Prave zahteve do prava in pravosodja
08. 09. 2011
Zaradi pomanjkanja poznavanja osnovnih zakonitosti prava, delovanja pravosodja in temeljnih značilnosti pravne države, gre v primeru kritike pogosto za poniglavo smešenje, katerega namen je marsikaj, le vsebinski dialog ne. Javnost bi namreč morala znati do pravosodja in pravne države oblikovati prave zahteve. Za to pa je treba nekaj znanja in osveščenosti, ne pa brezglavo ponavljanje in godrnjanje v maniri spletnih komentarjev. Eden izmed latinskih rekov, ki se ga študentje naučijo že v prvem letniku študija na pravni fakulteti, je Ignorantia iuris nocet (Nepoznavanje prava škodi). Načelo odraža precej več kot to, da se posameznik ne more sklicevati na svoje nepoznavanje pravnih pravil. Tesno se prepleta z načeloma zakonitosti in pravne varnosti ter je tako sestavni del načela pravne države. Nujna predpostavka tega načela, če ne želi biti cinično, pa je, da je pravo realno sploh mogoče spoznati. To predpostavko pravni red vzpostavlja s pravilom, da morajo biti vse pisne prvine pravnega reda objavljene v uradnem listu.
Vendar: predpostavka, da smo državljani seznanjeni s pravnim redom, ko so njegove prvine enkrat objavljene v uradnem listu, je v resnici fikcija. Količina zakonov in drugih predpisov je tako obsežna, da bi je vsebinsko ne mogel spoznati niti najbolj nevrotičen bralec tega uradnega glasila.
Takšen položaj je tudi posledica zmotnega prepričanja, da pomeni več pravnih pravil tudi več pravne države. V skladu z njim se skuša nato za sleherno družbeno področje oblikovati kar se da konkretna, nadrobna in zato tudi izrazito (pre)številna pravna pravila. Zdi se, kakor da se odgovor za vsak problem skriva v sprejetju novega zakona ali pa vsaj v noveliranju starega, ki ga tako podaljša za sto in več členov.
Posledica takšnega ravnanja je, da se pozitivno pravo kapilarno izgublja v nadrobno konkretiziranih normah in učinkuje podobno togo in brezkrvno, kot bi učinkovalo telo, če ga ne bi poganjal sistem ven in arterij. Ker ljudje tako nadrobnih pravnih pravil ne poznajo, se z njimi ne morejo poistovetiti (jih ponotranjiti) in tudi ne morejo ravnati v skladu z zapovedmi, ki jih prinašajo. Ljudje v sebi sicer nosijo starodavne vrednotne norme. Ker pa je vez med njimi in kapilarno nadrobnimi pravili tako zabrisana, da o njej ni več mogoče niti govoriti, se nazadnje obrnejo še stran od teh, saj se jim zazdijo anahrone.
Če je torej predpostavka, da smo državljani seznanjeni s pravnim redom, ko so njegove prvine enkrat objavljene v uradnem listu, v resnici fikcija, bi morala biti pravna varnost (se pravi: seznanjenost s pozitivnim pravom, predvsem pa predvidljivost posameznikovega ravnanja) vzpostavljena drugače. To je mogoče, le pravila morajo biti takšna, da jih je posameznik zmožen doumeti, ne da bi jih prebral. To pomeni, da so odraz temeljnih načel v družbeni skupnosti. Pravil, ki so zakoreninjena v družbeni zavesti in obenem v sebi nosijo naravnopravno izročilo. Takšna pravila so abstraktna, jedrnata in jih je posameznik sposoben ustrezno konkretizirati glede na zahteve, ki jih predenj postavljajo okoliščine konkretnega primera. Takšna pravila za posameznika ne bodo nikoli popolno presenečenje, kakor velja v nasprotnem primeru, ko se pozitivno pravo izgublja v nadrobno konkretiziranih normah, katerih poznavanje je pridržano le nevrotičnim bralcem uradnih listov. Nevrotičnim tudi zato, ker tovrsten normativni jezik vse bolj spominja na latovščino nekdanjega prava združenega dela.
