Zaradi in za ljudi
07. 04. 2012
Generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, dr. Jelka Pirkovič, odgovarja na naša vprašanja o tem, kaj sploh je javni interes na področju kulturne dediščine, ali imamo na tem področju izdelano vizijo, kakšne so realne možnosti za njeno uresničevanje, pa tudi, ali je lahko kulturna dediščina – kot je to v številnih evropskih državah – tudi gospodarska panoga.
Javni interes
Javni interes oziroma javno korist v zvezi z dediščino okvirno določa slovenska ustava. Pomembno je, da jo postavlja ob bok ustavnim kategorijam, kot so človekove pravice, pravice Slovencev v zamejstvu in tujini, ohranjanje narave.
Drugi pomembni pravni temelj za določanje javne koristi varstva daje Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo iz leta 2005. Konvencija od držav članic, tako tudi od Slovenije, zahteva, da omogočijo posameznikom in dediščinskim skupnostim, da sodelujejo pri dediščinskih zadevah, hkrati pa državam prepušča, da javno korist varstva uravnavajo skladno s pomenom posameznega elementa dediščine za družbo. Država tako določa obseg varstva glede na svoje prioritete in ne nazadnje finančne možnosti. Pred varstvenike dediščine pa postavlja pomembno nalogo javnosti predstaviti pomen ohranitve določene dediščine in posledice njenega morebitnega uničenja.
Bolj podrobno o javni koristi govori Zakon o varstvu kulturne dediščine, in sicer javna korist varstva obsega identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje, ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo, omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah, vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje, spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva.
Pri tem je pomembno, da je poudarek ne le na koristi fizičnega ohranjanja dediščine, temveč tudi na njeni strokovni obravnavi, kar morajo zagotavljati javne službe varstva, na omogočanju dostopa do dediščine, dediščinski vzgoji in razvijanju dediščine kot pomembnega vidika kulturne raznolikosti. Res pa je, da samo proučevanje dediščine, vzgoja o njej in njena popularizacija ne morejo nadomestiti fizične izgube in uničenja posameznih elementov dediščine. Zato, da se udejanja javna korist na področju dediščine, je z njo treba ravnati tako, da se zagotavlja čim večja ohranitev njenih kulturnih vrednot za prihodnost. Že ustava določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati kulturne spomenike.
Vizija
Vizijo določajo že sprejeti programski dokumenti države, predvsem Nacionalni program za kulturo, pa tudi sorodni dokumenti na drugih področjih. Problem vseh teh dokumentov je v glavnem v tem, da so na deklarativni ravni lahko ustrezni, bolehajo pa za podobno hibo, ki je nasploh značilna za naš način delovanja – pomanjkljiva je njihova operativnost. V zadnjem času smo priče še enemu vidiku neoperativnosti oziroma stanju, ko dokumentom poteče rok veljavnosti, novi pa niso sprejeti. Takšna primera sta Nacionalni program za kulturo in za naše področje pomembna Strategija informacijskega razvoja Slovenije, ki ji je veljavnost potekla že pred več kot enim letom. To pomeni, da izdelane vizije na področju varstva dediščine v resnici nimamo. Tisti, ki o prihodnosti dediščine odločajo – in to so v našem sistemu predvsem politiki na državni in morda še bolj na lokalnih ravneh na eni strani in lastniki oziroma investitorji na drugi –, to počnejo bolj po občutku, glede na svoje afinitete, da ne rečem finančne interese.
Ugotavljam, da v politiki varstva obstajajo velike praznine, ki jih ne morejo zapolniti niti predpisi niti strokovni napotki javne službe. Ena takšnih praznin je upravljanje z dediščino. Če država ni dober gospodar in ne zna ravno najbolje ravnati s spomeniki v svoji lastni, kakšen zgled daje drugim lastnikom dediščine? In kako spodbuja redno vzdrževanje dediščine in spomenikov, če se javni denar za obnovo spomenikov najde šele takrat, ko so že hudo ogroženi? In še teh sredstev je vedno manj.
