Pismo iz Grčije
25. 10. 2015
Grčija je danes seveda še vse kaj drugega kot v časih pred »krizo«, je simbol, metafora in tudi drama, ki se odvija na več ravneh.
V Grčiji nisem bil že tri leta, zadnji dve poletji me je pač neslo drugam, poleg tega … Pred časom sem gledal televizijske posnetke z Lezbosa, na njih takoj prepoznal plažo, na kateri sem nekoč poležaval. Kader se je nadaljeval z vodno gladino, ki je migotala pred obalo, in nato truplom begunca, ki se je počasi zibalo na njej … Tista obala je blizu starodavnega kraja Molyvos, tam okoli sem se nekoč sprehajal mimo ostankov rimskega akvedukta, si ogledoval slikovite, ob pobočje prižete hiše z lesenimi verandami, z višine zroče čez morje. Od tam sem tudi prinesel bronasti ladijski vijak, ki je nekdaj poganjal čoln enega tamkajšnjih ribičev in me vedno znova spomni na omejenost birokratov. Kupil sem ga od tipčka, ki jih je imel cel kup, saj jih je pobral pri ribičih, ko so jih bili ti prisiljeni zamenjati za »evropsko standardizirane«, uvožene seveda. Tisti bronasti so bili vsak drugačen, izdelan po meri in potrebah čolna, ki naj bi ga gnal, novi, evropski, so bili vsi enaki in slabši, a morali so jih kupiti … Trpkost, s katero mi je prodajalec to pripovedoval, pa gotovo ni bila nič v primerjavi s tisto, ki se je v one kraje naselila v zadnjem času, po priplutju beguncev. In tudi zato, ker mi preprosto ni do tega, da bi na dopustu med plavanjem pogledoval, ali se iz vode kje sloči hrbet kakšnega utopljenega nesrečnika, v Grčijo nekaj časa nisem šel, do letos.
Rdeča roža
Tokrat sem se odločil za od begunskega vala oddaljeni otok Lefkas, kjer narava in toplo Jonsko morje obiskovalca še posebej razvajata, za plažno branje, ki je v Grčiji pri meni praviloma zgodovinsko podloženo, pa mi je intuicija tokrat odbrala Orwellovo spominsko delo o državljanski vojni v Španiji Poklon Kataloniji (Modrijan, 2009). Pravzaprav je bila odločitev za to knjigo v precejšnji meri racionalna, mogoče celo alibi za to, da grem počitnikarit v trpečo deželo. Če že grem v Grčijo, nesem ob kopalkah in sandalih s seboj tudi borbenega duha, sem si tvezil. Precej malomeščansko, priznam.
Ko sem bil nazadnje v Grčiji, sem bil na Kreti, blizu mesta Chania, sedeža enega od tamkajšnjih okrožij. »Kriza« je že stiskala, kot odgovor so se po mestu pojavili grafiti in plakati protesta proti ukrepom trojke, diktatu Evrope, po njihovi sledi sem prišel do anarhističnega skvota v veliki stari vili, razpadajoči na platoju s čudovitim razgledom na mesto in morje. Zadevi se je reklo Rdeča roža, vrtnica, v njej so pripravljali različne prireditve, v sencah z najlepšim razgledom so ob pločevinkah piva posedali mladeniči, ki so me sprejeli s pogledi, v katerih je nezaupljivost prevladala nad radovednostjo. Vse skupaj je precej spominjalo na našo Metelkovo, le da je bilo manjše in slabše organizirano. Med tamkajšnjimi prizori se me je še posebej prijel naslednji: na veliko, povsem prazno teraso vile je v mehko toploto poznopopoldanskega sonca stopila mlada vitka ženska v kratki, preprosto krojeni, krvavordeči obleki in začela v brisačo drugega za drugim zajemati pramene svojih dolgih, ravnokar opranih, vranje črnih las. Zbrano jih je otirala in medtem pogledovala dol, s pogledom utrujene grofice, ki se razgleduje po svojem dvorišču, borke, ki se je uredila med spopadoma, zdela se je domala kot personifikacija svobode. Mladeniči so jo spoštljivo opazovali in jaz sem pomislil: »Ona je Rdeča roža«, hip za tem pa me je spreletelo, da bi nemara lahko povsem tak prizor uzrl kje v Španiji, leta 1936, 1937 …
»Barcelonski dogodki«
Tam je bil takrat Orwell in svoja doživetja, vtise, spoznanja je popisal v omenjeni knjigi. Šel se je borit proti fašizmu, doživel pa nesmiselnost vojne, brezumnost sektaških spopadov, a vendarle izkusil tudi resnično tovarištvo in »dihal zrak enakosti«, kot se je izrazil, opojni eter, ki ga ni nikoli pozabil in ki ga je ljudem dano vdihniti zelo redko. Zaradi tega mesecev, preživetih v blatu bojišča in hitro spreminjajoči se prestolnici Katalonije, ni obžaloval, četudi je bil občutek na koncu trpek, tudi zaradi zanesenjaških britanskih prostovoljcev, ki so končali v takrat že s strani ruskih odposlancev vodenih republikanskih ječah.