Jasno je, da je takšen pravni red ideal, ki ga ni mogoče doseči. To preprečujejo notranje zakonitosti prava in zahteve posameznih, po naravi obličnih pravnih področij, kakršna sta npr. procesno in zemljiškoknjižno pravo, zaradi načela zakonitosti pa kajpak tudi kazensko pravo. Pa vendar je to ideal, h kateremu je mogoče vsaj stremeti in se upirati normativnemu drobnjakarstvu, ki prej spominja na navodila za uporabo, kakor na normativni družbeni sistem, ki naj ponuja vodila za človeško ravnanje in sožitje.
Pri tem stremljenju lahko in morata pomagati tako politika kot pravo. Ustvarjati morata spodobno zakonodajo, sodniki pa jo morajo vselej razlagati s čvrstim miselnim sidriščem v svetu temeljnih načel. Poleg tega je treba predramiti družbeno zavest, ki naj v pravu vidi logično zasnovano vrednotno izhodišče, ne pa pozitivistični koordinatni sistem, po katerem je mogoče iskati tangente in odvode.
Osrednja graja, ki je je bilo v času slovenske države deležno sodstvo, je, da zaradi njegove neučinkovitosti Slovenija ni pravna država. Srž problema je bila v (utemeljenem) očitku, da sodišča ne zagotavljajo sojenja v razumnem roku. Problem je bil prepoznan kot sistemski ter je tako v strokovni kot splošni javnosti poznan kot problem sodnih zaostankov. Ker je bil problem sistemski, je terjal tudi sistemsko rešitev. Glavna metoda, ki jo je za reševanje tega problema izbral prejšnji pravosodni minister (znatno povečanje števila sodnikov), morda ni bila najboljša (predvsem zaradi izrazito slabega učinka na kadrovsko politiko), bila pa je vendarle razmeroma učinkovita.
Danes je drugače. Problem sodnih zaostankov v resnici ni več tako velik (množičen, sistemski), da bi se ga morali intenzivno lotevati na splošni ravni. Vztrajanje pri tovrstnih očitkih je v zdajšnjih razmerah nekritično ter zgolj odvrača pozornost stran od bistva.
Teza, da sodni zaostanki danes niso več sistemski problem, terja dodatno pojasnilo. Treba je namreč ločiti med sistemskim problemom sodnih zaostankov na eni ter problemom nerazumno dolgega sojenja v posameznem postopku na drugi strani. Večina sodišč v državi danes nima dolgih čakalnih dob. V večini zadev se bo civilni sodni postopek lahko začel razmeroma hitro po vložitvi tožbe. Tudi zakonodaja, kakršno imamo, ne more več biti izgovor za nerazumno dolge postopke. Omogoča namreč metodo koncentriranega postopka, v katerem sodnik pravno bistvo pozna in zato zna že pred razpisom obravnave ločiti zrnje od plev, obenem pa stranke disciplinira, da bistvo zadeve pravočasno predstavijo ali dopolnijo.
Če hoče biti kritika sodstva konstruktivna, se mora torej odvrniti stran od oguljenega ponavljanja, da sistemski problem sodnih zaostankov hromi uresničevanje načela pravne države. Takšna kritika, ki jo spremljajo še pavšalni očitki o lenih, podkupljivih in nesposobnih sodnikih, namreč neutemeljeno poziva k udarniškemu pristopu. Tak pristop je zgrešen, saj povzroča slabo in vrednotno nepoglobljeno sodno odločanje. To je bodisi vulgarno pozitivistično (v pogovornem jeziku: birokratsko) bodisi povsem stihijsko. Značilnost slednjega je, da sodnik sicer sledi svojemu notranjemu, neubesedenemu občutku pravičnosti, vendar ga ni sposoben ali voljan ubesediti z uveljavljenimi metodami razlage, marveč se zateče k arbitrarnemu prikrajanju pravil za potrebe posameznega postopka. Ta pot je seveda hitrejša in omogoča tlakovanje bleščeče statistične kariere, vendar pa po drugi strani razkraja notranjo povezanost pravnega reda. Udarniški pristop, katerega osrednje vodilo je kvantitativna produktivnost, je, paradoksalno, izvrstna podlaga, da bodo sodni zaostanki nedaleč v prihodnosti znova postali sistemski problem.
