Družba - Problemi

Hotelski kompleks Haludovo pravzaprav ni bil zasnovan bistveno drugače kot večina današnjih letovišč v tretjem svetu, kamor se tujci hodijo zabavat, domorodci pa delat – oboji za drobiž. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil zgrajen, sta mu še poseben mik dajali igralnica in dejstvo, da je bil na Krku, kajti Jugoslavijo je kot socialistično državo obdajala nekakšna koprena skrivnostnosti.

Haludovo so pred nedavnim v življenje obudili Branko Jordan, Primož Bezjak in Katarina Stegnar; žal samo v predstavi Kaj smo izgubili, medtem ko smo živeli. Letnici njihovega rojstva, 1976 in 1977, namreč sovpadata z obdobjem, ko je bil hotelsko-igralniški kompleks v vzponu in se je zdelo, da se leta obilja nikoli ne bodo nehala. Optimizem je sčasoma popustil, igralci so zadnjo, tretjo točko v njihovih življenjih zapičili v sedanjost, ki jo hromi kriza in so stave nizke. Ampak oni so vsaj preživeli, Haludovo pa ni. V tamkajšnji igralnici je bilo znameniti »Rien ne va plus« zadnjič slišati najbrž nekje sredi devetdesetih let. Potem je počasi, tako kot JFK, Marilyn Monroe, Elvis Presley in princesa Diana oddrsela v legendo. Dejstva so potonila, na gladini je ostalo privlačno ogrodje mitov in govoric.

Pride nekoč Bob Guccione v Jugoslavijo …

No, takole je bilo: Bob Guccione je bil v začetku sedemdesetih že dodobra utrjen na svojem prestolu erotičnega mogotca in izdajatelja revije Penthouse. Z večnim konkurentom Hughom Hefnerjem se ni več toliko obremenjeval, med drugim zato, ker si je njegova revija pridobila sloves še malce radikalnejše pri razkrivanju centimetrov ženske anatomije kot Playboy, tako in tako pa je bilo za obe znano, da ju ljudje, sicer resda skoraj izključno moški, kupujejo zaradi izjemno kakovostnih intervjujev. Eden od jugoslovanskih fotografov, Čedo Komljenović, ki je med drugim snemal modele za Penthousove duplerice, je Bobu na eni od zabav med dvema steklenicama šampanjca predlagal, da bi se poleti z Guccionejevo jahto zapeljala do Jadrana. S tropom manekenk na krovu in velikanskimi zalogami drog sta vplula v zaliv na Krku, ki je Boba, umetnika po srcu, s svojo vegetacijo in geografskimi danostmi močno ganil. Dobil je vizijo: v tej prelepi uvali bo zrasel hotelski kompleks z igralnico, v kateri bodo delali prijazni jugoslovanski domorodci, ki bodo po načelih samoupravljanja vodili hotel, za ugodje gostov, pripadnikov svetovnega jetseta, ki jih bosta pritegnila blišč in sproščenost malega jadranskega otočka, pa bodo skrbele tudi Penthouse Pets, lepa dekleta, opravljena kot francoske sobarice in z znanjem najmanj treh tujih jezikov.

Potem je napočila jesen, po uživaškem poletju vedno čas za poglobljene razmisleke in uvide, in Bob se je odpravil do Tita, za katerega je čutil, da si bosta blizu. Navsezadnje ju je družila ljubezen do lepih deklet, dragih cigar, francoskega konjaka, velikih ladij – le kako se ne bi mogla zediniti o kakšnem joint-venture? Na Krku bi rad odprl luksuzni hotel z igralnico, moja edina pogoja sta, da mi zgradiš most in letališče, je rekel Bob. Tito se je strinjal, tehnikalijam pa je moral zadostiti tudi z drobnimi spremembami ustave, ki je po novem na jugoslovanskih tleh dovoljevala obratovanje igralnic, namenjenih samo tujcem, predstavnikom delovnega ljudstva pa vstop vanje ni bil dovoljen. Blagohotni in uživaški diktator je predstavnike delovnega ljudstva tako zaščitil pred samimi seboj in njihovimi najnizkotnejšimi goni, ki bi jih utegnili pahniti na kant – ampak ljudje njegove dobrote kot običajno niso razumeli. Potem je poskrbel za letališče v Omišlju in most, za katerega vsakdo ve, da je v prejšnjem sistemu nosil ime Titov most (pa bi se morda moral imenovati kar Bobov most).

