Moderna in demokratična Slovenija
Spopad civilizacij
To je (ne glede na Huntingtona) gotovo zelo resna tema, če pomislimo, da lahko na Zahodu od konca 19. stoletja oziroma od »kulturnega boja« v Srednji Evropi napišete karkoli o krščanstvu in še posebej o Katoliški cerkvi (denimo Tavčarjev roman 4000 iz leta 1891), medtem ko lahko v muslimanskem svetu neki film ali karikatura, ki sta nespoštljiva do Mohameda, sprožita vojno.
Kulturni molk
Zame osebno – kot nekoga, ki je trideset let nazaj (1982) ustanavljal Novo revijo, s katero smo želeli prekiniti kulturni molk v slovenskem socializmu – sta resni temi današnja kulturni molk in glasnost.
Zgodovinski in kulturni narodi
Slovenski narod se je utemeljeval in navsezadnje osvobodil s pomočjo kulture. Ko se resne teme iz kulture preselijo v parlament, kultura postane manj pomembna.
Od tisočletnih sanj do brezbrižnosti
Za nekoga, ki se je zadnjih dvajset let ukvarjal z državo, predvsem z zunanjo politiko, je zelo resna tema brezbrižnost državljanov do lastne države. Po drugi strani država ne zna prebuditi interesa zase. Danes je zaradi krize, zaradi sprenevedanja (mogotci se imajo za levičarje), zaradi pomanjkanja idej in zaradi nerešenih vprašanj iz preteklosti (korupcija, pohlep, oligarhi) vsa klasična politika na slabem glasu. Na njeno mesto prihaja protisistemska politika (antipolitika): od nemških piratov do italijanskih komikov (gibanje Beppeja Grilla). Slovenske rešitve so deloma kopije tujih zgledov, deloma izvirne: kar dve stranki sta nastali mesec dni pred lanskimi volitvami in se imenovali po dveh posameznikih (Janković, Virant).
Nov koncept slovenstva
Postavljata se dve vprašanji: Kaj se je godilo s Slovenci/Slovenijo doslej in kaj počnemo Slovenci sami s sabo? Danes Slovenci nismo več niti narodno vprašanje oziroma kulturni problem niti revolucionarni ali nacionalni program, pač pa smo država, torej do neke mere svetoven pojav, vseeno pa v zadnjem času postajamo evropski problem. Najresnejša tema vsakega pogovora bi morala biti: Kako se je mogoče izvleči iz te verige zgodovinskih položajev oziroma kaj nas čaka, pravzaprav, kam naj gremo od tu naprej? Kaj oziroma kdo naj nas vodi po tej poti?
Nova slovenska enciklopedija
Najprej si moramo podrobneje kot doslej predstaviti/predstavljati, kaj smo v resnici dosegli in v kakšnih okoliščinah. Kako je v začetku osemdesetih prišlo do Nove revije, ob koncu pa do ustanovitve političnih strank, do Majniške deklaracije, Brionske deklaracije in haaške konference o Jugoslaviji? Kateri svetovni procesi so botrovali dosežkom Slovenije?
Pri obravnavi teh tem je bilo veliko površnih in napačnih ocen, danes pa se o začetku slovenske države ve zelo malo. V šolah o slovenski osamosvojitvi skoraj ni govora, medtem ko se pod imenom osvoboditev poudarja socialistična revolucija. Za slovensko državnost so bili odločilni procesi v Nemčiji, Sovjetski zvezi in Jugoslaviji. Slovenija je uspela zaradi padca berlinskega zidu, zaradi ruske deklaracije o suverenosti leta 1990, zaradi razpada Sovjetske zveze in zaradi srbsko-hrvaškega spora, v katerega ni bila vpletena oz. iz katerega se nam je posrečilo umakniti.
Pregled vsega tega gradiva bi bila naloga nove slovenske enciklopedije. (V obstoječi Enciklopediji Slovenije sploh ni gesla »mednarodni odnosi«, ampak so »medrepubliški odnosi«. Tozadevni 7. zvezek je izšel leta 1993.)
