Kultura in umetnost v šoli
Kultivirajmo šolski kurikulum!
Foto: Dejan Javornik/dokumentacija Dela
17. 02. 2012
Šole, ki kulturi in umetnosti namenjajo več prostora, dosegajo najboljše rezultate tudi v testih mednarodne raziskave o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti PISA. Kako pa sta umetnost in kultura zastopani v programu slovenske devetletke?
Znano je, da je bil Einstein precej problematičen učenec, in to celo tako, da so ga v tretjem razredu vrgli iz šole, ker ni dosegal zadostnih rezultatov. Samo lepemu igranju violine (in prepričevalskim sposobnostim njegove matere) se je imel mali Albert zahvaliti, da so ga spet sprejeli med šolske klopi. Anekdoto o slavnem znanstveniku je v prispevek o kulturni vzgoji v šolah, objavljen v nekem strokovnem glasilu, vpletel Franci Pivec, predsednik nadzornega sveta Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) in že skoraj dvajset let vodja Zveze kulturnih društev (ZKD) Maribor. Naukov zgodbe o mladem Einsteinu je lahko več, a za potrebe tega pisanja bomo izpostavili tistega o pomenu kulturno-umetnostne vzgoje v šolah. Če se Einsteinu z igranjem violine ne bi uspelo dokazati kot za silo inteligentnemu, bi se znanost 20. stoletja prav lahko odsukala v drugo smer – koliko je torej še otrok, ki v sebi skrivajo neslutene potenciale, šolski program pa jih iz njih ne izvablja, temveč zahteva zgolj memoriranje in reproduciranje podatkov. Ustvarjalnost, umetnostna in kulturna vzgoja v šoli niso samo tratenje časa, temveč otrokom odpirajo nova obzorja, jih vzgajajo v empatične, torej boljše ljudi in blagodejno vplivajo tudi na razvoj veščin, ki jih bodo v poznejšem življenju lahko unovčili na trgu – če je že res na vse treba gledati z utilitarnega vidika. Še zadnji argument v prid umetnosti in kulturi v šolskem kurikulu: šole, ki jima namenjajo več prostora, dosegajo tudi najboljše rezultate v testih mednarodne raziskave o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti PISA. Kako pa sta umetnost in kultura zastopani v programu slovenske devetletke?
Kulturna vzgoja je v šolskem programu zastopana v rednih in izbirnih predmetih (v zadnji triadi devetletke). A razlage, kje naj bi se lotevali kulturnih tem, so dostikrat privlečene za lase in nimajo zveze z resničnostjo: z gledališčem in gledališkimi predstavami da se seznanjajo pri pouku slovenščine, ples obdelajo pri telesni vzgoji, kulturne spomenike omenjajo pri zgodovini. Imenitne kurikule s takšnimi pojasnili, ki jih Slovenija pošilja v presojo ocenjevalcem v Bruselj, tam resda pohvalijo, mi pa si s tem delamo medvedjo uslugo, saj kulture in umetnosti v šoli še zdaleč ni toliko, kot jo prikazujejo, opozarja Franci Pivec, zaposlen pri Inštitutu informacijskih znanosti Maribor (IZUM).
Prvi, ki je v slovenski zgodovini resno razmišljal o šoli, je bil po besedah Francija Pivca že Primož Trubar, ki je zapisal, da je šola, v kateri ne znajo lepo peti, zanič šola. Prevedeno v sodobnejše besedišče, bi to pomenilo, da je šola, v kateri ni kulturne vzgoje, kaj malo vredna in da se v njej tudi matematike ne da dobro naučiti. Kulturna vzgoja lahko otroke rešuje, meni sogovornik, če učenec pri določenem predmetu pogrne, to še ne pomeni, da je povsem brezupen. V primerih, kakršen je bil Einsteinov, se izraža teorija mnogih talentov, ki jih v sebi nosi vsak otrok, treba jih je le odkriti in ovrednotiti, kar se lahko zgodi na različnih področjih in v različnih obdobjih otrokovega razvoja.
