Ne maramo jih sicer, brez njih pa tudi ne moremo
Foto: Igor Modic
01. 12. 2010
Ob robu nedavne mednarodne konference na Dunaju je bilo največ govora o »aferi«, ki jo je sprožila izjava turškega ambasadorja v Avstriji, da je avstrijska politika glede integracije tujcev povsem odpovedala. Turki v Avstriji naj bi bili stisnjeni v gete in za turško kulturo naj se ne bi v Avstriji nihče zanimal. Sledil je silovit stampedo izjav vodilnih avstrijskih politikov, ki so vsi po vrsti izražali ogorčenost nad nezaslišanostjo izjav turškega ambasadorja. No, čez en dan so avstrijski mediji o tem vprašanju povprašali tudi sociologe in ljudi z ulice, ki pa so večinoma potrdili ambasadorjevo zgodbo o zelo slabi integraciji Turkov in drugih tujcev v Avstriji. Nekaj zaradi specifičnosti posameznih kultur in njihove zavestne distanciranosti od prevladujoče kulture in družbenega dogajanja, nekaj pa zaradi pomanjkanja aktivne uradne politike na področju integracije tujcev.
Situacija je zelo podobna tudi v drugih državah, ponekod, denimo v Franciji, je celo dramatična zaradi velike koncentracije tujih imigrantov. Situacija je po svoje shizofrena, saj je bila ta imigracija tujih delavcev spodbujena od potreb gospodarstva in ob pomoči oblasti gostujočih držav, po drugi strani pa se temu valu tujih ekonomskih priseljencev niso dovolj prilagodile domače politike – stanovanjska, šolska, socialna in druge politike integracije. Domače države so se temu priseljevanju prilagodile kvečjemu tako kot Avstrija – z napotovanjem imigrantov v določena stanovanjska naselja, ki so z rastjo koncentracije tujcev pospešeno izgubljala lokalne prebivalce in se tako spremenila v urbana geta.
Vendar nič ne kaže, da se bodo ti trendi imigracij v prihodnje bistveno spremenili. Ne morejo se. V šestdesetih letih preteklega stoletja so zahodne evropske države privabile desetine milijonov ekonomskih imigrantov zaradi potreb gospodarstev po delovni sili. Samo v obdobju 1997–2007 se je po podatkih Evropske komisije v staro petnajsterico EU neto priselilo dobrih 15 milijonov prebivalcev, iz nove dvanajsterice pa se je neto izselilo za dober milijon prebivalcev. Toda danes potrebo po neto priseljevanju tuje delovne sile vse bolj spodbuja demografska situacija v zahodni in severni Evropi. Zaradi staranja prebivalstva razvite članice EU potrebujejo mlade priseljence iz tujine, da prispevajo v njihove socialne blagajne in tako pomagajo reševati težave razvitih držav pri financiranju zdravstvene in pokojninske blagajne. Brez neto pritoka tujih priseljencev, ki delajo in neto vplačujejo v obe blagajni, bi se javnofinančna situacija v številnih razvitih evropskih državah drastično poslabšala.
Zelo podobna je situacija v Sloveniji. Po analizi Inštituta za ekonomska raziskovanja izpred štirih let potrebuje Slovenija na letni ravni neto pritok tuje delovne sile v obsegu od 3 do 4 tisoč ljudi. Vendar ne zaradi potreb gospodarstva, temveč zaradi zagotavljanja stabilnosti financiranja zdravstvene in pokojninske blagajne. Podatki o neto imigraciji to potrjujejo: v obdobju 1997–2003 se je v Slovenijo neto priselilo 18 tisoč ljudi, v obdobju 2004–2007 pa 29 tisoč ljudi.
Glede te potrebe po pritoku tuje delovne sile ne moremo kaj preveč razpravljati. To je enostavno makroekonomska nuja, če želimo, da bo naše gospodarstvo imelo dovolj zaposlenih v določenih deficitarnih poklicih, in če želimo ohranjati sedanjo raven financiranja zdravstva in višine pokojnin. Brez priliva tujcev bomo rastli počasneje in imeli slabše socialne storitve države.
Ob tem pa je dodaten pozitiven učinek priliva »novih« prebivalcev iz tujine to, da lahko reguliramo njihovo stopnjo izobrazbe in tako vplivamo na povečanje človeškega kapitala in si omogočimo hitrejši razvoj. Najboljši načini za to so denimo privabljanje deficitarnih zdravnikov in vrhunskih znanstvenikov, športnikov, umetnikov itn. na eni strani, na drugi pa omogočanje pogojev, da bi k nam prišlo študirat čim več tujih študentov in da bi tisti, ki so pri nas na dodiplomskem in podiplomskem študiju, pri nas ostali tudi po dokončanju študija. Tako povečujemo naš človeški kapital in kreativni potencial ter ustvarjamo bolj konkurenčno gospodarsko strukturo. Morali bi oblikovati ustrezne štipendijske sheme za privabljanje tujih študentov in v ta namen uporabiti sredstva, ki jih kot država moramo namenjati za mednarodno razvojno pomoč.
Po tem ekonomskem spoznanju, ki marsikomu morda ne bo všeč, pa je potreben razmislek o aktivni integracijski politiki. Žalostno je, da se moramo srečevati s takšnimi nekulturnimi izpadi delodajalcev, kot si ga je privoščila nekdanja prva dama Vegrada z negodovanjem glede kulturnih norm njenih nekdanjih zaposlenih iz tujine. In naravnost sramota za našo državo je ekspresna deportacija Vegradovih delavcev iz Slovenije takoj, ko so izgubili službo.
Smo v shizofreni situaciji, ko krvavo potrebujemo tuje priseljence, da lahko financiramo svoje lastne potrebe, po drugi strani jih pa nočemo sprejeti medse. Vendar za izhod iz te dileme ne vidim druge rešitve razen Beckerjevega ekonomskega razmisleka. Ameriški nobelovec Gary Becker je v razmišljanju o tem, kako zmanjšati stopnjo kriminala, kot edino vzdržno rešitev izpostavil nujo po bolj intenzivnih redistributivnih socialnih politikah z namenom zmanjševanja socialnih razlik. Podobno rezoniranje velja tudi glede tujih priseljencev: če želimo sebi dobro (višjo blaginjo prek hitrejšega razvoja), moramo ustvariti razmere, da bodo tujci želeli priti k nam, dati jim moramo dobre možnosti za njihovo delovanje in kakovosten študij ter da se bodo pri nas dobro počutili. To pomeni, da si moramo – ob socialnih in stanovanjski politiki – aktivno prizadevati za ustvarjanje multikulturnega ozračja in aktivne asimilacije, kot so denimo mešane poroke itn. To nas bo naredilo bogatejše tako ekonomsko kot kulturno. Če tega nismo sposobni ali če nočemo, sami sebi blokiramo razvoj.
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