Leta 1972 so z velikim pompom in ob navzočnosti najbolj razvpitih imen svetovne estrade odprli socialistični odgovor na Monte Carlo: prvo igralnico v tamponski coni med vzhodnim in zahodnim blokom. Hladna vojna je bila na vrhuncu, hedonizem pa na pohodu – ljudje so uživali v pridobitvah seksualne revolucije in virus aidsa je še nekje skrit v laboratorijih neznanega farmacevtskega giganta čakal, da na začetku osemdesetih skoči na plano in naredi red. Cigarete so bile zaželene kot nadvse eleganten modni dodatek, kokain je bil še mamilo elite in kot tak primerno čist in kvaliteten, po razkošnem lobiju, ki je spominjal na domovanje kakšnega negativca iz filmov o Jamesu Bondu, je odmevalo kotrljanje kroglice z rulete in žvenketanje leda v kozarcih z viskijem. Nekje od daleč, z Bližnjega vzhoda, je prihajal pomirjujoč zvok žuborenja naftnih vrelcev, ki bodo za hip presahnili šele leto pozneje v arabsko-izraelski vojni in tako dali misliti, da se svet, gnan od nafte, lahko tudi ustavi. Ampak takrat, tistega junija 1972, ni bilo razlogov za skrbi, za pomisleke, za zadržke. Ena sama sproščenost. Seks, droge in samoupravljanje.

Zgodba, predobra, da bi bila resnična

Zgodba, sestavljena iz drobcev omemb hotelskega kompleksa Haludovo, napaberkovanih na spletnih straneh, je predobra, da bi bila resnična. Po malem so jo sesuvali vsi sogovorniki, za najtrši pristanek pa je poskrbelo Haludovo, kakršno je danes.

V zgodnjem jutru so se po gozdičku ob morskem zalivu spreletavale samo ptice. Kosi in šoje so si hiteli basati kljune z jagodičevjem, po kamniti potki je mimo prineslo psa in njegovo gospodarico. Med zelenjem so se risali obrisi sivih betonskih blokov. Morje, ki ga je nedavno dodobra prebičal vihar po imenu Teodor, je bilo zdaj mirno. In je bilo tudi edini zunanji dražljaj v vidnem polju, zaradi katerega se ni bilo mogoče poigravati z mislijo, da se sprehajaš po desetletja zaprti radioaktivni coni v kraju Pripjat v okolici jedrske elektrarne Černobil. Vse ostalo pa je napeljevalo, da je območje, nekdaj očitno prizorišče cvetoče človeške dejavnosti, katere koli že, doživelo hudo katastrofo, po kateri si je narava polagoma začela prisvajati, kar ji je od nekdaj pripadalo, in so grmovnice vzbrstele med zidovi, mah pa začel delati konkurenco zelenkastemu tapisonu na tleh.

V resnici v ozračju ni bilo sledu radioaktivnosti, klima je bila morska in zategadelj blagodejna, razdejanje v hotelskem kompleksu Haludovo v kraju Malinska na Krku pa so povzročili kar ljudje sami. Nekako tako kot ob koncu antike, ko so okoličani, ki so prebivali v bližini starogrških ali starorimskih templjev, posegli po gradbenem materialu, ki se je ponujal sam od sebe – zidakov, ki so nekdaj tvorili ponos antičnega sveta. Iznajdljivost, ki jih je gnala, da so jih raznesli in vgradili v svoje hiše, je človeškemu rodu prirojena in se v stoletjih ni porazgubila; iz enakih vzgibov so bržčas prebivalci Krka od leta 2003 naprej namesto v pohištvene salone hodili po novo opremo v hotele kompleksa Haludovo. Kdo ve, koliko kopalnic po otoku krasita kad ali straniščna školjka iz hotela Palace; na koliko kavčih čepijo baržunaste blazinice iz razkošnega hotelskega lobija in koliko otočanov polaga svoje utrujene ude na hotelske Thonetove stole? Je sploh še ostalo kaj, kar se ni dalo izpuliti ali odviti (ali se je med postopkom poškodovalo in so predmet odjemalci raje pustili na kraju zločina)?

Ljudje so barbari

Ja, kar napišite, ljudje so barbari, je prikimaval Robert Kraljić, načelnik občine Malinska, ki je stopal med ruševinami. Pridružil se mu je še en domačin s Krka, ki si želi vstajenja Haludovega v novo življenje, vodja turističnega urada Malinska, Nediljko Vučetić mlajši. Pot po parku in ob hotelskih objektih je zanju pot spominov, s Haludovim sta zrasla, najbrž sta se rodila približno takrat kot hotelski kompleks, merila sta s kroglo v balince v hotelski dvorani za bovling; se potikala okrog igrišč za tenis, v upanju, da jima bodo teniški trenerji dali kakšno žogico ali v osemdesetih zelo modne protiznojne trakove … Se spominjaš tega bovlinga, točilnega pulta v baru Lido na plaži, diskoteke v gozdičku …, so bila vprašanja, ki sta si jih zastavljala. Nanašala so se na pozna osemdeseta leta, za Haludovo (in še toliko drugih hotelov ob Jadranu) zlata leta. Potem so prišla devetdeseta, privatizacija in vojna – zapisati, da ni čisto jasno, katera od obeh je hotele bolj opustošila, bi bilo perverzno, a ne povsem neumestno. Pregnance z vukovarskega območja so sprejeli tudi na Krku, vendar so bili v Haludovem nastanjeni samo v enem od hotelov, Tamaris, ki je bil skromne B-kategorije. Paradni konj Haludovega je bil namreč hotel Palace – in tudi njegov prepoznavni znak z razkošnim vhodnim stopniščem in hotelskim lobijem, vse delo znanega hrvaškega arhitekta Borisa Magaša, akademika, ki je med drugim zasnoval tudi splitski stadion Poljud in umrl konec oktobra letos, v 84. letu starosti.

