je nikakor ne znamo preseči, prav tako smo preveč ujeti v manihejsko delitev na naše in vaše, rdeče in črne, komuniste in antikomuniste. Skozi takšna očala (z rdeče ali črno obarvanimi stekli) bo najbrž brano tudi to besedilo, mogoče niti ne v celoti, ampak samo polovično – tista polovica, ki je »naša« …

Slovenija je podobna Španiji

Po mnenju dr. Aleša Mavra se pri nas in širše opredeljuje delitev na levico in desnico zgodovinsko, vrednostno in gospodarsko. V vseh tradicijah (anglosaška, francoska, nemška) so ta področja igrala različne vloge, mi smo najbliže francoski tradiciji, ker gre v obeh primerih za izrazito prevlado zgodovinskih prelomnic pri ločevanju na levico in desnico. V Franciji gre pri razdelitvi na levico in desnico za odnos do revolucije, ki se pozneje še zoži na odnos do Katoliške cerkve in monarhije, v Sloveniji je ključen odnos do polpretekle zgodovine, kjer pa vlogo črte ločnice velikokrat spet igra Katoliška cerkev. Danes je seveda pomen nekdanjih odločitev v Franciji precej manjši kot v Sloveniji.

Aleš Maver

V nemškem prostoru, kjer je sicer v drugi polovici 19. stoletja potekal kulturni boj, v današnjih političnih delitvah zgodovinska vprašanja ne igrajo praktično nobene vloge več, v Veliki Britaniji prav tako ne. Na Slovenskem izrazito prevladujejo zgodovinski razlogi za delitev, tako vrednostni kot gospodarski so v drugem planu, zato prihaja do zapletov. Maver poudarja, da je okolje, ki je po načinu delitve na levico in desnico nam najbliže, Španija: zgodovinsko izrazito katoliška država, kjer se je v bližnji preteklosti bíla državljanska vojna, kar je izkušnja, ki jo prav tako povezuje s slovenskim prostorom. V Španiji je politični prostor razdeljen v glavnem na podlagi odnosa do frankizma, do Francove diktature, pri čemer igra Katoliška cerkev tako v predstavah podpornikov kot nasprotnikov vlogo branika tradicionalne, stare Španije, iz kakršne je izšel tudi Franco.

Zgodovinska delitev prevladuje

Če podrobneje razložimo vsa tri pojmovna polja, na katerih se v Sloveniji riše ločnica med levico in desnico, potem je treba reči, da je zgodovinska prelomnica, kot že omenjeno, medvojno in povojno dogajanje; na vrednostnem gre za neke sisteme vrednot, ponavadi se desnico enači z bolj tradicionalnim, konservativnim naborom vrednot, medtem ko se levico povezuje z liberalnejšimi idejami. A tudi to je v Sloveniji podrejeno zgodovinskemu kriteriju, tako da se utegne zgoditi, da bo nekdo, ki je socialno izrazito liberalen, vseeno nagnjen na desno, imamo pa izrazite socialne konservativce, ki so zaradi odnosa do zgodovine na levici. V gospodarstvu je, poenostavljeno povedano, tako, da levica poudarja vlogo države, medtem ko desnica stavi na zasebno pobudo in oznanja fiskalno konservativnost. V Sloveniji je tudi ta delitev v senci zgodovinske. V prejšnjem sklicu parlamenta smo denimo imeli stranko Zares, ki je po svojih gospodarskih pogledih sodila na desno in je od vseh dosedanjih strank imela največ potenciala, da bi zaradi tovrstnih pogledov presegla zgodovinsko delitev, a jo je odnos do povojne mitologije vsakič znova potegnil nazaj na slovensko levico.

Po mnenju Aleša Mavra je vloga medijev pri političnih debatah v Sloveniji nasploh precenjena, nekateri politiki si tudi preveč obetajo od nadzora nad njimi, zato prihaja do tragikomičnih situacij. Vsekakor pa so mediji vseh dvajset let po osamosvojitvi večinoma brez konstruktivne debate in refleksije ohranjali miselne vzorce povojne politične mitologije. Ta mitologija je prej skoraj petdeset let povsem obvladovala sceno in je še danes prevladujoča. Človek bi mogoče naivno pričakoval, da se bodo s tem nasprotja med levico in desnico zmanjšala – kajti v javnosti je bila vseskozi navzoča ena sama razlaga, druga pa potisnjena v ilegalo in do leta 1990 v celoti izgnana iz javnega prostora. A v resnici so se še povečala, kajti v ilegali se je drugo mnenje še utrdilo. Če bi bil slovenski prostor ves ta čas normalen prostor dialoga, bi se med tema dvema idejnima konceptoma napetosti zmanjšale, tako kot denimo v Nemčiji, kjer so prav tako obstajala huda verska, regionalna, idejna nasprotja, a se je to vsaj v Zahodni Nemčiji zelo omililo. V Španiji, po drugi strani, delitev še ni presežena, saj je štirideset let po državljanski vojni prevladovala samo ena optika.