Franci Pivec, predsednik nadzornega sveta JSKD
Otrok kot aktivni sprejemnik
Pri kulturni vzgoji sta pomembni dve fazi, prva je faza doživljanja in druga faza interpretacije, se Pivec sklicuje na dr. Robija Krofliča. Z drugimi besedami: najprej ogled gledališke predstave, nato razprava o dogajanju na odru. V naših šolah pa se od otrok zahteva interpretacijo, ne da bi bili poprej izpostavljeni kakršnemukoli doživljaju, v berilih preberejo Prešernov sonet, potem pa morajo odgovarjati na zloglasno vprašanje »Kaj je pesnik s tem hotel povedati?«. Zmotno je tudi, da pri nas še vedno prevladuje bio-psihološki model otroštva, na katerem temelji tudi šolsko delo, njegova osnovna teza pa je, da je otroštvo »naravno stanje biološke in psihološke nezrelosti, pasivnosti in nekompetentnosti«, pri takem otroku pa je kulturna vzgoja lahko le »čim bolj gladka vpeljava v dominantni družbeni in kulturni diskurz, v socialni red in družbeni položaj«. Primerneje bi bilo, če bi sprejeli novo paradigmo otroštva in otroka naposled začeli obravnavati kot aktivni subjekt in ne le kot pasivnega sprejemnika kulture, meni Pivec.
Še ena težava, o kateri se malo govori, so osnovnošolski učitelji. Ti bi morali biti bolj kreativni. Kdor ne premore nikakršnih vzgibov po pisanju, likovnem, glasbenem ali kakršnemkoli drugem ustvarjanju, morda ni primeren za učitelja, je prepričan Pivec. Ob tem se zastavlja vprašanje, iz kakšnega testa so dandanes učitelji oziroma kakšni dijaki se vpisujejo na pedagoško fakulteto. Po neki raziskavi, opravljeni leta 2008, kar 80 odstotkov študentov svoj vpis na pedagoško fakulteto doživlja kot poraz; to pomeni, da so se prej poskušali vpisati kam drugam, mogoče na akademijo za likovno umetnost. V nobenem primeru to ni dobro izhodišče za študij, kaj šele za opravljanje učiteljskega poklica z veseljem in žarom …
Več kultur poznaš …
Pivec je kritičen tudi do pristojnih v Evropski uniji, ki so šele pred kratkim dojeli pomen kulturne vzgoje v šolah; po različnih državah pa so uveljavljeni različni koncepti in pristojni organi v Bruslju se praviloma nočejo vmešavati, da ne bi trčili v nacionalne koncepte … Kar je pravzaprav nesmiselno, kajti prav kultura je transnacionalna in prav s kulturo bi se lahko gradilo evropskost, meni Pivec. Pravzaprav je s kulturo podobno kot s tujimi jeziki: več jih znaš, bolj ceniš in varuješ svojega. In seznanjanje s tujimi kulturami prav tako ne more škoditi.
Kulturna vzgoja se, kot rečeno, v devetletki pojavlja tudi v izbirnih vsebinah, kjer pa je na leto, denimo, razpisanih 169 predmetov, vendar se ti izvajajo samo na 60 šolah po Sloveniji. Nekako tako je tudi z medijsko vzgojo: številke so najprej impresivne in hvalevredne, izvedba pa manj bleščeča, in tako se v praksi z mediji in njihovimi vplivi ukvarja le desetina učencev slovenskih devetletk, opozarja Pivec.
