Okolje in podnebne spremembe
Priložnost za novo politiko
Kaže, da poleg nezadovoljstva z obstoječo politiko, še bolj pa s politiki osebno, zdaj že večmesečna slovenska vstaja doslej ni uspela najti pozitivnega skupnega imenovalca, s katerim bi svojo energijo usmerila ne le v proteste, temveč v sodelovanje pri upravljanju države. Še predlogi o spremembah volilnega sistema, ki so zaokrožili decembra, so v pomanjkanju volje po čimprejšnjih volitvah – pomanjkanju očitno ne le med parlamentarci, tudi zahteve protestnikov po predčasnih volitvah niso prav nič glasne – zlagoma zamrli, kakšne nove tehtnejše vsebinske pobude pa ni zaslediti. Če se premier v svojem video nagovoru na Kongresnem trgu ne bi »spozabil« z »levim fašizmom«, bi bila poročila o kar dveh zborovanjih na praznični dan skopo suhoparna.
V Združenih državah je v prvih tednih drugega mandata predsednika Obame in novega sklica Kongresa povsem drugače: predvsem predsednik tekmuje s samim seboj, kako bi naštel kar največ vsebinskih pobud za naslednja štiri leta: zmehčanje zakona o priseljevanju, omejevanje vseprisotnosti strelnega orožja, davčna reforma, splošna dostopnost predšolske vzgoje so v teh tednih obnovljenega upanja vse na mizi. Osrednjo pozornost v svojem inavguracijskem govoru pa je namenil podnebnim spremembam, verjetno najbolj klavrno pozabljeni predvolilni obljubi iz let 2007–2008.
Pred petimi leti, v času prve Obamove kandidature in v zadnjem letu prve Janševe vlade, pol leta pred izbruhom finančne krize jeseni 2008, so bile okoljske karte po vsem svetu visoko cenjene: film Neprijetna resnica je Ala Gora iz zagrenjenega poraženca proti Georgeu Bushu ml. povzdignil v globalnega heroja, skupaj z Mednarodnim odborom za podnebne spremembe Združenih narodov (IPCC, International Panel on Climate Change) je bil tudi prejemnik Nobelove nagrade za mir 2007. Kazalo je, da je svet pripravljen na spremembe. Nato pa se je položaj v vsega nekaj tednih dramatično spremenil: v času, ko so vlade reševale delovna mesta, sistemske banke in podjetja, ki so »prevelika, da bi smela propasti«, je okolje tako rekoč izparelo z radarjev, tako da decembra 2009 sploh ni bilo kakšnega posebnega razočaranja, ko je na podnebnem vrhu v Kopenhagnu Kitajska vsem na očeh preprečila ambicioznejše ukrepanje proti podnebnim spremembam.
Zanimivo je, da je bila prav v tednih pred Kopenhagnom v Sloveniji ustanovljena Služba vlade za podnebne spremembe, ki je v dobrih dveh letih pripravila precej gradiva za slovenski odziv na podnebne spremembe, je pa delovala v trajnostnim temam izrazito nenaklonjenem času, ko se je Slovenija odločala za dolgoročno energetsko strategijo, znotraj te pa predvsem za šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) ali proti. Službo, katere spletna stran je bila v času oddaje tega prispevka v tisk še aktivna, je aktualna vlada takoj premestila na ministrstvo za kmetijstvo in okolje, to pa je ukvarjanje s podnebnimi spremembami na podlagi Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja uvrstilo med »štiri ključna področja: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, kakovost življenja, odpadki in industrijsko onesnaževanje«, dejansko pa na obrobje. V zadnjih treh letih so bili v Sloveniji precej velike pozornosti deležni okoljski skeptiki, to so tisti, ki bolj ali manj sistematično in bolj ali manj transparentno sejejo dvom v kredibilnost podnebne znanosti: z avtoriteto državniškega obiska je bila pospremljena knjiga donedavnega češkega predsednika Vaclava Klausa (sicer ekonomista) Modri planet v zelenih okovih: kaj je ogroženo: podnebje ali svoboda? (2009), veliko priložnosti pa je za promocijo svojih knjig Podnebna prevara (2010) in Zelene laži (2012) dobil matematik Mišo Alkalaj, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.
Koliko so prizadevanja skeptikov vplivala na javno mnenje v Sloveniji, je brez ustreznih raziskav težko reči, za leti 2009 in 2010 pa obstajata dve zelo obsežni raziskavi podjetja Mediana, ki sta med Slovenci izmerili v svetovnem merilu zelo visoko stopnjo zavzemanja za aktivno soočenje s podnebnimi spremembami – in so jih tudi v največji meri prepoznali za »najbolj zaskrbljujoč problem na svetu«. 73 odstotkov vprašanih je menilo, da je treba »ukrepati takoj«, dodatnih 16 pa, da je za ukrepe že prepozno. Z drugimi besedami, o realnosti in nujnosti soočenja s podnebnimi spremembami je (vsaj bila) v Sloveniji prepričana večina, primerljiva s plebiscitno decembra 1990.
