Znanost, trg in uporabna vrednost
Vr€dnost znanosti
04. 07. 2012
Ob iskanju rešitev, kako krize, ki je Slovenijo prizadela močneje od drugih »tranzicijskih« držav, ne poglobiti bolj, kot se poglablja zaradi silnic, na katere nimamo veliko vpliva, je vse glasnejše tudi vprašanje, ali je do nove paradigme razvoja mogoče priti z več vlaganja v naravoslovno ali družboslovno izobraževanje. To dilemo je med drugimi nakazal tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je pred časom v intervjuju za nacionalno televizijo izjavil, da »smo v Sloveniji v prvih petnajstih letih po osamosvojitvi izšolali približno petkrat več družboslovcev, se pravi novinarjev, filozofov, pravnikov, ekonomistov, kot pa inženirjev,« kar naj bi bilo v neskladju z dejanskimi zaposlitvenimi potrebami Slovenije.
A preprosta delitev na družboslovje in naravoslovje je morda lahko priročna samo za medijsko in politično populistično rabo, dejansko pa so prave dileme, ko govorimo o izobraževanju in povezovanju znanja z gospodarstvom, povsem drugje. Dejstvo namreč je, da tako vede naravoslovja kot družboslovja z znanjem, ki ga ponujajo, same po sebi še ne zagotavljajo potrebne aplikativnosti za uporabo tega znanja. Ali drugače: tudi če zelo sistematično delamo na izobraževanju naravoslovcev ali družboslovcev, to samo po sebi še ne zagotavlja njihove zaposljivosti. V nasprotju s temeljnimi vedami naravoslovja in družboslovja pa ima nekoliko drugačno mesto v izobraževanju tehnika – ta je namreč vmesni člen med izobraževalnim sistemom in realnim gospodarstvom, kjer nastaja dodana vrednost. Dr. Miha Kos, vodja Hiše eksperimentov, ki se ukvarja s promocijo naravoslovno-tehniškega izobraževanja ter znanosti za vse generacije, pojasnjuje: »Če razmišljam o naravoslovju in tehniki, me prvo vedno spomni na znanstveni inštitut, drugo pa na industrijo, čeprav v praksi ni tako ostre razmejitve. Raziskovalci morajo biti dobro seznanjeni s sodobno tehnologijo, tehnologi pa s sodobno znanostjo. Zato obstajajo tudi neki vmesni členi: znanstveni tehnologi na eni in tehnični znanstveniki na drugi strani. Razlika med njimi je podobna razliki med novinarji, ki pišete o znanosti, in med znanstveniki. Vsak ima svoj jezik, in da se to dvoje poveže, je treba vedeti, kaj bo verodostojno in hkrati zanimivo za ljudi. Potrebujemo torej tudi komunikatorje znanosti.«
Podatki kažejo, da je tehnika v vertikali šolskega sistema dejansko zapostavljena, med drugim zato, ker zakon omogoča učiteljem, da lahko kar 40 odstotkov delovne obveznosti poučujejo predmete, za katere nimajo ustrezne didaktične in strokovne izobrazbe. Tehniko tako poučujejo učitelji telesne vzgoje in vseh drugih predmetov, s čimer šole začasno zapolnijo manjkajoče kvote njihovih ur. Raven tehničnega pouka ostaja nizka predvsem takrat, kadar kadri in šole ne vidijo potrebe po dopolnilnem (samo)izobraževanju.
Razrez predmetov v kurikulumu slovenske devetletke
Ko pogledamo predmetnik slovenske devetletke, hkrati vidimo, da t. i. glavni predmeti, kot so slovenščina (22 odstotkov, poleg tega pa pri vseh predmetih nastopa kot vezni jezik), matematika (16 odstotkov) in tuji jezik (9 odstotkov), predstavljajo skoraj polovico celotnega kurikuluma. Tako sta do devetega razreda predmeta Tehnika in tehnologija ter Naravoslovje in tehnika neustrezno zastopana (2,8 odstotka, z upoštevanjem naravoslovnih dni pa 4,2 odstotka), medtem ko v devetem razredu, ki je ključen za odločanje o nadaljnjem izobraževanju, tehničnih predmetov sploh ni.