Rusko-armenski pristop k poslu

Nedaleč stran je deloval hotel luksuzne kategorije Ribarsko selo, po gozdičku pa so bili posuti bungalovi. Begunci so se po koncu Nevihte zvečine vrnili na svoje domove, lastništvo hotelov v Haludovem pa je začelo prehajati iz enih zasebnih rok v druge, še danes pa je približno 16 odstotkov v državni lasti (da ne omenjamo objekta restavracije Laguna, ki je bil zgrajen še pred drugo svetovno vojno in je celo predmet denacionalizacijskega zahtevka dedičev). Večino je leta 2002 kupil Ara Abramian, ruski poslovnež armenskega rodu, ki pa odtlej ni storil ničesar, razen da je porušil hotel Tamaris, edini, ki je bil za silo ohranjen in bi še lahko sprejemal goste, in na široko odprl vrata ostalih hotelov. Vsakdo si je za drobiž lahko izbral, kar mu je bilo všeč, in si to odnesel domov – zato resnici na ljubo ne moremo govoriti o barbarstvu, vsaj ne pri domačinih, ki so izkoristili ugodno možnost nakupa stanovanjske opreme.

Abramianovo podjetje je zatem pripravilo konceptualno rešitev gradnje novega hotelskega naselja, za katero pa je bilo treba spreminjati prostorski načrt Občine Malinska. Ugodili so mu, vendar gradnja kljub temu ni stekla. Ko je Robert Kraljić letos prevzel funkcijo načelnika Občine Malinska, je tri mesece po nastopu napisal zaskrbljeno pismo Damirju Noviniću, direktorju hrvaške agencije za investicije in konkurenčnost, v katerem je podal oris sedanjega stanja in izrazil pomislek, da je ruski poslovnež Haludovo kupil iz špekulativnih namenov. Dopis se mu je vrnil kot bumerang – v obliki klica z veleposlaništva Ruske federacije, kjer jim njegovo namigovanje na skrite namene njihovega državljana še zdaleč ni bilo všeč.

Zadnji sestanek vseh deležnikov – poleg vlagatelja Abramiana so se ga udeležili še predstavniki s hrvaškega ministrstva za gradbeništvo in urbanizem, za gospodarstvo in turizem, agencije za investicije in konkurenčnost, agencije za upravljanje državne lastnine ter vodja pristojne županije – je potekal v začetku oktobra letos. Takrat je bilo že znano, da si investitor želi ponovno spremembo prostorskega načrta v občini, saj si je v novi zasnovi zamislil, da bi celotno območje Haludovega zaprli in tako omejili dostop do morske obale oziroma bi bil prehod po stezah, ki vodijo od Malinske do ceste za Njivice, možen le za goste hotelskega kompleksa oziroma domačine, ki bi bili lastniki posebne dovolilnice. To je za načelnika občine in domačine nesprejemljivo, gre za koncesijo za dostop do morja. Abramianovemu načrtu nasprotujejo in vztrajajo, naj se ohrani vsaj ena od prosto prehodnih stezic, po katerih so se bili doslej navajeni sprehajati.

Vse bo jasno decembra letos, ki je določen kot rok, da vlagatelj razgrne podrobnejši načrt. V Haludovem, kakršnega si zamišlja Abramian, naj bi deloval medicinsko-zdraviliški center, predvideli so tudi nekakšen park za vodne športe in igralnico ter nekaj vil na zemljišču, ki prav tako ni namenjeno za gradnjo. Dvomimo o iskrenosti investitorjevih namer, vendar upanje ostaja, pravi Robert Kraljić, ki je na hrvaškem spletnem portalu njuškalo.hr pred kratkim izvohal, da je (bil) hotel Maestral, sicer v sklopu Haludovega, na voljo za najem za nekaj let. Maestral je (bil) edini del kompleksa, ki je do leta 2012 sprejemal goste.

Bajne napitnine

Od zlatih časov Haludovega se je marsikaj spremenilo, med drugim razmerje med gosti, ki so dopust preživljali v hotelih, in tistimi, ki so izbrali namestitev pri zasebnikih. Medtem ko je bilo konec osemdesetih 75 odstotkov turistov na Krku po hotelih, se spominja Nediljko Vučetić mlajši, je danes razmerje skoraj obrnjeno. Zasedenost turističnih kapacitet je bila v zlatih časih 200 dni na leto, danes o čem takem lahko samo sanjajo.