Zelena preteklost in prihodnost
Stranka slovenskih Zelenih je ob koncu osemdesetih v marsičem nastala na osnovi istoimenskega nemškega zgleda: a medtem ko so Zeleni v Nemčiji sedem let (1998–2005) sodelovali v zvezni vladi kanclerja Schröderja, na deželni ravni pa še marsikje, so se pri nas hitro kar sami marginalizirali in se skupaj s svojim okoljskim programom praktično eliminirali takoj po prvem večstrankarskem sklicu parlamenta 1990–1992. Da se je to lahko tako hitro zgodilo, tedanji predsednik stranke dr. Dušan Plut, profesor na oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete, pojasnjuje s tem, da so nemški Zeleni nastali v razmerah stabilne parlamentarne demokracije, kot protiutež etablirani strankarski politiki: »Ne smemo pa pozabiti, da so pri njih skoraj desetletje trajali notranji spori med radikalnim in 'realnim' krilom, ki je nazadnje prevladalo in bilo pripravljeno prevzeti tudi odgovornost političnega odločanja, torej stopiti v državno in deželne vlade. Pri nas pa je moralo okoljsko (ekološko) gibanje zelo hitro premeriti pot od porajajočega se gibanja do stranke, ki se je zelo uspešno (9 odstotkov glasov) udeležila prvih večstrankarskih volitev aprila 1990.« Po Plutovem mnenju je ta uspeh nenadoma postal velik problem, saj je imelo ekološko gibanje izključno sektorske, okoljske cilje, politično pa so bili pravcata mavrica od ekoloških nacionalistov do okoljskih globalistov, ideološko pa vse mogoče od zelo levih do zelo desnih. V parlamentu so o okoljskih temah enotno glasovali, ampak tega je bilo največ tri do pet odstotkov, pri vseh »drugih vprašanjih, denimo že okrog vračanja gozdov Cerkvi, pa so se med nami pokazale velike razlike. Realno je to pomenilo, da smo navkljub vstopu v parlament ostali okoljsko gibanje, ki pa je kmalu razpadlo, levi del se je leta 1994 vključil v liberalno demokracijo (LDS) in v njej poniknil, desni pa se je še dodatno cepil in kmalu praktično izginil. Iz politike sem se tedaj umaknil tudi sam, saj se nisem prepoznal v nobeni od obstoječih opcij.«
Primerjava današnjih protestov z osemdesetimi, na katera se sklicujejo zlasti tisti vstajniki, ki ne pripadajo ravno najmlajši generaciji, po Plutovem mnenju pokaže, da je bilo pred četrt stoletja ključno nezadovoljstvo s političnim sistemom, s stopnjo demokracije ter z dvomi v možnost demokratizacije in razvoja takratne skupne širše domovine, danes pa imamo opravka z razočaranjem zaradi neizpolnjenih obljub osamosvojitvenih politikov o skorajšnji Švici za vse ljudi. »V osemdesetih smo zagnano iskali in leta 1990 v samostojni Sloveniji uspešno našli veliki večini ljudi primerno politično formo za varno obliko življenja vseh državljank in državljanov Slovenije. Pred petindvajsetimi leti smo naivno pričakovali, da bo vsebino Sloveniji podelila Evropska unija, ki smo se ji želeli priključiti. Ker smo pridružitveni potencial hitro 'pokurili', smo se znašli dobesedno na razvojni 'čistini' – brez inovativnih razvojnih programov, s tehnološko zastarelostjo 'tajkunsko' izčrpanega gospodarstva, s popolnoma degradiranim vrednostnim sistemom ter s politiko, ki se je žal izkazala kot strokovno in vrednotno nepripravljena tako na izzive globaliziranega sveta kot na potrebo po lokalizaciji, se pravi naslonitvi na lastne naravne vire trajnostnega gospodarstva in na množico solidno izobražene ter dela željne mladine.«
Plut je prepričan, da je skupna točka nekdanjih in zdajšnjih protestov »nezaupanje v iztrošeno, razvojno inertno politiko (s častnimi izjemami), v politične odločitve, ki vodijo v gospodarsko in tehnološko zaostajanje in v vse večjo socialno diferenciacijo, ne dajejo pa odgovora na dve dolgoročno ključni vprašanji socialne pravičnosti in medgeneracijske ter okoljske odgovornosti.« Pri tem Plut poudarja, da je prav vprašanje okolja sodobno polje boja za družbeno pravičnost – leve politike si brez ekološke paradigme trajnostnega razvoja po njegovem sploh ne moremo predstavljati: »Prepričan sem, da se kot globalni ekologist in zagovornik družbene pravičnosti pač ne morem postaviti na stran velekapitala. Kapital namreč vedno sledi predvsem dobičku, ta pa se praviloma ustvarja le na dva načina: ali na račun delavcev ali na račun narave. Zato upam, da bo aktualno vstajniško vrenje pri nas povzročilo tudi to, da se bo levo od socialnih demokratov (SD) podobno kot grška Syriza oblikovala ekosocialna predvolilna koalicija iz večine vstajniških skupin, programsko levo opredeljenih zunajparlamentarnih strank (npr. TRS) in še koga.« Če pa se to ne bo zgodilo, bo vstajniški naboj po Plutovem mnenju le delno izpolnil pričakovanja številnih udeležencev in podpornikov: »Po raziskavah javnega mnenja namreč kar 30 odstotkov volivcev čaka ravno takšno levo in ekološko zasnovano alternativo, saj te pozicije ne zasedajo niti socialni demokrati (SD) niti Pozitivna Slovenija (PS).«
V Sloveniji se, pravi Plut, zadnja leta sicer dogaja ravno obratno: »Če vzamem zelo znan primer TEŠ 6, je šlo v prvi vrsti za ohranitev približno tri tisoč delovnih mest v elektrarni in premogovniku Velenje, ki je njen glavni dobavitelj goriva, in to okoljsko nekakovostnega lignita nizke kurilne vrednosti. Politiki na državnem in občinskem nivoju so se medgeneracijsko moralno sprevrženo odločili, da se bo lignit kuril vse do leta 2054. In to tudi okoljsko dolgoročno sporno rešitev je zaradi lokalnih političnih interesov zagreto podprla v Državnem zboru najbolj leva stranka SD! Slovenija trenutno v parlamentu žal nima okoljsko, se pravi medgeneracijsko odgovorne leve stranke.«
Demokratični ekosocializem
Od Pluta kot nekdanjega bolj ali manj amaterskega politika smo predvsem želeli izvedeti, kako je mogoče, da navkljub temu, da je ukrepanje zoper podnebne spremembe v slovenski javnosti prepoznano kot atraktivno, pozitivno, celo široko priljubljeno – vendarle ne najde ustreznega odmeva v političnih programih? Plut ocenjuje, da je »kapitalu uspelo prepričati ljudi, da varovanje okolja pomeni zmanjševanje števila delovnih mest in posledično nižjo kvaliteto življenja. In treba je priznati, da prehod od visoke snovno-energetske intenzivnosti tako gospodarstva kot našega življenja v svoji začetni fazi zahteva določena sredstva tako od države kot gospodinjstev. Vsi primeri dobre prakse pa potrjujejo, da trajnostno gospodarstvo, prehod na obnovljive, decentralizirane vire energije, varčevanje z energijo, sonaravno kmetijstvo in turizem, lokalna oskrba s hrano itn. odpirajo bistveno več novih zelenih delovnih mest dodane vrednosti in hkrati zmanjšujejo okoljske pritiske.«
Glede na strukturne pomanjkljivosti in samo bistvo kapitalizma pa se po Plutovem mnenju kot najbolj zaželen levičarsko-okoljski scenarij ponuja demokratični ekosocializem: družbeno-okoljsko odgovorno tržno gospodarstvo in ozelenjeno podjetništvo, mešana lastnina, vsem dostopne javne dobrine (naravni viri, šolstvo, zdravstvo), poudarjena vodna, prehranska in energetska samooskrba.