Konstruktivna kritika civilnega sodstva bi se morala zato z vprašanjem sojenja v razumnem roku spoprijeti tako kot zahteva pravni razum. To pa pomeni: z vidika vsakega posameznega postopka, v katerem si je treba (med drugim) prizadevati, da se zadeva čim prej konča (zaradi konkretnih strank in ne zaradi statističnega odčrtavanja sodnih primerov). Konstruktivna kritika bi se morala vprašati, v čem konkretno naj bi pavšalni očitki o podkupljivih, lenih in nesposobnih sodnikih hromili posameznikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi bila ta kritika zares poglobljena, bi lahko ugotovila, da so primeri korupcije ekscesi, ki so sicer vsega obsojanja (in tudi obsodbe) vredni, a s problemom kvalitetnega in razumno hitrega sojenja nimajo prave zveze. Dalje bi ugotovila, da problem sodniške lenobe ni v tem, da sodniki delajo časovno premalo, marveč kvečjemu njihova miselna lenoba, ta pa že sodi k vprašanju nesposobnosti. Ko bi se kritika nazadnje soočila še s slednjo, bi morala svoje očitke jasno izostriti. Namesto plehke trditve, da sistem ne deluje, ker sodniki ne poznajo zakonov, bi ugotovila, da je problem tudi v preslabi sposobnosti jezikovne artikulacije. Ker je pravo pojmovni sistem, pa tovrstne miselne neustvarjalnosti preprosto ne trpi.
Konstruktivna kritika bi tako spoznala, da obstajajo na eni strani dobri pravdni sodniki, katerih kakovost se ne meri v rekordno rešenem številu zadev, marveč v tem, da imajo njihovi postopki ter odločbe rep in glavo, stranke in instančna sodišča pa se ne izgubljajo v kaotičnem arhivu debelega pravdnega spisa. Na drugi strani pa obstajajo pravdni sodniki, ki so sicer kot mravljice v nenehnem gibanju, v resnici pa od naroka do naroka zgolj ribarijo v kalnem.
Konstruktivna kritika bi si že po lastni definiciji želela izboljšanja. To izboljšanje bi presegalo golo željo po statistični odliki (zdajšnji minister govori celo o poslovnih rezultatih!). Ta kritika bi zahtevala, da se v hierarhičnem sodniškem sistemu uveljavijo tisti sodniki, ki v pravu prepoznavajo vrednotni sistem. Poleg zbranega in koncentriranega vodenja postopka in odločitev, ki bodo skladne z načelom notranje celovitosti in povezanosti pravnega reda, bodo ti sodniki prispevali še presežek, ki ga je od sodstva treba pričakovati in zahtevati. Vprašanje, v čem je ta presežek, je identično vprašanju, kako naj pravo prek sodstva udejanji občečloveške in na razumu (ja, na filozofskem razumu!) izoblikovane vrednote. Ker je zavezano k spoštovanju ustave in zakona, mora poti za uveljavitev občeveljavnih družbenih vrednot najti in obrazložiti s pomočjo prožnega (a vendar pravno varnega) sistema pravne argumentacije. Šele v primeru, če bo zavezujoče odločitve sprejemalo na takšni vsebinski in metodološki podlagi, ne bo reševalo le posamičnega primera (v novoreku očitno: proizvoda), marveč bo družbi posredovalo jasno sporočilo o tem, kaj je pravo ter katera so njegova temeljna načela in vrednote.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