Poleti so zasedeni maksimalno, predsezone pa ni, razlaga vodja Turističnega urada Malinska, ki je po zaključeni gostinski šoli v Opatiji del svoje vajeniške dobe preživel v Haludovem, v hotelu Tamaris in v igralnici. Ob vprašanju o napitninah se muza, da pa je slišal, da so kolegi dobivali po sto dolarjev trinkgelda na mizo od obiskovalcev igralnice, ki se jim je nasmehnila sreča – in to bržčas ne v stoticah, temveč v tisočicah. Nikoli ne bo znano, koliko vnetih obiskovalcev igralnic je čez dan pokukalo iz teme in se odpravilo igrat tenis, a nekaj jih je bilo vendarle. Ali pa so po rdečem pesku tekali njihovi družinski člani. Teniških igrišč je bilo v Haludovem namreč na višku kar sedemnajst, Malinska je bila v osemdesetih kot Umag, se spominja Vučetić mlajši. Medtem se sprehajamo mimo tega, kar je od njih ostalo: ograjene zaplate zemlje, kjer je oranžno barvo že zdavnaj prekrila zelenina trave.

O etičnem kodeksu gostinskih delavcev

Njegov oče, Nediljko Vučetić starejši, je nekoč skrbel, da iz rdečega peska ni štrlelo niti eno samo stebelce plevela. Oziroma je za to pooblastil podrejene, Vučetić starejši je namreč šestindvajset let, od leta 1971 do 1997, opravljal različne vodilne funkcije v Haludovem, od »šefa sale« do direktorja hotela Palace in direktorja kompleksa. Pričakovati je bilo, da bo prav on z bogatimi delovnimi izkušnjami neizčrpna zakladnica podatkov o Haludovem in njegovih gostih, tudi tistih najbolj škandaloznih. Toda ob vsej svoji uglajenosti se gospod ni pustil pregovoriti, da bi izdal kaj, česar ni povedal še nikomur. Delavci v gostinstvu se ravnajo po neke vrste etičnem kodeksu, ki jim veleva, da intimnosti gostov ne obešajo na veliki zvon, razloži. In potem začne z dokaj suhoparnim naštevanjem dejstev, ki so resda nujno potrebno ogrodje za zgodbo, nehote pa je z njimi sesul vse mite, ki so se v skoraj dveh desetletjih, odkar hotelski kompleks Haludovo sameva, razbohotili na spletu.

Slavnostno odprtje je bilo 17. julija 1971, tri dni za napovedanim datumom, ker smo nekoliko zamujali, začne. Toda to je natanko eno leto, preden je Bob Guccione na otok pripeljal svoje Penthouse Pets, oporekam. Poslušajte, neizprosno nadaljuje Vučetić starejši, Haludovo takrat še ni imelo nikakršne zveze z Guccionejem, nič ne drži, kar ste prebrali, most na Krk in letališče v Omišlju sta bila zgrajena neodvisno od Guccioneja, Penthouse Pets pa je bilo zgolj desetero in ne 130, kar je zapisal neki novinar. Lastnik Haludovega je bilo podjetje Brodokomerc in kompleks je bil zgrajen s krediti novosadske Poljobanke. Na začetku sedemdesetih je premogel 1700 postelj, v njem pa je bilo redno zaposlenih približno 400 ljudi, vsi so bili Jugoslovani, pretežno Hrvati. Nadalje sta bila v hotelskem kompleksu dva bazena, zunanji in notranji, oba z morsko vodo, finske savne, masažni salon, zdravnik, ki je bil na voljo 24 ur na dan, bovling, igrišča za tenis in minigolf, mize za namizni tenis, oprema za vodne športe in privez s 34 vezi, je drdral naprej.

Leta 1972 so sklenili pogodbo z izdajateljem Penthousa, po čigar zaslugi so v Haludovo začeli prihajati Američani, željni iger na srečo. Guccione je v hotelsko-igralniško ponudbo vpeljal novost: mične animatorke, znane kot Penthouse Pets, od katerih so bile nekatere res s Krka, vendar so danes že vse mame in babice ter ugledne članice skupnosti z visokimi moralnimi načeli, zatrdi sogovornik. Da so zdaj integrirane v otoško okolje in ne bi bile preveč navdušene, če bi kdo začel pogovor z njimi »Vi ste pa nekoč delali v igralnici kot Penthouse Pet, mi lahko poveste kaj več o tem?«, sta poskušala pred tem razložiti že njegov sin, Nediljko Vučetić mlajši, in načelnik občine Kraljić. »Lahko si predstavljate, kakšen šok za konservativno otoško družbo so bile v začetku sedemdesetih ta dekleta,« je pomenljivo dodal Kraljić in nejeverno zmajeval z glavo na vprašanje, ali katera od nekdanjih animatork ne bi bila morda pripravljena malo poklepetati o svojem delu v Penthouse Adriatic Clubu, kakor se je igralnica v hotelu Palace v Haludovem imenovala tistih nekaj mesecev, ko so sodelovali z Bobom Guccionejem. Ta je poskrbel za publiciteto – iz tistega časa izvirajo njegovi pretenciozni opisi teh deklet kot »vojščakinj zoper hladno vojno« in turizma kot najboljšega orožja za razbijanje negativnih stereotipov o ljudeh na drugi strani železne zavese – in čarterje iz New Yorka. Boeingi 737 s po 150 ljudmi na krovu so na Krku pristajali vsak četrtek in se vračali v ZDA v sredo.