Če pogledamo širšo sliko, vidimo, da 40 odstotkov predmetov pripada družboslovju in humanistiki, 35 odstotkov naravoslovju in tehniki, 25 odstotkov pa ustvarjalno-izraznim in motoričnim predmetom (likovna, glasbena, športna vzgoja). Pri izbirnih predmetih je razmerje med družboslovjem in humanistiko na eni strani ter naravoslovjem in tehniko na drugi 54 odstotkov proti 46 odstotkom, s pripombo, da sta med naravoslovje in tehniko uvrščeni tudi izdatno zastopani športna vzgoja in matematika, čeprav je slednja nekoč veljala za nevtralno, v sebi zaokroženo filozofsko vejo.
Predstojnik oddelka za tehniko na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko dr. Boris Aberšek v knjigi Didaktika tehniškega izobraževanja med teorijo in prakso prikaže družbeni razvojni krog in razmerja, ki vladajo med naravoslovjem, družboslovjem, tehniko in gospodarstvom.
V uvodu nakaže temeljno filozofsko dilemo: ali postaja tehnologija vse bolj človekov gospodar in vse manj njegovo orodje, kot sta trdila francoski in nemški filozof Jacques Ellul in Herbert Marcuse, ali pa je tehnologija nevtralna, kot med drugim navaja Lynn White – skratka, da tehnologija odpira vrata, človek pa se sam odloča, ali bo vstopil ali ne. »Tudi če zagovarjamo Whitov pogled, kar je za tehnike bolj udobno, nam ta takoj poraja naslednja vprašanja: Kdo odloča, katera vrata je treba odpreti? Ko vstopimo, ali tehnologija določa obliko sobe, v katero smo vstopili? Če smatramo tehnologijo enostavno kot misel, se postavi še vprašanje, kdo določa konec in ali navsezadnje ne obstaja nevarnost, da misel sama postane konec. Vsa ta vprašanja niso le zgodovinska vprašanja, to so realni problemi današnjih dni, kar je razvidno tudi iz smeri in trenda razvoja uporabe in nadzora vseh tehnologij.«
Dr. Sašo Dolenc
Dr. Sašo Dolenc, pobudnik številnih projektov na področju poljudne znanosti ter docent na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, med drugim tudi avtor dela Kaj je znanost?, pa ob tem pripominja, da je »znanstveni pristop univerzalen, kar pomeni, da med posameznimi vedami glede temeljnih metodoloških načel ni bistvenih razlik. Če želiš na katerem koli področju delati dobro znanost, veljajo povsod enaka pravila. Pomen znanosti ni v tem, kaj uporabnega proizvede za družbo, temveč v tem, da nudi družbi instanco, na katero se ta lahko obrne, ko potrebuje čim bolj zanesljive odgovore na strokovna vprašanja.«
Leta 2011 je na takratnem ministrstvu za šolstvo nastala t. i. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Sloveniji, ki pa so ji hitro očitali, da se premalo posveča zaposlitvenim potrebam Slovenije v prihodnjem razvojnem obdobju. Toda brošura Statističnega urada Republike Slovenija Izobraževanje v Sloveniji iz aprila 2012 navaja, da se je Evropska unija že pred desetimi leti zavezala k 15-odstotnemu povečanju števila oseb, usposobljenih za raziskovanje in razvoj, ter diplomantov terciarnega izobraževanja s področij matematike, naravoslovja in tehnologije. Tako EU kot Slovenija sta to zavezo dosegla zelo hitro; preskok Slovenije od leta 2000 do leta 2010 je bil kar 59-odstoten, z največjim korakom pri računalništvu ter vedah o življenju (biokemija, biotehnologija, bioinformatika …). Res pa je, da še vedno ne dosegamo evropskega povprečja (Slovenija ima 11,3 diplomanta na tisoč prebivalcev, EU-27 pa 14,3 diplomanta na enako enoto), čeprav se je število doktorjev znanosti, gledano v celoti, v tem obdobju povečalo za več kot 50 odstotkov!