Miselni vzorci podobni na obeh straneh

Kar zadeva levico in samorefleksijo glede polpretekle zgodovine, Maver opaža, da doslej ni bilo čutiti prave volje, da bi jo opravila, razen pri Borutu Pahorju. Je pa to nujni korak, ki jo čaka. Obstajata dva bistvena problema, ki takšno samorefleksijo blokirata. Prvi je »ohranjanje posestnega stanja«, pojem, ki ga v slovenski politični zgodovini poznamo iz 19. stoletja, ko so Nemci hoteli na Kranjskem ohraniti posestno stanje, se pravi tisto, kar so imeli prej in bi zaradi slovenizacije izgubili. In ker je levica pri nas imela petdeset let oblastni monopol, je seveda v izraziti prednosti, samorefleksija pa bi del prednosti postavila pod vprašaj. Prednosti pa se, jasno, ne bi nihče z veseljem odpovedal. Drugi problem je, da je veliko akterjev med- in povojnega dogajanja še živih in njihova beseda še vedno veliko zaleže v današnjih političnih strankah. Še po izginotju tega vpliva bo težko, enako kot v Španiji. A tudi pri nekaterih na desnici so težave v zvezi s tem. Nasploh na obeh straneh še vedno prevladuje vojaška logika, katere bistvo je, da se vojak vedno bojuje proti utelešenemu zlu: vse, kar smo naredili mi, je bilo prav in v službi boja proti zlu, vse, kar je naredila druga stran, je bilo narobe. Jasno pa je, da je odgovornost levice večja, ker je v tem spopadu zmagala in imela dolga desetletja skoraj popoln monopol nad resnico. Miselni vzorci pa so na obeh straneh podobni …

V zahodnoevropskem prostoru se je v povojnem obdobju delitev na levico in desnico zabrisala, po mnenju Mavra pa lahko tudi gospodarska kriza ustvari okoliščine za nove delitve, ki pa še niso na vidiku. Če bo v kratkem prišlo do volitev v Grčiji, bomo najbolje videli, kakšne so možnosti; verjetno se bo tam kot ključna pokazala ločnica med levico in skrajno levico. Tudi v Franciji se že dogaja nekaj podobnega: radikalna levica izziva tradicionalno, ki je bila dojeta kot preveč medla v primerjavi z desnico, čeprav v prvem krogu predsedniških volitev na koncu ni dosegla pričakovanega uspeha. V Sloveniji je bila za novo levico priložnost v zadnjem volilnem obdobju, a se je izjalovila, ker so bila skoraj vsa središča, iz katerih bi se lahko izvalila, preveč navezana na staro povojno politično mitologijo in etablirano levico. Drugo polje, na katerem lahko v Evropi (v Sloveniji za zdaj ne) pride do novega pregrupiranja političnih tokov, je odnos do priseljevanja in razvpite multikulturnosti, kjer bi se na desni znašli vsi, ki so do teh procesov zadržani. Nekaj podobnega se v zametkih že kaže v Nemčiji, kjer izstopa primer nekdanjega berlinskega senatorja (v rdeče-rdečem senatu!) Thila Sarrazina, ravno tako pa je konservativni francoski predsednik Sarkozy v svoj čoln pritegnil kar nekaj uglednih zmernih socialistov.

Maver se strinja s trditvijo, da si z izrekanjem za desničarja pri nas očrniš javno podobo, in to ne glede na to, kdo je na oblasti in kdo v opoziciji. Razloga za to sta po njegovem mnenju dva: prvi je zgodovinsko pogojeni negativni odnos dobršnega dela Slovencev do Katoliške cerkve, ki je deloma sfabriciran zaradi sistematičnega izrinjanja Cerkve iz javnega prostora po drugi svetovni vojni. Deloma pa se je izoblikoval tudi zato, ker je – in pred tem si ne smemo zatiskati oči – imela Katoliška cerkev od 17. stoletja naprej na Slovenskem monopolni položaj, ki ga ni vedno izrabila za skupno dobro, temveč velikokrat za lastne interese, kar sicer ni nič nenavadnega. Prav tako velja poudariti, da se je Katoliška cerkev na Slovenskem bolj kot v kakšni drugi državi, denimo na Poljskem ali Irskem, v skoraj vseh obdobjih, ko je imela vodilno vlogo v družbi, precej opirala na oblast. To verjetno ni ravno pozitivno vplivalo na njen status v zavesti Slovencev. Drugače si niti ni mogoče razložiti vseh vidikov silnega izbruha nasilja do nje med drugo svetovno vojno in po njej, kar se je zgodilo samo deset let po tistem slavnem evharističnem kongresu, ko se je zdelo, da je vsa Slovenija katoliška. Drugi razlog je, da veliko Slovencev (v veliki meri nezavedno) slabo preboleva razpad nekdanje skupne države; Slovenija je bila (in bi bila) v njej vedno najrazvitejši del, kar je Slovencem ogromno pomenilo. Desnico po drugi strani enačijo z grobarji Jugoslavije, čeprav je zanjo spet pomembnejša navezava na Katoliško cerkev. A to je pravzaprav paradoks: čeprav se Katoliška cerkev – tako na pamet in površinsko – res identificira s politično desnico, v resnici ni več ne organizacijsko ne kadrovsko ne idejno njena vodilna sila. Poleg tega precej njenih predstavnikov v odnosu do gospodarskih vprašanj in celo do polpretekle zgodovine goji nekatere poglede, ki so vse prej kot desni, zaradi česar je takšno enačenje v veliki meri neupravičeno. Ker pa so zgodovinski razlogi bistveni, današnje stanje bolj malo šteje. Zato se Mavru ne zdi verjetno, da bi oznaka desničar kaj kmalu nehala biti psovka … Sicer pa te tudi v zahodni Evropi kot desnega intelektualca gledajo bolj postrani, dodaja. Drži pa tudi, da imajo zahodnoevropske države širšo plast intelektualcev konservativne elite, ki se brez težav kosajo z levimi kolegi.