Veliki šef sicilijanskega rodu

Guccioneja sem nekajkrat videl, kako se je sprehajal po hotelskem lobiju, pripoveduje Vučetić starejši. In, kakšne spomine ima nanj? »Bil je sicilijanskega rodu in se je obnašal kot veliki šef.« Z zaposlenimi se je pogovarjal angleško in italijansko. Ampak potem je v jeseni 1972, po nekaj mesecih trajanja pogodbe o poslovnem sodelovanju, čez noč izginil, z igralniškimi animatorkami in drugimi člani spremstva vred. »Umaknili so se konec poletja 1972. Vem samo, da so za sabo pustili nekaj neplačanih računov,« pravi Vučetić starejši.

Kmalu zatem so za Haludovo napočili neprijetni časi, ki pa so jih znali prebroditi, med drugim z dokapitalizacijo slovenskih podjetij, a tudi z znižanjem plač za 25 odstotkov. Igralnico – ki je bila edini prostor, kamor jugoslovanski državljani niso imeli vstopa – so oddali v upravljanje neki kanadski igralniški družbi in sčasoma se je življenje v hotelskem kompleksu vrnilo v ustaljene tirnice. Le da je bilo med gosti vse manj Američanov in vse več Evropejcev, še zlasti Italijani so radi prihajali za ferragosto, in to ne za teden dni, temveč za dva tedna ali cel mesec. Obisk igralnice je bil obvezen, med igralniške mize so se radi podajali tudi v novoletni noči, saj je po običaju na novega leta dan treba preskusiti srečo, pojasnjuje sogovornik. Napitnine so bile kakopak dobre, a nekako se nihče ni mogel meriti s Sadamom Huseinom, ki je sredi sedemdesetih obiskal Haludovo kot drugi človek v iraški hierarhiji. Hotelskemu osebju je pustil dva tisoč dolarjev napitnine – podatek s spleta, ki ga Vučetić za spremembo potrdi in doda, da je Husein vse direktorje obdaroval z ročnimi urami. Bodoči iraški diktator je bil zelo vesel, ker so v hotelu shranili pištolo, ki jo je njegov sin pozabil; oče se je namreč vrnil ponjo.

Med gosti Haludovega so bili še Olof Palme, pa nekateri državniki in zunanji ministri, tudi jugoslovanski funkcionarji. Izboren je bil tudi spremljevalni program, že na odprtju so nastopili Dubrovački trubaduri, potem so si kljuke podajali Tereza Kesovija, Zdravko Čolić … »Celo Lasje so prišli,« ponosno pove Vučetić in pristavi, da je šlo za malce okrnjeno igralsko zasedbo broadwayskega muzikala. Prirejali so pustne maškarade in slavili tudi takšne praznike, kot je 8. marec. »K nam so vodili tuje delegacije, kdor je bil malce na višji ravni, so ga pripeljali k nam. Novinarji so pisali, da Haludovo ni za vsakogaršnji žep, a to je morda držalo za hotela Palace ali Ribarsko selo, kaj v B-kategoriji se je že dalo privoščiti,« pravi Vučetić, ki obenem soglaša, da je bilo Haludovo za tujce razmeroma poceni, vsaj v primerjavi s podobnimi objekti na zahodu. Je bil pred tem njihov gost Tito? Ne, pač pa Milka Planinc. In Milan Kučan. Konec osemdesetih let se je v Haludovem pisala ustava Republike Hrvaške, nadaljuje Vučetić, pri čemer so sodelovali pravniki, kot so Vladimir Šeks, Smiljko Sokol, Nikola Filipović, Jadranko Crnić. To pa je bilo tudi zadnje obdobje, v katerem se je Haludovo omenjalo brez priveskov, kot so »propadli kvarnerski turistični gigant« ali celo »sramota hrvaškega turizma«.