Pri kulturni vzgoji se ne moremo izogniti medijskim vplivom, čeprav bi se večina šol do medijev najraje vedla, kot da so še vedno resnobne »učilne zidane« iz 19. stoletja in da mediji in sodobne tehnologije ne morejo prodreti skozi šolske zidove, pravi Pivec. To je seveda narobe, šola bi učence morala opremiti za kritičen vpogled v nove medije in sodobne tehnologije, brez tega otroci postanejo njihov lahek plen. Novi mediji so neverjetno razširjeni; raziskava med dijaki mariborskih gimnazij v šolskem letu 2009/10 je, denimo, pokazala, da jih kar 70 odstotkov objavlja na spletu. Tega nihče ne spremlja, objave pa nedvomno pričajo o mladostniški kreativnosti, čeravno so dijaki v nevarnosti, da bodo pri ustvarjanju svojevrstnih lepljenk na Facebook in drugih profilih kršili zakone o avtorskih pravicah ipd.
Šport je neenakopravni tekmec
Izpostaviti velja tudi t. i. medgeneracijsko izobrazbeno vztrajnost – to v preprostem besednjaku pomeni, kako se raven izobrazbe iz roda v rod, od otrok do staršev (ne) viša. Slovenija je takoj za Italijo tista evropska država, v kateri je najmanj sprememb in je torej velika verjetnost, da bodo tudi otroci dosegli samo srednjo izobrazbo, če so se rodili takšnim staršem.
Kultura v šoli ima tekmeca v športu, toda bitka s tem je žal že vnaprej izgubljena, ker kultura v nasprotju s športom ni zanimiva za razne proizvajalce ali uvoznike športne opreme, ki si v osnovnošolskih športnih dejavnostih obetajo velik dobiček, opozarja Franci Pivec. Nasploh je pri izvajanju kulturnih dejavnosti po šolah marsikaj odvisno od posameznikov, ki za tem stojijo, pa tudi od osnovnošolskih ravnateljev. In ker so ti po nenapisanem pravilu vedno moški, v pretežno feminiziranem učiteljskem zboru pa so moški ponavadi učitelji telesne vzgoje, torej ni nič nenavadnega, če se v devetletki več pozornosti kot kulturi namenja športu …
Prof. Robi Kroflič
Uporabnost umetnosti
Razprave o nezadostni zastopanosti kulturno-umetnostne vzgoje za šolarje ne segajo v začetek devetletke ali v čas po osamosvojitvi, temveč mnogo dlje nazaj v času – nekako v obdobje romantike, pravi dr. Robi Kroflič, izredni profesor na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani. V drugi polovici 19. stoletja se je po eni strani okrepilo zavedanje o pomenu umetnosti v vzgoji in hkrati je začenjal bledeti vpliv razsvetljenstva, ki je razum postavljal pred vse.
Po drugi strani pa se zaradi prodirajočega utilitarizma ni kaj prida storilo, da bi umetnost v šolskih načrtih dobila več prostora in časa. Ta dvojnost se vleče čez celo 20. stoletje in tudi danes. V tolikanj opevani »družbi znanja« je ukvarjanje z umetnostjo oz. umetnostna vzgoja v šoli predvsem eno od orodij za spodbujanje kreativnosti. Se pravi, da se na umetnostno vzgojo gleda zgolj z utilitarnega vidika, da ni uporabna sama po sebi, temveč spodbuja razvoj kakšnih drugih veščin, bolje unovčljivih v družbi znanja. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je namreč uveljavila t. i. Gardnerjeva teorija o mnogoterih inteligencah, po kateri ukvarjanje z umetnostjo vpliva na razvoj različnih vrst inteligence in po kateri je na primer otrok, ki hodi v glasbeno šolo, bolj odprte glave pri matematiki itn. Vendar se je takšno sklepanje izkazalo za napačno, kajti obe dejstvi nista nujno vzročno-posledično povezani, z drugimi besedami: nadarjenost za glasbo in za matematiko lahko kratko in malo sovpadata, pojasnjuje dr. Kroflič.