Jože Vogrinc

Levica je enotna le v odnosu do desnice

Kar zadeva civilizacijo in kulturo, smo po mnenju dr. Jožeta Vogrinca, docenta oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, dediči vsega po malem – kontinentalne izkušnje, ki je malo francoska, malo britanska, malo nemško-avstrijska. Ker pa smo živeli v socializmu in ga pustili za seboj, je levica kot nekaj, kar je znotraj nekega kontinuiranega spektra, po osamosvojitvi na novo definirala svoj pomen. Glede splošnih, strukturnih pogojev pojavljanja levice v evropski tradiciji se zdi smiselno poudariti, da se ves čas prepletata dva, med sabo protislovna momenta formiranja levice. Če vzamemo za značilnost francoske revolucije (v duhovnem smislu) družbo, v kateri naj bi vladali svoboda, enakost in bratstvo, moramo ugotoviti, da do danes ti ideali niso bili uresničeni. Levica pa se je ves čas napajala iz tradicije udejanjanja neudejanjenih obetov. Ideal je ob tem ostala družba, v kateri bi se vsak posameznik v polni meri lahko realiziral; a enakost se je izkazala za enakost pred zakonom, ki je dejanska družbena neenakost v pogojih življenja in dela, svoboda je v praksi neenakost in bratstvo je fikcija, razlaga Vogrinc. To so splošni pogoji, v katerih levica vedno znova nastaja. Točka, kjer je levica, pa se vedno znova premika, dokler ostaja družba taka, da ti pogoji niso udejanjeni. Na polu neuresničenosti se stalno nekaj dogaja – merila, kaj je levica, se zato vedno znova vzpostavljajo in tudi zapletajo. Dinamični pol nasprotja med levico in čem drugim je na levici, desnica ima vedno ta privilegij, da se ji ni treba definirati na tak način.

Kolikor se levica bori za udejanjenje idealov, nasproti drugim, ki menijo, da je družba že taka, kakršna lahko je, tako se v družbi vedno vzpostavlja razlikovanje med levico in desnico. Po drugi strani pa je levica tista, ki je prisiljena izdelovati programe in izrekati obljube o pozitivnih spremembah, kajti če tega nima, ni levica. To pomeni, da se levica vedno notranje razgrajuje, odtod ta notranja dinamika; in pravega levičarja definira prav to, da meni, da drugi levičarji niso pravi – razen njega samega. »Samo nasproti desnici se lahko levičarji kažejo kot enotna sila in rezultat moje analize je, da je levičarstvo kot drža neproduktivno,« pravi Vogrinc. »Mislim, da so veliki misleci političnih sprememb to dobro vedeli. Med tiste, ki so sami sebe šteli za komuniste, prištevam Lenina ali Brechta; Lenin je bil velik kritik levičarstva, Brecht je trdil, da je komunizem sredinski. S tem nočem braniti nekakega idealnega komunizma, temveč želim povedati, da je program družbenih sprememb nekaj izjemno aktualnega, a ga je hkrati nemogoče preoblikovati v realistično družbeno gibanje, če izhajamo iz samooznake levice. Temu bi se morali po mojem mnenju odpovedati, in zdaj se bližamo slovenski zgodbi: pri nas so splošnoevropske razmere, v katerih se je razvijala levica, dodatno zapletene zaradi travme iz druge svetovne vojne, antagonizma med partizani in domobranci.« Tudi ta travma je v bistvu neproduktivna, kajti kolikor je levica ujeta v nasprotovanje desnici, toliko časa zadošča, da si levičar, da nasprotuješ desnici ne glede na to, kaj ta desnica počne. Zakaj? Zato ker niso samo volivci tistih sil, ki se razglašajo za levico, tisti, ki hočejo družbene spremembe. Kadar se torej samorazglašena levica sama reducira na program in miselni svet, ki se ne ločita od tistih, ki ju ima desnica, sprejema kapitalistični, meščanski horizont. Taka levica nima prihodnosti, ker ne ponuja ničesar, česar ne bi tudi desnica. Z drugimi besedami: smiselni projekt je po mnenju Vogrinca izhod iz kapitalizma, o katerem pa nič ne vemo.