Uspešna zunanja, neuspešna notranja politika
Najbrž je mogoče brez posebnih polemik ugotoviti, da je Slovenija doslej uspela kot država (članica EU, NATO, predsedovala OVSE in ES), da pa ni najbolje uspela kot demokracija oziroma kot politični sistem, iz česar izhajajo mnogi gospodarski in drugi problemi. Najbolj preprosto povedano: Slovenija ne bi mogla postati neodvisna država, ko ne bi bila dokončno zapustila Jugoslavije. In: Slovenija ne more postati moderen sistem oziroma demokratična država, če dokončno ne zapusti prejšnjega sistema. Danes se v politično razpravo mešajo različni stari elementi, med katerimi so najbolj vidni revolucionarne (komunistične, socialistične ...) vrednote in stari vedenjski vzorci. Razlogi za to so različni: od domotožja do brezobzirnega pohlepa po zaščiti »pridobitev socializma«.
Vrednotna kriza
Lahko rečemo, da je na Slovenskem preveč »levih« in premalo »desnih« vrednot in lahko tudi poiščemo razloge za takšno stanje (propaganda, povojni poboji ideoloških nasprotnikov). Bistveno pa je, da glede vrednot, zgledov, navdihov in navdihujočih osebnosti ni velike izbire. Temu je deloma vzrok skromen bazen talentov, ki je usoda majhnih narodov. Po uspešno premaganih etapah državnosti ni na obzorju nobenega pravega in dosegljivega cilja, nobene posebej navdihnjene in prepričljive osebnosti ali politike ... Vztrajno se ponavljajo stare ponudbe, ki temeljijo na vrednotah revolucije in celó Jugoslavije. Te vrednote kvečjemu zavirajo razvoj in vlečejo nazaj, ne naprej. Ob retoriki, ki pravi, da preteklost ni pomembna in da niso pomembne zasluge oziroma pretekli dosežki, je na dlani, da smo sredi vrednotne, pravzaprav sredi konceptualne krize.
Nepristransko izbiranje ljudi in čiščenje ustanov
V majhni Sloveniji se vsi poznajo in večina vplivnih ljudi je povezanih v politična in finančna omrežja. Krize ni mogoče premagati na lahek in hiter način, saj sta za takšno premagovanje potrebni izobrazba in kultura, ki sta danes nezadostni. Potrebne bi bile nove šole, nove – s tujimi primerljive – univerze, nove medijske hiše in nove avtoritete. Potrebni sta gospodarska in kulturna strategija, zanju pa so potrebne nove ideje in neobremenjeni ljudje.
Celovita, moderna in demokratična Slovenija
Po obdobjih vprašljivosti in problematičnosti, po tem, ko je obstajala kot dežela, kot banovina, kot revolucija in kot nacionalni program, preživela kot socialistična republika, konfederacija in navsezadnje kot država, se mora Slovenija dopolniti z moderno in demokratično vsebino. Izvor in središče reševanja krize je vlada, ki bi morala biti bi-partisan (izraz uporabljajo v ZDA, kadar želijo poudariti stvari, ki presegajo strankarske interese), ki bi torej morala uživati široko, vsestran(kar)sko podporo in katere člani morajo biti po definiciji moralno neoporečni.
Vlada bi morala začeti s kampanjo moralne neoporečnosti tako, da bi na področjih, kjer ima vpliv (pravosodje, šolstvo …), uvedla preskuse neoporečnosti in neobremenjenosti. Izbiranje primerno izobražene in moralno neoporečne elite pri sedanjem stanju tehnologije, ki brez težav registrira dejstva in dosežke, ne bi smelo biti tehničen problem. Vlada bi morala biti kvalificirana, prepoznavati ponaredke, neresnične podatke, izmišljotine, neumnosti itn.
Elite
Slovenija potrebuje nesporne avtoritete in vodilne elite. Elite se ustvarjajo s poštenim tekmovanjem in na podlagi meritokracije, torej bi morali v Sloveniji na vseh področjih, kjer je mogoče, uvesti razpise, natečaje in konkurze, ki bi dali absolutno prednost strokovnosti in izkušnjam. V ospredju poštenega tekmovanja bi morala biti tudi zgodovinska in jezikovna znanja; to tekmovanje bi terjalo duševno kulturo, osebno odličnost in sposobnost samostojne kritične presoje.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012