Več umetnosti v šoli ne sme pomeniti več pouka o umetnosti (pri katerem se učenci seznanjajo z zgodovino umetnosti), temveč več umetnostnih dogodkov (kjer so otroci soočeni z umetniško izkušnjo kot gledalci/poslušalci ali ustvarjalci). Dr. Robi Kroflič je zato začel razvijati koncept vzgoje preko umetniške izkušnje in vanj vključil tako Aristotelova spoznanja iz Etike in Poetike kot dognanja akademskega slikarja in likovnega teoretika dr. Milana Butine. Umetnost je po Aristotelu poleg filozofije komplementaren način spoznavanja oz. prodiranja do globlje resnice. Treba je izpostaviti več vidikov umetnostne izkušnje, razlaga dr. Kroflič. Prva je sposobnost uživanja v lepem, kar samo po sebi zvišuje kakovost življenja. Poleg tega umetnostna upodobitev ni le preslikava resničnega stanja, temveč tudi izraz umetnikovega dojemanja sveta. Umetnostno delo ponuja vpogled v strukturo zgodbe; narativni vidik sklepanja je pomemben za moralno presojanje. Krepita se umetniška imaginacija in občutljivost za upodobljeno tematiko, razvije se sposobnost premagovanja strahov in stereotipov. Na koncu se zgodi katarza, kar bi v današnji pojmovni svet prevedli kot ključen življenjski dogodek, ki je priložnost za osebnostno rast in spremembo.
Zaprtost kurikula
Umetnost ima torej že po formi, ne le po sporočilu, pozitivno pedagoško vrednost. Pouk umetnosti, kakršnega poznamo, pa žal poteka predvsem na ravni razlag in sploh ne zajema tistega, kar umetnost pedagogu omogoča, opozarja sogovornik. Pristnejši stik z umetnino bi omogočili umetniki sami, ki bi predstavljali svoja dela. Neposredno povezovanje med šolami in umetnostnimi inštitucijami je bila tudi ena od dejavnosti projekta Kulturno žlahtenje najmlajših, katerega rezultate so predstavili v letu 2010, financiran pa je bil iz evropskih strukturnih skladov. Vanj so zajeli vrtčevske otroke, stare od enega do pet let; nasploh je pri nas v vrtcih mnogo bolje kot v devetletki poskrbljeno za »kulturno žlahtenje«, ocenjuje dr. Kroflič. Vzrok je preprost: kurikulum je v vrtcu bolj odprt in pedagogi lahko sami izbirajo dejavnosti, ki so sicer definirane, kar zadeva razvoj določenih področij, a vzgojitelj(ica), ki je bolj vešč(a), lahko na primer združi obvladovanje matematike in umetnostno izražanje. Tudi za devetletko bi bilo zategadelj bolje, če bi imela bolj odprt kurikulum. Umetnostna vzgoja ne more biti stisnjena v posamezne sekvence, običajno zahteva blok ure in rezultati se kažejo na daljši rok. Izbirne vsebine, če so resno zasnovane in izvajane, lahko pomanjkanje umetnostne vzgoje v učnem načrtu nadomestijo. V svetu je slišati predloge, da bi kulturno-umetnostno vzgojo pripojili drugim področjem in bi določeno snov predstavili z vseh vidikov. V praksi to pomeni, da bi otrokom pri obravnavanju vode predstavili ne le njeno kemično formulo, temveč omenili tudi, kakšen pomen ima voda za razvoj civilizacij, kako so se zaradi vodnih virov vnemale vojne (in se še danes), pa tudi, kako so o vodi razmišljali in jo upodabljali umetniki. Pri takem predmetu se znanja ne bi samo trpalo v različne predalčke, kar se praviloma dogaja zdaj, pravi dr. Kroflič.