Orwell je v knjigi precejšnjo pozornost posvetil »barcelonskim dogodkom«, kot je poimenoval nekajdnevno konfliktno stanje in spopade med takrat vzpostavljajočo se »redno« republikansko vojsko ter anarhističnimi in drugimi levičarskimi milicami. Prav te so v prvi fazi državljanske vojne zaustavile na videz nezaustavljivi prodor vojske pučističnega triumvirata, pozneje pa so te z revolucionarno miselnostjo prežete enote oboroženega ljudstva postale ovira na poti organiziranja enotne in kot klasične vojske organizirane republikanske armade, ki so jo že usmerjali ruski inštruktorji. V »barcelonskih dogodkih«, ki jim je fašistična stran seveda ploskala, je bilo ubitih približno 500 ljudi, končali pa so se z gnilim kompromisom, žrtvovanjem majhne levičarske stranke (POUM), v katere vrstah se je boril tudi Orwell.
Je pa ta med tem spopadom v republikanskem taboru opazil še eno pomenljivo podrobnost. Velike evropske sile (takrat so bile to predvsem Britanija, Francija, Nemčija in Italija) naj bi takrat izvajale blokado Španije, katere deklarirani namen je bil preprečevanje dobave orožja vpletenim stranem. To je seveda šlo v prid pučistom, ki so tako in tako imeli za sabo večino redne vojske in orožja, ob tem pa sta bili Nemčija in Italija v spopade vpleteni ne le z dobavo orožja, ampak tudi s svojim vojaškim osebjem. Vadili so pač za prihajajoči svetovni spopad. Med »barcelonskimi dogodki« pa je kazalo, da bi od svoje nevtralnosti lahko odstopila tudi Britanija, katere ladje so takrat priplule pred obalo katalonske prestolnice. Britansko vojaštvo naj bi bilo namreč pripravljeno priskočiti na pomoč republikanski vojski, a ne v boju proti fašistom, pač pa proti anarhistom in njihovim zaveznikom. Še enkrat se je pokazalo, da vodilnim zahodnim državam čisto solidno znese tolerirati fašizem (vojaške hunte v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, da o Nemčiji in Italiji niti ne govorimo), ko gre za tiste, ki si drznejo dvomiti o kapitalizmu in njegovih dobrobitih, pa je potrpljenja hitro konec. Britanske enote se takrat sicer niso izkrcale, prej je prišlo do premirja, saj so vrhovi republikanske vojske ugotovili, da so anarhisti še premočni in so si končni obračun z njimi, postopno razorožitev in razformiranje njihovih enot, prihranili za pozneje.
