Slovanska vzajemnost
Rusko poduhovljenje in kulturalizacija vesolja
Foto: Jože Suhadolnik
22. 11. 2013
Slovenska javnost periodično prestreza signale iz Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju – nazadnje je bil to mednarodni kolokvij na temo Vesolje in estetika, prej razstava o dr. Antonu Mavretiču in njegovih zaslugah pri sondi Voyager –, in vse kaže, da se v tej zemeljski orbitalni postaji nezadržno zbirajo predvsem slovanske sile, ki bi rade kultivizirale vesolje. Poglejmo pa, kaj pravi o današnjem času zgodovina.
Proces vzajemne komunikacije z vesoljem (Rusi bi rekli temu вселенная, nekakšna vsenaselbina), ki stremi naseliti še Vse preostalo, vesolje zaobjeti tehnično, družbeno in humanistično, ga v vsej razsežnosti potemtakem kultivirati, seveda ni novum. Zdi se, da so pravi temelj zamisli o vsenaseljenosti vesolja in njegove kulturalizacije ideje ruskega futurizma, ki so leta 1912 in 1913 »prelamljale« obsesivna futuristično/fašistična prevrednotenja sveta in smo jih v lanski gledališki sezoni imeli možnost podoživljati v ljubljanski Drami kot kolaž tekstov italijanskega futurizma (Marinettijevega) Zang Tumb Tuuum. Držati zrcalo italijanskemu futurizmu je sicer Rusu prav tako pomenilo navduševati se nad hrupom, hitrostjo in dinamizmom /.../, a v nobenem primeru to ni pomenilo afirmacije fašizma in vojne. Povedno je, da se sprva ruski vizionarji okličejo za bodočnike (будетлянe) in tako že z imenom opozorijo na pomembne razlike v odnosu do italijanskega futurizma. Za Ruse ni značilen militantni dinamizem, njihova zahteva po prevrednotenju sveta je najprej poziv k prenovi duhovnosti, ki bo v posledici pripeljala k stvarjenju novega človeka in pravičnejše bratske družbe. Prav v nestrinjanju z militantnim pogledom na prihodnost tiči jedro konflikta z Marinettijem, s katerim so Rusi sicer sodelovali, a so se po njegovem obisku Moskve od njega odmaknili.
Hilejci pri Burljukovih
Začetek ruskega bodočništva (ime je izumil eden največjih reformatorjev ruskega jezika z začetka stoletja Velimir Hlebnikov) zaznamuje več pomembnih zbornikov oz. manifestov. Poleg Crknjene lune, Rjovečega Parnasa, Zamaška ipd., ki segajo v leto 1912–13, je treba izpostaviti leta 1910 nastali zbornik Past za sodnike 1, ki poveže sorodno misleče bodočnike v skupino Hylaea (Гилея), ki velja za začetek organizirane (kubo)futuristične poetike. Skupina dobi ime po Herodotovem zapisu kraja v skitski deželi, ki je spadal v ruskem času k Tavridski guberniji, tam pa je imela tedaj posestvo rodbina Burljuk, in to je prostor, kjer so se ob gostoljubju Davida Burljuka zbirali hilejci. K skupini sodijo pozneje najpomembnejši ruski kubofuturisti, poleg Hlebnikova tudi slovenskemu prostoru znani Vladimir Majakovski, Vasilij Kamenski, Aleksej Kručonih in ena izstopajočih avantgardističnih poetes in likovnih umetnic Elena Guro (tudi soproga enega najpomembnejših ruskih avantgardistov Mihaila Matjušina, čigar teorija razširjenega gledanja je v slovenskem prostoru domala neznana). Idejno izrazito levo usmerjena in med futurističnimi skupinami zagotovo »najglasnejša« skupina (verjetno primerljiva s futuristično koncepcijo L'arte dei Rumori Luigija Russola) je v letu 1912–13 izdala več zbornikov, med katerimi zbujata zanimanje Zaušnica družbenemu okusu in Past za sodnike 2, saj so vanju zapisali osnovne postulate bodočništva. Ob deklarativnem in brezpogojnem zavračanju »zdravega smisla« in »dobrega okusa« sodijo v Zaušnici med najpomembnejše zahteve »po povečanju pesniškega slovarja s poljubnimi in proizvodnimi besedami«. Če si je mogoče pod poljubnimi besedami predstavljati težnjo k ustvarjanju vsakovrstnih neologizmov, ki dinamizirajo avtomatizirano sliko sveta, je proizvodna beseda usmerjena k proizvodnji duhovnosti, ki bo (kot pravijo hilejci »na okopih besede mi«) vodila k izgradnji novega kolektiva. Pozneje se izkaže, da se hilejska ideja uresniči v revolucionarnem dinamizmu pri gradnji sovjetske kolektivne svetle prihodnosti ...