Poraženka v spopadu
Je odsotnost umetnostne vzgoje v šolskih programih posledica duha časa, kjer je umetnost zapostavljena in predstavljana kvečjemu utilitarno, v funkciji zboljševanja kakšnih drugih sposobnosti? Ja, lahko bi tako rekli, se strinja dr. Kroflič, tako je na primer ta čas znotraj šolstva izrazito čislana drama, to pa zato, ker bojda dobro pripravlja na igranje vlog v poslovnem svetu. Toda umetnost je že od antike naprej v raznih konceptih splošne izobrazbe zasedala pomembno mesto. Žal pa je pri šolanju na voljo omejena količina časa, šolski kurikuli so že tako prenatrpani, zato vprašanje umetnosti postaja politično. Vsaka od strok si prizadeva, da bi se v kurikulumu predstavila čim bolj izčrpno. V tem spopadu je umetnost ne odnese dobro, včasih tudi zaradi šibkosti argumentacije, zakaj jo potrebujemo v svetu prevladujočih kapitalskih interesov, meni dr. Kroflič. Z obžalovanjem ugotavlja, da se v Sloveniji o umetnosti v šoli žal govori predvsem v ekscesnih trenutkih, ko npr. neka umetnina domnevno ne sodi v šolski program, denimo roman Andreja Predina Na zeleno vejo.
Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma
Kultura, naša najmočnejša industrija
»Vsak otrok je umetnik. Problem je v tem, kako ohraniti umetnika v sebi, ko odrastemo,« je citat Pabla Picassa, s katerim začne pogovor Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma v Ljubljani, ki bo prihodnje leto praznoval petdeset let in se je v osrednjeslovenski regiji že dodobra vrasel v zavest kot ponudnik kulturnih dejavnosti za mlade. Kulture ni nikoli preveč, pravi Potočnikova, zato Pionirski dom osnovnih šol z naborom bolj ali manj kulturno-umetnostno usmerjenih izbirnih predmetov ne dojema kot tekmecev.
Tako kakor mora športnik, če hoče postati dober, trenirati od mladih nog, tudi pri umetnosti velja, da lahko s kulturno-umetnostnim izobraževanjem otrok začnemo že zelo zgodaj. Umetnost odpira nova obzorja in pri otrocih ne zahteva le memoriranja, temveč spodbuja empatijo, mladi si oblikujejo nov odnos do sveta in do sebe. Seveda pa umetnostno-kulturni predmeti v šolah ne bi smeli biti ocenjevani, tako se spet vse zreducira na storilnost, meni Vika Potočnik. Poleg tega kot škodljivo omeni preveliko zbirokratiziranost šolskih programov (poleg neustreznosti programa na pedagoških fakultetah, ki umetnosti namenjajo premalo prostora ...), šola ni več »valilnica kreativnega potenciala«, priprave na šolsko proslavo, ki so nekoč združevale množico učencev in celo paleto različnih dejavnosti, niso več kreativni projekt. Pravzaprav je vse to odraz stanja v družbi, ki kulture ne doživlja kot načina življenja. Prav pri kulturi nikakor ne gre pričakovati hipnih rezultatov, ker posledice konzumiranja kulturnih vsebin ostanejo kot vrednota na dolgi rok. Še celo v prestolnici, kjer je sicer ogromno kulturnih dejavnosti, primanjkuje takih, ki bi otroka vključevale kot aktivnega udeleženca, ne le pasivnega opazovalca, meni Potočnikova. In sklene še z enim citatom, tokrat od Louisa Adamiča: »Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda.« Kultura je edini primeren način boja zoper potrošniško miselnost, čeprav je tudi sama v nevarnosti, da ji podleže, še doda.
Marjeta Pečarič, projektni vodja Kulturne šole na JSKD
Naša šola je kul-turna
Marjeta Pečarič je na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD) pomočnica direktorja za projektne naloge, med katerimi je tudi t. i. Kulturna šola. V njeni pisarni se skoraj meter v višino dviguje kup ovojnic s prijavami za naziv »kulturna šola«. Rok za prijavo je potekel le dan, preden sva sedli k pogovoru, a so ga zaradi zanimanja prestavili za dodatni teden.