Za Pluta demokratični ekološki socializem ni replika realnega socializma, daleč od tega, »smo namreč strogo v okvirih parlamentarne demokracije, a z novimi elementi neposredne demokracije. V prehodnem obdobju je najprej treba nemudoma, torej 'danes', zamenjati neoliberalni kapitalizem z okoljsko in socialno inačico kapitalizma, torej z dodatno okoljsko obarvanim razvojnim modelom tradicionalne evropske socialne države. To seveda pomeni, da bi morala EU na globalni ravni zagovarjati družbeno pravično mednarodno trgovino in delno uvesti protekcionistične ukrepe, ki bi preprečevali prost pretok proizvodov, narejenih na račun okoljskih in socialnih škod v državah proizvajalkah«.
Ključni konstitutivni element takšnega ekosocialnega družbenega sistema pa je po Plutovem prepričanju prepoznavanje biofizikalnih mej našega planeta ter organizacija materialnega življenja v okviru nosilnih sposobnosti planeta. V tem trenutku samočistilne in obnovitvene zmogljivosti Zemlje presegamo za faktor 2 do 5. »Če bo šel razvoj porabe energije in materialov ter emisij toplogrednih plinov po tej poti – in po tej poti gre, saj je vrsta ogromnih držav, ki se šele približujejo industrijskim standardom razvitega sveta –, lahko kot raziskovalec sklepam le, da smo na poti stopnjevane destrukcije planetarnega ekosistema. Odgovornost gospodarsko razvitih držav je, da mrzlično iščejo nove razvojne vzorce, da zmanjšujejo porabo energije in surovin ter s tem sprostijo okoljski prostor za potrebno rast držav v razvoju, ki so materialno še na nizki stopnji razvoja. Tudi odgovornost nas v Sloveniji je, da zmanjšamo snovno-energetske tokove.«
Privilegiran položaj Slovenije
Dušan Plut pa vseeno ostaja optimist, pri čemer se sklicuje predvsem na izjemno srečno pozicijo Slovenije: »Ne zavedamo se, v kako privilegiranem gospodarsko-okoljskem položaju je Slovenija! Po trajnostno ključnih naravnih virih, po 'okoljskem kapitalu' na prebivalca se Slovenija v svetovnem merilu uvršča med petnajst do dvajset držav z najboljšimi naravnimi osnovami za doseganje zmernega, a človeka vrednega materialnega standarda za vse prebivalce, obenem z ohranjanjem eksistenčnih pogojev prihodnjih generacij.«
Osnova okoljskega potenciala trajnostnega razvoja slovenskih regij so voda, les, obnovljivi viri energije ter ohranjene naravne pokrajine za sonaravni turizem ter možnosti za varno prehransko samooskrbo, poudarja Plut. In po vseh teh kazalcih na prebivalca smo med zgornjimi desetimi odstotki držav: »Po količini vode, ki bo ključna strateška surovina 21. stoletja, smo več kot dvakrat nad svetovnim in trikrat nad evropskim povprečjem, kar pomeni, da bomo tudi ob možnem zmanjševanju padavin še vedno imeli dovolj vode za svoje potrebe. Po deležu gozda smo tretji v Evropi, poleg tega je naša lesna biomasa na hektar obilna, les pa odlične kakovosti. Lesnega letnega prirastka, ki znaša okoli osem milijonov kubičnih metrov, trenutno porabimo le približno polovico – pri tem ogromno neobdelanih hlodov izvozimo v Avstrijo, od njih pa drago kupujemo naš obdelani les! Enako velja za regionalne mavrice decentraliziranih obnovljivih virov energije: imamo hidroenergijo, imamo sončno energijo, geotermalno energijo, lesno biomaso tudi kot energent, le vetrne energije nimamo veliko.« Naša prva naloga bi zato po Plutovem mnenju morala biti smotrna in s tem povezana manjša poraba energije, saj na dodano vrednost porabimo za več kot 60 odstotkov več energije, kot je evropsko povprečje. Z obnovljivimi viri energije bi morali nadomeščati fosilna goriva in jedrsko energijo, ne pa pokrivati vedno novih potreb po energiji.
