Relativnost načela demokracije
22. 09. 2010
Zakaj je načelo demokracije relativno v razmerju do načel pravne države, koncepta človekovih pravic, pa tudi do ustavno varovanega javnega interesa, na katerega se v pretirani liberalistični vnemi še največkrat pozablja.
Javna razprava se nenehno sklicuje na tri ustavna načela: demokratičnost, pravno državo in človekove pravice. Zdi se, kakor da nobenega izmed navedenih ustavnih institutov ne more biti nikoli preveč. A tak pogled je v resnici ideološki. Prav enako ideološko pa je tudi to, da družba demokracijo, pravno državo in človekove pravice že kar malikuje, po drugi strani pa vse tri družbene prvine vztrajno vulgarizira. Kvaliteta pravne države pač ni to, da togo normira vsak človekov korak. Tak pristop je značilen za totalitarno in ne za pravno državo. Bistvo človekovih pravic tudi ni v slepem in zato banalnem varstvu posameznih kataloško nanizanih pravic, marveč v varstvu celovitega človeka, ki naj svobodno živi in se vsestransko uresniči. In nazadnje, bistvo demokracije ni v njeni poenostavitvi na formalno prvino, medtem ko kakovost javnega govora pada na raven, ki prej spominja na komercialni šov kot na resno in iskreno argumentacijo.
Vulgarizacija načel demokracije in prav-ne države ter sistema človekovih pravic je mogoča zaradi zgrešenega pogleda na ustavo in, širše, na celotno pravo. To je pogled, ki v ustavi vidi zbirko bolj ali manj samostojnih določb (členov). Te so nato predmet vulgar-no pozitivistične razlage, ki na ravni ustavnih načel v celoti odpove. Ta pogled sicer ni značilen za vrhovnega varuha ustavnosti, torej za ustavno sodišče, ga je pa že mogoče zaslediti v delu rednih sodišč, v (laični) javnosti pa je nasploh prevladujoč. Kakšen odgovor nam na vprašanje o vsebini načela iz prvega člena ustave (»Slovenija je demokratična republika.«) ali iz njenega drugega člena (»Slovenija je pravna in socialna država.«) lahko ponudi ozka jezikovna razlaga? Skoraj nikakršnega. Pomembne prvine demokratičnega koncepta tako denimo iščemo tudi v pravici do odgovora na objavljeno informacijo, svobodi izražanja ter javnem interesu do (kvalitetne) obveščenosti. Že to kaže na celovitost in notranjo prepletenost ustavnopravnega izhodišča.
A tisto, kar je še bolj bistveno in kar manjka, je, da se v pravnih pravilih, še toliko bolj pa pravnih načelih, ne iščejo vrednote, ki jih te odsevajo, marveč se večina zadovolji z jezikovno povrhnjico, ki jo kak pravni akt ponuja v branje. Zato pa se tudi o demokraciji govori kar povprek.
Na ustavo je treba gledati kot na zavezujoč družbeni dogovor o temeljnih vrednotnih izhodiščih družbe. Katera so ta vrednotna izhodišča in kakšna je njihova vsebina, nam odgovorita šele njeno celovito branje in razumevanje. Izolirano branje posameznih ustavnih določb, ki je značilno (in delno tudi razumljivo) tedaj, kadar posameznik zastopa svoje interese, nam takšnega odgovora ne ponudi. Tak pristop je zato zgrešen in nesprejemljiv, ko gre za javno razpravo v medijih ali parlamentu, še toliko bolj pa tedaj, ko na podlagi ustavnopravne materije odločajo redna sodišča.
Za celovit pogled na ustavo je potreben miselni preskok. Če hočemo uzreti, katere so temeljne ustavne vrednote in v kakšnem medsebojnem razmerju so, se je treba najprej otresti spon, ki nam jih nadeva zgolj zunanja ustavna zgradba. Prvič, za spoznanje temeljnih družbenih vrednot ni pomembno, ali se te izražajo s preambulo, temeljnimi načeli (splošnimi določbami), v katalogu človekovih pravic in svoboščin, v poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih ali pa njihovo snov najdemo v katerem izmed naslednjih poglavij o državni ureditvi, ustavnosti in zakonitosti itn.