Poslanstvo Kulturne šole je jasno: »dvigniti kvaliteto in obseg aktivnega in pasivnega kulturnega udejstvovanja učencev in njihovih staršev, starih staršev ter mentorjev v sklopu obšolskih dejavnosti, ki niso del šolskega kurikula«, kot piše tudi na spletni strani www.jskd.si/kulsola. Izvajalec projekta je JSKD v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Slovenije in društvom Geoss, strokovne podpore pa so deležni od ministrstev za kulturo ter za šolstvo in šport.
Čeprav je kulturno dejavnost nasploh, najsi bo ljubiteljska ali profesionalna, težko meriti, pa so za vrednotenje, ali sme neka šola biti upravičena do rabe pridevnika »kulturna«, vendarle morali oblikovati nekakšna merila. Ki so bolj kot kriteriji smernice, kaj bi bilo še vredno spodbujanja, doda Marjeta Pečarič. Pri prijavi morajo šole tako predstaviti, koliko izpolnjujejo tisto, po čemer jih povprašuje JSKD: ali organizirajo dejavnosti vsaj na treh področjih (npr. glasba, gledališče, lutke …), koliko učencev je v te dejavnosti vključenih, ali se program izvaja v okviru rednih ali izbirnih predmetov ali v okviru obšolskih dejavnosti (slednje je bolje, ker se obšolske dejavnosti izvajajo celo devetletko, izbirni predmeti pa samo v zadnji triadi; in se tudi izobražuje mentorje), ali se tovrstne skupine udeležujejo kakšnih revij, srečanj, tekmovanj … na lokalni, območni, državni in mednarodni ravni; ali šola sama prireja kulturne dogodke tako za učence kot za širšo lokalno skupnost; ali se spodbuja mentorsko delo na kulturnem in umetnostnem področju (in se mentorje pošilja na dodatna izobraževanja). Dodatne točke – kajti vse našteto se točkuje – lahko šola pridobi tudi, če svoje prostore oddaja za izvajanje drugih kulturnih dejavnosti. Še tri točke pa lahko šola dobi, če sama izpostavi kakšno dejavnost, ki je pri njih še posebej uspešna, denimo prirejanje literarnih večerov v knjižici.
Brezplačna usposabljanja za mentorje
Naziv »kulturna šola« velja tri leta; leta 2011 so ga podelili 37 šolam, leto poprej štiridesetim. Letos so do 1. februarja, se pravi po enotedenskem podaljšanju roka, prejeli 62 vlog, kar je skoraj še enkrat več kot lani. Razglasitev rezultatov bo konec marca, svečana podelitev pa junija 2012 v geometričnem središču Slovenije v Vačah pri Litiji. Za lažjo predstavo: v vsej Sloveniji je 450 šol. V zamejstvo s pobudo še niso prodrli, so pa za zdaj z možnostjo pridobitve naziva začeli seznanjati dvojezične šole, je povedala Marjeta Pečarič.
In katere so ugodnosti, ki jih je »kulturna šola« deležna? V prvi vrsti gre za dober zgled, odgovarja Marjeta Pečarič. Po praktični plati se morejo na kulturni šoli veseliti tudi nagrad, ki jih podarja JSKD: tri tečaje za usposabljanje mentorjev po lastni izbiri. Poleg tega si sme šola izobesiti tudi zastavo z logotipom »kul-turna šola«.