Pri tem Plut dodaja, da je še večji problem doseganje višje stopnje prehranske samooskrbe, kjer smo pri žitih v zadnjem obdobju na le 50 odstotkih. A podčrtati velja, da smo na sto tisoče hektarjev kmetijskih površin pustili zarasti, kar pomeni, da imamo potencial povečanja obdelovalne zemlje. »Strokovnjaki ocenjujejo, da bi kmetijske površine lahko povečali vsaj za četrtino, ne da bi s tem ogrozili ekosistemske storitve slovenskih gozdov. In v tem okolju prijaznejših dejavnostih, ki so vezane izključno na domače naravne vire, je vsaj petdeset do šestdeset tisoč zelenih delovnih mest visoke dodane vrednosti – se pravi, da bi samo s temi po vsej Sloveniji razporejenimi trajnostnimi delovnimi mesti lahko prepolovili današnje število brezposelnih! Politika bi morala izrabo okoljskega kapitala in energetsko prenovo zgradb prepoznati kot ključno razvojno in zaposlitveno priložnost Slovenije, ki poleg vseh ostalih pozitivnih posledic lahko obenem računa na znatna evropska razvojna sredstva.«
Realna politika
Ob odgovoru na vprašanje o tem, kako dejavno se bo sam vključil v oblikovanje te nove politike, pa je Plut pravzaprav postal najbolj malodušen: »Politika zahteva profesionalce, jaz pa za to zahtevno nalogo zaščitnika javnega dobrega nisem bil ne usposobljen ne vrednotno pripravljen. Moji pogledi na poti razvoja so v tem trenutku radikalno drugačni, preprosto ni možno, da bi bili takoj deležni širše politične podpore. Zato sem med drugim po temeljitih razgovorih tako z dr. Janezom Drnovškom kot z Borutom Pahorjem odklonil ponujeno kandidaturo za ministra za okolje. Za nobeno ceno nisem več pripravljen na gnile, moralno sporne kompromise, saj gresta tako človeštvo kot Slovenija po poti uničevanja bioloških pogojev za življenje mojih in naših vnukov in vnukinj. Tudi v zvezi s tem nepripravljenost takojšnjega odstopa Janeza Janše in Zorana Jankovića ocenjujem kot zelo zaskrbljujoč lakmusov papir stanja političnega duha oziroma politične (ne)kulture v Sloveniji. Zato je ugled slovenske politike in strank tako nizek, zato se vrsta sposobnih ljudi ne odloči za politiko!« Plut ob tem dodaja: »Upam, da sem svoje politično poslanstvo (jemal sem ga kot državljansko dolžnost, ne kot privilegij) opravil, čeprav me na srečo nihče ni iz politike izgnal, nasprotno. Zdaj sem strankarsko nevezan, aktivno programsko delujem v Gibanju za trajnostni razvoj, zelo pa podpiram idejo, da je število mandatov poslancev, županov, ministrov in predsednika vlade omejeno – na dva zaporedna mandata. To zagovarjam tudi iz lastnih izkušenj – sam pri sebi sem doživljal počasno, a vztrajno vrednotno erozijo, čeprav je moj mandat v predsedstvu in v slovenski politiki dejansko trajal manj kot tri leta! Zahteven proces sprejemanja političnih odločitev človeka polagoma odtuji od realnega življenja in od pravih problemov ljudi, ki so ti zaupali to funkcijo.«
Realnost političnega življenja je že dvakrat izkusil Jernej Stritih, prvič pred dvajsetimi leti kot svetovalec Demosove vlade in državni sekretar za okolje v času ministra Mihe Jazbinška v drugi Drnovškovi vladi, drugič pa v letih 2009–2012 kot direktor Službe vlade za podnebne spremembe (SVPS). Vmes je mednarodno deloval kot direktor Regionalnega centra za okolje REC v Szentendreju in kot uspešen podjetnik na področju okoljskega svetovanja, česar se je ponovno lotil po lanski degradaciji SVPS. Stritih zelo brez dlake na jeziku pove, da je bil »glavni problem, s katerim smo se soočili na SVPS, nesposobnost ločevanja kratkoročnega in dolgoročnega načina razmišljanja. Stranka Zares in z njo prejšnja vlada sta na volitvah 2008 od okoljskih nevladnih organizacij prevzeli doslej najbolj ambiciozen trajnostni program. A prizadevanja Pahorja in Gregorja Golobiča za dolgoročni razvojni preboj (ujeti nemško-francoski vlak) je miniral minister za gospodarstvo Matej Lahovnik zaradi kratkoročnega interesa zaključka investicije v Šoštanj, s tem pa potopil tako vlado kot svojo stranko Zares.«
Ne glede na politična preigravanja pa se Stritihu kot ključno kaže vprašanje, v kateri tržni niši vidi Slovenija svojo prihodnost? »Problem zelo nazorno prikazuje primerjava rasti produktivnosti dela ter materialne in energetske produktivnosti v Nemčiji in Sloveniji (podatki za Slovenijo in druge članice Evropske agencije za okolje EEA so dostopni na spletni strani www.eea.europa.eu). Medtem ko so Nemci uspeli materialno produktivnost v zadnjih letih višati hitreje kot produktivnost dela, je materialna produktivnost pri nas padla celo absolutno. Se pravi, da za enak družbeni proizvod Slovenija porabi več surovin kot pred letom 2000, sta pa tudi rast energetske produktivnosti in produktivnosti dela pri nas bolj klavrni.«