Od glamurja do britanskih »penzičev«

Dr. Zdenko Cerović je danes redni profesor na opatijski Fakulteti za turizem in gostinstvo. Eden od predmetov, ki ga predava, je Animacija v turizmu in verjeti je, da si je nekaj prakse zanj nabral sredi sedemdesetih, ko je nekaj časa delal v hotelu Palace v Haludovem. Zgodbice, ki jih je pripovedoval, so resda v marsičem zadostile standardom, ki so jih postavile spletne strani, posvečene glamuroznemu Haludovemu, vendar niso za resni tisk. No, z izjemo pripovedi o rahlo zmedenih ameriških turistih, ki so na Krk sredi sedemdesetih let, potem ko je hotelski kompleks sklenil pogodbo s podjetjem s Floride, prihajali tudi s čarterji iz Miamija. Američani pogosto niso niti dobro vedeli, kje točno so, pa se je našel kakšen, ki se je hotel s taksijem odpeljati do Benetk. V eni uri. Povedali so mu, da so Benetke v drugi državi in da je do tam kakšnih šest ur vožnje z avtom, se spominja Cerović, ki je po vajeniški dobi v Haludovem zlagoma napredoval do direktorskega mesta v podjetju Brodokomerc Hoteli. Prelomne dogodke v zgodovini hotelskega kompleksa stresa iz rokava in oriše tudi ozadje: Haludovo je bilo zgrajeno s krediti Poljobanke, in to v istem svežnju s turističnimi kompleksi v Cavtatu, Babinemu Kuku in Bernardinu, ki so se vsi ponašali z igralnicami za tuje goste. Zamisel zanje se je porodila takratnemu direktorju Brodokomerca Ivanu Faragunu, ki si je s hoteli obetal prodreti na nove trge, predvsem ameriškega, in tako priti do iskanega blaga: deviz. (Prva igralnica v Jugoslaviji se je sicer odprla leta 1964 v portoroškem hotelu Metropol, op. p.) Bob Guccione in njegov Penthouse je bil v tem le prehodna faza, res pa je, da so se z njim – Cerović ga je označil za navadnega »prevaranta« – zaradi pomanjkanja izkušenj v sklepanju poslov s tujci opekli. Pustil jim je za tri milijone dolarjev dolga, koliko ga je pozneje poravnal, je ostala poslovna skrivnost. A luknja, ki je zazevala, je bila tolikšna, da se je leta 1973 celotni Brodokomerc znašel v stečaju. Vodstvo z direktorjem Faraguno vred je bilo zamenjano, na naroku pa so se združila slovenska podjetja, kot so (bila) Gorenje, Stol, Iskra, Lesnina … in tako rešila Brodokomerc.

Hoteli Haludovo so se pozneje preusmerili na evropske trge, predvsem Nemčijo, od koder so prihajali povsem povprečni gostje. »Začetek je bil zelo glamurozen, pozneje pa je Haludovo postalo letovišče za srednji ali celo nižji srednji sloj,« razlaga Cerović. Imeli so sklenjene pogodbe z vsemi vodilnimi evropskimi agencijami, kot so Neckermann, Müller Reisen, Thompson, Thomas Coook … in Kompas. Gostili so tudi predstavnike t. i. tretje generacije, »penziče«, se zareži Cerović in razloži, kakšen aranžma so ponudili britanskim upokojencem: polni penzion so jim računali pičlih sedem funtov na dan, čaj ob petih pa prodajali po en funt – in s tem pokrili stroške. V osemdesetih letih je bilo v Haludovem 320 redno zaposlenih, objekte so v dvajsetih letih nekajkrat prenovili. Izbirali smo najboljše materiale, sanitarni vozli so bili iz tovarne Kolpasan, se spominja Cerović. »Prve prospekte smo dali tiskati v tiskarno ČGP Delo!«

Z začetkom devetdesetih je sonce, ki je dotlej dokaj radodarno usmerjalo svoje sončne žarke na Haludovo, dokončno začelo zahajati. Ne vojna in begunci, predvsem lastninjenje mu je zadalo smrtni udarec. »Slabe poslovne poteze« Cerović poimenuje dogajanje, ki bi mu nekateri rekli kraja družbenega premoženja, šepeta pa se tudi o pranju denarja in trgovini z orožjem – vse pod krovno znamko Haludovo. Ruskega poslovneža Abramiana, ki je prišel na pragu tretjega tisočletja in odkupil dolgove bank (hoteli so bili pod hipotekami), so mnogi videli kot rešitelja, ki bo zamahnil s čarobno paličico in obudil čase, v katerih ni bilo nič nenavadnega, če se je v morju pod Ribarskim selom zasidral Henry Ford II., vnuk Henryja Forda, s svojo 80-metrsko jahto. Še ena od nepreverjenih in težko preverljivih zgodbic, ki krožijo po internetu in za katero Cerović trdi, da pozna eno in edino resnično različico: »Z ladje so spustili pomožne čolne in se izkrcali na kopnem. Ford se je odpravil nekaj pojest v hotel in potem v igralnico. Medtem se je na jahti oglasila policija s Krka, ki je našla trofejno orožje brez dovoljenja za nošenje. Prepovedali so jim, da bi izpluli, a Ford, ki se je pozneje vrnil na ladjo, se je na to požvižgal. Ponoči so dvignili sidro in zjutraj jih ni bilo nikjer več. To je vsa resnica, pozneje se je govorilo, da je prišlo do streljanja, vendar to ni res. Forda sem videl na lastne oči, v kopalkah in s kavbojskim klobukom na glavi.«