Izhod iz kapitalizma

Sogovornik se strinja, da obstoječa delitev na levico in desnico ni aktualna. A tisti, ki se danes samooznačujejo za levičarje, so v položaju, ki je notranje protisloven, in to ne le v Sloveniji, temveč povsod. Kot paradigmo lahko vzamemo Slavoja Žižka, ki se razglaša za levičarja, čigar sporočilo je – če ga brutalno poenostavim, dodaja Vogrinc –, da če mora levica izbirati med liberalizmom in komunizmom, je liberalizem nasprotna izbira, in odločiti se moramo za komunizem. »Tisti trenutek, ko se vprašamo, kaj ta komunizem je, je edino, kar o njem zanesljivo vemo, da nočemo imeti komunizma, kakršnega smo imeli v 20. stoletju.«

Duhovni horizont tega, kar si moramo upati, če hočemo to družbo spremeniti, je izhod iz kapitalizma, je prepričan Vogrinc. Verjame, da smo v strukturni krizi kapitalizma, za katero je gotov, da se bo poglabljala in da zato nihče v tem trenutku ne ve, kako bi morali ravnati, saj »nihče ni aboniran na resnico«. V takšnem položaju delitev na levico in desnico – v okvirih Evrope, če ne kar globalno – služi samo kapitalu, ker omogoča reprodukcijo političnega nasprotja, ki preprosto nima ustreznika v realnih okoliščinah, je samo premestitev in preslikava družbenih bojev v neko formo, ki jo kapital zlahka prenese, vendar ničesar ne rešuje. V neki točki se oba pola izčrpata in sta popolnoma nemočna pred nekom tretjim, ki lahko obema naredi škodo.

Etiketizacija in reprodukcija stereotipov

Mediji imajo po mnenju Vogrinca pri delitvi na levico in desnico v slovenskem prostoru precejšnjo zaslugo oziroma krivdo, zato ker s takšnim veseljem sodelujejo pri reprodukciji stereotipov in etiket – »gre za bazične etikete«. Ljudje so besni na politični razred v celoti, ko pa se znajdejo na voliščih, se jih velika večina odloča glede na to, ali so za levico ali za desnico. »Moj argument proti samooznaki levica je tole: vprašajmo se, ali si sloji, ki ne volijo levice, ne želijo družbenih sprememb?« Odgovor ne more biti negativen, seveda si jih želijo, tako kot vsi drugi, je prepričan dr. Vogrinc. Kar zadeva področja, na katerih si želijo sprememb oziroma na katerih se izrekajo o svoji naklonjenosti levici ali desnici, pa odgovarja, da v igri nista ne gospodarstvo ne sistem vrednot, temveč ključno vlogo igra nekaj, čemur bi rekel tradicionalna (ne)navezanost na Cerkev, pri čemer je desnica navezana nanjo, levica pa ne. To se pri nas pogosto enači z nasprotjem med urbano in ruralno kulturo, kar je preveč posplošeno. Za Vogrinca je mnogo bolj očitno nekaj drugega: volišča levice so tam, kjer je bil socializem relativno uspešen pri družbeni preobrazbi in modernizaciji. Toda ta kriterij je veljal petnajst, dvajset let po osamosvojitvi, pred krizo. V krizi pa se karte premešajo, med drugim odraščajo generacije, ki nimajo več izkušnje socializma, da bi lahko primerjale; podjetij, ki so lahko bila uspešna, ni več; kjer se je vlekla kontinuiteta oblastnikov iz socializma, so ljudje glasovali za levico po inerciji. Ko pa volivci ugotovijo, da so se preobrazili v tajkune, se njihovo stališče avtomatično spremeni. Na drugi strani velja isto: ljudje so četrt stoletja volili desnico, ker so bili v času socializma zapostavljeni, vendar tak način odzivanja ni večen. Kot tretje pa sogovornik opozarja na dejstvo, da se Cerkev v Sloveniji kompromitira. »Nobenih zagotovil ni, da bodo ljudje večno glasovali, tako kot jim bodo naročili v župnišču.«