Dr. Peter Baloh
»Svet se spreminja tako hitro, da je težko napovedovati za pet ali deset let naprej, kaj bo takrat najbolj aktualno,« pravi Dolenc. »Še pred desetimi leti se je zdelo povsem neproduktivno študirati azijske jezike, medtem ko so danes najbolj iskani prav ti kadri. Kot vir visokotehnoloških aplikacij so v razcvetu tudi biološke znanosti, ki so jih v času moje odločitve za študij obravnavali, če malo karikiram, kot banalno seciranje črvov oziroma nekaj povsem neuporabnega za industrijo.« Dr. Peter Baloh, član uprave mednarodno uspešne skupine na področju obnovljivih energetskih virov BISOL Group, pa opozarja, da je treba pogledati tudi to, kako se fakultete in univerze promovirajo bodočim študentom. »Če bi starši videli, da lahko bodoči študentje na fakulteti dobijo kakovostna in praktično uporabna znanja, ki jih bodo pripeljala tudi do poklica, in da fakultete tvorno sodelujejo s podjetji na trgu, bi se mladi veliko bolj odločali za te študije.« Podatki kažejo, da raste število raziskovalcev, ki so »tisti del delovne sile, ki naj bi najbolj pripomogel k razvoju družbe«. Število raziskovalcev je v letih od 2003 do 2010 nenehno naraščalo, njihovo število se je povečalo kar za 104 odstotke. »Če število raziskovalcev izrazimo v odstotku vseh zaposlenih,« navaja Statistični urad, »se je ta delež povzpel z 0,4 odstotka na 0,8 odstotka. Do leta 2007 je Slovenija zaostajala za povprečjem EU-27, v zadnjih letih pa je delež raziskovalcev med zaposlenimi naraščal v Sloveniji hitreje kot povprečno v EU-27.« Izobrazbeni kazalci gredo torej v začrtano smer. Kaj pa znanje?
Od univerze do gospodarstva
Baloh ima dolgoletne predavateljske izkušnje doma in v tujini in prav zaradi njih je tok njegovega razmišljanja nenehno usmerjen v sodelovanje znanja in tržnosti. »Sicer se tudi na fakultetah najdejo pozitivne izjeme med profesorji, to so odlični posamezniki in pravi heroji, ki pa jih je premalo. Vprašanja, ki jih dobivamo od rednih profesorjev v zvezi z določenimi področji našega delovanja, so vedno daleč za stanjem trenutne prakse. Zanimajo jih problemi, ki so že zdavnaj rešeni, ali pa se rešujejo precej drugače od njihovih pričakovanj. Izobraženci, ki pridejo k nam, imajo torej teoretična znanja, ki pa niso aplikativna. Od njih pričakujemo strast do dela, razmišljanje zunaj okvirov, iskanje rešitev s stališča kupca in da se ne bojijo eksperimentiranja. Tehnologi sicer znajo rešiti probleme, težava pa se izkaže v tem, da jim mora problem nastaviti nekdo drug in problem mora biti zelo dobro definiran. Za nas je to težavno, saj bi posledično potrebovali še večje strokovnjake od njih, čeprav prav oni pridejo k nam kot strokovnjaki na nekem področju.« Podobno razmišlja tudi Miha Kos: »Za tehnološki razvoj v podjetju je ključno, da imaš dober tim. Res je, da študentje nimajo dovolj praktičnih znanj, ko pridejo z univerze, ampak tehnologija, v katero se študent zaposli, na neki način terja ozko usmerjenost. Bilo bi zelo dobro, če bi bili študentje tudi na univerzi deležni praktičnega dela in znanja, vendar širšega, kot je tisto, ki ga bodo potrebovali v službi.« Nadaljuje z osebno izkušnjo: »Dobrega pol leta po doktoratu sem šel v ZDA, kjer sem delal na zasebnem inštitutu. Tam je bilo vse usmerjeno v skupinsko delo, kjer ni bilo pomembno, od kod je kdo prišel, pomembni so bili samo rezultati. Moj šef je bil Japonec, v skupini smo imeli tudi Kitajca, Nemca, Američana, Tajvanca in Iranca. Izredno barvita skupina, kar je pomenilo, da je vsak naskočil določen problem z drugačnega zornega kota. Vsakega problema smo se lotili s prepričanjem, da nam ga bo uspelo skupaj rešiti. Vsak dan smo šli skupaj na kosilo, skupaj smo se rekreirali, pomagali smo drug drugemu in tako dalje.«
Javno in zasebno izobraževanje
Vse glasnejši predmet spora trenutne politike postaja tudi vprašanje, ali bi se za potrebe gospodarstva bolje od javnih univerz in fakultet obnesle zasebne šole. »Problem odnosa zasebno–javno je, da naj bi po neoliberalni paradigmi že sama sprememba okvira urejanja odnosov izboljšala kvaliteto, to pa seveda ne drži,« pravi Dolenc. »Družbena vloga univerze je v tem, da na dolgi rok skrbi za hierarhijo kompetenc konkretnih ljudi v posamezni stroki. Če na vrhu niso najbolj kompetentni, se sistem poruši. Bistvo univerze je v vzdrževanju ustrezne hierarhije, ki mora slediti stalnemu napredku znanja. Ko se zgodi, da se zunaj hierarhije znajdejo bolj kompetentni ljudje kot znotraj, pride do krize univerze. Avtonomijo univerze vidim prav v brezkompromisni skrbi za to hierarhijo strokovnih kompetenc, sicer univerza izgubi svoj pomen, družba pa ima dolžnost, da ukrepa.