************************

Od priložnostnega slikarja do erotičnega mogotca

Bob Guccione je eden tistih likov, ki ga ne bi mogli naplaviti drugi časi kot tisti, ki so sledili seksualni revoluciji in jih je spremljala zlata doba tiska. Ko so začeli presihati učinki prve (nekako na pragu osemdesetih z izbruhom pandemije aidsa) in je splet začel spodsekavati vejo, na kateri so se bohotili tiskani mediji (erotika oziroma pornografija pa se je tja preselila med prvimi), je počasi potonil tudi on. Ko je leta 2008 umrl, je bil že skorajda pozabljen in obubožan – nekako tako kot Paul Raymond, britanski založnik erotičnih revij in nepremičninski mogotec, čigar (tragično) zgodbo je upodobil Michael Winterbottom v filmu The Look of Love (Pogled ljubezni, 2013). V sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih pa je bil Bob Guccione razvpita osebnost, ki se je enakopravno merila s sicer še bolj ekscentričnim Hughom Hefnerjem. Kakšnega formata je bil človek, ki se je v zgodnjih sedemdesetih izkrcal na Krku in se tam odločil ustvariti nekakšen varen pristan za razigrani svetovni jetset, si morda najbolje lahko predstavljamo, če si ogledamo Guccionejevo fotografijo ob zapisu na Wikipediji: možakar v svetleči se modri svileni srajci, razprti ravno prav, da se vidi porjaveli in poraščeni prsni koš, ki ga krasijo debele zlate verižice. Te so bile sploh njegov priljubljeni kos nakita in neki novinar je nekoč zapisal, da bi Guccione lahko, če bi se mu primerilo, da bi z avtom obtičal nekje v snegu, zlate verižice navezal na pnevmatike in se brez skrbi odpeljal naprej.

Na začetku osemdesetih je povzetek njegove življenjske zgodbe priobčila tudi revija Start, jugoslovanski odgovor na Playboy in Penthouse – še ena v vrsti publikacij, ki se je prodajala predvsem zavoljo izvrstnih intervjujev. Bob Guccione je sin sicilijanskih emigrantov, rojen leta 1930 v Brooklynu, je pisal Start leta 1985. Njegov oče je računovodja, ki je solidno zaslužil, mati pa gospodinja in Bob je bil v mladosti deležen katoliške vzgoje, ki mu je vtisnila tako močen pečat, da je bojda razmišljal celo o duhovniškem stanu. Medtem ko ostaja nejasno, ali ni to le novinarska raca, pa je docela preverljivo, da je imel bodoči erotični mogotec slikarsko žilico. Rad je risal predvsem stripe in se nagibal k umetnosti tudi pri izbiri študija, vendar se je nato pri osemnajstih odločil, da si bo znanje o umetnosti raje nabiral tam, od koder je po njegovem mnenju izvirala: v Evropi. Potoval je po Italiji, Franciji, Maroku, Veliki Britaniji in krepko do tridesetega leta bi si zaslužil oznako fičfirič, saj se je preživljal s honorarji za priložnostna dela – ilustracije, karikature, stripe, ki jih je prodajal po kavarnah ali časopisom. Stalnejši vir prihodkov so bila nakazila njegovega očeta, ki so redno prihajala z one strani Atlantika. Nekje vmes, na začetku dvajsetih, se je kar dvakrat zapored poročil in imel pet otrok. Do leta 1965 je bil uradno brezposeln. Takrat je živel v Londonu in opazil, da ima Playboy, ki je izhajal od leta 1953, na britanskem trgu kaj malo konkurence. Z obilo iznajdljivosti in voluntaristične zagnanosti sodelavcev je sestavil prvo številko revije za moške z naslovom Penthouse, za katero so vsi – od piscev do dizajnerjev – gradivo prispevali brezplačno. Le fotografa, ki bi se odpovedal plačilu, mu ni uspelo najti, pa je po sili razmer in ob inštrukcijah prijatelja, ki je fotografiral za londonske modne revije, kar sam pritisnil na sprožilec. Pozirala je Guccionejeva žena. Guccione je pozneje povedal, da mu je bilo kot slikarju po duši fotografiranje še posebej mrzko. Stroške tiska je pokril s prostovoljnimi prispevki, ki jih je zbiral z obsežno pisemsko kampanjo – nerodnost je hotela, da je prošnjo za nekaj malega denarja po nesreči (bržčas pa nalašč) poslal tudi nekaj duhovnikom in ženam ministrov britanske vlade, ki so zaradi njegove namere, da bo izdal »prvi britanski pornografski časopis«, zagnali vik in krik. Po pričakovanjih je bila prva številka razprodana in tudi pri nadaljnjih izdajah si je Penthouse zagotavljal vse večji krog bralcev. Leta 1969 je Guccione z ameriško izdajo prodrl tudi v ZDA, kjer je postajal zaresna konkurenca Playboyu. Spopad med Guccionejem in Hefnerjem so poimenovali »boj na Venerinem gričku«. Hefner je bil v prednosti zaradi Playboyeve daljše tradicije, Penthouse pa se je po Guccionejevem zatrjevanju prebijal, ker je bil »bolj pošten« in si je drznil pokazati več ženskega telesa. »Ravnam se skladno s krščanskim naukom, ki uči, da je Bog človeka naredil po svoji podobi, zato menim, da noben del človeškega telesa ne more biti nedostojen ali obscen. To bi namreč pomenilo, da je tudi sam Bog nedostojen ali obscen.«