Politične sile v Sloveniji se morajo krepko reorganizirati, in to v prvi vrsti ni vprašanje politike, zlasti ne našega političnega razreda, ampak je stvar tega, ali smo kot družba – pri čemer misli na civilno družbo – sposobni resnega medsebojnega soočenja. »Pri reprodukciji zastarele delitve je namreč pomembno tudi to, da danes lahko ljudje živijo v levem ali desnem miselnem svetu, ne da bi se srečevali z drugače mislečimi.« To je recidiv sveta, v katerem smo morali vsi spremljati iste medije. Nismo vajeni pluralnosti medijev za družbeno dobro v tem smislu, da bi si priznali, da je en medij res zame in za moje potrebe, drugačni mediji pa služijo potrebam drugih, ki imajo prav tako pravico do svojega medija. To lahko razširimo na družbo, zakaj potrebujemo družbeni pluralizem? »Mene katoliški celibat kot življenjski slog, radikalno drugačen od mojega, nič ne moti. V zrcalu mi kaže temeljno razliko z mano in mi tako daje pravico do radikalno drugačnega načina življenja.« Tako bi morali začeti dojemati družbo, čeravno so taka pričakovanja morda malce idealistična … Šele če tako pogledamo na družbo, živimo pluralistično.

Trditev, da si s samooznačitvijo za desničarja očrniš javno podobo, je za Vogrinca nekoliko sporna: »Levica je tista, ki – tradicionalno gledano – obljublja spremembe. Nasproti temu je dovolj, da dobesedno ne naredite nič. In če najdete desno od sebe nekoga, ki ga prepoveste, ker je fašist ali kaj podobnega, ste nenadoma sredina in vam ni treba reči, da ste desničar. Ne zdi se mi, da bi se v Sloveniji kdo zelo trudil deklarirati za desnega. Mislim, da desničar v resnici ni identiteta, ki bi jo kdo sprejel. Desničar je nekaj, kar konstituirajo levičarji, s tem ko se uvrščajo k levičarjem. Kar bodo nekateri razumeli, kot da trdim, da desnice ni, vendar ne mislim tega. Če si pod desnico predstavljamo neko stališče, za katero bi mislili, da je slabše od nekega drugega, potem to gotovo ne velja. Govorim le o tem, da se na spomnim niti enega, ki bi samega sebe javno razglašal za desničarja in bil na to ponosen. Paradoksalno pa je na levici cel kup ljudi, eni se imajo za socialiste, drugi za liberalce, ampak o sebi pa govorijo kot o levici.«

Priznati NOB in poboje

V zvezi s samorefleksijo levice o polpretekli zgodovini Vogrinc poudarja, da se mu zdi pretirano trditi, da je levica izšla iz komunističnih vrst. Meni, da je to precej cenen propaganden trik, s katerim je desnici uspelo reducirati raznolikost in bogastvo stališč, ki se imajo za leve. »Ravno nasprotno: če vzamemo pod drobnogled slog političnega boja Janeza Janše, ga ni politika, ki bi bil bolj zvest metodam dela komunistične partije v najslabših časih.« Naša generacija se je formirala v nekem svetu, kjer smo sprejeli, da živimo v času, kjer je mogoče iti samo naprej in ne nazaj, razlaga. »V nekem določenem trenutku smo si ali pa ne izbrali partijo kot prostor delovanja. Moja generacija se absolutno ni formirala kot komunistična, pač pa v kritičnem razmerju do vladajoče komunistične partije. Nova levica je seveda hotela biti prava levica, a s komunizmom je imela le malo skupnega. Oblast partije je bila realni pogoj delovanja.« Sicer pa bi morali biti t. i. desničarji v Sloveniji sposobni priznati narodnoosvobodilni boj za vrednoto, ne glede na to, kaj so bili njihovi očetje ali dedje, dodaja Vogrinc. Po drugi strani pa bi moral kdorkoli v Sloveniji, tudi najbolj zakrknjen levičar, biti sposoben povojne poboje obsoditi ne le kot nekaj, »kar je bila taktična napaka, temveč kot nekaj, kar se soljudem ne dela«. In dokler levica tega ne bo sposobna, bo obsojena na reproduciranje vzorcev iz preteklosti.

Janko Kos

Izhodišči sta svoboda in enakost

Levica in desnica sta klasična pojma, ki ju na Zahodu poznajo že dolgo, začenja akademik dr. Janko Kos. Pri nas sta mlajša, še pred drugo svetovno vojno ju niso uporabljali, morda le komunisti. Vsekakor se danes pojavlja potreba po pojasnjevanju –kaj je levo in kaj desno, vendar o tem težko sodiš, če si sam na levi ali na desni. Potem ko je odložil knjižico italijanskega filozofa in političnega analitika Norberta Bobbia (1909–2004) Desnica in levica, je Kos dognal, da je pri razjasnjevanju, kaj je danes levo in kaj desno, treba izhajati iz zanesljivega izhodišča, predvsem je treba ugotoviti, kje poteka ločnica med obema. Bobbio piše, da je značilnost levice njeno prizadevanje za enakost, desnice pa ohranjanje stanja, kakršno je. Enakost je lahko v nasprotju s svobodo, opozarja Kos. Levica naj bi si prizadevala hkrati za enakost in svobodo. To protislovje je mogoče razrešiti le, če razlagamo svobodo na filozofski oziroma antropološki ravni (in le z višjega filozofskega stališča lahko presojamo, kaj sta levica in desnica). Poznamo tudi pojma skrajne levice in skrajne desnice; značilnost skrajne levice je anarhizem, cilj pa bolj ali manj utopična družba z do kraja realizirano svobodo in enakostjo, kjer bi bil vsak prestopek zoper enakost kaznovan. Ideal skrajne levice je torej totalitarizem, v katerem bi enakost izničila svobodo.