Gospodarstvu je v interesu, da univerza dobro deluje, saj nujno potrebuje sposobne ljudi, ki jim lahko zaupa pri strokovnih odločitvah. V svoji knjigi Kaj je znanost? citiram nekoga, ki je dejal, da če ne bi imeli univerze oziroma akademske znanosti, bi si jo morala industrija zelo hitro sama plačati oziroma si jo organizirati na podoben način, kot je organizirana zdaj.«
Baloh vzame za primer znameniti Massachusetts Institute of Technology, svetovno znano in izrazito tehnološko usmerjeno ustanovo, kjer najbolj cenijo strokovnjake, ki znajo v zvezi s svojimi izdelki ne le narediti poslovni načrt, temveč ga tudi prodati. »Če znanja nekako ne unovčiš, izobraževanje ni imelo veliko smisla. Če bi v sam izobraževalni proces in na univerzo integrirali zunanje deležnike, torej podjetja, bi veliko od teh težav odpadlo. Eden od problemov je tudi ta, da nekdo, ki se dokoplje do dobre rešitve, te rešitve ne zna primerno predstaviti in je pogledati tudi v ekonomski luči.« Za marsikoga sporno stališče pojasni na lastnem primeru: »Tako kot vsako podjetje smo tudi mi najbolj odvisni od svojih ljudi. Izdelki, ki jih prodajamo, so rezultat miselnih procesov ljudi in našega skupnega dela. Zato podjetje zelo občuti, če strokovnjaki, ki pridejo k nam z univerzitetno izobrazbo, nimajo zadostnih znanj. In v petindevetdesetih odstotkih primerov jih žal nimajo, zato jim nudimo možnosti nadgradnje in dopolnitve njihovih sposobnosti. Če od malih nog nimajo takšne vzgoje, je to zelo težko narediti pozneje, pri tem pa je vseeno, ali govorimo o družboslovnem ali naravoslovnem kadru – pri obojih naletimo na podobne težave. Če z univerze pride diplomant, pričakujemo, da ne bo imel dvajset let starih znanj, ampak največ dve do tri leta.«
Diplomanti terciarnega izobraževanja (mat., nar. in tehnologija)
Sorodno razmišlja tudi Dolenc: »Ne vem točno, kakšno je stanje v šolah danes, a v naših časih smo se bistveno premalo posvečali veščinam pisne in ustne prezentacije znanja. Prav skozi trening intelektualnih veščin se posameznik nauči orientirati v svetu in si pridobi občutek, kateremu viru znanja velja zaupati in kateri je morda sumljiv. Dober zgled je Finska, kjer veliko vlagajo v učitelje in kjer se je veliko težje vpisati na pedagoško fakulteto kot recimo na pravo ali medicino. Ampak kvaliteta se ne pojavi kar sama od sebe – zanjo se je treba sistematično truditi. Tekmovanje med javnimi in zasebnimi fakultetami samo po sebi ne bo rešilo ničesar. Kvaliteta je namreč v ljudeh, in to velja tako za šole kot za univerze. Ko se ljudje zamenjajo, lahko postane samoumevno nekaj, kar prej sploh ni bilo mogoče, medtem ko so formalna pravila ostala povsem enaka.«
Nemški razvojni diktat
Če je bilo še pred štirimi leti osnovno geslo evropske doktrine potrošnja, se je v tem kratkem času spremenilo v novo zapoved varčevanja. Shizofreni odziv na krizo je razumljiv, vse bolj pa postaja jasno, da stare celine brez novega, jasno začrtanega in transparentnega razvoja ne čaka svetlejša prihodnost. Evropa se na vso moč trudi slediti nemškemu diktatu izhoda iz krize, hkrati pa pozablja na dva vidika, v katerih je Nemčija resnična prvakinja. Prvi je vlaganje v zelena delovna mesta – v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost –, drugi pa učinkovito recikliranje odpadkov ter ogromni prihranki (ter prihodki) iz tega naslova. Die Grünen, najmočnejša zelena stranka v Evropi, navaja, da ima država 250.000 zelenih delovnih mest, kar naj bi se v naslednjih desetih letih podvojilo.