Najbrž ni pretirano presenečenje, da je Bob Guccione sčasoma strašno obogatel, piše Start. Danes (februarja 1985) se vrednost njegovega podjetja ocenjuje na 350 milijonov dolarjev, eden od delničarjev je tudi njegov osemdesetletni oče, ki se mu je Guccione tako zahvalil za denarno podporo v mladosti. Za lastnika erotičnega imperija je družina pomembna vrednota, piše Start, v njegovem velikanskem bivališču na Manhattnu, preurejenem iz dveh sedemnadstropnih hiš, se ne dogajajo razuzdane zabave kot v Playboy Mansion, temveč potekajo mirna srečanja sorodnikov, med katerimi se resda kopajo v bazenu v pritličju, a nikoli brez kopalk. Guccionejevo domovanje je bilo v tistem času eno najbolj razkošnih na svetu in zato pogosto predmet novinarskega poročanja. Med drugim naj bi njegov dom obsegal 32 spalnic, telovadnico, savno, fotografski studio (kajti Guccione je naposled vzljubil fotografijo in sam slikal nekatera dekleta za naslovnice) in frizerski salon. Prevladujoča materiala sta bila marmor in zlato, stene pa so krasila nekatera resna umetniška dela: Matisse, Renoir, van Gogh, Picasso. Ta niso bila, tako kot v primeru Franca Riemerja, nekakšni bedni ponaredki, o čemer priča tudi dejstvo, da je Guccione svojo zbirko prodal leta 2002, kar je bil za prodajo umetnin izjemno neprimeren čas, tako da je lahko z izkupičkom zgolj povrnil stare dolgove, ki si jih je nakopal z nepremišljenimi investicijami. V letih obilja se je namreč loteval vlaganj v projekte, ki so bili milo rečeno nori – eden takih je bila navsezadnje tudi njegova jadranska eskapada v Haludovem, iz katere se je umaknil tako rekoč čez noč in hotelskemu kompleksu zapustil nemalo dolgov. Od izstopajočih fiaskov gre omeniti še film Caligula, h kateremu je pritegnil Gora Vidala kot pisca scenarija, Tinta Brassa kot režiserja in igralce zvenečih imen, kot so Helen Mirren, John Gielgud, Peter O'Toole. Guccione si je polagoma povsem prilastil nadzor nad projektom in zasedel vse vloge od režiserja do montažerja, film pa je bil – po besedah Helen Mirren v The Mirror – nekakšno skrpucalo s kopico trdoerotičnih prizorov in nasilja. Cenzorji so film oklestili do neprepoznavnosti, preostanek so raztrgali kritiki in končna bilanca je pokazala nekaj milijonov dolarjev izgube. Kar Guccioneja ni odvrnilo od tega, da ne bi denarja z lopato še naprej metal v podobne jame brez dna in brez obeta zaslužka. V Atlantic Cityju je poskušal zgraditi hotel in igralnico, kar je spodbudilo agente FBI, da so šli raziskovat njegove domnevne povezave z mafijo, ki pa jih menda ni bilo. V San Diegu je, denimo, ustanovil inštitut z nekaj deset vrhunskimi fiziki, katerih naloga je bila izdelati jedrsko centralo z reaktorjem, ki bi deloval po načelu fuzije, centrala pa bi se po tisoč delovnih urah sama izločila iz uporabe ter bi jo zamenjali z novo. Za povrh je Guccione k sodelovanju povabil Izraelce, kar je izzvalo negodovanje na arabski strani …

Že sredi osemdesetih se je govorilo – tako Start –, da njegov poslovni imperij kopni. Ogrozil ga je pojav videa, po katerem so vse raje posegali konzumenti erotičnih vsebin. V devetdesetih letih je Penthouse še imel nekaj redkih zvezdniških trenutkov, med drugim je Guccioneju uspelo pregovoriti Gennifer Flowers, da je pozirala gola za naslovnico in se med platnicami razgovorila o svoji aferi z Billom Clintonom. Potem se je začel propad, ki ga ni bilo mogoče zaustaviti. Govorilo se je, da ga je na dno potegnilo prav njegovo razkošno newyorško domovanje – tako kot časopisnega mogotca Randolpha Hearsta, ki bi skoraj propadel, ker je vložil toliko denarja v grad v kalifornijskem San Simeonu. Takšne primerjave je Guccione zviška zavračal, češ da ima on vsaj okus … Umrl je leta 2010 v Teksasu, pri družini svoje četrte žene. O njegovem življenju so posneli dokumentarec z naslovom Filthy Gorgeous: The Bob Guccione Story, ki je bil premierno prikazan septembra letos na filmskem festivalu v Torontu.

Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013