Skrajnosti se stikajo

Skrajna desnica (razna nacionalistična gibanja, fašizem, nacizem ipd.) si, po drugi strani, prizadeva za družbo brez svobode. Pa smo pri cilju skrajne levice; kar dokazuje, da se skrajnosti stikajo (Les extrêmes se touchent). Ali se v naših strankah takšna opredelitev kolikor toliko sklada? Zakaj je levica v krizi? To sta vprašanji, ki si ju ob tem zastavlja sogovornik in ju poskuša razložiti na praktičnih primerih. Prvi je francoski primer prepovedovanja naglavnih rut v javnosti: ta prepoved je naperjena proti svobodi, njen cilj pa je uveljaviti enakost. Desnica omenjeno prepoved podpira, levica bi je ne smela, češ da ovira osebno svobodo. Enako protisloven je primer iz Nemčije: brat in sestra, ki sta se poročila. Toda zakon pravi, da je incest prepovedan, torej je spolna svoboda omejena. V čigavem imenu? Podobno je s priseljenstvom: desnica se zavzema, da bi se priseljenci izločili ali asimilirali, v ospredju je težnja po enakosti; levica poudarja različnost in s tem svobodo …

To je le nekaj protislovij, ki pričajo o tem, da je razmerje med levico in desnico negotovo – ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu. Levica po Bobbiu prisega na enakost in bi tej žrtvovala svobodo, a tudi desnica zahteva enakost v nesvobodi …

Kaj pa levica in desnica v odnosu do kapitala? V Franciji se je delitev na levico in desnico v nekem zgodovinskem obdobju (po francoski revoluciji) priličila delitvi na monarhiste, ki so bili veleposestniki, in liberalce, ki so bili lastniki kapitala. Kako bi lahko razložili pojav neoliberalizma? Če ta označuje popolno ekonomsko svobodo, kam bi ga torej uvrstili – bolj na levo ali na desno stran? Neoliberalizem hote ali nehote zmanjšuje enakost, odgovarja Kos. Desnica, kakršno poznamo pri nas (sestavljale naj bi jo pretežno stranke s krščanskim predznakom), ga v tem primeru ne bi smela podpirati, temveč bi ga morala v imenu (krščanske) solidarnosti omejevati, razmišlja sogovornik. Leve stranke, zlasti liberalna demokracija, pa kot da so ga avtomatično priznavale, vsaj LDS, ki se ni zanimala za socialna vprašanja.

Levica in desnica pri nas ne moreta biti čisto jasno definirani, podoba obeh je zamegljena, se glasi sklep, ki bi ga lahko potegnili tudi iz razglabljanj o neoliberalizmu.

Polpretekla zgodovina, rakava rana levice

Kakšno vlogo pri tem igrajo mediji? V medijih zvečine delajo kadri, ki so po izvoru iz polpretekle zgodovine, ti kadri so bili socialistično indoktrinirani, meni Kos. Njegovo tezo da potrjuje tudi stališče, ki ga mediji zavzemajo do neuvrščenosti – naše stranke so resda za EU in Nato, a vendarle se zdi, da je v medijih še vedno prevladujoča opcija neuvrščenih, denimo kar zadeva stališče do Palestine. Naša levica bi morala biti v zunanji politiki bolj ali manj neuvrščena, malo bolj naklonjena ZDA, manj pa Kitajski in Rusiji. Desne stranke so odkrito podpirale ZDA. Opredeljevanje bi moralo biti seveda odvisno tudi od tega, kakšna je (bila) ameriška politika.

Zakaj vsakdo, ki se javno opredeli za desničarja, s tem očrni svojo podobo? V medijih, pa tudi v zasebnosti levičar velja za pozitiven pojem. A sogovornik zatrjuje, da pozna ljudi, ki se hote izrekajo za desničarje, in če to izreče nekdo, ki je kristjan in prisega na krščanske vrednote, potem ne vidi razloga, da ne bi oznaka zvenela pozitivno. Desničarstvo je lahko pozitivno tudi v povezavi s slovensko nacionalno zavestjo, razmišlja Kos. Slovenci smo bili vedno mnenja, da so nacionalisti tisti, ki so ekspanzivni, naš nacionalizem pa je narodnoobramben.