Če gledamo na ustavo skozi takšno prizmo, lahko ugotovimo, da vrednotno podstat družbe pomenijo naslednja vrednotna izhodišča: svoboda in dostojanstvo posameznika, načelo demokracije, načeli pravne in socialne države, načelo nacionalne in državne suverenosti ter sklop vrednot, ki so v javnem interesu. To pa je skrb za naravno in kulturno dediščino ter za skladen civilizacijski in kulturni razvoj (sem sodi predvsem skrb za znanost, umetnost, etiko ter tako za narodovo kot za splošno civilizacijsko izročilo). Vse drugo, torej zasnova celotnega pravnega reda, je zgolj konkretizacija navedenega normativnega izhodišča.
Drugič, navedene ustavne vrednote nato šele skupaj sestavljajo celoto. Ta celota je zgrajena iz vsebinskih (materialnih) in obličnostnih (formalnih) prvin. Vrednotna izhodišča (katerih del je tudi načelo demokracije) se med seboj dopolnjujejo. Posameznikova pravica, da se svobodno izraža, je obenem sestavni del načela demokracije. Enako velja glede svobode tiska. Po drugi strani pa se tudi omejujejo. Tak primer je prepoved demokratičnega odločanja o omejevanju človekovih pravic, če je to v nasprotju z načelom sorazmernosti. Očitno je, da mora biti pogled na ustavo celovit na tak način, da se med vsemi temeljnimi vrednotnimi izhodišči vzpostavi ustrezno ravnovesje. Zato je govor o tem, da demokracije, pravne države ali človekovih pravic ni nikoli preveč, populistična retorika, ki nima resne vsebinske zaslombe. Tega, torej demagogije, pa z vidika načela demokracije ni mogoče oprostiti predvsem politikom.
Načelo demokracije je torej relativno v razmerju do načel pravne države, koncepta človekovih pravic, pa tudi do ustavno varovanega javnega interesa (naravno bogastvo, kulturna dediščina ...). Na zadnje se v pretirani liberalistični vnemi še največkrat pozablja.
Bistvene vsebine načela demokracije pa nam ne more dati zgolj njena formalna prvi-na, ki je pogosto v ospredju, saj forma nikdar ne more biti sama sebi namen. Ta forma (predvsem periodične volitve) je kvečjemu sredstvo, da je družba (lahko) demokratična. Obenem je ta forma varovalo pred totalitarizmi, v katerih sta ogrožena tako pravna država kot posameznikova svoboda.
Nujnost intelektualizacije demokracije
Načelo demokracije je upravičeno torej samo dotlej, ko še rabi zagotavljanju človekove splošne svobode ter posameznikom omogoča, da se v življenju vsestransko uresničijo. Ko te naloge več ne opravlja, pomeni, da je načelo demokracije v praksi vsebinsko izpraznjeno.
Ta izpraznjenost naši družbi ni povsem tuja. Lovro Šturm v komentarju ustave piše (Komentar Ustave RS, Ljubljana 2002, str. 102), da mora za oblikovanje demokratične politične volje v družbi obstajati tudi določena duhovna stopnja zrelosti in izobrazbe.
Vendar v nadaljevanju trdi, da to ne pomeni »intelektualiziranja demokracije.« Nasprotno menim, da je intelektualizacija demokracije celo nujna, dokler gre za strokovna družbena vprašanja. Ta so pretežna in se nanašajo tudi na določitev minimalnega razmerja med vrednotnimi izhodišči ustave (pravna država, demokracija, človekove pravice, kulturna dediščina, naravno bogastvo ...). Intelektualizacijo demokracije je tako mogoče videti predvsem kot dvig argumentacijske ravni v razpravi o javnih stvareh.
Vsebino načela demokracije nam torej razkrije šele njena umestitev v celoten ustavni koncept. Ta zahteva, da sta posamezniku zagotovljeni temeljna duhovna in telesna svoboda. Zadnjo posameznik uresničuje tudi z demokratično razpravo, hkrati pa demokratičnemu odločanju postavlja naravne meje. Iste meje postavlja tudi pravu, ki v skladu z načelom pravne države ne sme posegati na tista področja posameznikovega življenja, ki niso potencialno konfliktna in zato ne zahtevajo normativne podreditve.
Načelo demokracije zahteva, da je navedena strokovna, intelektualna razprava javna. Tako se tisti, ki je tega voljan in sposoben, lahko z njo seznani in v njej, po možnosti, tudi sodeluje. Politika pa mora biti toliko zrela, da se na strokovne odgovore ne požvižga v imenu navidezne predstavniške demokracije. Pri nas pa pogosto počne prav to, obenem pa še zlorablja institute neposredne demokracije tako, da celoten (pretežno laičen) referendumski avditorij sprašuje o strokovnih vprašanjih ali celo o vprašanjih, ki ne morejo ali ne smejo biti predmet demokratičnega odločanja.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