»Rdeči klin« razbija evropsko »ječo«
Primerjava med takratnim španskim in sodobnim »grškim« dogajanjem se mi je porodila, ko sem v enem mirnih juter minulega septembra stopil do vaške trgovinice po kruh. Ob cesti ter na uličnih svetilkah sredi nje sem opazil plakate, ki so pred volitvami nagovarjali volivce, še posebej pa se mi je v oko zataknil plakat Antarsye (Upora), koalicije radikalnih levih političnih organizacij. So brezkompromisni »oxiji« (letošnji grški Ne! je sicer treba razumeti tudi v kontekstu tistega, ki so ga Grki izrekli ob italijanskem ultimatu na začetku druge svetovne vojne), antikapitalisti, revolucionarji, ekologi …, ki se med drugim zavzemajo za ponovno uvedbo drahme in izstop iz »ječe« – Evropske unije. Za enega glavnih medijev svoje propagande uporabljajo plakate, ki jih v Grčiji še vedno lepijo brez vsakih pravil, tako kot smo jih nekoč pri nas, na drevesa, hišice avtobusnih postajališč, poštne nabiralnike … Pri njihovih plakatih so zanimivi nekateri likovni elementi, ki jih uporabljajo pri svoji agitaciji in se večinoma navezujejo na skoraj stoletje stare vzore iz prelomnih časov ob koncu prve svetovne vojne, predvsem na rusko avantgardo. Najbolj učinkovit element tokratnih plakatov te koalicije se zdi tisti, ki parafrazira stvaritev ruskega avantgardista Lissitzkega, ustvarjeno v kontekstu ruske državljanske vojne po oktobrski revoluciji. S podporo zahodnih sil so se deli carske vojske takrat spopadli z enotami na strani revolucije, Lissitzky pa je svoje prispeval z učinkovito kombinacijo geometrijskega likovnega nagovora in udarne parole »S klinom rdečim bij bele!«. To dopolnjuje kompozicija z ozkim, »klinastim« rdečim trikotnikom, ki prodira v okroglo belo polje, vloge so jasno razdeljene, učinek močan. Osnovno likovno kompozicijo in barve tega dela povzema tudi plakat Antarsye (zaradi slabega tiska so trikotniki na nekaterih izvodih sicer rožnati), na katerem pa »rdeči klin« prodira v beli krog, obdan s trnovo krono iz bodeče žice, na katero so nanizane zvezde z zastave EU. »Rdeči klin« torej razbija evropsko »ječo«, dodatno pa ta svobodnjaški likovni nagovor podkrepi ženski lik, uporabljen namesto črke Y v imenu omenjene radikalne združbe. Gre za dekle, ki je ravno pretrgalo verigo, v katero so bile okovane njene roke, ki jih zdaj svobodno širi proti nebu.
Simbolika »verigarja« je pri nas dobro znana, saj imamo podoben lik na znamkah, ki na splošno veljajo za prve slovenske. Za mlado Državo SHS jih je leta 1918 zasnoval naš slikar Ivan Vavpotič, za model pa je uporabil telovadca, sokola Staneta Derganca. Mnogi Slovenci so takrat čutili, da so pretrgali okove črno-žolte monarhije, nekateri Grki pa si danes želijo iz tega, kar doživljajo kot okove EU.
Upanje vseeno tli
Tako kot v Španiji so tudi v sodobni Grčiji vodilne zahodne države intervenirale proti »anarhistom«, »prevratnežem«, »kršilcem pravil«, vsaka po svojem preudarku, nekatere bolj odločno (spet Nemčija), druge zadržano, zgolj v okviru širše, »nevtralne« koalicije, udejanjene v »treh institucijah«. A pravzaprav se je v tokratnem spopadu proti »fantomu svobode«, ki se je porodil iz grške krize, ponovil scenarij »barcelonskih dogodkov«, vlogo republikanske armade pri »normalizaciji«, marginalizaciji »skrajne levice«, pa je v Grčiji prevzel kar njen donedavni voditelj Cipras. Sprejel je to, kar se mu je najbrž zdelo nujnost in kar bo po svojem prepričanju najbrž opravil bolj človečno kot kateri od političnih konkurentov.
Tudi Grčija je nekaj časa bila, tako kot nekoč Španija, dežela, ki je vzbujala upanje, upanje, da se je mogoče upreti vsenavzočemu diktatu kapitala. Naslov ene od knjig o španski državljanski vojni je Upanje je umrlo v Španiji in zdaj bi lahko rekli, da se mu je enako zgodilo tudi v Grčiji. A upanje vseeno tli, razpihuje ga dejstvo, da se je sploh ukresalo, v času, ko v kaj takšnega ni verjel nihče več.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