Sindrom politike nizke cene bencina
Kaj to pomeni politično? Stritih poudarja, da naša »konkurenčnost« temelji na nizkih cenah ali celo subvencijah za izkoriščanje surovin (premog, kamen za beton, voda, prostor), na energetsko in materialno intenzivni (primarni) industriji, kot je proizvodnja aluminija, cementa, pa cinkarna, železarne itn.: »Po domače – iz Nemčije uvažamo tehnologije, ki pri njih niso dovolj donosne. S tem se postavljamo v konkurenčni boj z Romunijo in Kitajsko (v posmeh ambiciji nemško-francoskega vlaka), kupci pa nas neomejeno stiskajo kot dobavitelje pri dnu verig dodane vrednosti. Naša podjetja v teh škarjah nato stiskajo našo državo, naj jim pocení energijo, okolje in delovno silo (denimo zadnji program GZS 46+).«
Po Stritihovem mnenju so znotraj gospodarstva ta podjetja veliko glasnejša kot tista, ki se koncentrirajo na to, da služijo na trgu in ne na subvencijah, imajo zato višji položaj v globalnih verigah dodane vrednosti in dosegajo dodane vrednosti na zaposlenega nad 50 tisoč evrov. Da ne govorim o high-tech firmah, ki se v Sloveniji raje skrivajo pred mediji in delajo v tujini. »Materialno in energetsko intenzivna podjetja in energetika so tudi glavni 'ugrabitelji države', saj so v veliki meri še vedno v državni lasti, kar pomeni, da medsebojno oni kontrolirajo politiko, politiki pa njih.«
Kratkoročno zniževanje ali subvencioniranje cene energije, surovin in dela sicer lahko »ohranja delovna mesta, a dolgoročno vodi v zasvojenost. Najboljši primer je politika nizke cene bencina, s katero smo polnili državno blagajno na račun sosedov ter podpirali prodajalce nafte (z obmejnim polnjenjem avtomobilskih rezervoarjev) in avtoprevoznike. Ker je bil bencin poceni, je Slovenija zelo visoko po lastništvu avtomobilov. Po deležu izdatkov za mobilnost v družinskem proračunu pa je celo na drugem mestu v EU takoj za Luksemburgom, ki je prav tako z nizkimi cenami goriv jemal dohodek sosedam. Sedanje višanje cen goriv je zato hud ekonomski in socialni šok, saj v Sloveniji družina brez avta praktično ne more preživeti. Javni prevoz je nekonkurenčen in zdaj, ko se bencin draži, nastaja velik problem odvajanja od nekoč cenene avtomobilske mobilnosti«. Podoben položaj vidi Stritih tudi pri obdavčitvi okolja in naravnih virov. »GZS kritizira vlado, da ti davki poberejo visok delež BDP, a pri tem pozablja, da so njihove višine na enoto med nižjimi v Evropi. Kar seveda spodbuja obstoj in razvoj energetsko in materialno intenzivnih industrij, namesto da bi država spodbujala okoljsko učinkovitost in inovacije.«
Slovenija se je s podobnim stanjem soočila v začetku osemdesetih, ko je bil Institut Jožef Stefan na področju robotike med vodilnimi na svetu, na področju računalnikov pa je vzhajala Iskra Delta, opozarja Stritih. A Slovenija je tedaj ves svoj investicijski kapital vložila v modernizacijo Taluma in železarne Jesenice. »Menda je to izsilila jugoslovanska vojska zaradi kakovosti materialov za potrebe vojaške industrije. A tudi v Sloveniji so verjetno prevladali staroindustrijski koncepti in pomanjkanje smelosti. Danes se zgodba ponavlja s Šoštanjem in še bolj z jedrsko elektrarno Krško 2, ki bi bila namenjena skoraj izključno oskrbi Italije z elektriko. Se pravi, da bi za svoje potrebe tudi Italija (na referendumu je kar 99 odstotkov upravičencev glasovalo proti jedrskim elektrarnam) izvozila umazane tehnologije v Slovenijo. A kot v osemdesetih imamo tudi danes segment gospodarstva, ki bi z nekaj koordinacije vodilnega trga in spodbud (manj kot načrtovane velike infrastrukturne investicije) lahko prodrl v svetovni vrh. V predlogu nizkoogljične strategije, ki smo jo pripravili leta 2012, smo pokazali, da imamo izbiro in da se pot tako imenovanega nizkoogljičnega razvoja tudi bolj izplača. A slovenska politika ne zna ali pa si ne upa sprejeti te izbire.«
Status quo ali ideali?
Marjana Dermelj je bila po osmih letih dela v Umanoteri, med drugim tudi kot vodja prodajalne izdelkov pravične trgovine Tri muhe, od leta 2007 sekretarka v Službi vlade za razvoj in evropske zadeve, kjer je pokrivala okoljsko področje, zdaj pa isto področje pokriva v sektorju za razvojno načrtovanje na ministrstvu za gospodarstvo. Je inženirka kemije, iz okoljskih znanosti, politike in upravljanja pa je opravila podiplomska študija v Amsterdamu in Budimpešti.