Moje osebno mnenje je, da mora vizija temeljiti na novem razumevanju vloge dediščine v družbi oziroma je za današnji čas primerna takšna vizija, ki bo aktivirala razvojni in hkrati identifikacijski potencial dediščine. Vsekakor pričakujem, da bo ministrstvo, pristojno za kulturno dediščino, v kratkem doreklo, kakšen naj bo nadaljnji razvoj varstva. Zavod, ki ga vodim, je pripravljen pri tem aktivno sodelovati in verjamem, da enako velja tudi za vso zainteresirano javnost.
Možnosti
Sedanji trenutek na prvi pogled ni naklonjen uresničevanju ambicioznih vizij. Je pa zato čas primeren za kritičen pregled dosedanjih načinov varstva in iskanje novih pogledov ter povezav. Kot primer novega pogleda naj spet navedem vprašanja upravljanja in vzdrževanja kulturne dediščine. Ko bomo vzpostavili tovrstne mehanizme in spodbujali redno delo z dediščino, bo lažje poiskati nove vsebine, manj pa bo tudi pritiskov za reševanje kroničnih bolnikov. Vzemimo primer Mihaelove cerkve na Barju – če bi njeni upravljavci vsaj v minimalnem obsegu zagotovili redno vzdrževanje, bi bila škoda bistveno manjša. Nekatere države aktivno spodbujajo redno vzdrževanje dediščine. Belgija in Nizozemska sta na primer razvili sistem tako imenovane Monumentenwacht – neprofitne službe, ki se deloma financira iz prispevkov lastnikov in upraviteljev spomenikov, delno pa iz javnih sredstev. Zagotavljajo redne preglede spomenikov, opravijo manjša vzdrževalna dela in lastnikom pripravijo poročila, v katerih jih sproti obveščajo o nujnosti večjih vzdrževalnih del. V Belgiji so šli še korak dlje – spomenik ne more konkurirati za javna sredstva za obnovo, če nima zagotovljenega tovrstnega rednega vzdrževanja. Takšen sistem bi lahko uvedli tudi pri nas v obliki socialnega podjetništva. Hkrati bi za gradbince dobili nekaj delovnih mest in tudi na dolgi rok zmanjšali stroške za obnovo dediščine.
Drugo področje, ki ga je po mojem treba urediti in ne zahteva kaj dosti več od nekaj dobre volje in določenih organizacijskih prijemov, izhaja iz potrebe, da bolj kot doslej povežemo institucije, ki delujemo na tem področju. Pri tem ne mislim le na muzeje in zavod za varstvo kulturne dediščine, temveč tudi inštitucije, ki so del izobraževalnega sistema in raziskovanja. Takšno je po mojem prepričanju tudi pričakovanje javnosti. Zato me veseli, da je javnost vedno bolj kritična do posameznih ravnanj z dediščino. Dediščino varujemo zaradi ljudi in za ljudi, je pa res, da je to tek na dolge proge in se učinki ustrezne politike vidijo šele po nekaj letih.
Gospodarska panoga
Kulturna dediščina je seveda lahko tudi gospodarska panoga, vendar z določenimi omejitvami, ki upoštevajo posebne zahteve po ohranjanju: Dediščina je tudi gospodarski vir, vendar je ta vir velikokrat zelo občutljiv in je z njim treba preudarno ravnati. Dediščina je predvsem vir znanja in kulture, nenadomestljiva pa je tudi njena vloga nosilca lokalne, regionalne in širše pripadnosti, identitete. Včasih smo rekli, da dediščina ustvarja »genius loci« ali »štimungo« določenega kraja, zaradi katere se nekje počutimo domače. To je tista dodana vrednost, ki jo lahko s pridom uporabljajo gospodarske panoge, kot sta turizem in kulturne industrije. Sedaj v svetu že razpolagamo s študijami, ki dokazujejo ekonomski pomen dediščine. Slovenija je z dediščino in dediščinskim znanjem bogata država in zato je tudi pametno, da na tem gradimo del naše razvojne strategije.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