»Nemčija je že nekaj časa največji trg sončne energije na svetu, po Fukušimi pa se je elegantno distancirala tudi od jedrske energije,« pravi Baloh. Fotonapetostni moduli znamke BISOL sodijo med tri najboljše tovrstne izdelke na svetu. »Drugi največji trg sončne energije je Italija, ker skoraj vso električno energijo uvažajo, zaradi česar je cena sončne energije že danes nižja od drugih. Nemci seveda vedo, da prihaja čas sprememb – nafte počasi zmanjkuje, čista elektrika pa bo vedno dražja. Če države v prihodnje ne bodo dosegale dokaj visokih zavez za zeleno energijo (EU 20 odstotkov do leta 2020), bodo razliko zelene elektrike morale kupiti, poleg tega pa plačati tudi kazen. Nemci torej ustvarjajo produkt, ki bo nekega dne vreden toliko, kot je danes vredna nafta.«
Ob tem se lahko vprašamo, kje tičijo razlogi za do nedavna neomajno podporo fosilnim virom energije oziroma za skupno zaroto slovenske politike proti ekonomsko in okoljsko znosnejši prihodnosti? Ugled naravoslovja in tehnike, ki se ga vlada morda trudi postaviti na noge, je s takšno prakso žal poteptan. Včasih zbode tudi dejstvo, da je nacionalnega ponosa, ki bi izviral iz mednarodno uspešnih izvoznih podjetij slovenskega porekla, zelo malo. Baloh je pragmatičen: »Če pogledamo širše, uspeh nekega gospodarstva ni odvisen od junakov – od dveh ali treh velikanov, temveč predvsem od manjših podjetij, ki so lahko prva v nekih nišah na svetovnem trgu. Količina izvoza je torej odvisna od podjetij, ki so javnosti manj poznana, uvrščajo pa se med tako imenovane skrite zmagovalce.« V roke dobimo mednarodno poročilo, v katerem so navedeni ključni slovenski skriti zmagovalci: Akrapovič, Seaway, Hidria, BISOL Group, Pipistrel, Studio Moderna ali skoraj neznani Tajfun, ki v Kanado izvaža gozdarske vitle.
Število raziskovalcev med vsemi zaposlenimi v SLO in EU-27
Razočaranje nad splošnim zastojem slovenske družbe temelji tudi na tem, da se plačna razmerja z zahodnimi državami v tridesetih letih tako rekoč niso spremenila. Povprečna avstrijska, italijanska, celo grška plača je še vedno nekajkrat višja od slovenske, v vseh desetletij se je pri nas spremenila le vsebina in napolnjenost polic v trgovinah. Če je Slovenija nekdaj veljala za najbolj razvito republiko najbolj napredne socialistične vzhodnoevropske države, lahko od tedanje razvitosti na vsakem koraku občudujemo le še veletrgovine, kjer Slovenec Slovencu – nobeden od njiju se ne ponaša z ravno zavidljivo kupno močjo – prodaja robo z vseh koncev sveta.
Razočarani so tudi slovenski inovatorji, ki so izjemno plodni pri patentiranju idej, na nedavnem letnem srečanju pa so medijem tožili, da jih industrija ni prišla niti pogledat. Tako z univerze kot s strani industrije slišimo enak komentar: invencija postane inovacija šele v trenutku, ko jo uspeš prodati; zato so slovenski inovatorji le inventorji, ki svojih zamisli ne znajo ali zmorejo prenesti do potencialnih uporabnikov – podobno, kot so univerze samo delno uspešne pri plasiranju kadrov v realno sfero.