Glede na degradacijo SVPS in njeno večletno delo v državni upravi je Dermeljeva prava sogovornica o tem, kako daleč je Slovenija na področju vključevanja okoljevarstvenih iniciativ v osnovne smernice gospodarske politike: »V Sloveniji imamo strukturni problem z visokoenergetsko in snovno intenzivnostjo. To pomeni, da za enoto ustvarjenega BDP porabimo veliko energije in/ali surovin. Posledica te neučinkovitosti so poleg nižje konkurenčnosti tudi višje emisije toplogrednih plinov.«
Obstoječi načini rabe naravnih virov po njenem mnenju ponujajo veliko možnosti za izboljšanje. »V Sloveniji je 36 odstotkov malih in srednjih podjetij, ki pri svojih dejavnostih več kot 50 odstotkov stroškov namenijo nakupu surovin, praktično enako število pa od 30 do 49 odstotkov. Podpora izboljšanju snovne produktivnosti podjetij je zato pomemben ukrep za spodbujanje konkurenčnosti. To je še toliko bolj pomembno v povezavi s naraščanjem cen surovin na svetovnih trgih. Ta trend se bo predvidoma še nadaljeval, kar pomeni, da bodo manj konkurenčna tista gospodarstva in podjetja, ki bodo za svoje poslovanje porabljala (pre)več surovin oziroma ne bodo znala vzpostaviti povratnih zank in teh surovin vključiti nazaj v proizvodne procese ter tako znižati stroškov svojega poslovanja. Evropska komisija govori o tem, da potrebujemo družbo recikliranja, meni ljubši izraz pa je vzpostavitev ekonomije sklenjenih snovnih poti. Zato je smiselno, da država vzpostavi tak sistem, ki bo podjetjem še dodatno pomagal pri bolj učinkoviti rabi virov, saj bodo tako lažje ustvarjala visoko dodano vrednost in bodo lahko bolje plačevala kompetentne in inovativne zaposlene.«
Pri snovanju okoljsko odgovornega in razvojno naravnanega gospodarstva gre po mnenju Marjane Dermelj za preplet politik, izobraževanja in podjetnosti, pa tudi dobrih praks, denimo okolju prijaznega oblikovanja. Če te dejavnosti med seboj smiselno povežemo, se pojavijo multiplikativni učinki – vendar pot do aktiviranja tega potenciala pri nas žal predolgo traja. »Del problema je včasih tudi to, da so pri nas okoljski predpisi in postopki precej zapleteni, včasih preveč, kar seveda povečuje administrativno breme podjetij. Tega si absolutno ne želimo in to je treba preprečiti. Upam pa, da bomo z novimi programskimi dokumenti, ki so v pripravi (Strategija razvoja Slovenije, operativni programi) oziroma so bili sprejeti pred kratkim (Slovenska industrijska politika), uspeli narediti korak naprej.«
Vlada je po njenem mnenju prepoznala, da moramo poiskati nove vire za rast in razvoj gospodarstva na osnovi pametne specializacije. Nove vire za rast predstavljajo predvsem odgovori na družbene izzive z uveljavitvijo nove paradigme razvoja, izhajajoče iz konceptov zelene rasti, zelenega gospodarstva in snovno učinkovite ter nizkoogljične družbe, ki temeljijo na izboljševanju učinkovitosti (energetske, materialne, okoljske in družbene) namesto na vse večji porabi prostora, surovin in energije. »Tudi v Izhodiščih za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 je 'zeleno' ena od investicijskih prioritet v naslednjem finančnem obdobju.
Bistveno pa je, da 'zeleno' ne ostane samo všečna niša, ampak mora postati ključni generator gospodarskega napredka.« Dermeljeva opozarja, da je svetovni trg okoljskih tehnologij in snovne učinkovitosti od leta 2007 zrasel za 11,8 odstotka in trenutno predstavlja približno dva tisoč milijard evrov, do leta 2025 pa se bo ta številka predvidoma podvojila. Del te pogače si moramo po njenem mnenju enostavno odrezati tudi mi, zato pa moramo skrb za okolje nujno spraviti na višjo raven. Pri nas se okoljska politika (pre)pogosto enači z gradnjo okoljske infrastrukture oziroma z zmanjševanjem onesnaževanja, premalo sredstev pa vlagamo v spodbujanje uporabe progresivnih konceptov, novih orodij (npr. okolju prijazno oblikovanje), novih poslovnih modelov in netehnoloških inovacij. »Pred kratkim sem prebrala, da je Philips spremenil svoj prodajni koncept in ne prodaja več sijalk, temveč 'osvetljenost'. To so progresivne stvari, o kakršnih bi morali bolj pogumno razmišljati in jih udejanjati tudi pri nas. Propulzivne države in podjetja okoljske probleme in dvig cen surovin na svetovnih trgih prepoznajo kot impulz za prevetritev procesov, iskanje novih poti, ki v kontekstu nove razvojne paradigme na vrsti področij pomenijo izboljšavo procesov: iskanje rešitev za učinkovito rabo surovin in energije recimo predstavlja priložnost za znanstvenike, inovatorje, podjetnike, za nova delovna mesta, višjo dodano vrednost in ne nazadnje tudi za višjo kakovost bivanja. Seveda pa se mora zato zgoditi določen prelom: zdi se mi, da je pri nas še vedno največja vrednota status quo, da nam največ pomeni, če vse lahko delamo po starem, kadar kdo hoče kaj drugače, pa imamo predvsem ogromno izgovorov, zakaj se česa ne da narediti. Kot da smo najraje v naši dolini, ki, četudi nam ni najbolj ljuba, jo dobro poznamo in je zato bolj varna. Na Nizozemskem je čisto drugače: tam si upajo misliti dlje, celo v smeri utopičnega. Potem izhajajo iz ideala in si prizadevajo, da bi se mu približali.«
Igralci in razlogi za optimizem
Pogosto se govori, da je trajnostna paradigma velika priložnost, ki pa zahteva usklajeno delovanje zasebnega in javnega sektorja. Kako je s tem razmerjem v Sloveniji oziroma kateri sektor ima pobudo? Dermeljeva najprej opozori, kako se premalo zavedamo, da imamo tudi v Sloveniji kar precej primerov dobrih praks na področju varstva okolja, obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije. Na drugi strani pa si pri nas včasih ne znamo (ali nočemo) naliti čistega vina in iskreno povedati, kje smo dobri in kje ne. Manjka nam konstruktivna samorefleksija, saj si težko priznamo, da smo ga kje polomili. Pogosto se prepričamo, ali da je kriv nekdo drug ali da se drugače ne da. To moramo spremeniti. Področje ekoinovacij je gotovo eno ključnih, ki jih moramo spodbujati, če pri vzpostavljanju zelenega gospodarstva ne želimo biti med zadnjimi.