»Ali pomenijo pri tem novodobna iskanja v smeri kulturizacije vesolja odgovorno in racionalno akcijo pri duhovni preobrazbi vesolja v duhu Fjodorovskega iskanja vzajemnega (slovanskega?) bratstva, je vprašanje prihodnosti.«
Ena pomembnejših idej manifesta je, da je končno nastopil čas za jutri: za »jutranjo zarjo Nove Prihajajoče Lepote Samozadostne (samovite) Besede«. Ideja o prihajajoči lepoti besede same na sebi, ki jo hilejci postavijo v sklep Zaušnice, je povedna sama na sebi – treba je razmisliti, kakšno vrednost ima beseda sama na sebi. V drugem manifestu iz Pasti za sodnike 2 beremo, da se je treba otresti vseh sintaktičnih, pravopisnih oz. slovničnih pravil, posebno pozornost pa je treba pripisati predponam in priponam, ki širijo pomensko vrednost besede, ter samim glasovom: tako samoglasnikom, s katerimi uzaveščamo čas in prostor, kot soglasnikom, ki so nosilci barve, zvoka in vonja ... Za marsikoga utopično gledišče, kjer v predstavi oživlja prav tako načrtna ideja o individualni nesmiselnosti, nepotrebnosti in (lastni) ničvrednosti (ki je prav tako ena od deklarativnih točk manifesta), je pomembno izhodišče za razumevanje evolucijskih zakonitostih v ruski kulturi: omenim naj le nedavno v Pogledih predstavljeno Epštejnovo potenciologijo ob slovenskem prevodu njegove knjige Znak_vrzeli. Predstava o besedi, ki se osvobaja in postaja stvar sama na sebi v osvobojenem prostoru, ima korenine v mitu. Za t. i. mitološko zavest pa je značilno, da sta označevalec in označenec eno in isto in potemtakem ne more biti nobenega dvoma, da je izraz/beseda tudi že stvar – tj. realnost (če govorim s primerom: krik ni le znak za bolečino, krik kot zveza glasov je že bolečina). »Če se iz mita rojeva beseda, tudi umirajoča beseda poraja mit«, se bere ena od točk manifesta ... Umetnik se nikoli ne izraža le v splošnopogovornem jeziku, zanj je značilna specifika, ki izhaja iz nezavednega kot izraz zaumnega (transmentalnega) jezika, v katerem imajo posebno vlogo samoglasniki kot nosilci t. i. zvezdnega, univerzalnega jezika. Če je definicija zauma delo Kručoniha iz Deklaracije besede kot take, je predstava o zvezdnem jeziku nastala v razmišljanjih Hlebnikova, dveh pomembnih bodočnikov, ki se podpisujeta pod tretji pomemben zbornik/manifest Beseda kot taka (Слово как таковое).
Zvezdni jezik in splošno stremljenje
Če pustimo ob strani razmišljanja o transmentalnem jeziku (ki bi ga lahko primerjali s tehniko stream of consciousness ali écriture automatique), velja toliko večja pozornost zvezdnemu jeziku. Vprašanje o univerzalnem jeziku ni bilo postavljeno prvič v začetku 20. stoletja, saj so se posredno ali neposredno z njim ukvarjali že filozofi 17. stoletja. Prav o njihovem pomenu govori sam Hlebnikov, ko v avtobiografskem delu Enja Vojejkov iz 1904 omenja Descartesa, Leibniza, Spinozo in Newtona. Iz zapisov je videti, da je Hlebnikov kolebal v razmišljanju o izgradnji umetnih jezikov in strukturi naravnih jezikov, dokler ni prevladalo zanimanje za naravni jezik, o čemer priča že med 1907 in 1909 njegov zbir devet tisoč (9000) neologizmov, ki se med sabo spajajo po natančno določenih pravilih. Najpomembnejša je sopostavitev in sorodnost zvena besed s smislom – kar je pozneje dobilo ime besedotvorstvo (словотворчество), – ki temelji na principu opozicije (ne preseneča, da se je sorodno gledišče razvilo nekoliko pozneje pri fonologu Nikolaju Trubeckoju in strukturalistu Romanu Jakobsonu).