Dolenc se z naklonjenostjo spominja bežne zamisli iz časa vlade Boruta Pahorja: »Govorilo se je o 'silicijevi dolini' v Sloveniji, kar sem takrat razumel v smislu privabljanja sposobnih ljudi, oziroma kot vzpostavitev platforme, ki bi omogočila izmenjavo ljudi, znanja, razvojnih idej, raziskovalnih orodij in visokotehnoloških pobud. V času krize na Balkanu smo na primer zamudili veliko priložnost, da bi kompetentne posameznike, ki so začasno prišli v Slovenijo, zadržali tukaj in jim ponudili ustrezne razmere za delo. Nekje se bo zagotovo razvilo središče, kjer bodo na kupu 'možgani Balkana', in če bi bilo to pri nas, bi imeli od tega vsi državljani koristi. Zavedati se moramo, da odpiranje prostora za sposobne ljudi ni vezano na 'levo' ali 'desno' miselnost. Vsak predsednik vlade bi se lahko s takšno pobudo takoj identificiral in stvar razvijal naprej, ne glede na to, kdo je na tem delal v prejšnjem mandatu. Internet žal ni zadostna alternativa živemu sodelovanju med ljudmi.«
Natančnih številk o tem, koliko mladih naravoslovcev, inženirjev ali računalniških strokovnjakov je odšlo študirat, iskat zaposlitev ali razvijat podjetja v tujino, ni, je pa trend kljub temu zaznan. Neuradno naj bi jih bilo v zadnjem desetletju več kot 30 tisoč. »Če gre nekdo študirat na dobro fakulteto, se s tem ne dela nobena škoda,« je nedvoumen Dolenc. »Bolj pomembno je, ali znamo dobre strokovnjake pritegniti nazaj. Številni kolegi se na primer želijo vrniti, pri čemer denar, ki ga potrebujejo za raziskave, niti ni največja ovira. Večje težave predstavljajo fevdalni odnosi v slovenski znanosti. Podobno pa tudi v odnosu industrija–znanost ni pravega kroženja. Profesorji se na fakultetah zacementirajo v svoj mikrosvet, vse življenje pišejo članke o levem stopalu pajka, medtem ko gre svet naprej. Če bi bilo več kroženja, v okviru katerega bi raziskovalci nekaj časa delali v industriji in šele nato poučevali na fakulteti, s seboj ne bi prinesli samo znanja, ampak tudi izkušnje, ki jih ne najdeš v knjigah. Zdaj pa je tako, da recimo raziskovalec, ki je uspešen v svetu – lahko bi bil tudi Nobelov nagrajenec –, formalno sploh ne more kandidirati na razpisu za odprto delovno mesto na ljubljanski univerzi, ker nima habilitacije oziroma ustreznega učiteljskega naziva na tej univerzi. Zelo preprosta formula, ki jo udejanjajo vse uspešne države na svetu, recimo Švica ali ZDA, je načrtno privabljanje strokovnjakov z vsega sveta. Na kupu moraš imeti kritično maso pravih ljudi, da se zgradi ustrezno inovativno okolje, ki proizvaja rezultate. Vse je namreč v ljudeh! Več kot bo sposobnih ljudi, boljša bo univerza in več bo tudi prenosa v gospodarstvo.« Pesimističen je tudi Kos: »V Sloveniji imamo strašansko sposobne ljudi, vendar jih je vedno manj. So tudi taki, ki so pripravljeni vlagati svoje prostovoljno delo, česar na Zahodu ni veliko. Izobražen človek pri nas ni dovolj cenjen. Tudi znanje ne, zato znanstveniki odhajajo v tujino. Dolgoročno in kratkoročno s tem ogromno izgubljamo.«
Desno : levo = naravoslovje : družboslovje?