Kar zadeva novo delitev za prihodnost, Kos meni, da bo morala prevladati nekakšna sredinska opcija. Definirati se bo moral pojem nove sredine, v okviru katerega bo treba uravnotežiti principa svobode in enakosti. V tekmovanju, ki ga omogoča svoboda, zmagujejo močnejši nad šibkimi. Kaj je torej pomembnejše – enakost ali svoboda? Odgovor je težak. Svoboda je prvobitnejša, kot gon jo pozna animalični svet, od tod se ohranja v človeku. Težnja k enakosti je pridobitev civilizacije in višje religiozno-moralne kulture. Toda kar je prvobitnejše, ponavadi zmaguje – družbe, nastale iz revolucijskih zahtev po enakost, nazadnje razpadejo, težnja k svobodi je močnejša. Nova politična opcija ne bo mogla zaobiti pojma različnosti in bo morala priznavati razlike: socialne, gospodarske, spolne; in to tako, da svoboda ne bo okrnjena. Kako združiti svobodo in enakost je namreč svojevrstna umetnost. Gospodarstvu bo treba nadeti uzdo v podobi okoljskih zakonov, podobno kot svoboda znanosti ne bi smela biti brezmejna, že danes ji strižejo peruti v imenu bioetike.

Da mora levica sama opraviti refleksijo o polpretekli zgodovini, je bila po besedah Kosa ena od Žižkovih zahtev na enem njegovih nastopov. V resnici je kaj takega težko, levica bi morala priznati neka temeljna moralna načela. Da krščanstvo kaj takega lahko stori, je jasno, saj pozna deset zapovedi, za levico, ki je svobodomiselna in socialno dogmatična, pa je to vprašljivo. Zastaviti bi si morali vprašanje, kakšna je sploh filozofija levice? Je to marksistični materializem? Ta ne priznava občečloveške morale, po Marxu in Engelsu je ni, dokler ni brezrazredne družbe. In če ni Boga, potem je po Dostojevskem vse dovoljeno, razmišlja Kos, potemtakem pa se tudi ni treba opravičevati. Torej bi bilo treba najti neko drugo instanco, Tine Hribar je predlagal svetovni etos, a vprašanje je, ali je dovolj konkreten in zgodovinsko zavezujoč, pa tudi nihče od levih ideologov koncepta svetovnega etosa ni sprejel. Levica skorajda ne more opraviti samorefleksije o polpretekli zgodovini, kar je njena rakava rana, se glasi Kosov odgovor.

Gregor Golobič

Radikalna redukcija na dva pola

Primerjave med vsemi naštetimi tradicijami (anglosaško, francosko in nemško s slovensko) so po mnenju Gregorja Golobiča zelo težavne, prej asociativne kot vsebinske. Tipično je to, da v naštetih okoljih dopuščajo obstoj tretjega, česar pa pri nas ni oziroma ni več, kot poudarja sogovornik. Dosežek slovenske tranzicije je redukcija na zgolj dva pola. Etiketiranju za levico in desnico so se nekatere politične grupacije poskušale izogniti v devetdesetih letih, a so v naslednjem desetletju polagoma izginile. Danes imamo torej opravka z radikalno redukcijo, ki se je zgodila v imenu nečesa zelo retrogradnega, antagonizma med komunizmom in antikomunizmom. Zaradi tega ne moremo vleči vzporednic z nobenim drugim političnim prostorom. Redukcija je zelo trdovratna in blizu nekakšni manihejski logiki, ki se na Slovenskem dobro prime, saj skozi takšno, črno-belo optiko zelo hitro dobiš odgovor na vsa vprašanja in odvezo, da ti ni treba preveč razmišljati. Nato niso več daleč delitve na naše in vaše, pa opredeljevanja o preteklih in polpreteklih temah, odnos do partizanstva, Cerkve, povojnih pobojev, ki vse bolj postajajo glavne točke, v katerih izražamo svojo pripadnost levici ali desnici. Teme iz preteklosti na začetku, tik po izbruhu demokracije v devetdesetih, še niso bile tako pomembne, sčasoma pa so prevladale, razlaga Golobič. Za politično sredino si je sogovornik prizadeval že v času ZSMS, ki si je leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah glasove poskušala nabrati z geslom »Tretji blok«, s čimer je bilo mišljeno tisto, kar je onstran komunistično-antikomunistične delitve. Tudi Janez Drnovšek je bil osebnost, ki je podpirala preseganje delitev, odtod njegovo prizadevanje za t. i. velike koalicije. Če bi hotel najti točko, v kateri je iskanje tretje poti zamrlo in se je polarizacija začela stopnjevati, bi se Golobič odločil za afero Depala vas. Drnovšek je pač poosebljal nedoktrinarno vztrajanje pri tem, da se je treba izogniti polarizaciji, na drugi strani pa je bil Janša. Njegova agenda demonizacije drugega se je še okrepila po prevzemu vodenja Socialdemokratske stranke leta 1993, katere vodstvo je bilo prej v rokah Jožeta Pučnika, ki pa so ga izgnali pod pretvezo, da je nor – v resnici pa jim je bil zaradi zavzemanja za tretji blok trn v peti in kljub antikomunistični epizodi je bil sposoben misliti, kako presegati delitve. Nauk te zgodbe je, da je za to politično opcijo misliti onkraj interne slovenske shizme norost, doda Golobič.