Nataša Bucik, sekretarka na ministrstvu za kulturo
Kultura na bazarju
Nataša Bucik, sekretarka na ministrstvu za kulturo, je poleg predstavnikov z ministrstva za šolstvo in šport , zavoda za šolstvo ena od snovalk Kulturnega bazarja. Izvršni producent dogodka, ki so ga prvič pripravili pred štirimi leti, je sicer Cankarjev dom in prav tam bodo 13. marca letos spet zavzele kulturne ustanove iz vse Slovenije, ki bodo predstavljale svoje kulturno-vzgojne programe, primerne za zelo mlade ali malce starejše otroke od vrtca do srednje šole. Kulturni bazar je med drugim vzniknil iz potrebe obvestiti strokovne delavce v vrtcih in šolah o bogati ponudbi kulturnih ustanov, tako nacionalnih kot lokalnih, ki so v bližini vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Dogodek je bil sprva mišljen samo za strokovne delavce iz vrtcev in šol, organizirali so ga kot brezplačno strokovno usposabljanje. Kmalu pa so ugotovili, da Cankarjev dom z vsemi dvoranami in predavalnicami ponuja dovolj prostora tudi za otroke, učence in dijake.Tako so danes na Kulturnem bazarju dobrodošli vsi, od tistih, ki poučujejo (ali bodo to počeli), do tistih, ki se učijo. Letos z bogatim programom, ki ga predstavljajo na spletni strani www.kulturnibazar.si, na Kulturni bazar vabijo vse, ki jih kultura zanima.
Pri dejavnostih, ki se predstavljajo na Kulturnem bazarju, so v ospredju tiste, ki poudarjajo aktivno vlogo otrok in mladih, ki spodbujajo njihovo kreativnost in kritično vrednotenje umetnosti. Učenci se na delavnicah, denimo, najprej spoznavajo z različnimi filmskimi žanri, si poglobljeno ogledujejo filme, potem pa se preskusijo v filmskem ustvarjanju še sami, bodisi poskušajo narediti animirani film, bodisi kaj posneti s kamero v mobilnem telefonu. Lahko se seznanijo tudi s sodobno umetnostjo – letos bodo udeleženci na Kulturnem bazarju npr. spoznali, kako poteka sodelovanje med dijaki gimnazije Poljane iz Ljubljane in intermedijskim umetnikom Sašem Sedlačkom ter se tudi sami pridružili njihovemu ustvarjanju. Letos je en od tematskih sklopov trajnostni razvoj in umetnost – kot organizator se je pridružilo je tudi ministrstvo za okolje in prostor, eno od tematskih delavnic bo npr. organizirala umetniška kooperativa Smetumet.
Čas je za kroskurikularnost
Kot pomemben stranski proizvod predstavitev v Cankarjevem domu vsako leto nastane obsežen katalog ponudbe kulturno-umetnostne vzgoje za prihodnje šolsko leto. Nataša Bucik napoveduje, da naj bi se Kulturni bazar v prihodnosti razrasel tudi zunaj Ljubljane, v obliki regijskih posvetov za strokovne delavce iz vzgojno-izobraževalnih in kulturnih ustanov. Ti posveti ne bi dosegali razsežnosti matične prireditve, a bi vendarle uresničevali njeno poslanstvo: povezovanje, ne le med šolniki in kulturniki, temveč tudi med kulturniki iz raznih strok, denimo knjižnicami in muzeji.
Kulturno-umetnostne vsebine, ki jih predstavljajo na Kulturnem bazarju, je mogoče po želji na različne načine vplesti v vzgojno-izobraževalni program, pravi Nataša Bucik. Povezovanje in prepletanje, znano tudi pod tujko kroskurikularnost, je danes v kurikulu zelo zaželeno in prav Kulturni bazar ponuja na desetine možnosti, kako popestriti pouk in učence popeljati iz učilnice ali jim snov približati drugače, skozi umetniške vsebine. Na vprašanje, ali učni načrt slovenske devetletke kaj takega dopušča ali ni morda preveč rigiden, sogovornica zamahne z roko: vse je odvisno od pedagoga, njegove avtonomnosti, pa tudi njegove kreativnosti. Kurikulum je spisan dovolj odprto, da dovoljuje učiteljevo kreativnost, res pa je, da si ga marsikateri učitelj, ki pri opravljanju svojega dela ni dovolj suveren, lahko razlaga togo in se strogo drži tistega, kar je zapisano.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