»Pred leti smo v Dublinu na konferenci nevladnih evropskih platform dobili brošuro s primeri dobrih praks pri iskanju sinergij med gospodarstvom, varstvom okolja in ustvarjanjem delovnih mest,« pove Dermeljeva. Med drugimi je bil predstavljen tudi primer iz Nemčije, kjer so že leta 2000 začeli z energetsko sanacijo stavb: »Ugotovili so, da lahko to prinese nižje emisije toplogrednih plinov, spodbudi gospodarsko dejavnost (iz vsakega vloženega javnega evra osem evrov dodane vrednosti) in ustvarjanje novih delovnih mest, za povrh pa z večjo energetsko učinkovitostjo zmanjšuje odvisnost od uvoza energentov. Pri nas to ugotavljamo šele zdaj. Res škoda, da nismo dovolj progresivni, ne v državni upravi ne v podjetjih. Upam, da lahko vsi skupaj prestavimo v višjo prestavo.«
V Nemčiji je država prevzela pobude nevladnih okoljskih gibanj, stranka Zelenih pa postala del političnega esteblišmenta. Pri nas pa ni ne enega ne drugega: nevladniki ostajajo na obrobju, z njimi pa v precejšnji meri tudi vsebine, za katere se zavzemajo. Dermeljeva se strinja, da je »nevladni sektor pri nas podhranjen, tudi kadrovsko«. Tretji člen, pobuda za zeleni razvojni preboj, je sicer uspešna, saj jo je podpisalo dvesto podjetij in organizacij ter več kot deset tisoč posameznikov. V globalni ekonomski areni se bije boj med progresivnimi novimi podjetji, ki želijo razvijati in tržiti nove, okoljsko manj obremenjujoče izdelke in storitve, ter tistimi, ki se oklepajo starega. Seveda imajo slednji prednost, saj so na »sceni« že več kot sto let in so si zato uspeli zgraditi pozicijo moči. »A vsak med nami bi si moral zastaviti zelo intimno vprašanje o tem, v kakšnem svetu bodo živeli naši zanamci, če bomo mi razmišljali le kratkoročno? Odgovor na to vprašanje pa nato uporabiti kot vodilo pri tem, kako bomo živeli in delovali.«
Najbrž ni težko razumeti, da brez naravnih dobrin ne moremo preživeti ne kot posamezniki ne kot družba oziroma gospodarstvo. V zadnjem času se močno poudarja pomen »ekosistemskih storitev«: gozd denimo varuje pred erozijo, je ponor ogljikovega dioksida (CO2) in vir kisika, uravnava pa tudi lokalne klimatske razmere; mokrišča so čistilni filter za pitno vodo, zmanjšujejo nevarnost poplav itn. Te »storitve«, opozarja Dermeljeva, smo imeli doslej za samoumevne, ker nam zanje ni (bilo) treba plačevati, zdaj pa se vedno bolj kaže nuja monetizacije naravnih virov. Če tem storitvam ne pripišemo denarne vrednosti, jih bomo še naprej uničevali in si s tem žagali vejo, na kateri sedimo. Nevarnost monetizacije pa je, da bodo tako te storitve in z njimi narava postali le običajno menjalno blago. »Upam«, pravi Dermeljeva, da je to »vendarle smiseln kompromis, ki nas bo usmeril na pravo pot, čeprav se mi osebno zdi to kar malo grozljivo«.
Tudi pri uporabi terminologije se dogajajo spremembe, za katere Dermeljeva ni prepričana, če gredo v pravo smer. »Upam, da gre predvsem za to, kar je večina med nami pripravljena slišati in razumeti, zaradi česar je mogoče večja verjetnost, da se vendarle kaj premakne v pravo smer.« Beseda »trajnostno« je po njenem mnenju ena bolj zlorabljenih besed, saj je danes že kar vse trajnostno, tudi če je popolnoma v nasprotju s konceptom trajnostnega razvoja (denimo »trajnostna gospodarska rast«, kar je v kontekstu »čistega« trajnostnega razvoja pojmovni nesmisel). Zdaj o trajnostnem razvoju ne govorimo več tako pogosto, ampak bolj o »zeleni gospodarski rasti«, »zelenem razvoju« ipd., kar je precej ožji koncept kot trajnostni razvoj. »Ampak tudi to je nekaj, če nas bo kam pripeljalo. Pač ostajam optimistična: v industrijski in drugih politikah se delajo premiki v pravo smer, dejansko vprašanje pa je, koliko bo Slovenija pri tem sistematična, ambiciozna, usklajena in progresivna. Torej, ali bomo ustvarjalci ali sledilci sprememb?«
****************
Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?
Kaj je poanta podnebnih sprememb, morda najbolj enostavno, obenem pa totalno moderno razloži ameriški srednješolski profesor naravoslovja Greg Craven. Craven je leta 2007 na YouTube naložil svoj domači video The Most Terrifying Video You'll Ever See (Najbolj srhljiv video, kar jih boste videli v življenju): v njem je s pomočjo bele šolske table in alkoholnih flomastrov ter enostavne matrice z dvema spremenljivkama razložil razliko med vhodnimi podatki in možnimi rezultati glede podnebnih sprememb in odziva človeštva nanje.