In ker je naš politični razred vse bolj predmoderen, so takšni tudi mediji, zato ne moremo govoriti o sodobni levici in desnici, ker to v družbi nima naslovnika. Zares je bil poskus misliti politiko onkraj delitev, a radikalna zavrnitev priča o tem, da slovenski politični prostor še ni zrel za to, pravi Golobič. Mediji polarizaciji sledijo z dramatično pasivnostjo. Pravzaprav odražajo stanje v politiki: tako kot si del političnih akterjev zatiska oči pred razkolom, se tudi mediji poskušajo pretvarjati, da ne obstaja, fingirajo neko realno stanje in se hočejo prikazati kot nevtralni, onkraj političnih delitev in objektivni. So pa v slovenski medijski krajini tudi »vojaki«, povečini Jurčičevi nagrajenci, pristavi Golobič. Kot enega od procesov, ki potekajo v slovenskih medijih, izpostavi proces kulpabilizacije ali očrnjenja onih, ki so na drugi strani, kajti »če nisi naš reporter, si od drugih«. V tej luči se mu zdi primer obtoževanja Mitje Meršola, da je sodeloval s SDV, nekakšno »iskanje izgubljene časti slovenskega novinarstva«; njegovo domnevno sodelovanje s SDV je bilo problematično zgolj takrat, ko naj bi potekalo, ne pa zdaj – po drugi strani pa se nihče od novinarjev ni hotel obregniti ob dejstvo, da je med poslanci državnega zbora kar nekaj časa sedel nekdanji kolaborant, Jože Bernik. Gre za klasično zgodbo, mediji se trudijo dokazati, da niso omadeževani in pristranski, žrtev pa je resnica.

Urbana desnica je obsojena na neuspeh

Ob besedni zvezi »polpretekla zgodovina« se mi porodi asociacija na zombije, na videospot Thriller Michaela Jacksona, na roko, ki moli ven iz groba in nas drži, pravi Golobič. V resnejšem tonu pa doda, da je vzdrževanje prepričanja, da je refleksija o polpretekli zgodovini potrebna, popolnoma odveč: stvari so nedvoumne, zgodovina je zgodovina in ni razloga, da bi jo spreminjali. S tem povezane teme niti ne bi smele biti predmet politične debate, vse tovrstne provokacije pa bi morali ignorirati. Prav v refleksijskem manku levice tiči vzrok za redukcijo le na leve in desne, kajti ko se izbira zreducira na samo dve opciji, si že poražen, meni Golobič.

Izrekanje pripadnosti desnici po Golobičevem mnenju v slovenskem prostoru ne izzove stigmatizacije, je pa vprašanje, kdo se pri nas, z izjemo Jankovića, javno izreka za levičarja. Tudi desničarstvo se pri nas izčrpa s temami iz polpretekle zgodovine in od tiste točke, ko se je začela radikalna polarizacija, se pri nas dogaja hegemonizacija desnice, pojavljati so se začeli nekakšni pomožni poganjki, kot je denimo Nova Slovenija. »Urbana desnica« je – tako Golobič – poimenovanje za zagato, kako misliti nekaj, kar je onkraj slovenske shizme. In je zato žal obsojeno na neuspeh. »Desno urban« bi bil po takšnih kriterijih, vključno z odnosom do partizanstva, torej lahko Zoran Janković.

Kar zadeva nove delitve, ki bi nadomestile tiste tradicionalne na levico in desnico, je Golobič precej skeptičen in dvomi, da se rojeva kaj novega, tudi na tistih področjih, kjer se porajajo druge dileme, kjer je pod vprašaj postavljena celo predstavniška demokracija. Gibanje Occupy Wallstreet bi lahko označili kot poskus misliti neko novo zgodbo, a se je pokazalo, da za protesti ni ničesar oprijemljivega. Na to vprašanje preprosto nimam odgovora, priznava Golobič, če že iščemo sodobno definicijo levice, ki ni substancialna, se pravi vezana na vsebino, je vidik sodobnega levičarstva v tem, da pušča to zgodbo odprto, za zdaj pa še ni znano, kaj se bo razvilo: »Puščati odprto, hkrati pa ne biti zadovoljen in ne privoliti v stare formule – to je danes sodobno levičarstvo.«

Pogledi, št. 9, 9. maj 2012