Spremembe ustave, retorični dražé
Foto: Dokumentacija Dela/Joco Žnidaršič
28. 06. 2011
V slovenski ustavi bi bilo opravičljivo in mogoče premakniti nekaj stranskih lokov. A pustimo to za čase, ko prenavljanje ustave ne bo odvzemalo pozornosti od stvari, ki zahtevajo takojšen civilnodružbeni razmislek in politično energijo.
Ne delajmo si utvare, da bi sprememba besedila ustave lahko pomembneje prispevala k izvitju iz krize, ali pa celo k preboju krize, v kateri bi caeteris paribus danes brez dvoma bili, tudi če bi bila ustava v vseh točkah že idealno spremenjena. Naša pisana ustava je še vedno zelo dobra. Prepotrebnih družbenih sprememb ne omejuje, z uzdami pa preprečuje morebitne odklone od pravnodržavniškega ustroja demokratične oblike vladavine (kar je izpostavil že Andraž Teršek v članku O pozivih k spremembam ustave: najprej dejansko učinkujoča ustava!; Pogledi, 11. maja 2011).
Kam usmeriti pogled
Družbeno pogodbo (ta je res zrahljana) bolj kot pisana ustava opredeljujejo in vzpostavljajo pokojninski sistem, pa dednopravna zakonodaja in davčno-zdravstveno-socialna prerazdeljevanja. Tu je prva točka, na kateri moremo (ponovno) osvojiti sanje o deželi, ki bo svojim prebivalcem kakor dom. Tu je vsebina, pod katero se bomo, s ponosom ali brez njega, vpisovali v njeno ime.
Druga točka – predpostavka – je še teže dosegljiva. V svoji španski knjigi jo Francisco J. Laporta sporočilno strne z naslovom: Vladavina zakona (Madrid, Trotta, 2007). Ob branju časopisa se, kot pravi, vsak dan zave, da je v vseh deželah, kjer bi mu bilo všeč živeti, pravni red v kar največji meri utrjen na zakonih, ki jih zvesto in učinkovito uresničujejo sodišča. Te dežele imajo resda tudi druge stvari: ustave, načela, vrednote in pravniške doktrine – a težo družbenega reda vendar nosi in dejanskost živahnega sožitja v svobodi zagotavlja zakon, udejanjan z razumno učinkovitostjo sodnikov in sodnic, ki – zdaj z mojimi besedami – pred zakonskimi določili vedno snamejo klobuk. Živeti v krajih, kjer se ne godi tako, preprosto ni priporočljivo. Zato pa se Laporti vztrajanje na tem, da se v takšnih okoliščinah sprejme neka nova ustava ali stara spremeni, zdi podobno, kot če kdo barvit sombrero dene na sam prazen nič. Ob umanjkanju spoštljivega odnosa do zakonov in sodišč je vse ostalo neuporaben ornament.
Manko družbenih vrtnarjev, ne ustavnih arhitektov
Ob zakonih (ti pomen »Zakona« uživajo obratno sorazmerno z njihovim številom in spremembami) moramo pozornost usmeriti v habitus. Tega je kot ključni sociološki pojem uvedel Pierre Bourdieu: v obliki shem zaznavanja, mišljenja in dejanja zagotavlja habitus »pravilnost« praks in njihovo nespremenljivost v času zanesljiveje kot vsa formalna pravila in izrecne norme (Praktični čut I in II, Ljubljana, Studia Humanitatis, 2002). Kdor želi v naši družbi kaj resnično premakniti, se mora sprememb lotiti tu: na točki shem zaznavanja, mišljenja in dejanja. Habitus je ključ (ne)učinkovitosti korupcije. Tu je vzvod dela na črno; če naštevam le primeroma.
Etienne Le Roy je habitus v knjigi Igra zakonov: dinamična antropologija prava (Pariz, LGDJ, 1999) prepoznal kot enega od treh gradnikov pravnosti. Sam bi rekel, da nam daje družbeno ustavo – s čimer iz preddverja zmotne zaslepljenosti z ustavnim besedilom lahko poimensko izluščimo svetel vzgib upravičene skrbi.
Zame so ob treh zgornjih točkah šibkosti vsi pozivi k spremembi pisane ustave danes zgolj retorični dražé. (Pri politikih in ustavnikih gotovo puščajo v ustih prav poseben okus.) Resda morejo odpirati razpravo o temeljih slovenske skupnosti, o naši družbeni pogodbi, a odpirajo (če že) jo na povsem napačnem koncu in postavljajo jo na zgrešeno raven. Spremeniti moramo pač družbeno ustavo, te pa se ne da izrisati. Habitusa se ne da načrtovati in slovesno razglasiti kakor pisano ustavo v visokem zboru, ki zasede Trg republike. Družbeno ustavo se goji iz dneva v dan. Prav tako počasi in le z vztrajnostjo jo je mogoče preoblikovati.
Trik povratnih zank
Habitus kot družbena ustava se vzpostavlja šele v drugem odmiku od vzajemnih pričakovanj. Svoj fiat zaživi v igri povratnih zank. Ne oblikuje se s sporazumom in soglasjem. Ne vzpostavljajo ga niti pričakovanja o tem, kaj bodo storili drugi. Habitus med drugim ustanavljajo pričakovanja o pričakovanju drugih glede našega verjetnega ravnanja (ki je samo pogojeno s pričakovanji o pričakovanju drugih). Vse to se morda res bere zapleteno, a je učinek teh povratnih zank mogoče hitro zapopasti na primeru.
Kdo in komu bi ponujal koruptivne usluge, če ne bi pričakoval, da bodo te sprejete? (Že še kdo, a manj bohotno.) Kdo bi še ponujal posle brez računov, če bi bil lahko prepričan, da bo za »popust« na škodo skupnosti isti posel izgubil?
Habitus je kot okolje; soustvarjamo ga vsi, in to že zgolj s pasivno toleranco, ki škodljive prakse dela sprejemljive. Pot k spremembi je v preoblikovanju naših shem zaznavanja, mišljenja in dejanja. Spet s primerom: Bomo slednjič na ponudbo posla brez računa vendarle odgovorili z »ne«? Bomo dali vedeti, da tak »popust« v isti sapi našim staršem jemlje eno mesto z liste operacij sive mrene? Vsakič eno. In tako naprej.
Ludvik XIV. je trdil, da je on država. Friderik II. je dejal: »Vse za ljudstvo; a brez ljudstva.« Danes moramo ugotoviti, da smo sami sebi družbena ustava. V vsakem trenutku, z vsakim korakom smo njeno ime.
Hic Rhodus, tu skoči! Ni nam treba novih ustavnih arhitektov in socialnih inženirjev, ampak družbenih vrtnarjev. Ne le, da spremembe pisane ustave danes niso nujne, potencialno so tudi škodljive, saj je že tako, da so za ustavnike kakor velika čokolada z lešniki; politike pa ob njih menda navdahne kot otroke bližnje srečanje z družinsko škatlo za orodje ali tetin neseser.
Mmag. Andrej Kristan, zaposlen v odvetniški pisarni Jože Kristan v Kranju, je sourednik revije Revus – revije za evropsko ustavnost in doktorski študent na Oddelku za pravno kulturo Giovanni Tarello pravne fakultete Univerze v Genovi.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