Na vprašanje, ali bi naravoslovju v teh časih lahko pridali bolj desni politični predznak, družboslovju pa levega – kar se da kot lahkomiselno tezo razbrati med vrsticami različnih mnenjskih forumov in kolumn v levih in desnih tednikih –, se sogovorniki odzovejo z začudenjem ali zanikajočim smehom. Koliko je odnos med družboslovjem in naravoslovjem torej politično vprašanje? »Preveč,« izstreli Baloh. »Mislim, da ni nobene realne osnove za to, da bi se morali o tem sploh pogovarjati. Za podjetje je dobro in normalno, da ljudje prihajajo iz različnih ozadij in da razmišljajo na različne načine. Potrebujemo oboje. Če bi imeli samo tehnike, ne bi ničesar prodali. Potrebujemo obe sferi in oboje je treba izboljšati.«
Tudi Dolenc meni, da ni nobenega pravila, razloge za aktualno promoviranje naravoslovnih ved pa vidi v neoliberalni paradigmi: »Če bi 'trg rekel', da rabimo več družboslovcev, bi bilo verjetno ravno obratno. Zato je glede izbire študija najbolj pomembno, kaj posameznega študenta ali študentko zanima v življenju, saj si lahko res dober v svojem poklicu le, če najdeš nekaj, kar te navdaja z zadovoljstvom. Tega pa se administrativno ne da urejati.« Kos postreže z metaforo drevesa: »Morda obstajajo razlike med načinom razmišljanja naravoslovca in družboslovca, hkrati pa jih tudi ni. Znanost razumem kot drevo, ki ima skupne korenine in eno deblo, to pa se je razvilo na veje, vejice in še manjše vejice, na njih pa je polno listov. Mogoče ena velika veja predstavlja naravoslovje, druga družboslovje, ti veji se potem razvejata naprej, toda napajajo nas iste korenine. Človek, ki zna z ene veje videti tudi drugo vejo, ne pa samo sedeti na svojem malem listku, velja več, ker tudi zna več. Probleme rešuje lažje, ker si jih zna ogledati z drugega zornega kota. Kljub temu pa obstajajo nekatere razlike; zato mora vsak človek najti samega sebe oziroma uspešno povezati možganske sinapse, kjer mu iskrice najbolje preskakujejo. To pa še ne pomeni, da je kdorkoli 'boljši' od drugega.« Pa vendar, doda Kos, je »naravoslovje ranljivo v tem, da so tisti, ki odločajo o financiranju naravoslovja, večinoma družboslovci. Zato bi naravoslovje moralo imeti nekakšen status 'ogrožene vrste'. Ne zato, ker bi bilo 'boljše' od družboslovja, ampak zaradi samega financiranja. Naravoslovci ponavadi niso ekonomisti, pravniki in politiki. Kadar se s kakšnim politikom pogovarjam o fiziki, pogosto slišim, da je bila fizika predmet, ki ga je v šoli najbolj sovražil. In jaz naj mu potem rečem, da bi bilo zdaj dobro to stvar finančno podpreti …«
V vladni koalicijski pogodbi za obdobje 2012–2015 med drugim najdemo zavezo za sprejemanje rešitev, »na podlagi katerih bo do leta 2014 začela delovati Slovenska tehnološka univerza, katere ustanovitelj bo Republika Slovenija in ki bo, poleg najboljših domačih, pritegnila mednarodno uveljavljene raziskovalce ter visokošolske učitelje, svoje delovanje pa tesno povezala s potrebami slovenskega gospodarstva. Njene posebnosti, ki lahko postanejo zgled tudi za vse druge visokošolske institucije, bodo v bistveno večji mednarodni odprtosti in hkrati intenzivnejši povezanosti z gospodarstvom.« Zveni smotrno, toda stroški, povezani s takšnim projektom – bodisi v javnem bodisi v zasebnem ali partnerskem konceptu –, bodo seveda izjemno visoki, predvsem pa je vprašanje, ali se tako široka ustanova lahko verodostojno razvije in zasidra v tako kratkem času ter v skladu z dejanskimi dolgoročnimi potrebami ožjega, pa tudi širšega okolja – in katerega natančno?
V paketu ukrepov, ki jih je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo predstavil konec maja, najdemo od spodbud za zaposlovanje v razvojnih podjetjih do garancijskih shem za tehnološko inovativna podjetja, pa tudi dvesto milijonov evrov, ki bodo predmet desetih javnih razpisov razvojne narave. Glede na gospodarsko stanje slovenske družbe je konstruktivnosti takšnih potez težko nasprotovati, toda krize ne prestaja samo gospodarstvo, temveč tudi povezovalno-kulturni duh ter zavest o skupnem dobrem, za katera pa bi težko trdili, da sta močan del slovenske politične mentalitete.
Naj zaključim s stavkom iz članka Boruta Trpine Komercializacija znanosti iz majske številke študentske Tribune: »Gospodarska izraba tehnike naj ostane, ne sme pa se tudi znanost podrediti principom trga, saj ta z ekskluzivnostjo upočasnjuje njen razvoj in na dolgi rok požre tudi tehniko, ki jo znanost posredno poganja naprej.«
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