Po Hlebnikovu je najpomembnejše čustveno sprejemanje zvoka, ki se pogosto preplete z barvo in obliko grafema, a ostaja istočasno v tesni povezavi smisla in zvena (prim. onomatopoije), kar je po Hlebnikovu značilnost vseh slovanskih jezikov. Poseben pomen ima v zvezdnem jeziku soglasnik: je namreč semantično obremenjen, saj je hkrati ime in skriva v sebi podobo. Med glasovi so posebej obremenjeni tisti z začetkov besed, saj so nosilci t. i. »poti usode« (tako po Hlebnikovu ni nobeno naključje, da se z isto črko začenjajo imena celin: Azija, Afrika, Amerika, Avstralija).
V literaturi Hlebnikova se vprašanja o izgradnji vesoljnega jezika pojavljajo skupaj z razmišljanji o času. Za njegovo razmišljanje je značilno, da obravnava čas kot menjavanje cikličnih, a hkrati tudi analognih pojavov. Veliko njegovih teoretskih del, podkrepljenih z zgodovinskimi podatki in matematičnimi izračuni, dokazuje, da si zgodovinska obdobja sledijo po kozmičnem redu in Hlebnikov jih razume kot menjavanje matematičnih zakonitostih lihih in sodih števil, čemur sledijo zakonitosti zvezdnega jezika. Posledica je več kot očitna: če v t. i. lihih obdobjih obstajajo sorodni pojavi, npr. (impulzivni) trenutek, ki napoveduje začetek ali konec vojne, miru, začetek ali konec umetnosti, smrti ali rojstva in vnaša v kulturo predstavo o šoku oz. eksploziji, spremljamo v sodih posledično, evolucijsko rast nastajajočega pojava, ki se proti koncu nedvoumno spreminja v svoje nasprotje. Hlebnikovove natančne raziskave (v njih je posebna vrednost pripisana številom 1, 11, 13) tako pripeljejo do tega, da se v njegovih predstavah srečujejo ljudje sorodnih idejnih naziranj, etičnih vrednot zunaj kronološkega časa (gre za t. i. žanr nadpovesti – сверхповесть) in potemtakem razumejo jezik drug drugega, saj gre za emanacijo zvezdnega jezika.
Hlebnikov je življenje posvetil raziskavam zakonov kozmosa, zgodovine ter zvezdnega (občeslovanskega) jezika, želel je odkriti konstante, ko se bo človek dejansko sporazumel (občutil!) z drugimi ljudmi (vključujoč tudi naše prednike), si prizadeval preseči vpetost v tradicionalne sheme življenja in smrti ter poskušal ustvariti vesoljno nadčasovno bratstvo. Ta ideja pa je blizu ideji ruskega filozofa Nikolaja Fjodorova – ki je dokazano vplival na Hlebnikova –, začetnika ruskega kozmizma in avtorja v današnji Rusiji vse popularnejše filozofije splošnega stremljenja (философия общего дела): človek si mora za vsako ceno podrediti naravo, kajti le to pomeni preseči smrt. Do tega lahko pripelje le odgovorno dejanje v spletu novih znanstvenih odkritij in vseobče ljubezni, ki človeka poveže v kolektiv – v bratstvo, v katerem tradicionalne dualistične kategorije, s katerimi si je človek razlagal svet, izgubijo vrednost ob občutju kozmične ljubezni. Človek je bil po mnenju Fjodorova na začetku 20. stoletja šele na prehodu od slepote k uvidu in spoznanju. Prvi poskus na tej poti pomeni prva futuristična opera Zmaga nad soncem (Победа над солнцем) iz leta 1913, ki je sinteza zaumnega/zvezdnega jezika, suprematizma (kostume je zasnoval K. Malevič) ter disonantne in kromatske glasbe Matjušina. Opera govori o tem, kako se bodočniki odpravijo osvojiti sonce (in kozmos), da bi ustvarili novo bratstvo.
Ali pomenijo pri tem novodobna iskanja v smeri kulturizacije vesolja odgovorno in racionalno akcijo pri duhovni preobrazbi vesolja v duhu Fjodorovskega iskanja vzajemnega (slovanskega?) bratstva, je vprašanje prihodnosti. Z današnjega vidika pa se zdi, da se je beseda-stvar-znak res začela osvobajati v breztežnostnem stanju (postgravitacije?), to pa pomeni, da so se sto let pozneje v Sloveniji vendarle začela udejanjati pričakovanja ruskih bodočnikov o svobodi in novem bratstvu.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