Vhodni podatki so, če so podnebne spremembe dejansko potencialno katastrofalne (ali ne) ter kaj se v enem ali drugem primeru zgodi, če človeštvo ukrepa tako, kot da bodo katastrofalne (ali pa ne ukrepa). Na osnovi štirih možnih kombinacij se vpraša: »Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?« Najcenejši in najbolj optimističen scenarij je, da podnebne spremembe niso katastrofalne (ali pa jih celo ni) in da ne naredimo ničesar –v tem primeru smo pač preživeli lažen alarm, nismo pa se pustili zvleči v stroške in zdaj se lahko privoščljivo smejemo tistim, ki so pridigali krivo vero (oziroma celo krivo znanost). Če podnebne spremembe niso katastrofalne (ali pa jih celo ni), človeštvo pa se loti vrste ukrepov zoper njih, ki povzročijo enormne stroške, gospodarske krize, morda novo recesijo in še vrsto nevšečnosti –bodo posledice resne, za marsikoga morda celo zelo težke, se je pa svet doslej izkopal še iz vsake finančne krize in ni razloga, da se ne bi tudi iz te. Se bo pa verjetno kar nekaj ljudi počutilo zelo neumno, znanost bo hudo osramočena, tisti, ki so ji nasedli, pa ne dosti manj.
Kaj pa druga možnost? Kaj če ima velika večina znanstvenikov prav in se spremembe res dogajajo? Če ukrepamo, je to povezano z velikimi stroški, vendar pa bomo z nekaj sreče uspeli preprečiti katastrofalne posledice. Kaj pa če ne ukrepamo? Kratkoročno prihranimo, dolgoročne napovedi pa so naslov Cravenovega videa: potencialnih scenarijev ni težko najti, v osnovi pa gre za apokalipso, najprej v slogu Pobesnelega Maksa, pozneje pa Ceste (The Road), filma Johna Hillcoata iz leta 2009 po romanu Cormaca McCarthyja iz leta 2006. Skratka, najhujše, kar se lahko zgodi, je konec civilizacije in planeta, kakršnega poznamo. Poetično navdahnjeni, a znanstveno zelo kredibilni James Lovelock denimo trdi, da smo že onkraj točke, s katere ni več vrnitve. Tudi druge bolj ali manj izpostavljene okoljevarstvenike občasno zanese v malodušje, večinoma pa vseeno verjamejo, da se procese da vsaj upočasniti in sčasoma iznajti ter vpeljati okoljsko manj obremenjujoče tehnologije.
Cravenova matrica je primerljiva tudi s pozicijo vplivnega politično-poslovnega britanskega tednika The Economist, ki je dolgoletno skepso zamenjal s stališčem, da se pri podnebnih spremembah velja obnašati podobno kot pri sklepanju zavarovalne police: gre za dogodke z nizko stopnjo verjetnosti (požar, avtomobilska nesreča itn.), ki pa –če se zgodijo –povzročijo katastrofalne posledice, proti katerim se s plačilom relativno majhne premije zavarujemo. Že leta 2006 je angleški ekonomist Nicholas Stern v odmevnem poročilu The Stern Report, nastalem po naročilu Blairove vlade, ocenil, da bi z letnim vložkom v vrednosti enega odstotka globalnega družbenega proizvoda lahko omilili katastrofalne posledice »zelo verjetnih« podnebnih sprememb. Dve leti pozneje je odstotek zaradi intenziviranja procesov podvojil, med čisto resnimi okoljevarstveniki (denimo George Monbiot, čigar knjigo Vroče imamo tudi v slovenščini) pa njegove ocene še vedno veljajo za divje optimistične: Stern meni, da bi koncentracijo CO2 morali ustaviti pri 550 delcih na milijon (ppm), po Lovelockovi interpretaciji pa je že koncentracija 450 ppm povezana s paleocensko-eocenskim termalnim maksimumom pred 55 milijoni let, ko je globalna temperatura narasla za 6 stopinj, na tečajih pa še dosti več; poletna temperatura oceana na tečajih naj bi tedaj dosegala 22 stopinj. Trenutno je svet na 395 ppm, po trendih zadnjih let bo meja 400 prebita pred koncem leta 2014.
Zadeva se z vključevanjem podrobnosti hitro zakomplicira, Craven pa opozarja, da zelo širok znanstveni konsenz glede podnebnih sprememb (da so posledica delovanja človeka, da so potencialno katastrofalne in da je potrebno hitro ukrepanje) podpirajo nedvoumne izjave zelo uglednih znanstvenih akademij z vsega sveta. Craven to komentira s stavkom: »Pozor –to ni gručica hipijev, to so najpametnejši piflarji ('the nerdiest people') na planetu.« In čeprav morda ni najbolj kul biti v družbi s piflarji, jim je verjetno lažje zaupati kot podjetjem, ki jim je v interesu, da še par desetletij pobirajo dobičke iz premoga, nafte in od prodaje ustreznih tehnologij (najbolj znana sta ameriška brata Koch). Ker so mediji sčasoma razkrili obraze za financerji organizacij, ki so širile podnebno skepso, so se zadnja leta ti začeli skrivati za skladi, ki ne razkrivajo imen svojih donatorjev, o čemer je pred nedavnim pisal tudi britanski dnevnik The Guardian. So pa donacije organizacijam, ki zanikajo podnebne spremembe, po podatkih Greenpeacea v zadnjem desetletju narasle kar sedemkrat. Mimogrede, Slovenska akademija znanosti in umetnosti se tudi na večkratne pozive fundacije za trajnostni razvoj Umanotera ni odločila za lastno izjavo o podnebnih spremembah.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013